Filozof v veleblagovnici

470

Gregor Papež

Filozof v veleblagovnici

Pred nekaj dnevi je neki moj slovenski prijatelj srečal Slavoja Žižka v veleblagovnici. Ker sem mu že večkrat kaj razlagal o tem znanem slovenskem filozofu, ga je srečanje spomnilo name in je Žižka prosil, da mu dovoli fotografirati ga z mobilnim telefonom. Hvaležnost bi mu izkazalo moje občudovanje njegovi osebnosti. Fotografija je bila zgovorna: filozof v supermarketu, s palico in masko, ki sta mu viseli na zapestju. Danes bi ga lahko ponekod oglobili, ker si je snel masko, drugod pa se zdi to kot formalnost, privezana okoli zapestja, saj obstajajo tudi kraji, kjer maske ni več treba nositi. Kot je znano, bodo nekatere države novo normalnost dosegle pred drugimi, druge pa bodo capljale zadaj.

Žižek je bil tisti, ki je na začetku pandemije napisal in predstavil knjigo Pandemia. Gre za razmislek o koronavirusni krizi. O njegovem odnosu do politike, gospodarstva, strahu in svoboščin. O povezavi med širitvijo pandemije in družbenoekonomskim modelom sodobnih družb. Namiguje tudi, da je virus zadnje opozorilo pred ekološko krizo, ki bedi nad prihodnostjo sveta. V knjigi pripoveduje, da ni treba samo naivno razmišljati o tem, kako nas ta kriza prebuja, kaj je resnično bistvenega pomena v našem vsakdanjem življenju, ampak gremo dlje in razmišljamo o tem, kakšna oblika družbene organizacije bo nadomestila liberalno-kapitalistični novi svetovni red. Kako bo pandemija spremenila ne samo naše življenje, ampak celotno družbo. Knjiga je izšla pri Anagrami, založba pa zagotavlja, da bo avtor celotno licenčnino za knjigo dodelil nevladni organizaciji Zdravniki brez meja.

Čeprav je pisatelj sedanjosti, je Žižek človek dvajsetega stoletja. Običajnosti dvajsetega stoletja pa najbrž ne bomo pogrešali, toda strah pred neznanim nas napotuje k razmišljanju o znanem. Preteklost je samo preteklost, nihče ne more trditi, da je bila kadar koli boljša ali slabša, pač pa le, da zadržuje z vso silo nepremičnosti mogočna vrata tistega, kar je v prejšnjem stoletju bruhalo ogenj in izpljuvalo pepel.

Kot rečeno, prejel sem sliko in jo potem spremenil v ilustracijo. Risba pa se je pri risarju, se pravi moji malenkosti, spremenila v značilen freudovski zdrs, saj sem videl na sliki oporno palico, kjer je ni bilo, kot da bi šlo za optično iluzijo. Mobilni telefon zariše natančno črto, spoj med pultom in tlemi, jaz pa sem jo tolmačil kot filozofovo palico, visečo na zapestju. Prav ta črta pa je zmedla ilustratorja, ki je zgrešil osnove perspektive in zarisal oporno palico mislecu, kot če bi šlo za preroka iz nekih davnih časov.

Uporaba palice slovi kot znak dekadence, starosti in oslabelosti. Vendar obstajajo različni načini, kako si pomagati, ko telo začne pešati. Sam uporabljam oporo ob priložnostih, ko težje hodim. Seveda nimam okrašene oporne palice, kot jo je uporabljal pesnik Borges in se sprehajal po ulici Floridi. Njegovo palico je prav verjetno krasila kaka levja ali orlova glava ali kaj podobnega, ustrezna ornamentika, skladno z njegovim dostojanstvom. Sam nisem zaslužen za imenitna okrasja. Ko se mi zazdi, da potrebujem oporo, vzamem žago, na vrtu poiščem bolj ali manj debelo ligustrovo vejo, jo odžagam in podprt z njo hodim po ulicah, medtem ko se me ljudje izogibajo. Lahko pa trdim, da se je na tem svetu, ki malikuje mladost, najbolje izogibati uporabi palice, izjema je lahko, kot rečeno, le kakšen častivreden pesnik.

Ko sem že omenil lapsus in spodrsljaje, sem tudi pozneje pomislil, da bi morda kdo po pomoti zamenjal Slavoja Žižka s Slavkom Žižkom, sodelavcem protikomunistične publikacije Zaveza in avtorjem knjige Mit o NOB. Slavoj in Slavko si najbrž nista v sorodu, ampak si samo delita priimek in tako neenake težnje, ki bi bile vredne pesniškega oblikovanja kakega odličnega aforista.

Žižek govori o sedanjosti in o prihajajočih spremembah, ne da bi se zgubil v ugibanja v slogu Julesa Verna. Med čakanjem na bližajočo se svetovno spremembo se morebiti ne bo spremenilo nič, razen oblike grozodejstev, pa tudi te ne bodo mogle biti bistveno drugačne od že doživetih človeških prestopkov. Govori se o letu 2030, o velikem vnovičnem zagonu. To so besede, ki se pretakajo pod površjem v skrb vzbujajočem vezju omrežij in me globoko ganejo, ker ne govorijo samo o vnovičnem zagonu, ampak o velikem vnovičnem zagonu, ne o majhnem, postopnem ali celo neopaznem zaletu. Ne. Gre za nekaj velikega, zato si privoščim pripomniti nekaj o tem, čeprav ni nič pomembnega; naj si torej dovolim poudariti, da velika zgodba ne more biti začrtana ali napisana za milijone bitij, temveč je mogoče nekaj res velikega doseči le med dvema bitjema in nikomer drugim.

V tem smislu sem stavil na vnovični zagon z žensko, na obnovljeni odnos z žensko, čeprav bi ona morda raje skočila s sedmega nadstropja, kot pa da bi z mano kaj spet oživela. Zadnjikrat je rekla nesmrtno besedno zvezo: »Midva sva patetična poraženca.« Dva poraženca skupaj je preveč in me je zapustila. Pozneje pa je pojasnila: sama se ne počutim kot poraženko, to je le nekaj, kar sem takrat rekla. Čutim le, da si zaslužim vse najboljše, zato nisva več skupaj.

Ljubezen je nekaj, česar ne bom nikoli razumel. S to žensko sem poskusil veliki vnovični zagon, poskusil sem jo prepričati, vendar ni bilo mogoče. Imela sva še zadnji pogovor, med katerim je rekla:

–Imaš suho dušo, ne pritožuj se. Zdaj si s svojimi knjigami in revijami, ki so bila ves tvoj svet.

–Jaz jim pravim dragulji,– sem pripomnil.

–No, pa se poroči s svojim nakitom.

In to je bil najin zadnji pogovor. Ni bilo nikakršnega velikega vnovičnega zagona. In jaz naj bi verjel v veliki vnovični zagon sveta! … Ne verjamem v nič – in to ni preprosto nekonformistično dejanje ali apatija, ampak ob današnji maniji hitrega in neposrednega izražanja in prevladujočem sovraštvu, ki preplavlja splet, prevladujejo haterji (treba je bilo uporabiti besedo v drugem jeziku za opis stanja, ki smo ga prej poznali kot mizantropijo, držo, o kateri je govoril Molière, ali psihopatologijo asocialnih, a hater ni psihopat, saj ne gre za resnično sovraštvo, ampak za izraz odbijanje, najbrž upravičenega, zato menim, da je ta sarkastični odnos do drugih bolje poimenovati z angleško besedo hater, katere pomen se komaj dotika sovraštva, hater namreč čuti odpor do nespodobnega razkrivanja sveta, ki se pretvarja, da je bolj human, in sprevržencem podeli, med drugim, dvor na spletu, vse to pa potrjuje kraljestvo laži; zato so njegovi izrazi odbojni in zavrača vse – uporabo jezika, politiko in njene nosilce, prezira sentimentalnost in vse, kar sodi k laži. Ampak le zato, ker ne verjamem v nič, se lahko postavljam stopničko višje. Sam sem želel postati umetnik, ker umetniku odpustijo nedoslednosti, jaz pa sem poln njih – poleg tega, da nimam dovolj umetniškega talenta.

Poznam kakega pesnika, ki je uporabljal oporno palico, raje pa si ustvarim podobo slovenskega pesnika, malo ali nič znanega, ki ga v svoji domišljiji krstim z imenom Božidar. Zanj bi lahko rekel, da je želel pridigati s pisanjem poezije, in resnici na ljubo, morala bi obstajati književnost, ki bi bila namenjena taki zvrsti poezije. Ta pesnik je poskušal najti svetlobo v močvirju. Še vedno ga vidim, kako kuha hrenovko in obžaluje, da kislega zelja ne prodajajo v nobeni trgovini z živili na tem območju. V soseski tihih drevoredov in neizmernih pašnikov je ta pesnik preziral svet, hodil je v spremstvu s samim seboj po poti, ki je postajala vse bolj notranja.

Temu pesniku bi se oporna palica prilegala in morda bi bil vreden ornamentike, vstavljenih draguljev v trs, čeprav je nosil palico, ki jo je našel na poti. A brez težav si predstavljam, kako lahko še najvulgarnejši predmet postane svetleči predmet, če vanj vložiš srce. Srce, to je tisti sovražnik oblasti in materialnosti. Že sam izraz ‘srce’ je tako zastarel in neuporaben, da ne vidim razloga, da bi ga vračali v vsakdanji jezik.

Ne vem, ali bo Žižek v prihodnosti in že sredi nove normalnosti uporabljal pravo oporno palico in ne tistega mojega »lažnega trsa« s fotografije ali moje ilustracije. Kar je rekel slovenski mislec, je enako, kot je bilo slišati od oblastnikov in to na različnih delih sveta: Vrnitve v normalno stanje ne bo. Napoved, ki jo je izrazil tudi zdajšnji argentinski predsednik Alberto Fernández. Na prvi tiskovni konferenci o pandemiji je namreč izrazil negotovost glede tega, kaj se bo zgodilo v prihodnosti: »Kar lahko rečemo, je, da svet ne bo več tak, kot je bil do zdaj.« (Podobno mi odzvanja še ena slovita fraza, čeprav drugega predsednika: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan …« Prej pa so ljudje sanjali, a njihove sanje niso bile dovoljene?).

Takrat, na tiskovni argentinskega predsednika, je bilo še prezgodaj za tehtno napovedovanje, nič se še ni zagotovo vedelo, toda ta stavek je zvenel jasno: svet se ne bo normaliziral in to se je slišalo, še preden se je izgubila normalnost. Predno smo se resnično pogreznili v populistično peronistično karanteno in bili prepuščeni domnevni znanstveni, politični in družbeni negotovosti, sta bili izrečeni obsodba in kazen: sveta, kakršnega smo poznali, ni več. Nobenega dvoma ni bilo, da smo prav v tistem trenutku zapuščali dvajseto stoletje. Ta nelagoden občutek, ki se je pojavil, kot da bi si bili pridelali hudega mačka, kot da je šlo za posledico pijančevanja, ponočevanja in drugih še hujših prekoračitev. Nekakšna kulturna, družbena grenkoba iz prejšnjega stoletja, ki nam je prinesla omejitve.

O enaindvajsetem stoletju imamo za zdaj le idejo o neki prepreki, o nekakšnih omejitvah. Šlo je za obvestilo brez naivnosti, kot da bi nekdo želel preveriti, ali sploh koga skrbi teža sporočila. Toda stavek je pristal kot lahek list v jeseni in neslišno našel tla.

Ne vemo, kaj je normalno, saj težko sprejmemo norost, ki se skriva za vsem, pravice si je človek priboril počasi, s silo nenehnega dolbenja, tako kot kapljica za kapljico prebija stoletja. Novo normalnost lahko zdaj končno prek nekaterih manj opaznih sredstev zaznavamo v obsežnosti tiste drzne izjave, ki ni imela natančne oblike. Prek videoposnetkov, ki jih ustvarjajo youtuberji, se nam izrisuje oblika nove normalnosti, ugibanja pa postajajo dejstva – brez potrdila o cepljenju ne bo mogoče krožiti; uveljavljajo se novi načini dela, prav tako novi načini simulacije dela. Dokončni vstop virtualnega v prostor resničnega. Itd. Večja ko je virtualnost, manj pomembna bo svoboda. Virtualna svoboda za generacije, rojene po drugi svetovni vojni, pa je morda samo neokusna šala …

Ti videoposnetki spletnih uspešnežev, prikazani z določeno mero domišljije in intuicije, čeprav si jih ni tako težko predstavljati, skupaj s komentarji uporabnikov, ki se včasih sklicujejo na morebiten konec sveta, pri čemer se številni izmed njih opirajo na božjo pravičnost … Družbena omrežja imajo svojstveno dinamiko in lasten jezik, vsekakor drugačno dinamiko in izraz kot klasična televizija. Televizijske novice raznih televizijskih kanalov govorijo na splošno o istem – o pandemiji. Po drugi strani pa obrobna omrežja iščejo argumente, ki bi razkrinkala zaroto, se pravi »plandemijo«, laž, ki je postala druga koža te krute in razkrinkane dobe. Toda Žižek se ni pustil zapeljati v igro zarot, kamor so ga poskušali speljati novinarji.

Poleg Žižka pa je še vrsta odličnih mislecev, ki poskušajo razložiti ključna vprašanja. Med njimi je francoski filozof Bruno Latour, ki izhaja iz znanstvene prakse in odkriva povezanost znanosti s kolektivnostjo. Dejansko stanje spravi v izjavo s tako imenovano krožečo referenco in v sleherni stopnji obstoja opozarja na prelom med realnim delom predmeta in njegovim znakovnim delom. Novost njegove filozofije je uvedba pojma neljudi. Ti dobivajo večjo moč, tako da se morajo ljudje braniti tako pred zdrsom v nečloveškost kot tudi pred njimi ter pred samim sabo in njihovim neetičnim ravnanjem.

A vrnimo se k Žižku. Kaj torej počne filozof v veleblagovnici? Filozof bi moral podvomiti, ali bo v veleblagovnici sploh našel kaj realnega ali vsaj kaj, kar ima resnično ceno. Samoopredeljeni stalinist, ki se definira tudi kot ateistični kristjan, je sodeloval v filmu Bliss – Blaženost Owna Wilsona in je dejal, da je edini zanimiv del Svetega pisma Knjiga o Jobu …

Na splošno noben pisatelj nima prav, ko govori o Bogu. Niti Borges, avtor občasnih nesrečnih fraz, ki se nanašajo na Boga, in, mimogrede, še manj posrečen je Žižek, ko govori o tem. Žižek pravi: »Kristusovo subjektivno stanje: ko je umiral na križu, ali je vedel, da bo znova vstal? Če je vedel, potem je bilo vse igra. In če ni vedel, v kakšnem smislu je bil tudi Kristus božanski?« A drugi del formulacije je nepotreben, saj je znano, da je vedel.

Spraševanje po Bogu ni stališče, ki bi bilo vredno filozofa, četudi gre za ateističnega filozofa. Toda Žižek se izraža netočno in negotovo: Med samo agonijo ni vedel, pač pa prej. Ko je umiral, je dvomil. Za Žižka se Kristusov dvom imenuje »simulacija obupa«. Ali bi se ta izraz – simulacija obupa – zdel grozen, če bi ga uporabili na primer pri zdravnikih, ki pravijo, da so izčrpani, hkrati pa številni trdijo, da zdravstvo ne poskrbi za druge bolezni kot le za covid? Nihče ne bo obsojal zdravnikov, teh novih »junakov« … oni sodijo v skupino ljudi, ki vedo, kaj storiti. V teh časih pa se je pojavilo stanovsko društvo zdravnikov, katerih člani so sebe imenovali Zdravniki zagovorniki resnice. Združba odpira vprašanja, priznava, da se številni ljudje bojijo obiskovati bolnišnice, da obstajajo kampanje, ki poskušajo vcepljati strah in ki tudi dovolijo dvom o vladavini »znanstvenikov«. Zdravniki zagovorniki resnice odkrivajo razmere, ki so bolj ali manj transparentne, v katere so vpleteni njihovi kolegi. Ne zagovarjajo stališča, da se nahajamo v brezupnem položaju, temveč obsojajo pretiravanja, pozivajo k zmernosti in k zdravemu presojanju; razumljivo je, da so tudi oni uvrščeni v isto marginalnost z drugimi manj preudarnimi glasovi. Presenetljivo je, ali pač ne, da ti zdravniki vnašajo besedo »resnica«.

Nasploh, če želite odstraniti tančico, da bi uzrli resnico, je treba dolgo čakati. Sčasoma pa se stvari vedno povzpnejo iz dna, kjer so bile zakopane. Čas prinaša potrebo po razodevanju stvarnosti, morda zato, ker je vezan na resnico, aktualnost pa je le ena oblika laži. Ne glede na to, ali čas ruši romantiko ali s svojim obrazom razkrinkava obraz kake nedolžnosti, nam čas z njemu značilno krutostjo, ki je enaka krutosti resnice, tudi koristi. Senca, ki jo je postavil za nami, v vesolju drugih, bolj ali manj negotovih senc, je prav tako edinstvena kot svetloba.

Če vidimo samo sence obraza, ujetega za masko, ki prekriva njegovo obličje, sence, ki so tavale po prazni ulici, v veleblagovnici ali na bencinskem servisu, se nepričakovano bojimo tudi, da je resničnost sledila tistim sencam, ki so pustošile kraje. In spet se vračam k Žižku.

»Plandemična« teorija vključuje domnevo o manipulaciji resnice in se spogleduje z mislijo o namernosti, se pravi domnevo, da je virus nastal v laboratoriju, možnost, ki pa jo znanstveniki zavračajo. Po drugi strani pa španska avtorica Cristina Martín Jiménez, v knjigi Resnica pandemije, trdi, da gospodarji sveta zdaj izumljajo pandemije in podnebne spremembe. Pisateljica si s takimi trditvami zagotovo ne bo prislužila omembe v najpomembnejših časopisih, saj so ti v lasti gospodarjev; glas »plandemije« je obroben in ga pripisujejo tako imenovanemu »Odporu«, njegov glas poziva k neposlušnosti. Francoski mislec Deleuze je preučeval filozofa Spinozo in izjavil: »Kot pokaže Spinoza, je bistvo v vsaki družbi poslušnost.«

Iz krogov odpora se širijo megleni podatki o cepivih: »Ta so v večini sestavljena iz strupenih in škodljivih dodatkov za organizem. Kot je bilo ugotovljeno, ne vsebujejo oslabljenih ali neaktiviranih patogenih organizmov, da bi pripomogli k imunosti prebivalstva. Poleg kemikalij so v njih tudi mehanski nanodelci, ki v določenem trenutku morda vplivajo na elektromagnetno sevanje.« (Ne vem, ali je ta glas zanesljiv, vendar najbrž ni manj zanesljiv kot glas velikih laboratorijev.) Iz krogov odpora se sliši tudi glas za tiste, ki so umrli zaradi cepiva, o katerih v uradnih medijih ni skoraj nič; kajti utišani niso le tisti, ki so umrli zaradi zdravila, ampak tudi tisti, ki so utrpeli hude neželene učinke; zato pa so predmet marginalnih vesti; postavljeni so na obrobje zaradi nesreče, ki jih je doletela in ker ne morejo več koristiti uradni retoriki kot statistična številka, ki jo je treba povečati; ko so umrli, so se samodejno spremenili v številko, v marginalnost in tišino; zato zanje ni težko izreči krilatice – Naj živi uporništvo!

Iz poročila, ki ga je že davno objavil odbor za spremljanje globalne pripravljenosti, v katerem so strokovnjaki izdali opozorilo: »Svet ni pripravljen na hitro in agresivno pandemijo dihalnih patogenov,« čeprav takrat identificirana koronavirusa, OC43 in 229E, nista vzbudila posebnega zanimanja za raziskave, in kot je navedeno v poročilu nekaj let po izbruhu sarsa leta 2003: »Kaže, da ni bilo veliko truda, vloženega v izdelavo cepiv proti njim, ker je prevladovalo mnenje, da gre bolj za nadlogo kot kar koli drugega,« iz poročil, ki so bila omejena na laboratorije, živimo v svetovni sedanjosti, v kateri se bo rodila nova normalnost.

Bruno Latour pravi: Razmislimo o tem, ali si želimo vrniti v nekdanjo normalno stanje ali ne. Ta kriza je del večje krize, ki je bila že prej – ekološka mutacija. Latour po drugi strani govori, da bodo prihajajoče spremembe vplivale na delovna področja: ko ugotavljamo, da množični turizem ni več zaželen ali da je treba zmanjšati letalski promet, kaj bomo počeli s hoteli, z osebjem letalskih družb itd.? Ni mogoče sanjati o spremembah, ne da bi razmišljali o procesu preobrazbe. V nasprotju s filozofovim umirjenim stališčem Cristina Martín Jiménez govori o »taktiki pandemije« in o »taktiki globalnega segrevanja«, opozarja na farso filantropije (mogočni ljudje, ki se opredeljujejo kot filantropi). V svetu prihodnosti filantrope vidimo, kot da bi gledali neverjeten polet prašiča ali tehnokrate, ki pravijo, kaj prihaja, češ to je raznovrsten, zdrav in varen svet s čisto energijo, čisto vodo in čistim zrakom, tehnološke spremembe bodo na novo opredelile, kaj pomeni biti človek.

Spremembe so dejstvo, a poleg pandemije je pomembno, kaj ji bo sledilo. Pravijo, da bodo tehnološke spremembe na novo opredelile človeka. Sam nimam nobenega telefona, le staro tipkovnico za pisanje in na spletu nisem spoznal nobene druge koristi kot le gledanje pornografije. Tehnologija je torej zame tista stara tipkovnica, zaslon in nekaj erotičnih prizorov. Toda namere o postavitvi temeljev za prihodnost tehnologije presegajo to. Jasno je, da v govorih slišimo, da želijo ustvariti pravičnejši svet. Vsekakor pa je vznemirljivo slišati nekoga, ki ni bil nikoli lačen, sanjač ali ni nosil ponošenih oblačil, govoriti o pravičnejšem svetu. Poštenemu človeku bi bilo dovolj, da bi spremenil samo sebe. Pravijo, da bo iz tehnologije nastal boljši, čistejši in trajnejši svet. Domneva se, da se je znanje o človeku močno povečalo in da bo to znanje označilo smernice novega sveta, dobe brez primere, ki ne bo vsebovala mračnjaštva. Morda je vredno omeniti filozofa Georga Simmla. V svoji zadnji knjigi ugotavlja, da srednjeveški človek ni vedel le nekaj malega, tako kot tudi racionalistični mislec 18. stoletja ali človek materialistične znanosti 19. stoletja, a to znanje je danes zavrženo ali vsaj vprašljivo. Zato je umestno vprašanje, ali bo to, kar je za nas nedvomno, doletela enaka usoda.

Čar ima le stari svet. Poleg tega pa na ta svet ne pridemo, da bi bili del človeškega kolektiva. Če želite pripadati skupini, v kateri prevladujejo človeška bitja, bi morali biti nori. Človeštvo je mogoče prenašati le, ko gre za mrtve stvari, stvari iz preteklosti. In včasih meditiramo o tem, kar je bilo, in o tistem, kar še bo. Tako kot o tistem zgoraj in onem spodaj …

Življenje spodaj je boljše od življenja zgoraj. Ne bi hotel prezreti dna. In bil bi zbegan, če bi videl, kar je zgoraj, kot nekdo, ki se zazre v privid in si drzne verjeti, da je to dovolj. Spodnje življenje vključuje vse: izdaje, najvišjo stopnjo osamljenosti, zapuščenost, bedno farso ljubezni, obraz tistega, ki ga hlini vrsto let, nož v roki krotke ženske, neusmiljenost in brezbrižnost dobrih, ki povzročajo zlo, polet in srečo jastrebov, nezmožnost, da bi se vse to kdaj ustavilo, vse to je dno in še več. Obstajajo tudi lastni demoni, tisti, ki ti jih nikoli ni uspelo odgnati, napovedana smrt, dolgo čakanje v puščavi, lastna krivda, pretirana in morda celo nepotrebna, in neskončno čakanje, pa še ogromno kraljestvo laži, ki zajema vse. Slednje človek pozabi na resnico in se mu več ne zdi potrebna, saj sploh ni del besedišča za preživetja.

Z minevanjem – čas je močan, posamezna leta ne pomenijo veliko – izginjajo vsa odprta vrata, odpade vse, kar se je rodilo iz ideje, in ostaja le stvarnost, to, kar je nasprotje od ideje, in ki nima nikakršne podobnosti z resnico, kar je ideja. Resnica je namreč domena tistega, kar je religiozno.

Pogosto se dogaja, da se mladi pesnik oklepa ideje; ta vez med filozofom in pesnikom, ki išče samosvoj in sklenjen jezik, katerega osnovni namen je iskanje resnice, ki naj bi tičala pod stvarmi, kot tisto, kar ne more biti očitno, sicer bi bilo vsem dostopno pri izražanju in bi zatorej ne bilo poetično. Torej prvo jezik, in ideja, ki se v njem prebudi, kajti prav ideja je tisto, kar ni dostopno, stvarnost pa je tako dostopna kot oprijemljiva. Stvarnost se dogaja, ne potrebuje nikakršne umetnosti. Stvarnost je tista gola stvar, ki se s časom približuje, ki je sprejeta, ki se je osvobodila preobrazb. Pesnik ima glas, ko ga najde in ko ga ne najde, je kot sirota. Vsi poznamo tehniko ali celo navdih; glas pa je preprosto jaz. Obstaja ali ne obstaja. Pride in gre. Lažje ga je izgubiti kot najti. Teoretiziranje nima pomena, glas, ki ga je mogoče imeti, je vrtnica: nastala je v nekem trenutku, potem pa je ovenela. In včasih se znova rodi. Zgodilo se je prej in obstaja upanje, da se bo ponovilo.

Verjeti v muze bi pomenilo verjeti Grkom, jaz pa Grkom ne verjamem. In ko gre za verovanje, ni verodostojno nič, kar prihaja iz človeškega kolektiva. Ko Žižek pravi, da smo na civilizacijski točki, kjer smo sami, in da bomo to (kar koli že je to) rešili med seboj, brez vpletanja božanstva, stavi na človeški kolektiv. In to počne v globalnem smislu, v smislu vsega sveta. Ne da bi upošteval, da so svet tiste dve ali tri ulice v soseski, kjer živite, in tisti štirje ali pet ljudi, ki jih poznate. Preostalo se zdi kot del ideje: obstaja, dokler ga stvarnost ali čas ne izbrišeta, in se ne pogovarjamo o tem, kaj nam je v resnici na dosegu roke, ali kar v resnici vemo in verjamemo, da je vredno vedeti.

Prevedel Andrej Rot