Z esejem Mihaela Glavana Trden most kot kamen kost spletna revija KDO? nadaljuje z objavljanjem spremnih besedil, katerih namen je napoved in promocija simpozija z naslovom Most čež Zaliv, ki se bo odvijal 12. oktobra v dvorani Slovenske matice v Ljubljani in ki bo predstavil delovanje ter predvsem zapuščino obeh omenjenih tržaškoslovenskih revij.
Trden most kot kamen kost
Mihael Glavan
Na začetku je bila beseda
Boris Pahor je bil še mladenič, ki se je poslavljal od bogoslovnega študija, ko je Kocbek leta 1937, ožarjen od tabornega ognja, na Bohinjskem tednu ekstatično predaval o prenovi krščanstva v duhu evangelija. Čeprav je bil za ustvarjalno leposlovno pisanje v slovenskem jeziku slabo pripravljen in izobražen, je hotel pisati; prepričan je bil, da ima kaj povedati in da je to dolžan storiti v materinščini. Svoje kratke in sramežljive Podobe izTrsta je poslal Edvardu Kocbeku, ki jih je objavil v 3. številki Dejanja leta 1939 in tako se je začelo njuno sodelovanje. Kmalu zatem je italijanska fašistična država šestindvajsetletnega mladeniča oblekla v uniformo in ga kot svojega vojaka poslala v Libijo, od koder se je s pismi oglašal Kocbeku. Že v svojih prvih pisnih stikih je začutil Kocbekovo naklonjenost, čeprav sta se komaj spoznavala in se prijateljsko bližala. Med njima je instinktivno nastal iskren stik, duhovno, nazorsko in literarno sta se začutila ter ostala sodelavca in prijatelja vse življenje.
V tematskem okviru razmislekov o tržaških slovenskih revijah seveda ne moremo široko in vsestransko analizirati družbene, politične, kulturne in zasebne podobe sodelovanja obeh avtorjev, ki je opazno zaznamovala matično in zamejsko slovensko skupnost, nekoliko natančneje pa lahko predstavimo Kocbekove poglede na slovenski tisk na italijanski strani in njegovo aktivno sodelovanje v njem. Pri tem se že od vsega začetka jasno pokaže, da je Kocbek Slovence, ki so po sili mednarodnih političnih razmer ostali zunaj meja prve in druge Jugoslavije, vselej štel za neodtujljivi del matičnega slovenskega naroda, njihovo publicistično in literarno ustvarjanje pa za integralni del slovenskega tiska. V svojih dnevnikih pričuje, kako so se primorski Slovenci (Engelbert Besednjak in drugi) oglasili pri njem, ko je bil še minister za kulturo in prosveto v zvezni vladi in iskali nasvetov in pomoči pri prizadevanjih, da bi Trst s slovensko okolico z mirovno pogodbo pripadel Jugoslaviji. Skušal jim je pomagati in o tem celo napisal nekaj političnih esejev (Trst in Julijska krajina, Bazovica, 1945). (1) V mednarodno in globalno politično igro velesil Kocbek sicer ni mogel posegati, sproti, dosledno in tenkočutno pa se je odzival na vsak uspeh Slovencev v Italiji, skrbno je spremljal in vrednotil njihova prizadevanja, ti pa so mu hvaležno vračali s svojim miselnim pluralizmom, o kakršnem je sanjal, da bo po nekakšnem čudežnem spočetju zavel tudi v njegovi matični Sloveniji. Predpostavljamo lahko, da je Kocbek zaslutil, da imajo zatirane narodnostne manjšine, kakršna je naša v Italiji, v sebi še neko posebno skrivnostno resnico, s katero obdarijo svojo matično domovino. V Pahorju je prepoznal nosilca te resnice. In ni se zmotil, saj je ta »mali veliki mož« vse močneje dvigoval svojo plamenico in jo veličastno nosi še danes. Tudi ko je bil Kocbek za dobro desetletje »pri živem telesu pokopan«, kakor je zapisal Pahor, sta prijatelja neprekinjeno in vztrajno sodelovala, skupaj razmišljala in komentirala kljub vsem »mikrofonom v zidu«, za katere sta vedela oba. Bila sta politično in civilizacijsko šikanirana, a sta to junaško in pokončno presegala. V eni od najnižjih točk stanja duha, razbičan od partijskega nasilništva, je Kocbek v pismu prijatelju Borisu med drugim zapisal: »To je domovina naroda, ki že sto let živi od samih izdajstev.« (2) Toda tako huda deziluzija ga ni strla do kraja, znova se je pobral in bil spet sposoben tudi svetlejših videnj. Pri tem mu je močno pomagal prav njegov zvesti prijatelj Pahor, ki se mu je v istem pismu zahvalil z besedami: »Tebi pa še enkrat hvala, dobri in zlati moj človek.« Pahor pa se mu je desetletje kasneje takole zahvalil. »Blagrujem uro in navdih, ko je nastal med nama odnos, ki je pognal korenine najinemu zahtevnemu in napornemu, rodovitnemu, brezpogojno odločujočemu in nenehno razčiščujočemu ter obe najini osebni usodi potrjujočemu prijateljstvu.« (3)
Prijateljski stiki v prvem povojnem desetletju
Vročičnim zadnjim predvojnim letom je sledila vsa tista dolga vojna groza, v kateri sta vsak po svoje trpela in se bojevala, a se tudi duhovno krepila in zorela. Pahor v fašističnih ječah in nacističnih taboriščih, Kocbek v roških gozdovih in marših v bosansko avnojsko Jajce. Konec osvobodilne vojne in zmaga v revolucionarnem prevratu sta Kocbeka vsaj formalno postavila za nekaj časa v vrh jugoslovanske politike, Pahor pa se je po rekonvalescenci v Franciji končno pripeljal v domači Trst. Duhovna, politična in ideološka zmeda je vladala tako v Beogradu kot v Trstu in v Ljubljani. Nekdanja sodelavca pri Dejanju in redna dopisovalca se osebno še zmeraj nista poznala. Njuno prvo srečanje se je dogodilo šele 23.marca 1947, ko se je Kocbek že vrnil Ljubljano.
»Doma me je iskal Boris Pahor iz Trsta (najprej) po telefonu. Lučki je prinesel pomaranče. Kljub vsemu je pred odhodom vlaka skočil na kratek obisk, da se osebno vidiva, prvič v življenju, kajti poznala in občevala sva le po pismih.« (4) (Dnevnik 1947, 23. marec, str. 126.)
Zlate pomaranče so bile tisti čas v Ljubljani velika redkost, ki je gotovo osrečila deklico, še bolj pomembno pa je bilo, da sta si Pahor in Kocbek končno segla v roke, si pogledala v oči in potrdila prijateljske stike. Ti so postajali z leti vse bolj poglobljeni in pristni. Kocbek je v Pahorju prepoznal iskrenega svobodomisleca in levičarskega demokrata, gorečega domoljuba in resnicoljuba, pri tem ju ni motilo, da je bil Kocbek trden in globok vernik, Pahor pa prej ko ne agnostik.
Odtlej se je Kocbek v največjih bivanjski stiskah vselej obračal k Pahorju, ki mu je ostajal več desetletij, vse do konca odprt in sproščen prijatelj, s katerim sta si znala »povedati pametne in nore stvari, skladne in neskladne, dognane in nedognane«. »Stiskam ti roko in krepim že skoraj legendarno navezanost na Tebe v težkih trenutkih.« (5) V časih olajšanega političnega pritiska, ko so se Kocbeku obzorja spet bolj osvetlila, je njuno prijateljstvo dobilo tudi vedrejše tone, predvsem v času po javnem priznanju njegovi zbirki Groza (1963) in izidu drugega partizanskega dnevnika (Listina, 1967). Tudi peza let takrat nanj še ni pritiskala z vso močjo .
Pero in politika
V povojnih desetletjih se vrstijo pogosti Kocbekovi dnevniški zapisi o Pahorju in njegovem delu. Kocbek je skrbno spremljal prijateljev literarni in publicistični razvoj in postajal tudi njegov pisateljski mentor, vzgojitelj in kritik.
Boris Pahor je v tržaških Razgledih napisal razgibano črtico »Trdi Prešeren se drži na smeh«. Razveselil sem se, ko sem jo prebral. V hipu sem vedel, ne samo da je fant nadarjen, ampak da je našel svoj osebni način. To je veliko, morda vse pri današnjem mladem pisatelju. Kajti velika nevarnost je celo za tistega, ki ima veliko novega povedati, da bo vsebino posilil z brezdušnim, akademsko analitičnim stilom proze, kakor se v Ljubljani podeduje od pisarja do pisarja.(6)
Boris Pahor izdal v Trstu svojo prvo knjigo: Moj tržaški naslov. Bojim se jo vzeti v roke in jo prebrati na mah. Prvo novelo sem prebral, jezikovno je zelo slaba, stilno srednja, vsebina pa je človeška. S fantom bo treba spregovoriti odkrito glede sloga in jezika. (7)
Napisal pismo Borisu Pahorju.(8) Boris Pahor mi je odgovoril. Pravi, da se loteva svoje afriške knjige: »Danes sem pregledoval svoje afriške zapiske, ki jih k sreči vse imam. V zvezku, ki ima na platnicah slike italijanskih vojakov, ko se izkrcavajo za »Slaven« pohod, sem začel takoj svoj dnevnik z naslovom: Ediju Kocbeku! Če bi kje sredi Sahare pustil svoje koščice, bi ti morda poslali ta zvezek, verjetno pa ne bi prav nič iz njega razbral! (9)
Obiskal me je Legiša, ki mu je umrl močan novorojenček, in mi vrnil Pahorjevo disertacijo.(10)
Naslednje srečanje Kocbeka in Pahorja je bilo po Župančičevem pogrebu, ki so se ga udeležili številni domači in tuji spoštovalci velikega pesnika, med njimi tudi Edvard Kardelj in Louis Adamič, ki je bil tedaj na obisku v stari domovini. Zapis se nanaša tudi na slab volilni rezultat v Trstu, ko je po Kocbekovem zapisu OF prejela le okrog 4.000 glasov, Vittorio Vidali 30.000, »domobranci« pa 3.000.
Boris Pahor je bil topot ostrejši, skoraj divji. Pravi, da v Trstu ni niti ene močne slovenske politične glave. Obžaluje, da po Kominformu ni nastala slovenska socialistična stranka, ki bi se v Trstu omejila le na domače probleme. O tej stvari se da govoriti, kajti dosedanji način gotovo ni bil pravilen. Imam občutek, da med mladimi naprednimi v Trstu vre in da je tržaško slovensko podeželje za OF prav tako izgubljeno. (11)
Teden zatem, ko je Kocbek prejel avtorske izvode Tovarišije, si je v dnevnik zapisal: Razposlal nove izvode Tovarišije znancem v dar, tudi B. Pahorju (12).
Prebral sem Borisa Pahorja zadnjo, dokaj obsežno novelo “Nesluteno vprašanje”, ki jo je priobčil v tržaških “Razgledih”. Niti v njej se še ni razodela epika, kakor se bo nekoč morala, da bo njegov slog dobil pravilno funkcijo v pripovedovanju, sicer se bo v neprestanem variiranju razblinil, če bo nizal le razpoloženja in filmsko sledeče si situacije. Toda s to novelo je napravil močan korak dalje, snov se mu je zaokrožila, zjasnila, razporedil jo je spretno, nit se je jasneje napela, štimunga pa je začela osvajati z lepimi, včasih kar prelepimi figurami, z razpoloženji v naravi in v mestu ob morju in z mislimi, ki so se začele razveseljivo javljati v tej noveli. Ta novela je po Cankarju ena najbolj slovenskih, prav lepo bi se brala v dobrem prevodu. Motijo le še nekatere sintaktične nevšečnosti, začenjanje stavka s pomožnim glagolom in podobno.
To veselje mu moram izraziti v pismu. (13).
O Tovarišiji zanimivo poročata Alfonz Kopriva iz Maribora in Boris Pahor iz Trsta. Boris me vzpodbuja k prevodom v tuje jezike, kar so mi govorili že Milan Šega, Metod Mikuž, Makso Šnuderl in drugi. Toda to ni odvisno od mene.(14)
Včeraj je bil pri nas Boris Pahor. Prišel je nekam zaskrbljen, bil je videti v zadregi. Komaj sva sedla, je že začel govoriti skrivnostno in zaupno. Videl sem, da je moral povedati iz sebe, kar ga je tiščalo.
Lojzeta Rebulo je na vrnitvi iz Maribora v Trst v Zidanem Mostu zadržala tajna policija in ga eno noč izpraševala. Ko se je fant vrnil v Trst, je v zbeganosti storil več naglih dejanj, med drugim je Pahorju pisal pismo in ga prosil za sestanek. Na sestanku mu je povedal, da ga je tajna policija izpraševala o podatkih v zvezi s Stvarnostjo.(15) Fant je povedal Pahorju, da je v službi ameriške tajne obveščevalne in da se mu to zdi pametno. Pahor se je zgledoval nad tem in mu dopovedoval, naj pusti vso politiko in zgolj piše. Takrat mu je tudi povedal, da sodeluje pri Stvarnosti in da je zanje napisal članek o slovenskem slovstvu. Po obisku v Sloveniji je spoznal, da mi je napravil krivico, in ga je prosil, naj mi pove, da sem poštenjak(!). Pahor je z zadušeno grozo govoril o kotlu, ki kuha še druge ljudi, nekega arhitekta Kregarja, ki dela pri tržaškem radiu, še vrsto nekaterih. (16)
Boris Pahor mi je s pismom sporočil, da je Salviniju, ki je stopil z njim v zvezo, žal, da me ni mogel upoštevati, ker ni imel moje zbirke. Vabi me, naj mu jo pošljem, hkrati pa njemu samemu posodim tezo o moji liriki. (17)
Boris Pahor je v Primorskem dnevniku z 22. XI. 1951 napisal dvokolonsko oceno Poguma in strahu, ki sem se je razveselil, hkrati pa malce preplašil, pravzaprav se razjezil nadenj, ker v svojem veselju strelja malo čez in daje priliko mojim nasprotnikom, ki komaj čakajo na slabotne prilike, bodisi moje bodisi mojih prijateljev.(18)
Primorski dnevnik je ponatisnil Fajfarjev članek in ga opremil z opombo, ki bo v Trstu vzbudila pozornost na levi in desni. Boris bo v skušnjavi, da napiše zagovor, toda jasno je, da ga ne bodo priobčili.(19)
Pa so ga!
Skoraj mimogrede sem opazil Pahorjev odgovor v Primorskem dnevniku z 12. 1. 1952. Dal mu je obliko Odprtega pisma, verjetno zaradi čudnih okoliščin, ki so mu običajen odgovor branile. Na dušek sem ga prebral in se ga od srca razveselil. Edini moški glas v zboru ženske histerije; edini odgovor.
Najprej je energično zavrnil formulacijo uredništva, ki je pospremilo Fajfarjev traktat z besedami, da Pahorjevo poročilo »ne more biti merodajno za one, ki so intimno povezani s partizansko borbo«. Takoj zatem zavrne tudi misel, da bi mogel kdo za Kocbeka reči, da ni intimno povezan s partizansko borbo.
Nato pa pove glavno vprašanje: ali so s partizansko borbo bili povezani ljudje samo z določenim svetovnim nazorom ali pa nasprotno tudi ljudje z drugačnimi svetovnimi nazori? In drugo vprašanje: ali je borec proti okupatorju nehal biti misleč in čuteč človek v času, ko je bil neizprosen vojak? Na obe vprašanji tudi jasno odgovarja in na koncu pravi: če je vse to res, je Kocbek vnesel v naše slovstvo dokument …. ki slovensko osvobodilno gibanje dviga na tisto visoko etično in moralno raven, ki jo je gibanje v resnici imelo.(20)
Zdravki je povedal Lučkin direktor, da se Pahor v Trstu še vedno bojuje z Babičem za objavo daljšega članka v “Primorskem dnevniku”. Podoba je, da boj v Trstu še vedno divja in da se nazadnje zgodi še kaj presenetljivega. (21) Pred dnevi sem dobil iz Trsta Pahorjevo brošuro Svoboda polemike. Pogumna kretnja fanta, ki se nazorsko diferencira od mene, umetniško in kulturno pa me jasno in prepričljivo brani. V Ljubljani bi v svobodnih okoliščinah mogli njegove argumente še povečati in poglobiti ter razširiti, vendar je tudi takšen, tržaško pogojen odgovor Fajfarju razveseljiv, zdrav in ponosen. Danes je tržaški radio naznanil, da bo jutri zvečer spregovoril o njem. Mene samega pa vedno bolj sili, da zagrabim za pero in začnem pisati nekaj, kar bi bilo deloma odgovor na napade, deloma analiza sodobne slovenske in svetovne problematike, deloma razkrivanja terorja v naši kulturi, v vsem pa moja izpoved, jasna, energična in sproščujoča kulturna in duhovna izpoved. (22)
Boris Pahor je prišel in predstavil svojo ženo, poročil se je pred nekaj dnevi. /…./ Toda najina beseda je segla dlje in opozoril sem ga na to, da je postalo nevzdržno njegovo in Rebulovo sodelovanje pri takšni dirigirani in duhovno mrtvi reviji, ki povrh živi le od njunih prispevkov in ne zna biti posrednica med slovenstvom in italijanstvom, odnosno kulturno središče tržaških Slovencev. To je Boris dobro čutil in mi je potrdil tudi naslednje ugotovitve, da bo treba misliti na revijo, ki bo združevala vse Slovence, in to na kvalitetni literarni višini.(23)
Kocbekovo sodelovanje v slovenski tržaških revijah
Edvard Kocbek je slovenski tisk v Trstu ves čas po vojni pozorno spremljal, še posebej od leta 1948, ko se je za stalno vrnil v Ljubljano. Glavna žila dovodnica podatkov mu je bil seveda Boris Pahor. Poznal je vse revijalne poskuse, ki so jih udejanjali tržaški in goriški Slovenci različnih duhovnih, nazorski in političnih usmeritev. (24) Te publikacije večinoma niso bile dostopne v Sloveniji, so pa imele sodelavce tudi iz matične domovine, sicer redke, pa še ti so tvegali politične očitke in, kot smo videli, večkrat tudi zapor.
Povsem naravno je prišlo do povabil Kocbeku, da v njih tudi sam sodeluje, toda pri tem je bil in je moral biti skrajno previden. Njegov avtorski delež v slovenski zamejski publicistiki je skromen, kakor pričujejo njegova korespondenca in dnevniški zapisi, je bil zagotovo v njej in tudi širše v kulturnem in političnem delovanju tržaških in goriških Slovencev stalno in močno prisoten. Tega se je dobro zavedala tudi slovenska politična policija (Udba), ki je temeljito spremljala vse njegove stike, kar se odkrito pokazalo ob občasnih zaslišanjih, ki so jih prirejali partijski oblastniki, da bi še okrepili svoje zastraševanje. .
Iz Trsta je prišla Pahorjeva žena Rada in mi izročila sporočilo, s katerim me Boris vabi k sodelovanju pri reviji, ki jo snuje s svojimi prijatelji v tistem smislu, za katerega sem ga v poslednjem prijateljskem pogovoru navduševal. Takole pravi v naglici: »Edi, začeli bomo izdajati revijo. Ne vemo, kako bo šlo, ker ni zadostnega števila delavnih ljudi, toda zdaj je vse v falimentu, kar je bilo dirigiranega. Nekaj mora vzkliti iz domače zemlje. Jaz sem takorekoč brezposeln; kar je bilo prihrankov, sem jih zabil s potjo v Pariz. Torej, če bi poslal kak članek, bi ti ga objavili, ali pesem, ali kritiko, tudi pod psevdonimom. To seveda, če je Tebi prav. Če hočeš nekaj povedati, imaš zdaj priložnost. Rok je do 20. t. m. Ne bomo delali političnih barikad, toda bomo polemični. Pa precej poljudni, ker je tukajšnje občinstvo zelo nerazvito. Oglasi se kaj! V kratkem Ti pišem več, zdaj ne utegnem.«
Tega sporočila sem se od vsega srca razveselil. Seveda bom sodeloval. Najprej s pesmimi, nato s prozo, potem pa z eseji, morda celo š čim drugim zanimivim. Bog, kako me je spreletelo, čutim se kakor ptič, ki je začutil zdrave in silne peruti. (25)
Šest dni po tem zapisu je sledilo Kocbekovo pismo Pahorju, ki izkazuje njegov temeljit razmislek in tehtne predloge za strokovno in politično zasnovo revije, hkrati pa prinaša utemeljitev, zakaj se še ne more odločiti za sodelovanje v Sidru.
Borisu Pahorju sem odgovoril, da v prvi ali morda še v drugi številki ne bom sodeloval v njegovi novi reviji, če prav sem prvi hip to sklenil, ker mi branijo okoliščine. (Op. Pismo je datirano 23. 1. 1953. Peščena ura 1984, 34.) Razložil sem mu, da me še vedno držijo v kulturni karanteni, in da bi takšno uhajanje iz nje pomenilo nevarno povečevanje politične pozornosti, s katero obdajajo vse moje življenje, ali celo izzivanje, ki bi škodilo meni, predvsem pa novi reviji, ki bi nikomur ne smela zapreti dohoda do Jugoslavije. Na primeru z Maupassantovimi novelami (26) sem mu to jasno predočil ter mu položil na srce, naj se s prvo številko uveljavijo tako, da bodo omogočili sodelovanje meni in drugim prijateljem na tej strani. Potem, ko bodo razpršili nezaupanje in dvome, bomo prosti in pripravljeni za sodelovanje, prej pa ne. Hkrati pa sem mu dal nekaj nasvetov, predvsem tega, naj bodo ognjišče kvalitetnih ljudi, blizkih preprostemu človeku in brez koncesij njegovemu zbledelemu okusu, potem pa nasvet, naj bodo izraz sožitja z Italijani, naj v vsaki številki priobčijo italijanski tekst in naj skušajo za prvo številko dobiti izviren prispevek Siloneja ali nekaj podobnega. (27)
Sredi maja 1953 je prejel prvo številko Sidra in se je zelo razveselil, čeprav v njej ni avtorsko sodeloval. Ko ga je v septembru spet osebno obiskal Pahor, mu je Kocbek za drugo številko revije obljubil svoje sodelovanje. Predvsem je mislil na izbor pesmi, ki jih je načrtoval za recital v tržaškem radiu, do katerega pa ni prišlo, ker mu slovenska notranja uprava (Udba) ni izdala potnega lista. »Pod tujim imenom in pod strogo molčečnostjo pa sem mu pripravljen napisati nekaj esejev. Vse to je zelo dobro razumel in sprejel.« (28)
Sidro je obmolknilo že po drugi številki, leta 1956 pa so Pahor, Rebula in Josip Tavčar souredili edino številko dvojezične revije (zbornika) Tokovi. Nastala je z željo po absolutnem pluralizmu, zato so bili povabljeni k sodelovanju tudi nekateri predstavniki slovenske povojne politične diaspore in liberalno usmerjeni intelektualci (recimo Vinko Beličič ali Franc Jeza), obenem pa tudi pripadniki izrazito levega tržaškega političnega tabora (režiser Jože Babič). Ideja o reviji je bila pravzaprav Rebulova. Za mladino so že od leta 1949 izhajale Literane vaje. Urejal jih je Martin Jevnikar, ki se je v letu 1954 obrnil tudi na Kocbeka z željo, da mu prispeva vsaj »kratek sestavek (2-3 strani) ali iz svojega življenja ali karkoli nepolitičnega«.
Javni nastop v tržaški reviji Tokovi
Boris Pahor mi je rekel, da bi bili Sidrovci pripravljeni v Trstu založiti mojo pesniško zbirko. Bil sem preveč utrujen (po celodnevni vožnji iz Splita – sam na Hvaru na počitnicah), da bi mogel do kraja razumeti veličino njegovega predloga. Rekel sem, da bom premislil, da mi predlog ugaja, le okoliščine moram še pretehtati, sem dejal. Šele po njegovem odhodu se mi je predlog zazdel mogoč in verjeten. (29)
Alojz Rebula mi sporoča iz Trsta, da se je krog okoli Sidra odločil, da začne izdajati novo revijo, »ki naj bo pričevanje duha v tej praznini vseh vrednot. Ta beseda ne bo politična, temveč kulturna … Splošno slovenski pregled slovenske kulture, obračun in napotilo hkrati.« Prosi me za pesmi, za esej in za odlomek iz drugega dela dnevnika. Na kraju mi zagotavlja, da revija ne bo nič avanturističnega, temveč trezno, kulturno in distancirano pričevanje duha v času, ko je prav ta pokazal svojo nesmrtno moč.« (30)
Včeraj je prišel Boris Pahor nadme s skupno prošnjo izdajateljev nove tržaške revije Tokovi, da moram dopustiti objave nekaterih svojih pesmi, ki si jih je bil Rebula pred letom prepisal. Apelirajo na moj pogum in me pozivajo, naj energično stopim iz svoje rezerve, češ da mi režim ne bo mogel nič. Temu mnenju se je tokrat pridružil tudi Boris sam in me prepričeval, da je prišel čas agiranja. Nekaj časa sem se upiral, potem pa sem nekega hipa zagledal sebe resnično v preveč pasivni in čakajoči vlogi. Obljubil sem nekaj novih pesmi, vendar sem izrazil željo, da bi se Jeza odpovedal temu, da bi ga natisnili med izdajatelji, da mi ne bi mogel kdo očitati, da sodelujem pri reviji, ki jo soizdaja emigrant. Tega nisem postavil kot pogoj, da ne bi prizadel Jeze, zato pa je Boris obljubil sam od sebe, da bo zadevo rešil brez postavljanja mojega pogoja. (31)
Kocbek je storil odločilni korak – očitno na pobudo Borisa Pahorja. Tržaškim sodelavcem je v objavo poslal svoj pesniški cikel Povabilo na ples. Objava v Tokovih je vzbudila pozornost. Novi list (urejal ga je Engelbert Besednjak) je npr. pisal, da je Kocbek s Tokovi le prišel do publikacije, v kateri se bo lahko pogosteje oglašal, kajti njegova odsotnost se v sodobni slovenski literaturi zelo pozna, hkrati pa ni z ničimer opravičljiva. O njegovih pesmih je naklonjeno poročal celo režimski Primorski dnevnik, medtem ko so ljubljanski listi objavo zamolčali, enako kot tržaško revijo sploh, a Tokovi so ugasnili že po prvi številki.
Udbovsko zasliševanje
Kocbekovo vse bolj aktivno sodelovanje s tržaškimi Slovenci seveda ni moglo ostati neopaženo pri slovenski partijski oblasti. Ta se je tudi uradno odzvala in ga poklicala na zaslišanje na Državnem sekretariatu za notranje zadeve na Kidričevi ulici v Ljubljani. Zaslišala sta ga Janez Japelj in Zdenko Roter.
»Na dan z besedo,« sem ga pozval, on pa se je znova presedel in začel govoriti o Trstu – o mojem aktivnem vplivu na določene ljudi v Trstu, ki niso iz območja OF in so celo emigrantje. Določno je trdil, da imam organiziran stik s sovražniki socializma in da so ti ljudje v Trstu, v Parizu, v Evropi in v Ameriki, da jim pošiljam svoje misli, jih sprejemam, prebujam škodljivo politično razpoloženje, in da se je vse to dogodilo v teku zadnjih nekaj mesecev. Moral bi vedeti, da je Besednjak spolzek teren, prav tako krožek mladih izobražencev, da veje v njem protisocialistični duh, da so hoteli priti na moje predavanje tudi belogardisti, in da mi zato niso mogli dati potnega lista, da bi sam od sebe doumel, da so me hoteli obraniti pred nevarnostjo. Jaz pa tega nisem doumel, temveč sem povzročil Rebulovo odprto pismo, napisal žaljivo izjavo o literarni produkciji pri nas in postal predmet užaljenega čudenja med tržaškimi pisci in po revijah v Evropi. Vsega tega sem kriv jaz z nepravilnim obveščanjem in z razvijanjem stališča, ki se v njem delam večjega, važnejšega in pravilnejšega, kakor v resnici sem.
Odgovoril sem, da mi je prav smešno pri duši, ko poslušam njihovo naporno konstrukcijo, ker je od začetka do konca zgrajena na sumih, slutnjah, na napačnih in prehitrih zaključkih, na forsiranju detektivske logike in zato izraz negotovega strahu, ne pa dejanskega stanja. Stike vzdržujem z Besednjakom, z Rebulo in Pahorjem, ti stiki so sporadični in naključni, za Besednjaka vem, da izdaja Novi list s pristankom faktorjev v Ljubljani, za krožek vem, da je apolitičen, zanj sem izbral izrazito apolitično temo, vem, da so sestanki članov zaključeni, za Novi list in radio kljub vabilom nisem poslal nobenih književnih prispevkov, preprečil sem celo protest, ki ga je hotel krožek priobčiti v Novem listu, nisem pa mogel preprečiti Rebulovega odprtega pisma, ker nisem vedel zanj, sicer bi to storil, poslal sem le prispevek za božično anketo, ki izraža moje mnenje o sterilnosti v slovenski književnosti, kar je znano. Z nikomer ne pletem nobenih političnih pogovorov in ne snujem nobene politične akcije, ker to nasprotuje moji apolitični naravi in bi bilo v mojih očeh noro početje. Čudim se, da organi državne varnosti tega ne vedo, ko imajo v Trstu sistem obveščevalcev in raznih sredstev /…/, od mikrofonov do odpiranja pisem. Prav zato sem prepričan, da današnji pogovor ne razodeva nobene skrbi zame, temveč zgolj obkoljevanje, ki mi hoče namerno škoditi. Zato sem ju prosil, da svoje trditve podkrepita z dokazilnim gradivom. Izjavila sta, da ne gre za to, čeprav ga je mnogo, temveč za opozorilo. Jaz sem znova vzrojil in rekel, da takšnega ravnanja ne morem vzeti na znanje, ker je žaljivo, kajti dolžita me protidržavnega delovanja, tega pa ne dokažeta. Vstal sem in izjavil, da bom poslej molčal in ne bom več odgovarjal. (32)
V maju 1959, torej že po tem zaslišanju, je Kocbeka v Trst povabil krožek mladih izobražencev, zbranih pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze, da bi jim predaval o novih strujah v francoskem katolicizmu, toda ljubljanska oblast mu je potni list zavrnila. Šele 11. oktobra 1959 je Radio Trst A v seriji Pesniki in njihove stvaritve predvajal polurno literarno oddajo z izborom Kocbekove novejše poezije, opremljenim s komentarji Alojza Rebule. Radijska oddaja je bila tiho znamenje protesta, a je na Slovenskem padla v gluh prostor, registriral jo je samo tržaški Novi list. Nekaj mesecev kasneje so se iste pesmi – brez Rebulovih komentarjev – pojavile v reviji Meddobje, periodični publikaciji slovenskih političnih emigrantov v Buenos Airesu. Objavo je »zagrešil« Rafko Vodeb.
Postopna otoplitev v šestdesetih letih
Kmalu po svojem padcu v politični pogrez si je Kocbek v svoj dnevnik zabeležil tudi naslednje grenko spoznanje: »Dokler so revolucije v dinamičnem, tekočem in stvariteljskem stadiju, cenijo duhovne darove in neustrašenost duha je močno uporabljiva. Brž ko se pa revolucionarna država spremeni v totatlitarno monolitno tvorbo in brž ko birokrati ter politični oblastniki konsolidirajo svojo moč z brezobzirno surovostjo in zahtevo po slepi pokorščini, proglasijo svobodno izživljajočega se duha za silno nevarnost. Revolucije požirajo svoje lastne otroke ali voditelje, ki bi jim morale biti hvaležne za svoj nastanek; doslej so pobile svoje žirondiste, svoje Radeke in Trockije. (opombe) Vzhodnoevropski Judje so doslej vzdrževali dediščino upora, ki se je iz njega razvil komunizem, zdaj pa, ko se je marksistični raj uredil, se morajo neusmiljeno umakniti vsi tisti, ki so okusili sad spoznanja in svobode. (33)
Kljub vsemu so po destletju prisilnega molka postopoma tudi za Kocbeka zaveli nekoliko toplejši vetrovi.
Zdravka mi je prinesla torkov Primorski dnevnik. Milan Lindič je napisal simpatično poročilo. Bil sem presenečen, ko je povzdignil Mrzela in Kocbeka kot »dva močna«, v nekem smislu temeljna člana slovenske medvojne generacije. Bil je pristranski, ko je liriko Daneta Zajca zavrnil kot blodnjak praznih besed in to »preprosto« primerjal nato z mojimi pesmimi, ki jim pravi, da so čisto »zvenenje« in da je v Mavrici »velika poštenost do samega sebe«. »Torej, čisto vino lirike.« »Kocbek zveni dalje, ker je njegova skoraj nadosebna lirika poiskala toliko odmevov, kolikor je bilo ljudi, ki so jo poslušali.«
Prvič po desetih letih sem bral v slovenskem legalnem tisku tako lepe besede o svojem književnem delu. Moram si priznati, da so vplivale izredno pozitivno name, ves dan sem bil tiho radosten. Iz tega srečanja »generacij« bom dolgo živel. Hotel sem sesti in napisati Lindiču prijazno pismo, pa nisem, ker bi ga kdo napačno razumel.(34)
V začetku leta 1961 mu je Alojz Rebula celo poročal, da po Trstu govorijo, kako se hoče Jože Babič lotiti režije filma Črna orhideja po njegovi noveli. (35) S svojimi pesmimi je v tem letu prodrl celo v revijo Esprit, dočakal je nekaj novih pesniških objav v domači reviji Naša sodobnost, se srečeval z avstrijskimi književniki in znova oživljal osebne stike, ki sta jih prekinila ali onemogočila NOB in povojni režim. Josip Vidmar mu je v začetku februarja predlagal, »naj mu dam svoje pesmi, da bi jih mogel predložiti tej ali oni založbi in uredil zapreke, ki bi jih mali ljudje o njih še delali. To sem mu z veseljem obljubil. Vidmar je mnenja, da se bo z njimi najbrž začel proces moje restitucije v kulturi.«
V začetku marca 1961 mu je Alojz Rebula posredoval željo tržaške radijske postaje, da bi jim napisal predavanje iz filozofije in književnosti, eno ali drugo ali oboje, ali pet ali celo deset ali še več predavanj. Ponudbe se je Kocbek razveselil ne samo zato, ker bi na ta način lahko poglobil in obogatil svoje esejistčno pisanje, ki ga je sicer lahko objavljal le v Novi poti, ampak tudi zato da bi si lahko popravil svoj ubožni socialni status. Do realizacije teh načrtov žal ni prišlo.
Slovenski partijski oblastniki so se še zmeraj trdno ograjevali od Kocbeka tudi na ljubljanskem knjižnem sejmu v marcu tega leta, na katerega med povabljene slovenske povojne pisatelje Ivan Bratko ni vključil tudi Kocbeka. Proti temu je s pismom protestiral le Boris Pahor. Kocbek je tisto pomlad so mu v Naši sodobnosti dovolili še objavo dveh krajših odlomkov iz njgovega drugega vojnega dnevnika (Listina), katerega natis so potem odrivali še vse do leta 1967. Tudi ta objava je bila v matičnem tisku prezrta, dobila pa je odmev v tržaškem Novem listu.
V tržaškem Novem listu je nekdo (verjetno Jeza) napisal tak slavospev dvema odlomkoma moje Listine, tiskane v Sodobnosti, da me je prijela prava groza, ko sem tisto skonstruirano hvalo prebral.
»Nedvomno je E. K. danes najgloblji in in tako oblikovno kot vsebinsko najzanimivejši slovenski pisatelj ter največji stilist. Predvsem ima to redko odliko, da zna zares zanimivo in napeto pripovedovati. …. Čudovite lirične strani z mogočno epikov kateri bi bila vsaka epizoda vredna romana ali filma.«
Za hip se mi je stemnilo pred očmi, kljub temu da je to tiskano v malem časniku in v provincialnem Trstu, in kljub temu, da tega v Ljubljani nihče ne bo bral in da je stvar napisal Jeza, sposoben nagle ekstatike, me je zajelo nezadržljivo spoštovanje pred tiskano sodbo. Da sem vztrepetal v grozi, ki je bila pol izraz alienacije, pol pa neke obredne slovesnosti, ki po njej zavestno ali nezavestno koprni vsak umetnik. (36)
Kocbekovo sodelovanje v slovenskem tisku v Italiji je bilo tudi v naslednjih nekaj letih hudo skromno. Objavil je le dvoje fragmentov Iz nemških zapiskov v Pahorjevi reviji Zaliv (1967, št. 8–9, str. 141—148). Potem pa je spet praktično usahnilo vse do »velikega poka« leta 1975, ko je kot posebna številka Zaliva izšel njegov znameniti intervju Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. To pa je že posebna, večkrat komentirana velika zgodba, ki je ob tej priložnosti ne moremo obnavljati.
Zadnji nastop
Kocbekov zadnji javni nastop med Slovenci v Trstu je bila predstavitev njegove pesniške zbirke Pentagram. ki jo je organizirala revija Most v nabito polni mali dvorani kulturnega doma v Trstu spomladi 1979. Predstavil jo je Taras Kermauner ob prisotnosti pesnika in obeh njegovih sinov. Že smrtno ranjen od zahrbtne bolezni je pozdravil svoje rojake, sodelavce in prijatelje, kaj več pa ni več zmogel. Čez dve leti se je poslovil za zmeraj.
OPOMBE
(1) O tem podrobneje v spremni besedi k Edvard Kocbek: Dnevnik 1945 ter 1946 1 in 2 (1991/92), in Edvard Kocbek: Zbrano delo 10, 2, 2017.
(2) Pismo Pahorju, 13. 8. 1963. Peščena ura, 1984, 110.
(3) E. Kocbek: Pismo B. Pahorju, Lj. 3. sept. 1973. NUK, Rokopisna zbirka, Ms 1421.
(4) Dnevnik 1947, 23. marec, str. 126.
(5) Pismo Pahorju, 26. 10. 1964. Peščena ura, 1984, 130.
(6) Dnevnik 1948, 22. maj, 32.
(7) Dnevnik 1948, 24. dec, 197.
(8) Dnevnik 1949, 17. januar, 36. Pismo je datirano 16. 1. 1949 in v celoti objavljeno v: Edvard Kocbek: Peščena ura. Ljubljana: Slovenska matica, 1984, 26–29.
(9) Dnevnik 1949, 11. februar, 69. Verjetno je mišljen Pahorjev roman, ki je izšel 1956 z naslovom Nomadi brez oaze, podnaslovljen pa je kot Afriška kronika.
(10) Dnevnik 1949, 2. marca, 94. Pahor je leta 1947 na Univerzi v Padovi diplomiral s tezo o liriki Edvarda Kocbeka.
(11) Dnevnik 1949, 15. junija, 227
(12) Dnevnik 1949, 9. nov., 397.
(13) Dnevnik 1949, 19. november, 415. To je v dnevniku prva Kocbekova omemba tržaške revije Razgledi.
(14)Dnevnik 1950, 5. januar, 22.
(15) Prva Kocbekova omemba revije Stvarnost.
(16) Dnevnik 1951, 2. februar, 61. Simon Kregar je kasneje iz Trsta odšel v ZDA. Revijo Stvarnost je Udba stalno spremljala.
(17) Dnevnik 1951, 28. junija, str. 209. Mišljena je Salvinijeva antologija Sempreverde e rosmarino, v kateri ni Kocbekovih pesmi.
(18) Dnevnik 1951, 30. novembra, 330.
(19) Dnevnik 1952, 2. januar, 21. Fajfar je v tem članku ideološko napadel Kocbekovo zbirko Strah in pogum.
(20)Dnevnik 1952, 14. januar, str. 39.
(21) Dnevnik 1952, 25. april, 163. Branko Babič (1912-1995), tržaški slovenski politični delavec, tigrovec, komunist, protistalinist, partizan, pisatelj in novinar.
(22) Dnevnik 1952, 12. julij, str. 220.
(23) Dnevnik 1952, 4. november, 313. Mišljena je revija Razgledi.
(24) Stvarnost – Stvarnost in svoboda: 1950-1952, Tabor: 1951 (zbornik), Sidro: 1953 (2 številki),
Tokovi: 1957 (zbornik), Jadro: 1957-1959 (mladinska revija), Pastirček: 1946-(mladinska revija,
Literarne vaje: 1949-, Galeb: 1954, Mladika: 1957-, Most: 1964-, Zaliv: 1966-, Dan: 1971-,
Utripi: 1956-.
(25) Dnevnik, 17. februarja 1953. Šlo je za snovanje revije Sidro.
(26) V tem času je bil Kocbek že v globokem političnem pogrezu in imel velike težave z natisom Maupassantovih novel, ki jih je prevedel za Državno založbo, ki je zavlačevala objavo.Še naprej so se vrstili tudi zlovešči napadai nanj zaradi zbirke novel Strah in pogum.
(27) Dnevnik, 23. februar 1953.
(28) Dnevnik 30. septembra 953.
(29) Dnevnik, 7. oktober 1956. Takrat je Kocbek že začnel snovati svojo pesniško zbirko, ki pa je doživela izid šele 1963.
(30) Mišljeni so Tokovi.Dnevnik, 10. novembra 1956.
(31) Dnevnik, 10. decembra 1956.
(32) Dnevnik 1959, 26. februarja 1959.
(33) Dnevnik 1953, januar, dodaten zapis.
(34) Dnevnik, 20. oktobra 1960.
(35) Film Črna orhideja je potem šele leta 1989 režiral Matjaž Klopčič.
(36) Dnevnik, 20. januar 1962.
