V bodočnost gre cesta
Marjan Frankovič
Okrušek iz Župančičeve Dume v nadnaslovu dveh kratkih sestavkov, ki vsak po svoje osvetljujeta današnje stanje v slovenski družbi, je sled razvojnega optimizma, ki preveva odlomek pesnitve, iz katerega je iztrgan. Ta se glasi: »Tu, to se žile življenja stekajo,/ pota vesoljstva tukaj se sekajo,/ ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta – / skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta«. Govor je o Hamburgu. Kako je šel hrup in šum 20. stoletja čezenj, nas pouči njegova kruta zgodovina … In govor je o velikih mestih. Naša metropola pa je zgolj provincialno zakotje in skoznjo, to je danes že jasno, se ne stekajo življenja žile, kvečjemu poapnele kapilare, da o poteh vesoljstva ne govorimo. Cesta, ki pelje »v svobodo« in naprej »v bodočnost«, je prejkone smrtno nevarno brezpotje …
Kam peljejo slovenske ceste?
Nekateri se še dobro spomnimo tega napisa ob stari cesti skozi Šempeter v Savinjski dolini, napisa Kam peljejo slovenske ceste?, ki je kazal na avtonomistične tendence v času tedanje Kavčičeve vlade, saj je vprašanje pač cikalo na to, da denar za ceste in siceršnji razvoj republike Slovenije odteka nepovratno drugam. Napisa dlje časa niso odstranili, kar je pomenilo, da je bil usklajen s politiko tedanje vlade in je torej podpiral njeno težnjo po gradnji prepotrebne sodobne avtocestne povezave med Mariborom, Ljubljano in Koprom. Podpiral in podiral hkrati, kajti tudi ta napis je bil za rušilce Kavčičeve vlade ena od potrditev, da gre v Sloveniji za nevaren porast nacionalizma. Padec Kavčiča, obračun z hrvaškim »maspokom« in srbsko liberalno strujo, vse to pa v kontekstu t. i. Titovega pisma, zadnje pomembnejše brce starega diktatorja, ki so ji nato sledila »svinčena sedemdeseta leta«.
Čemu tak uvod? Tedanja liberalna vlada je videla ključ razvoja in prosperitete gospodarstva v infrastrukturnih projektih avtocestnih, železniških in pomorskih povezav. Razširjeno Luko Koper je nekaj let nazaj uspela povezati z železnico, sledila naj bi omenjena avtocestna povezava …
Kako in s kakšnimi zastoji se je izgrajeval in zavlačeval t. i. slovenski avtocestni križ, je predolga zgodba. Pri načrtovanju in izgradnji »tretje razvojne osi« pa se je povsem zapletlo in danes bi že težko rekli, kakšna bo sploh njena usoda. Odločen del politike tega projekta ne podpira, meni, da za naš nadaljnji razvoj ni potreben, udarna (ekstremna) Levica pa nasprotuje ne le projektu pač pa kar razvojni gospodarski politiki in logiki nasploh. Tretja razvojna os se tako na poti do realizacije spotika ob politična nasprotovanja, ob množico birokratskih zaprek ter pritožb, ki jih zapovrstjo sprožajo nevladne organizacije, ta paravojska okoljevarstvenikov, ki služi Levici. Okoljska in druga zakonodaja generira vseh vrst sabotaže, da o indolenci trenutne vlade ne govorim, zato načrtovanemu projektu ni videti konca.
V času, ko sedanji vladi pravzaprav vse poglavitne poteze diktira levica, je čutiti močan trend po »odrasti«. Odrast je nasprotje rasti, nekakšna rakova pot v razvoju. Zanjo uporabljajo zanimivo utemeljitev, najbolj je prišla do izraza v polemikah o nujnosti razširitve že obstoječih avtocest. Argumentacija proti tem razširitvam je naslednja: širše in hitrejše bodo avtoceste, več bo uporabnikov, torej več prometa, zatorej večje potrebe po novih, večjih, sodobnejših vozilih, potrebe po še večjem prevozu — in tako bodo kot končna posledica vsega tega novi in novi prometni zamaški in zastoji. Vse to pa bo pripeljalo do zahtev po vnovični širitvi avtocest in po novih priključkih nanje …
Mogoče se še kdo spomni v osemdesetih in tudi devedesetih med levo inteligenco, se razume, popularnih teorij francoskega avtorja Paula Virilioja. Virilio je med drugimi svojimi domislicami in aforizmi razvil tudi gornjo misel, ki jo dandanes zastopa slovenska Levica. Slovel pa je po filozofskih variacijah na temo tehnološkega razvoja, hitrosti in časa. Razvijal je posebne vrste kavzalnost med posamičnim izumom in njegovimi »stranskimi učinki« in terjal za slednje »moralno« odgovornost izumitelja. »Kdor je izumil ladjo, ta je kriv tudi za brodolom«, je večkrat ponavljal. Kdor je zgradil avtocesto, ta je kriv za zastoje na njej, ponavlja za njim slovenski levičar. Če bi te vrste argumentacijo vzeli zares, potem je dejansko razvoja konec, sledi le še odrast. Seveda je logika odrasti enako ambivalentna, če ne še bolj, od logike rasti. Tehnološka zadovoljitev vsake človekove potrebe vzbudi nove in nove potrebe, bi morda lahko pritrdili Virilioju, ki je rad navajal Flaubertov razmislek, češ kaj nam je bilo treba izumljati teleskop, da odtlej ne moremo več z dotedanjim mirom opazovati zvezdnega neba nad sabo. Ta naprava nam je nebo preveč približala: neznansko je pomnožila število nebesnih teles, ki nas odslej zanima. Poleg neslutenega znanstvenega interesa je ljudi napotila k nadaljnjim izumom, navsezadnje, bi danes dodali, k vesoljski tehnologiji, ki jo v svoji knjigi Sirene s Titana Kurt Vonnegut tako rekoč v istem flaubertovskem duhu izpostavi še starejši ̶ starozavezni preizkušnji. Takole v njej nazadnjaški pridigar Bobby Denton citira Biblijo, medtem ko on sam novozgrajeno velikansko vesoljsko plovilo primerja z babilonskim stolpom: »Gospod je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki so ga postavili človeški sinovi. In rekel je Gospod: ‘Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, karkoli jim pride na um. Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli’«. Tisti jezik, ki ga je treba ljudem dandanes zmešati, da ne bodo več razumeli drug drugega, je seveda jezik znanosti in znanstveno tehnološkega razvoja. Ta se je namreč nesluteno globaliziral. In v tej točki se levičar, zagovornik odrasti, ujame z Viriliojem. In ta se ujame z nazadnjakom Bobbyjem Dentonom in Denton z božjim izročilom. Ne, človek pač ne sme storiti, kar mu pride na um, kolikor ne prisluhne jeziku in nauku najnaprednejših, levičarski woke ideologiji. Ta doktrina pa se je, glej ga zlomka, ravno tako globalizirala in pri njenih prerokih že davno ne velja več le sapere aude, zgolj poziv k »garaški kontemplaciji« (prosto po nekdanji ministrici za kulturo), temveč tudi facere aude. Zatorej je klic levice po razvojni odrasti navadno sprenevedanje, ki je vsakič znova dokazljivo tudi v praksi: sami se prav ničemur ne odrečejo, še najmanj tehnologiji vseh tehnologij: obvladovanju drugih. Totalitarizem kot tehnologija vladanja pa se vzpostavi skozi zlitje ideologije in tehnike.
Kosilnica v rokah kmeta je strojnica, s katero juriša na delavski razred
Vzrok, da se spotikamo ob Viktorja Avblja, s tem ko navajamo njegovo proslulo maksimo iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v oblastni vnemi nasilne kolektivizacije vodil svoj pogrom proti »kulakom«, je pravzaprav v trenutni kmetijski politiki. Prav danes je kmetijska mehanizacija oblastnikom in levoekološkim aktivistom znova »nevarna«, nemara tudi zato, ker bi lahko pred vladno stavbo in pred glasovalni stroj v parlamentu upravičeno spet prihrumeli kmečki traktorji. Kajti stvari, ki jih je sedanja oblast pripravila kmetovalcem, ne bi smele mimo njihovega ostrega odziva. Naš poudarek se bo nemara komu zdel rahlo nesorazmeren, kajti dandanes živi od kmetijske dejavnosti na Slovenskem komajda stotisoč ljudi in glede na enormno število ostalih krivic in neumnosti, ki jih ta oblast prizadeva večini državljanov, bi bilo morda primerneje lotiti se vseh obenem. To pa je naloga, ki daleč presega okvire tega skromnega članka.
V primeru, ki ga obravnavamo v nadaljevanju, je seveda le del tega, kar se kmetijcem še obeta. Kajti pravkar je stopila v veljavo zakonodaja o zaščiti živali, ki so jo pripravili okoljski in prehrambeni aktivisti, in ta že po prvem zasegu živine v Posavju sodeč ne obeta nič dobrega. Da je šlo za rokovnjaško kvazilegalno rekvizicijo, ki močno spominja na medvojne in povojne nasilne odvzeme, kakršne je uprizarjala tedanja »ljudska oblast«, ni več nikakršnega dvoma. Toda o tem so se obširno razpisali že mnogi in če ne bomo znova vsega prepustili zakonu močnejšega ter s tem zapadli v še globljo anomijo, bodo stekli tudi postopki pred preiskovalnimi komisijami in sodišči. Ni namreč hujšega kot pristajanje na anomijo, kajti zločinci se sami od sebe ne zaustavijo. Nasprotno, to so vedeli že starozavezni očaki: kjer izostane kazen, tam zločinom ni videti konca (Prd. 8, 11: »Kjer /se/ obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo húdo.«).
V dneh, ko znova odkrivamo klasičnega razrednega sovražnika, kulaka, kmeta, ne smemo zanemariti vprašanja, kateri je tokrat tisti ogroženi, izkoriščani in potlačeni razred, v imenu katerega govori in ukrepa proti »kulakom« oblastna manjšina. Za zdaj vemo le, kdo predstavlja njegovo udarno pest, njegovo avantgardo. To je kajpak postsocialistična naprednjaška, prebujenska, skrajno leva revolucionarna klika, ki nam ta čas vlada. V grobem pa nam nemara uspe locirati in poimenovati tudi ta »razred«, vendar po inverzni poti. Kako? Tako, da najpoprej lociramo in opredelimo njegovega razrednega sovražnika. Bržčas pa se bo izkazalo, da je tudi ta težko opredeljiv, težavno ga je vnaprej omejiti, recimo na belo raso, konservativce, desnico, zdravnike, podjetnike, kmete, gasilce, domoljube, lojalne državljane, janšiste, nacionaliste, populiste, antiglobaliste, zagovornike zgodovinske resnice in častilce kulturne tradicije, goveje juhe in glasbe ter siceršnjih jezikovnoetničnih posebnosti pa na pripadnike verskih skupnosti itn. Težko bo vse to združiti pod eno kapo. Razredni sovražnik skrajne levice je namreč vse to, po potrebi pa tudi veliko manj ali več od vsega naštetega. Dokazi za slednjo trditev so na dlani: od verskih skupnosti so moteče in »sovraštva vredne« le nekatere, vsekakor rimskokatoliška; ali so na drugi strani tudi vsi humani mesojedci, ali morda le tisti bele rase? Podjetniki, četudi velekapitalisti, ki pa odkrito sponzorirajo globalizirano revolucionarno levičarstvo in prebujenstvo, so razredno neproblematični, so moralnopolitično neoporečni in torej na pravi strani zgodovine; eksotične kulturne, verske in vedenjske oblike so za napredno globalizirano miselnost povsem sprejemljive in vredne vsakršne zaščite; splošne človečanske pravice pa so, če še niste vedeli, zgolj razredni predsodek nazadnjakov; pravice vseh mogočih obstrancev v seksualnem, socialnem in kulturnem smislu so nad vsemi, tudi, in tu prehajamo k bistvu tega sestavka, pravice vsakršne mrgolazni, ki nam pestri in greni življenje na zemlji. Kajti, kaj nam bo pravica in/ali želja kmeta, da svoje posevke in pridelke na sodoben in zdravju neškodljiv način zavaruje pred škodljivci, ko pa smo vendar pravice teh škodljivcev zavarovali s predpisi, nekatere od njih pa tudi že določili kot nadomestno hrano, kot surovine za živila, ki bodo nadomestila tolikanj osovraženo in škodljivo meso goveda, divjadi, perutnine ali drobnice.
(Pre)zrele trave in nikakršna ali prepozna košnja: oboje je ideal naravovarstvenikov ̶ in nasprotnikov zdrave mesne prehrane, je treba dodati. Najprej smo v metropoli izvedeli, da »prezgodnja« (beri: pravočasna) parkovna košnja ni v interesu urbanih čebel in čebelarjev. »Urbanih« kajpak, kajti predmestne in podeželske čebele (čebele »ruralke«) se pač ne pasejo po ljubljanskem grajskem hribu. Zdaj pa smo obveščeni, da je kar najvišja evropska naravovarstvena instanca (če odštejemo Greto Thunberg) Natura 2000 prepovedala kmetijcem »prezgodnjo« košnjo, tokrat ne več v imenu »urbane« čebele, pač pa v prid vseh mogočih manj koristnih insektov, ki se pasejo po nepokošenih travnikih, mejicah in grmovju (to pa se, kot je znano, že vsevprek razrašča). Likovna umetnost, poezija in literatura nasploh ohranjajo spomin na »ostrnice«, na katere so kmetje natikali šope sveže pokošene detelje, pa tudi snope žita, še posebej prosa in ajde ̶ pač vseh tistih pridelkov z njiv in travnikov, ki se niso smeli sušiti na tleh kakor običajno seno, kjer bi se lističi detelje ali klasje žit pri preobračanju preveč osuli. Podobno, vendar nekoliko univerzalnejšo in tehnično naprednejšo vlogo so imeli znameniti kozolci. Teh v sodobnem času skoraj ni več, vsaj ne v nekdanji rabi, kulturna pokrajina je postala siromašno enolična in nastlana s plastičnimi balami. Baliranje je seveda dovoljeno, toda košnja je z zapovedjo prestavljena na mesec avgust. Do tega poznopoletnega meseca pa prezrela in propadajoča trava izgubi svojo hranilno vrednost, slej ko prej je na razpolago le še mrgolazni: metuljem, hroščem, žužkom, kobilicam in drugim zajedalcem. (Pre)pozna košnja in baliranje pa je vse, kar je na tak način preostalo živinorejcu od nekoč umnega gospodarjenja po današnjih obsežnih enklavah Nature 2000.
