Gormerkanska kniga 1842-1882
Lev Detela
O nekdanjem slovenskem življenju ob reki Muri
Stara kmečka gospodarska knjiga iz Potrne na avstrijskem Štajerskem / Ein bäuerliches Wirtschaftsbuch aus Laafeld / Potrna (dvojezično)
Izdali in uredili Karin Almasy in Susanne Weitlaner
Založilo Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko, PAVLOVA HIŠA, Laafeld / Potrna – Bad Radkersburg 2023. 192 strani velikega formata
Leta 1985 v Celovcu rojena zgodovinarka in prevajalka dr. Karin Almasy kot sourednica Gormerkanske knige meni v spremni besedi, da je ta v slovenščini napisana gospodarska knjiga kmečkih veleposestnikov Hois iz avstrijske Potrne „izjemno odkritje za slovensko – avstrijsko regionalno zgodovino“. V knjigo so namreč, kot navaja Karin Almasy, v slovenščini „več kot štirideset let zapisovali vse podatke o dninarjih, deklah in hlapcih, poljedelskih opravilih, obsegu letine, prodaji dobrin, vinogradništvu in čebelarstvu“.
V širšem slovenskem prostoru je malo znano, da v Avstriji ne živi avtohtona slovenska manjšina le na Koroškem, temveč v sicer majhnem številu tudi na avstrijskem Štajerskem ob Muri v Radgonskem kotu in še ponekod drugod ob meji s Slovenijo. V Potrni pri avstrijski Radgoni deluje v Pavlovi hiši Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki že več desetletij razvija široko kulturno–politično dejavnost, prireja literarne večere, razstave, koncerte, omogoča diskusije in občasno izdaja tudi strokovne in literarne knjige. Društvo je poleg tega povezano s slovenskimi in avstrijskimi dejavniki v Gradcu in v osrednji Sloveniji.
Obsežno rokopisno knjigo, na podlagi katere je nastala pričujoča dosledno dvojezična publikacija, je v Pavlovo hišo prinesla pravnukinja veleposestnika Mihaela Hoisa, ki v knjigi ni beležil le kmečkih postoritev, temveč je v njo na prvih straneh zapisal dolgo slovensko Pesem od kmestva, ki je sestavljena iz osemintridesetih štirivrstičnih kitic s pretrgano rimo, kjer se rimata druga in četrta vrstica.
Pesem je Hois očitno povzel po Pesmi od Kmestva ali od Kmeta, ki jo je v svoji pesmarici Hvala kmetičkega stana objavil leta 1807 štajerski nabožni in posvetni pesnik Leopold Volkmer. Bila je izredno priljubljena in je doživela več priredb. Predelana je na primer izšla v Dajnkovih Posvetnih pesmih med slovenskim narodom na Štajarskem pa tudi v Ahaclovi pesmarici Pesme po Koroškim ino Štajarskim ter v predelani prepesnitvi Kmetički stališ duhovnika Štefana Modrinjaka iz Središča ob Dravi. Poleg tega so jo prepisovali in širili med ljudstvom po posameznih farah številni vzhodnoštajerski duhovniki.
Zanimivo je, da je za črkopis Hojs izbral prilagojeno dajnčico, ki je bila prvič predložena v Dajnkovi v Radgoni izdani slovnici iz leta 1824 Lehrbuch der Windischen Sprache. V uporabi je bila do približno petdesetih let 19. stoletja predvsem na vzhodnem Štajerskem, odkoder je bil Dajnko doma. To dajnščico pa je Hois delno pomešal z bohoričico. Za palatalni n´ nima Hois nobenega znaka. Ta se je v današnjem govoru vzhodne Štajerske namreč izgubil oziroma je otrdel. Zato zapiše kniga in ne knjiga.
Pesem od kmestva med drugim sporoča, da se „spoštovati mora lep kmečki stan, / od Očeta nebeškega je kmet imenovan.“ Pesem slavi vsa kmečka dela, opisuje potek kmetovega delovnega dneva, omenja njegove razvade ob nedeljah in prazniki in ga zato svari in poziva:
Zato, kmet, ohrani
pošteno srce,
varuj krivice
in pijanosti se.
Ta nova publikacija Pavlove hiše v Potrni je razdeljena na več poglavij. V prvem poglavju predstavi muzejska svetovalka in etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti avtorja Gormerkanske knige. Rokopisni zvezek neprekinjenega štiridesetletnega pisanja med letoma 1842 in 1882 je po njenem mnenju presenetljivo odkritje. Zapis na naslovnici Gormerkanska kniga je po vsej verjetnosti povezan z nemško besedo „merken“ (zapomniti si) in bi se v nemščini glasil „Vormerkbuch“.
Mihael Hois je svoj gospodarski dnevnik pisal v jeziku, ki ga je govoril doma. Zato je ta „knjiga iz Potrne“ realen odsev tedanje slovenske narečne govorice na štajerskem podeželju. Ko je leta 1842 prevzel veliko kmetijo in začel pisati v zvezek, Slovenci še nismo imeli prepoznavnega enotnega jezika, poudarja v svojem prispevku Jelka Pšajd. Vendar je bila Radgona takrat pomembno torišče slovenskega življenja, kjer so slovensko narodno zavest vztrajno širili predvsem številni župniki in kaplani, med katerimi je bil Peter Dajnko posebno aktiven. Zato morda ni čudno, da je znal Mihael Hois dobro pisati v slovenskem pa tudi v nemškem jeziku. V njegovem času šolanja so bile v uporabi različne slovenske pisave, kar je povzročilo „črkarsko pravdo“, ker je nastala velika zmeda. Od reformacije dalje se je sicer pisalo v bohoričici, vendar sta v prvi polovici 19.stoletja dodatno nastali na Kranjskem še metelčica in na Štajerskem dajnčica, a ju je študijska komisija na Dunaju v letih 1833 in 1838 prepovedala. Takrat se je začela uveljavljati gajica, ki jo uporabljamo še danes. Toda Hois se je verjetno naučil pisati in brati v dajnščici, kar je dobro razvidno iz njegove gospodarske knjige. Bil je zaveden Slovenec. Med drugim je leta 1848 podpisal peticijo za Zedinjeno Slovenijo.
V drugem razdelku predstavi upokojeni univerzitetni profesor in dopisnik Zgodovinske deželne komisije za avstrijsko Štajersko dr. Hermann Kurahs zgodovino vasi Potrna pri Radgoni, ki se je prvotno nahajala ob mrtvem rokavu Mure. Njeno slovensko ime izhaja najverjetneje iz izraza „podtrna ves“ oziroma „vas pod trnjem“. V vasi je nekoč obratovalo pet mlinov, od katerih so bili trije plavajoči mlini na čolnih. Vsi mlini so bili zemljiško podložni gornjeradgonskemu grajskemu gospostvu. Silovite povodnji so velikokrat prizadele tudi Potrno. Vasi ob Muri so bile še v 19.stoletju pretežno naseljene s slovenskim prebivalstvom. V skladu s štetjem prebivalstva leta 1880 in 1890 v avstroogrski monarhiji je v Potrni tedaj živelo še okrog 85 odstotkov Slovencev,
Znanstvena sodelavka Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Mariboru Nina Zver je prispevala zanimivo poglavje o „jeziku pisca Gormerkanske knige“. Ta je odraz stika med tremi jezikovnokulturnimi prostori, med slovanskim, germanskim in madžarskim, v njegovi slovenščini pa prevladujejo jezikovne značilnosti slovenskogoriškega narečja, ki pa je pomešano s prekmurskim narečjem.
Posebno zanimiv zaključni razdelek izpod peresa že omenjene Jelke Pšajd obravnava življenje na kmetijah v 19. stoletju. Vsaka kmetija, predvsem pa večja, kot je bila na primer kmetija Mihaela Hoisa v Potrni, pomeni posebno gospodarsko – tehnično enoto. Iz gospodarske knjige Mihaela Hoisa izvemo številne podrobnosti o podeželskem življenju v tedanjem času. Opisana je vrsta del, ki so jih opravljali dninarji in posamezni najeti kmetijski delavci. Zabeležena so imena hlapcev in dekel, ki so živela na kmetiji, opisana je vrsta dela in količina posameznih pridelkov. Navedeno je prodano blago in opisana vzgoja čebeljih rojev, zabeleženo pa je tudi delo v vinogradih.
Pridelovali so najrazličnejše vrste pridelkov. S srpom so moški in ženske želi ječmen, oves, pšenico in rž in kosili s koso proso, lečo, grahor in ajdo. Njive so orali s konji in tudi z voli.
Iz Gormekarske knige je na primer razvidno, da je „prvi dninar“ Andreas Maruchker (Marušker) leta 1842 opravil naslednja dela: dvakrat je okopaval koruzo in krompir, enkrat kosil, sedemkrat grabljal seno, dvakrat žel ječmen, trikrat pulil lan, enajstkrat žel rž, enajstkrat žel pšenico, dvakrat žel oves, enkrat okopaval zelje, dvakrat trl lan in konopljo, enkrat raztrosil otavo, štirikrat grabljal otavo, dvakrat in pol kosil grahor, petkrat kosil ajdo.
Pri Hoisovih v Potrni so poleg tega vzrejali konje in perutnino. Trgovali so z gosmi in purani. Delo je bilo trdo in težko. Posli, torej hlapci in dekle, se niso smeli poročiti. S sklenitvijo delovnega razmerja so se vključili v življenje in delo na kmetiji in na nek način postali družinski člani, čeprav niso bili enakovredni.
Na koncu publikacije je zapisano, da se potomci družine Mihaela Hoisa v Potrni, po domače Jirglovi, ne ukvarjajo več s kmetijstvom. Zadnji, ki je kmetoval tu še do leta 2010 in govoril slovensko, je bil leta 1948 rojeni prapravnuk Mihaela Hoisa Walter Kotzbeck (Kocbek). Umrl je leta 2021 še pred izidom pričujoče publikacije Pavlove hiše v Potrni, v celoti namenjene analizi in dokumentiranju obsežne Gormerkanske knige.
Dejstvo je, da se tudi v zadnjih delno še slovenskih vaseh na avstrijskem Štajerskem dogaja – kot v podobnih jezikovno mešanih okoljih drugod – prikrita jezikovno–kulturna asimilacija in se manjšina vedno bolj utaplja v večinskem nemškem prebivalstvu. Veliko podporo ohranjanja slovenščine na območju Radgonskega kota predstavlja zato Pavlova hiša kot sedež Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki ga podpira tudi Avstrija, saj so koroški pa tudi štajerski Slovenci v Avstriji uradno in mednarodno zaščiteni z državno pogodbo iz leta 1955.
Publikaciji je dodano obširno fotografsko gradivo o Potrni na avstrijskem Štajerskem in o kmečkem življenju v 19. stoletju. Slovenska besedila je v nemščino prevedla Karin Almasy, prevode nemških sestavkov v slovenščino pa je opravila Ana Jasmina Oseban. Pri izdaji knjige so sodelovale številne ustanove, med drugim Univerza v Mariboru, Pomurski muzej v Murski Soboti in Muzej v stari orožarni v avstrijski Radgoni – Museum im alten Zeughaus, Bad Radkersburg.
Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.
