Kolumna – Le ceneri di Gramsci

  

                                                                                                                  Le ceneri di Gramsci

   

                                                                                                                          Andrej Lokar

Tako vzorec kakor posledična kulturološka revolucionarna praksa, povezana s pojmom kulturne hegemonije, sta predpostavljala obstoj nezavednih kolektivnih ter individualnih avtomatizmov, ki s svojim subliminalnim delovanjem onemogočajo dejansko aktiviranje preobraževalnih družbenih vrednot. Prihuljeno/nerazvidni režiser te (kajpada) razredno opredmetene dominacije je bila za tistega, ki je zagovarjal to sociološko diagnostiko, kot nositeljica kapitalske dinamike, seveda buržoazija. V ta namen so zle sile tega zločestega procesa polagoma, po kapilarah,  z vrsto instrumentalnih strateških prijemov, ki so se kazali v obliki prepričanj, običajev, nedoločljivega čustvovanja, samodejnega reagiranja, zakoreninjenih vzorcev mišljenja, folkloriziranih šablon (kakršne so tudi družina ali verski običaji), pa tudi načela družbenega urejanja, kakršni so pravni ali izobraževalni sistem, prodrla v osrčje realnosti, kar je imelo en sam cilj: nevtralizirati v posamezniku ali množici naboj subverzivne prevratniške energije. Temeljna ovira v tem procesu je bil namreč tale skupek duševno/duhovnih entitet, ki so še vedno delovale znotraj posameznikove psihe in družbenega tkiva ter onemogočale jasno razločevanje med dobrim in zlim. Težko je bilo namreč prepričati pripadnike razreda mezdnih izkoriščancev, da jih nekje v žarki prihodnosti čaka svet, kjer bodo končno osvobojeni jarma družinskih vezi (če si bodo seveda to želeli), ko pa so ljubili svojo družino in svoje najbližje z vso intenzivnostjo najnaravnejšega čustvovanja. V ta namen so zle sile nevtralizacije revolucionarnega potenciala uporabljale predvsem kulturo, iz katere naj bi po mnenju zamislitelja te družbene teorije (kar ni v skladu z njenim starejšim utemeljiteljem) izrasle ne le institucije dominacije, pač pa tudi njihovo moralno priznanje s strani samih dominirancev. Nemogoče je bilo izvesti revolucijo, če je bilo tisto, kar je prinašala, ravno s strani razreda njenih domnevnih pobudnikov razumljeno ter podoživeto kot zlo, tisto pa, kar je hotela revolucija odstraniti, razumljeno in podoživeto kot dobro. Potrebno je bilo torej dekonstruirati kulturne vzorce in pokazati na njihovo nepristnost ter pogojenost s silnicami materialnega interesa. Zavoljo praktične neučinkovitosti in preroške neutemeljenosti družbenofilozofske teorije zamislitelja  tega pogleda na omiko neke planetarne civilizacije so se rezultati tega posega omejili zgolj na kulturo, ki se je sama pretvorila v dominirano instrumentalno sredstvo tistih, ki dominirajo kulturno dominacijo, ter jo zaradi bistveno utopične naravnanosti omenjenega nazora spremenili v torišče neprestane reiteracije dekonstrukcijskih posegov s soteriološkimi nameni. V bistvu je slepa vera v napredek  zamenjala neko obliko (domnevne) kulturne dominacije z drugo (neprimerno manj domnevno) obliko kulturne dominacije, katere namen je kulturo v imenu sublimacije kulture – razkrojiti. Ker je zaradi omejenosti kolumnističnega formata nemogoče ponazoriti celotno estetsko  fenomenologijo teh posegov, se bom omejil na družboslovno plat pri nas. Ta sega od omenjanja »progresivnosti« kot temeljnega kriterija pri ocenjevanju umetniških del in projektov na razpisih za likovno umetnost galerij, ki so last ljubljanske mestne občine, vse tja do neke neprimerno manj opredeljive razpoloženjske razsežnosti ali naravnanosti, ki počasi zadobiva ustroj neke nove estetske metafizike, osnovane na temeljnih postavkah zahodnocivilizacijske kognitivne strukture: linearno napredno razumljenega časa, nenehnega razvoja, inovacije, vendar ukalupljene v pojem družbene sprejemljivosti. Kaže se v izključevalnosti tovrstne umetnosti (in refleksije o njej) do vsega, kar ne sodi v njen (pa čeravno še tako antikaluparski) kalup; kaže se nenazadnje v vpreženosti tovrstne kulturno/umetniške paradigme v svojevrstni pragmatizem politično gospodarske agende tranzicijske družbe: paranoidno šizoidnega sinkretizma med kapitalskim interesom in deklarativno družbeno emancipatoričnostjo v imenu preminulih razsvetljenskih vzorcev (ki jih je treba nenehno umetno oživljati) s travmatičnimi poskusi zakrinkanja naše nedavne totalitarne preteklosti za nameček. Ali z drugimi besedami: nadomestitev ene kulturne hegemonije z drugo in torej zmaga dekonstrukcijske teorije pomeni hkrati njen vsestranski poraz: nespodbitni dokaz, da tista teorija ni sposobna spremeniti družbenega stanja, ravno nasprotno: da za lastno vzdrževanje na položaju družbene moči, potrebuje kapitalsko podporo in da mora skleniti pakt s hudičem: kulturna revolucija se vzdržuje z najbolj brezobzirno obliko neoliberalnega kapitalizma. Odtod kajpada grotesknost in neresnost  njenih zagovornikov. Spričo vsega tega ostaja vprašanje o usodni travmatizaciji ter pohabljevalnem učinku na kulturo in predvsem umetnost ter ustvarjalnost vobče odprto in nanj bržkone zaenkrat (še) ni mogoče odgovoriti.