Jezik naš, vsakdanji
Denis Poniž
Jaques Le Goff v knjigi Intelektualci v srednjem veku, delu, ki je sredi prejšnjega stoletja dodobra spremenilo mišljenje o intelektualnem življenju v »mračnem« srednjem veku, med drugim poudarja: »Znanstveni jezik (tega obdobja – op. D.P.) je latinščina.« In prav latinščina, ki je povezovala intelektualce različnih pokrajin in fevdalnih teritorijev (o narodih in državah v modernem pomenu pojma še ni bilo ne duha ne sluha), ne glede na jezike, ki so jih v teh pokrajinah govorili (in ki so se v zgodnjem srednjem veku šele oblikovali), je omogočila premike v znanosti in umetnosti, predvsem pa pripomogla k ustanavljanju prvih evropskih univerz. Zmotno je misliti, da je latinščina ukinjala ali vsaj omejevala razvoj kasnejših nacionalnih jezikov, prav nasprotno trdi Le Goff, latinščina je omogočala in pospeševala razvoj mišljenja, s tem pa tudi oblikovanja nacionalnih jezikov, preko jezikov pa kulture, znanosti, etike. Ne samo zato, ker so vanjo prevajali grške tekste, ki so v Evropo prišli z Arabci, ampak predvsem zato, ker so disputi v latinščini krepili zavest, ki je oblikovala vse kasnejše evropsko zavest in evropskega znanstvenega, umetniškega in filozofskega duha, je imel ta »mrtvi« jezik tako intelektualno moč in prodornost.
O tem velja premišljevati, ko se v zadnjih letih na Slovenskem znova in znova pojavljajo precej glasni (da ne napišem tudi: nestrpni) glasovi, ki trdijo, da vdor angleščine, posebej v znanstveno sfero, jezika torej, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja prevzel funkcijo latinščine, ogroža slovenščino in je zato uvajanje angleščine v slovenski visokošolski sistem prvovrstna izdaja in zarota. Tisti ljudje, ki to »zaroto« zagovarjajo, niso za preganjavce angleščine nič drugega kot narodni izdajalci. Mnogi zagovorniki angleščine kot jezika, ki naj bi dobil svoje mesto tudi na slovenskih univerzah in znanstvenih institucijah, niso nič manj nestrpni in trdijo, da je zgolj uporaba slovenskega jezika znamenje zaplankanosti, provincialnosti in nas bo izločila iz najbolj prodornih znanstvenih tokov. Dva mišljenjska tabora, dva nasprotujoča si koncepta, za katera se zdi, da imata le nekaj skupnega: slabo poznavanje sociolingvističnih zakonitosti in ne nazadnje tudi kulturnega razvoja Evrope, katerega neločljivi del smo od srednjega veka naprej tudi Slovenci.
Najprej se moramo vprašati, zakaj je angleščina postala moderna lingua franca? Verjetno ne samo zaradi števila govorcev v tem jeziku (čeprav je prav ta številčnost angleščini v škodo, saj danes ne govorimo samo o ameriški angleščini, pač pa tudi o indijski, avstralski), ampak predvsem zato, ker so Združene države Amerike po drugi svetovni vojni tehnološko prehitele ostali svet, tudi Evropo, ta tehnološka nadvlada pa ustvarja pogoje, posebej v zadnjem času, ki ga imenujemo digitalna doba, zaradi katerih angleščina prodira ne samo v znanstvene sfere, ampak tudi v vse druge, predvsem na področje socialnega digitalnega komuniciranja, izmenjave informacij z globalnim predznakom in različnih oblik potrošniškega oblikovanja zavesti. Angleške besede in frazemi (včasih tudi malce popačeni) prodirajo v besednjak ne samo intelektualno izpostavljenih posameznikov, ampak so del vsakdanjosti slehernika, ki uporablja medmrežje in ima pametni telefon. Lepo je, da se jezikoslovci trudijo (in pri tem so v večini primerov uspešni!) in poskušajo angleške izraze nadomestiti s slovenskimi, tudi z neologizmi, vendar je v jezikoslovnih zadevah težko prisiliti molčečo večino, da bi se oprijela teh izrazov, pa vsepovprek »lajkajo« in pošiljajo »selfije«, čeprav so jezikoslovci za obe angleški popačenki našli ustrezna slovenska izraza. Bolj zapleteno je z vedno večjo množico strokovnih izrazov, ki nastajajo v vseh znanostih, posebej naravoslovnih. Slovenski znanstveniki se po večini trudijo in skušajo nove strokovne izraze nadomestiti s slovenskimi, kar je vsekakor hvalevredno, a ker ne pišejo znanstvenih člankov za svojih pet slovenskih kolegov, uporabljajo raje originalne izraze; jim lahko zamerimo?
Vrnimo se na področje znanosti, ki je piscu tega premišljevanja, dokaj dobro poznano. Čeprav je poučeval in raziskoval na področju humanistike in znotraj humanistike na področju nacionalne vede, kar je zagotovo »zgodovina slovenske dramatike«, si samo s slovenščino ne bi mogel pomagati. Ne le da se večina simpozijev, konferenc in znanstvenih kongresov odvija v angleščini (seveda so lahko na nekaterih uporabljeni tudi drugi jeziki), tudi mnogo znanstvene literature, povezane z zgodovine evropske dramatike (in slovenska je zagotovo njen integralni del!) je napisane v angleščini; pri tem je skoraj odveč dodati, da v angleščini izdajajo znanstvene knjige tudi v državah, ki imajo razvito publicistiko v nacionalnem jeziku, kot sta to primer Nemčija ali Avstrija. Ni mi žal, da sem mnoge slovenske teme, povezane z zgodovino slovenske drame in gledališča, predstavil v angleščini, ne samo da sem mnogokrat dobil koristne povratne informacije, izkazalo se je tudi, da so marsikateri problemi identični, pa čeprav je šlo za narode in kulture z drugega konca Evrope. Če bi slovenske teme poskušal »prodajati« samo na slovenskem (ali morda tudi slovanskem) »tržišču«, bi zagotovo doživel manj odmeva, kot pa sem ga, ko sem uporabljal angleščino.
Že, že, bodo rekli tisti, ki jim je angleščina trn v peti, seveda, to je samoumevno. Vendar pa ne moremo sprejeti, da bi angleščina postala poučevalni jezik na slovenskih fakultetah. Odgovarjam: ne glede na vse zakonske predpise in njihove podzakonske akte, se angleščina na nekaterih fakultetah (govorim za ljubljansko univerzo) de facto uporablja že kar nekaj časa, pa se, dokler zakonodajalec tega ni predvidel tudi de iure, ob to ni nihče spotikal, posebej ko se je to dogajalo (se dogaja) na fakultetah, kjer poučujejo t.i. »eksaktne znanosti«. Zanje pa je značilno, da so po svoji notranji strukturi »internacionalne«, matematične, kemične ali fizikalne formule, ki predstavljajo osnovo teh znanosti, so razumljive slovenskemu znanstveni enako kot so kitajskemu ali ameriškemu.
Seveda pa je povsem drugače z nacionalnimi znanostmi, na katerih v veliki meri počiva slovenska identiteta. Tu si težko predstavljam, da bi se pouk dogajal v angleščini, da bi, na primer, slovensko slovnico razlagali v angleščini ali katerem drugem svetovnem jeziku. In vendar je moja izkušnja nekoliko drugačna. V zadnjih letih svojega poučevanja sem imel zaradi projekta Erasmus, kar nekaj tujih študentov, od Finske in Nemčije, do Češke, Poljske in Slovaške. Nihče od njih, razen ene slovaške študentke, ki pa je bila tako ali tako jezikovni genij, saj je tekoče govorila več jezikov, slovenščine se je naučila v slabih treh mesecih toliko, da je povsem suvereno sodelovala v debatah, ni znal slovensko. Vsi pa so znali zelo dobro angleško, samokritično moram priznati, da nekateri bolje od mene, digitalna milenijska generacija pač. Premišljeval sem, kako naj jih vključim v predavanja (večina je poleg zgodovine evropske dramatike, ki sem jo tudi predaval, vpisala tudi zgodovino slovenske). In sem našel ne salomonsko, zagotovo pa zasilno rešitev: predaval sem v slovenščini, za vsako predavanje pa sem pripravil izročke na eni ali dveh straneh v angleščini. Ob tem sem tudi, kadar je bila tematika bolj zapletena, med samim predavanjem na kratko pojasnil v angleščini, kaj je bistvo problema, o katerem govorim. Korist od tega so imeli tudi moji slovenski študenti, saj so mimogrede izvedeli za angleške strokovne izraze s področja teatrologije. Naj dodam: naložil sem si dodatno delo, ki ga ni nihče plačal, a moj trud je bil poplačan z zadovoljstvom tujih študentov, ki so ga izrazili v anketah, ki jih morajo izpolniti na koncu Erasmus obiska. Sem izdajal slovenščino? Sem tihotapsko omogočal vdor angleščine? Naj bralec presodi sam!
Trdno sem prepričan, da je izganjanje angleščine iz visokošolskih predavalnic povezano z več dejavniki, morda so se mi nekateri celo prikrili ali zanje ne morem vedeti. Ko sem bral imena najbolj vnetih nasprotnikov uporabe angleščine pri univerzitetnem poučevanju, sem med njimi opazil kaj nekaj takih, za katere je moč dokazati, da v svojem življenju niso objavili enega samega znanstvenega članka v angleščini in niso sodelovali na nobeni konferenci ali simpoziju, kjer so uporabljali ta jezik. In zanimivo, ti akademski osebki ob tem sodijo kvaliteto angleščine svojih kolegov, ki angleščino uporabljajo(mo) in javno zatrjujejo, da angleščine ne obvladaja(mo) dovolj dobro, kar ipso facto pomeni, da tudi svoje stroke ne obvladajo(mo), saj v pomanjkljivem jeziku ni mogoče izrekati najvišjih znanstvenih spoznanj.
Drugo, kar po mojem skromnem prepričanju vodi izganjalce angleščine iz univerzitetne sfere, je povezano z občutkom, da take in podobne teme zvišujejo njihovo pomembnost, odmevnost in popularnost ne samo v akademski sferi, temveč tudi izven nje. Ko se pojavijo proglasi s tovrstno vsebino, so naenkrat vsi, poklicani in nepoklicani, prepričani, da o tej temi morajo nekaj povedati. V debato se vključijo tudi časnikarju, celo tisti, ki si kruh služijo pri rumenem tisku. Resnični znanstveni problemi se tako umaknejo v ozadje, napihnjene dileme, ki to morda sploh niso, pa preglasijo vse, ki mislijo(mo) drugače in angleščine ne vidijo(mo) kot nekakšnega trojanskega konja, v katerega so se skrili hudobni razdiralci slovenske biti, po svetovni slavi hlepeči znanstveniki in podobni neprijetni osebki. Zapisati moram, da so mi neprijetni vsi tisti, ki skoraj histerično preganjajo angleščino, ne vidijo pa resnične nevarnosti, ki grozi slovenščini zaradi vdora srbizmov v javno komuniciranje, zaradi poskusov, da bi nezainteresiranim (da ne napišem lenim) albanskim prišlekom naredili javno sfero kar dvojezično, zaradi enormne tolerance do ignoriranja slovenščine, ki jo od doma prinašajo otroci prišlekov iz ex Jugoslavije. Še bi lahko našteval, a raje neham. Govorjenje in pisanje o teh resničnih problemih v zvezi s slovenščino je namreč hitro označeno za nacionalizem in šovinizem, desno zaplankanost in še kaj lepega bi se našlo v izjavah govorcev s skrajnega levega političnega pola. Zastavo nestrpnosti v takem pisanju nosi neka postarana gospa, ki se podpisuje kot antropologinja in ki ji obskurni provincialni časnik iz tedna v teden daje prostor za njene resnične protislovenske izbruhe. A to je že druga tema, ki pravzaprav z angleščino in njenim domnevnim subverzivnim delovanjem na slovenskih univerzah nima veliko skupnega.
