Korenine krize II. del

 

                                                                                                                        Korenine krize II. del

 

                                                                                                        

                                                                                                                                  Rod Dreher

 

                                                                                                                      

                                                                                                         iz angleščine prevedel Andrej Lokar

 

 

 

Zarja razsvetljenstva

Znanstvena revolucija je posredno nakazala morebitni izhod.

Tudi če so verske vojne divjale, je znanost naglo napredovala. Znanstvena revolucija pomeni dobo približno dveh stoletij osupljivega napredka v znanosti in matematiki, začela pa se je s Kopernikom (1473-1543), ki je dokazal, da Zemlja ni bila trdno središče vesolja, ter zaključila z Newtonom (1642-1727), čigar prodorna odkritja so zgradila temelje moderne fizike. To obdobje je postavilo na glavo aristotelovsko-krščanski kozmos – hierarhični model realnosti, v katerem so vse stvari obstajale organsko zaradi svojega razmerja do Boga – in vzpostavilo mehanično vesolje, ki ga brez nujnega temelja v transcendenci urejajo naravni zakoni.

Za večino vodilnih osebnosti v znanstveni revoluciji velja, da so bili krščanske vere, vendar temelji revolucije so nedvomno izhajali iz nominalizma. Če je bilo mogoče materialni svet preučevati in razumeti iz njegove lastne osnove, ne da bi se ozirali na Boga, potem je bila lahko tudi znanost utemeljena v sebi ter osvobojena teoloških sporov.

Ta praktična podmena je omogočila znanosti, da se je razvijala neodvisno od metafizičnih ter religioznih postavk. Znanost se je osredotočila na dejstva iz materialnega sveta, ki jih je bilo mogoče dokazati, pri tem pa posedovala empirično metodo za preverjanje hipotez, ki je dokazovala ali protidokazovala njihove domneve.

Znanost pa je tudi delovala na praktičen način. Sir Francis Bacon, pomembni poznorenesančni filozof ter utemeljitelj znanstvene metode, je izrekel znamenite besede, da bi morala biti odkritja znanosti uporabljena za »odrešitev človekovega položaja« – to se pravi: za izboljšanje življenja ljudi preko zmanjšanja njihove bolečine, trpljenja in pomanjkanja. To je pomenilo preobrat v zgodovini idej. Naravni svet ni bil več razumljen kot nekaj, kar lahko z vseh zorišč kontemplativno motrimo kot na ikono božanskega, marveč nekaj, kar mora volja človeštva razumeti in uporabiti zaradi svojega lastnega namena. Po tej poti je znanstvena revolucija v mišljenju ljudi še bolj oddaljila Boga od stvarstva.

Znanstvena revolucija je dosegla svoj vrhunec z življenjem in delom sira Isaaca Newtona, fizika, matematika ter neortodoksnega kristjana, ki je oblikoval nov model vesolja in razložil njegovo fizično delovanje na čisto mehanični način. Newton je gotovo verjel, da je zakone gibanja, ki jih je odkril, ustvaril Bog. In vendar je bil Newtonov Bog v nasprotju z Bogom tradicionalne krščanske metafizike bolj podoben božanskemu urarju, ki je zgradil časomer, ga poškodoval ter ga pustil teči naprej, ne da bi se več vanj vtikal.

Eksplozija znanosti je predrugačila zahodno epistemologijo, vedo, ki preučuje, kako vemo in kaj vemo. Aristotelovska znanost, ki je obvladovala srednji vek, je temeljila na metafizičnem konceptu o esencialni naravi stvari. Nova znanost je odvrgla metafizično breme ter presojala zgolj iz empiričnih opazovanj. Filozof in matematik René Descartes (1596-1650) je še naknadno spremenil pristop do epistemološkega vprašanja. Medtem ko je Bacon trdil, da moramo razvijati vzorce iz razglabljanja v zvezi z empiričnimi opazovanji, je Descaters zagovarjal goli racionalistični pristop.

Descartes je učil, da je najboljša metoda začeti s tem, da sprejmemo kot resnične samo razvidne ideje, o katerih ni mogoča dvomiti. Nikoli ne smemo sprejeti nobene resnice na osnovi avtoritete in tudi o svojih čutih moramo dvomiti. Resnične so samo stvari, o katerih smo gotovi. In prvo načelo v osnovi te metode je: »Mislim, torej sem.«

To pomeni, da je edina stvar, o kateri ne moremo dvomiti, naš lastni obstoj. To je po Descartesu osnova vsakršne druge misli, s tem pa je preobrazil avtonomnega, mislečega posameznika v določevalca resnice. Descartes je bil racionalist, vendar ni bil moralni relativist – pravzaprav se je imel za vernega katolika, njegovo poslanstvo pa naj bi vsaj deloma bilo tudi sprava med znanostjo in vero.

Kar je Descartes dosegel – in kar je naredilo iz njega očeta moderne filozofije –, je bila zaokrenitev srednjeveškega pristopa do spoznavanja. Za sholastike je bila realnost objektivno stanje in naloga človeštva je bila predvsem dojeti metafizično naravo realnosti. Šele nato bi lahko začeli ljudje raziskovati poznavanje sveta ter stvari v njem. Descartes je po drugi plati začel vsako raziskovanje z radikalno subjektivizacijo in trdil, da je prvo načelo spoznavanja samozavedanje jaza.

Descartesova filozofija je odloputnila vrata projektu, katerega namen je bil spremeniti svet in so ga njegovi pristaši imenovali »razsvetljenstvo«, s tem pa ga želeli postaviti po robu domnevnemu temnemu času, ko je razodeta religija držala zahodno misel v svojem smrtnem primežu. V svojem jedru je bilo razsvetljenstvo poskus evropskih intelektualcev, da bi poiskali skupno osnovo za določanje moralne resnice zunaj religije. Zmagoslavje znanosti je vodilo moralne filozofe do preučevanja, kako bi neodvisni razum, ki je bil tako uspešen na področju znanosti, lahko tlakoval zahodu pot so nekonfesionalnega načina življenja.

Filozofi razsvetljenstva so, da bi določili novo osnovo za politično in družbeno življenje, ki bi bilo ločeno od preteklosti, poskušali uporabljati goli razum. Poskusili so ustvariti sekularno moralo, ki bi jo vsak razumni posameznik lahko dojel in priznal, pri tem pa verjeli, da je to mogoče. V isti sapi so zagovarjali znanost in tehnologijo kot metodo vsiljevanja človekove racionalne volje naravi ter povzdigovali svobodno odločanje posameznika.

Za naš namen je razsvetljenstvo pomembno, saj predstavlja odločilni prelom s krščanskim izročilom Zahoda. Tedanji Bog, če so ga sploh kdaj omenjali, ni bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, pač pa nepredočljivo božanstvo deistov. Deizem, racionalistična miselna šola, ki je vzniknila v obdobju razsvetljenstva, zagovarja stališče, da je Bog nekakšen kozmični arhitekt, ki je ustvaril vesolje, a se vanj ne vtika. Deizem zavrača biblijsko religijo in vse nadnaravno ter svoja načela utemeljuje na tem, kar je pri Bogu – »vrhovnem bitju« – spoznavnega zgolj preko razuma.

Večina ameriških ustanovnih očetov je bilo ali deklariranih deistov, kakršen je bil Benjamin Franklin (ki je bil tudi prostozidar) ali pod odločilnim vplivom deizma (na primer Thomas Jefferson). Deizem je bil vplivna intelektualna struja v ameriškem življenju v 19. stoletju. John Locke, angleški politični filozof, čigar nauk je odločilno vplival na ameriške ustanovne očete, formalno ni bil deist – saj je njegova vera v čudeže zanikala deističnega Boga urarja –, toda njegova filozofija je bila povsem v skladu z deističnimi načeli.

Locke je verjel, da je avtonomni posameznik, rojen kot nepopisan list, brez vrojene narave, temeljna enota družbe. Namen vladanja po Lockovem mnenju ni zasledovanje vrline, marveč predvsem vzpostavljanje in ohranjanje družbenega reda, v katerem lahko posamezniki uresničujejo svojo voljo s pomočjo razuma. Oblast obstaja zato, da bi zajamčila pravico posameznikov do življenja, svobode in lastnine. Avtorji Deklaracije neodvisnosti so to formulacijo prikrojili v »življenja, svobode in zasledovanja Sreče«, stavek, ki se ga mora vsak ameriški osnovnošolec naučiti v svojem civilnem katekizmu.

Ustava ZDA, ki je lockejevski dokument, privatizira religijo tako, da jo ločuje od države. Vsak ameriški osnovnošolec se nauči, da je to treba razumeti kot blagoslov in nemara to tudi drži. Toda tista segregacija sakralnega od sekularnega je globoko zaznamovala ameriško religiozno zavest.

Saj ob vsem dobrem, ki ga je verska strpnost nedvomno vnašala v mlado državo z raznorodnim in nesložnim prebivalstvom protestantskih sektašev s katoliško manjšino, je tudi postavila temelje za  izločitev religije iz javnega življenja ter jo spremenila v vprašanje zasebne, individualne odločitve. V ameriški ureditvi je vloga države preprosto ta, da deluje kot sodnik med posamezniki in skupinami. Oblast ne pozna nekega absolutnega koncepta dobrega ter svojo lastno vlogo razume kot omejeno na zaščito pravic posameznikov.

Ko je neka družba popolnoma krščanska, je to učinkovit način pri ohranjanju miru in pri omogočanju splošnega razcveta. Toda s krščanskega gledišča je razsvetljenski liberalizem vseboval klice za uničenje samega krščanstva.

V pismu vojakom leta 1798 je John Adams, eden izmed ustanovnih očetov in unitaristični praktikant, poudaril:

 

Nismo imeli vlade, oborožene s tako močjo, da bi se lahko spopadla s človekovimi strastmi, nenadzorovanimi z moralo ter religijo. Skopost, slavohlepnost, maščevanje ali hrabrost bi raztrgale najčvrstejše vezi naše ustave, tako kakor se kit prebije skozi mrežo. Naša ustava je bila ustvarjena samo za nravstvene in religiozne ljudi. Popolnoma neprikladna je za vladanje komurkoli drugemu. (1)

 

Adams je razumel, da svoboda pod okriljem ustave lahko deluje samo, če so ljudje krepostni, če omejujejo svoje strasti in jih usmerjajo k dobremu – kot ga je po vsej priliki določalo Adamsovo racionalistično religiozno prepričanje. Na srečo je zaradi izkušnje gibanja »First Great Awakening« na sredini 18. stoletja bila Amerika čvrsto evangeličanska in državljani so poznali možnost skupnega pojmovanja Dobrega in možnost skupnega pojmovanja vrline. Žal pa to ni trajalo dolgo.

 

Demokracija, kapitalizem, romantika: nesrečno 19. stoletje

Sredi 18. stoletja so novi tehnološki preboji začeli podeljevati človeku neko dotlej še nepoznano oblast nad naravo. To je vodilo do eksplozije proizvodnje in trgovine, kar je v družbo vneslo revolucionarne spremembe. Socialno stabilni življenjski slog, utemeljen na kmetijstvu in obrtništvu, se je iztekel. Podeželsko prebivalstvo se je množično priseljevalo v mesta, kjer so se zaposlovali kot delavci v novih tovarnah. Družbene hierarhije tradicionalne družine in podeželja so se začele razblinjati.

Podobno je veljalo za politiko. Ameriška revolucija leta 1776 je spodnesla monarhijo ter vzpostavila ustavno republiko. Neprimerno bolj krvava francoska revolucija leta 1779 je bila mnogo radikalnejša in poskusila je z malodane totalitarnim preoblikovanjem francoske družbe v znamenju republikanstva. Njen teror se je zaključil z diktaturo Napoleona Bonaparteja, ki je ponovno vzpostavil red, toda nasilje, ki ga je sprostila revolucija s svojimi ideali, je pretreslo Evropo za celo stoletje. Zamajalo je kraljevine in vzpostavilo vladavine, ki so uporabljale ideale svobode in demokracije, da bi uničile starejše avtoritarne strukture.

Bolj ali manj v istem času so se umetniki in intelektualci začeli upirati razsvetljenskemu razumu ter posledicam industrijske revolucije. Romantiki, kakor so se imenovali, so zavračali mnoge vidike nove racionalistične in mehanizirane družbe, vendar niso kazali nikakršnega interesa, da bi se povrnili h krščanskemu svetu. Častili so čustvovanje, individualnost, naravo in osebno svobodo.

Zagovarjali so ideal herojskega, ustvarjalnega posameznika, ki zavrača družbene omejitve in sledi samo svojim čustvom ter intuicijam. Po prepričanju romantikov je bilo treba pomen in osvoboditev od nelepe moderne družbe poiskati v umetnosti, naravi in kulturi. Šlo je za primitivistično reakcijo proti hladnemu racionalizmu predhodne dobe.

Čeravno je sodil v razsvetljensko dobo, je oče romantike postal filozof Jean-Jacques Rousseau (1712-1778). Rousseau je zagovarjal idejo, da se človek rodi naravno dober in da ga družba kazi. Od Rousseauja izhaja moderni pojem, da čimbolj je družba svobodna, tembolj je krepostna. Kadar ljudje izražajo »splošno voljo«, imajo vselej prav.

Alexis de Toqueville, mladi francoski aristokrat, ki je v letih 1831-32 prepotoval Ameriko, je opazoval Rousseaujeve egalitarne ideale v praksi. V Demokraciji v Ameriki (Democracy in America), se je Tocqueville dokopal do spoznanja, da je bila demokracija prihodnost Evrope, vendar je obenem opozarjal, da je s svojo težnjo po enakosti, katere posledica je bilo tvorjenje standardov, povezanih z voljo večine, demokracija tvegala, da bi izločila vrline, ki so omogočale samoobvladovanje. Demokracije bi bile lahko uspešne, samo če bi cvetele »posredovalne institucije«, vključno s cerkvami.

V 19. stoletju so intelektualne elite dojele, da se svet okrog njih naglo drobi. »Vse, kar je stanovsko in stalno, izpuhteva,« pravi Marxov in Engelsov Komunistični manifest (1848), ki je v potankosti opozarjal, da je bila industrijska revolucija uničila stara prepričanja. Eno generacijo po tem, ko je leta 1859 Charles Darwin izdal svoje delo O izvoru vrst (Origin of Species), je nemški filozof Friedrich Nietzsche razumel naravno selekcijo kot dokaz, da človekov razvoj ni podrejen nobenemu Božjemu načrtu: zgolj naključnosti, ki temelji na preživetju bolj nadarjenih. Nietzsche je gradil na Darwinu ter izoblikoval filozofijo, ki je povzdigovala moč in individualno voljo.

»Bog je mrtev in mi smo ga umorili,« je dejal Nietzsche, s tem pa izrekel brezobzirno resnico v zvezi s porajajočim se zahodnim ateizmom. Matthew Arnold je ujel duha časa v tehle verzih iz pesnitve Dover Beach (Doverska obala) iz leta 1867:

 

Morje vere

je bilo nekoč obilno in krog zemeljskih obal

ležalo naplasteno v naborke kot svetli

pas.

Zdaj pa slišim le

njegovo otožnost, dolgo rjovenje, ki se umika,

beži pred prostranstvi

nočnega vetra, dol ob širnih grebenih opusteva

na golih prodiščih sveta.

 

Kljub razočaranju umetnikov, filozofov in drugih kulturnih ustvarjalcev je bilo 19. stoletje v Angliji in Ameriki čas velike verske vneme. Viktorijanska doba v Angliji je segala od leta 1837 do začetka preloma dvajsetega stoletja ter porodila neko obliko ljudskega krščanstva, ki je bila klena, moralistična in strogoredna. Bila je izrazito državljansko naravnana in silno poudarjala družbene reforme. Tole reformistično evangeličanstvo se je razširilo na Združene države in spodbudilo gibanje »Third Great Awakening«, ki je pomenilo eksplozivno rast protestantskih cerkva in položilo temelje za gibanje »Social Gospel«. Naraščajoče priseljevanje iz Evrope je privedlo do priliva na stotine tisočev katoličanov v ameriška mesta.

In vendar je do pomembnih sprememb prišlo med kulturnimi elitami, ki so še vedno zavračale vsakršno obliko tradicionalnega krščanstva. V Ameriki so te elite od leta 1870 do leta 1930 izvedle tisto, kar sociolog Christian Smith imenuje »sekularno revolucijo«. Izkoristile so energijo in nemir industrializacije, da bi preoblikovale družbo v skladu z ohlapnimi »progresističnimi« vodili.

Posledice tega progresističnega gibanja na ameriško religiozno življenje so bile neznanske. Sprožil je dolg proces liberalizacije v poglavitni struji protestantizma, tako da je vanj vneslo strast za družbene reforme, ki je presegala osebno karitativnost in evangelizacijo. Progresivci so izgnali protestantski religiozni establišment z univerz in iz drugih vodilnih kulturnih institucij. Odrinili so religijo na obrobje javnega življenja, se sklicevali na znanost kot na primarni vir družbenih vrednot in vodilo pri družbenih spremembah. Znotraj krščanstva so nadomestili religiozni model človekove osebe s psihološkim modelom, osredotočenem na jaz. In progresivni politični zagon za večjo mero demokratičnosti ter egalitarizma se je v cerkvenem življenju izrazil prek erozije avtoritet duhovniškega stanu in Svetega pisma.

Nastop 20. stoletja je prinesel val optimizma v zvezi s prihodnostjo Zahoda. Bil je čas upanja in vere v napredek. Sanje pa so se katastrofalno razblinile leta 1914 z izbruhom najgrozljivejše vojne, kar jih je svet kdaj videl.

 

Zmagoslavje erosa

Množična podivjanost med prvo svetovno vojno, štiri leta surovega vojskovanja, ki je uničilo življenje sedemnajstih milijonov vojakov in civilistov, je raztreščila evropske ideale in zadala smrtni udarec temu, kar je še ostajalo od krščanstva. Posledice vojne so pospešile opustitev tradicionalnih virov kulturne avtoritete. Spolna morala je postala bolj ohlapna. Vzniknili so novi umetniški in literarni slogi, ki so dokončno uzavestili prelom z razmajanimi vrednotami predvojnega časa.

Zahodna civilizacija je bila že dolgo v fazi opuščanja krščanstva, vendar je še vedno posedovala nek smisel za izpopolnjevanje in težnjo k poenotenju, ki naj bi podelila posameznikom smer ter red v njihovih življenjih. Nobeden od vseh napredkov – znanstveni, tehnološki, gospodarski, politični ali družbeni – ni mogel preprečiti, da bi se Evropa ne spremenila v kostnico.

To je bilo obdobje, v katerem je Zahod prešel iz tega, kar je sociolog Zygmunt Bauman imenoval »solidna moderna« – obdobje družbenih sprememb, ki jih je bilo dokaj lahko napovedati in nadzorovati –, v »tekočo moderno«, se pravi v naše trenutno stanje, v katerem so spremembe tako nagle, da nobena družbena institucija nima na voljo dovolj časa, da bi se učvrstila. (2)

Sigmud Freud, utemeljitelj psihoanalize, ni svojega dejanskega genija uveljavil kor znanstvenik, pač pa kot kvazireligiozna osebnost, ki je razbrala in proglasila Jaz za božanstvo, kar naj bi nadomestilo krščansko religijo. In vendar je Freudov neizmerni kulturni sloves bil odvisen od vloge, ki jo je odigraval kot znanstvena ikona. Med sekularnimi elitami, ki so preko medijev vsevprek posejale Freudove poglede, je ta vizija imela moč razodetja, ravno ker so elite verjele v njeno znanstvenost.

Za Freuda je bila religija zgolj mehanizem, ustvarjen od človeka, da bi se spopadel z življenjem in obvladoval instinkte, ki bi, če bi jim dopustili popolno svobodo, povsem onemogočili civilizacijo. Zahodni človek je bil izgubil Boga, s tem pa občutek, da obstaja višja avtoriteta, ki podeljuje življenju poslednji pomen. Kljub temu pa je moral človek z življenjem nekako nadaljevati.

Freudov odgovor je bil: nadomestiti religijo s psihologijo. V njegovi terapevtski viziji bi morali prenehati z brezplodnim iskanjem neobstoječega vira pomena ter namesto tega iskati samoizpolnitev. Zasledovanje sreče ni bilo iskanje enotnosti z Bogom ali žrtvovanjska predanost cilju, ki je presegal posameznika, marveč prizadevanje, kako zadostiti Jaz.

V preteklosti je človek, da bi se naučil, kaj mu je bilo storiti z lastnim življenjem, usmerjal pogled navzven. V moderni dobi, ko vemo, da so religija in vse zahteve po tanscendentnih vrednotah iluzija, pa moramo skrivnost svoje sreče najti v nas samih. Psihologija ni nujno nameravala spremeniti človekove narave kakor stare krščanske terapije kesanja kot koraka v smeri sprejetja Božje volje, marveč predvsem pomagati človeku, da se je sprijaznil sam s seboj.

Sociolog Philip Rieff, veliki Freudov interpret, je premik v zahodni zavesti opisal takole: »Religiozni človek se je rodil, da bi bil odrešen. Psihološki človek se rodi, da bi bil osrečen.« (3)

Šestdeseta leta so bila desetletje, v katerem je psihološki človek prišel povsem na svoj račun. V tem desetletju je svoboda posameznika, da bi izpolnil svoje lastne želje, postala naše kulturno vodilo in rezultat je bil začetek naglega odpadništva ameriške morale od svojih krščanskih idealov. Kljub odločni konservativni reakciji v 80. letih je psihološki človek odločno slavil zmago in je ta hip lastnik kulture – vključno z večino cerkva – to pa z mero gotovosti, ki spominja na osvojitev Ostrogotov, Vizigotov in Vandalov ter drugih zavojevalnih plemen ostankov Zahodnega rimskega cesarstva.

Leta 1966, na začetku te nove dobe, je Rieff objavil študijo z naslovom The Triumph of the Therapeutic: Uses of Faith After Freud (Zmagoslavje terapije: uporaba vere po Freudu), knjigo, ki še vedno osuplja zaradi svoje jasnovidnosti. V njej je nevernik Rieff zatrdil, da se je Zahod znašel sredi dotlej še nepoznane svobode in blagostanja ter doživel globoko kulturno revolucijo. Ni postal ateističen, ampak poduhovil željo in prevzel sekularni »evangelij samoizpolnitve«.

Večini ljudi je bilo jasno, da se je bila zahodna kultura od razsvetljenstva naprej počasi oddaljila od krščanstva, toda Rieff je zatrdil, da je proces šel mnogo dlje od tega, kar so bili ljudje dojeli.

V Rieffovi teoriji kulture, kulturo definirajo njene lastne prepovedi. Vsaka kultura ima svoj »terapevtski red« – sistem, ki uči njene pripadnike, kaj je dovoljeno znotraj njenih meja ter jim daje na voljo sankcionirane poti, ki tradicionalno koreninijo v religiji in ki lajšajo breme življenja v skladu s pravili skupnosti. Vrhu tega asketizem – to se pravi: ideal samoodpovedi – v sami kulturi ne more biti cilj na sebi, saj bi to kulturo uničilo. Zato se mora kazati v obliki »pozitivnega asketizma«, ki ob zanikanju njegovih partikularnih želja povezuje posameznika z doseganjem višjega, pozitivnega cilja, ki pritrjuje življenju.

Poglavitno, kar omogoča kulturi preživetje, je zapisal Rieff, je »moč njenih institucij, ki razvezujejo in povezujejo posameznike v njihovih vsakdanjih opravkih z razlogi, ki tičijo tako globoko v duševnosti, da postanejo splošno in implicitno razumljeni.« Kultura pa začne umirati, je nadaljeval, »kadar njene normativne institucije ne zmorejo več posredovati idealov v taki obliki, ki bi bila notranje zavezujoča, najprej za same kulturne elite.«

Z drugimi besedami judovsko krščanska kultura Zahoda je umirala, ker ni več globoko verjela v krščanski sakralni red z njegovimi prepovedmi, obenem pa ni mogla najti soglasja glede omejitev, ki jih mora vsaka kultura imeti, če hoče obrzdati individualne strasti ter jih usmeriti k družbotvornim ciljem. Kar je delalo naš položaj tako revolucionaren, je zapisal, je bilo, da je prvikrat v zgodovini Zahod poskušal zgraditi kulturo na odsotnosti vere v višji red, ki bi zahteval našo poslušnost. Ali še drugače: ustvarjali smo »antikulturo«, ki je onemogočala postavitev samih temeljev stabilne kulture.

Namesto da bi nas učila, čemu se moramo odpovedati, če hočemo biti civilizirani, imamo kulturo, zgrajeno na malikovanju želje, ki nam dopoveduje, kako naj najdemo pomen in smisel v tem, da se osvobodimo starih prepovedi v skladu s položajem vase usmerjenih subjektov.

»Eros je bilo v moderni družbi treba privzdigniti na raven religioznega kulta ne zato, ker smo z njim tako obsedeni, ampak zato, ker to zahteva mit svobode,« meni politični filozof Stepehen L. Gardner. »Moderni človek je prepričan, da v mesenem poželenju potrjuje svojo ‘individualnost’. Telo mora biti pravi ‘subjekt’ poželenja, ker posameznik mora biti avtor svojih lastnih želja.« (4)

Romantični ideal samoustvarjenega človeka najde svojo izpolnitev v najnovejši avantgardi seksualne revolucije, transgenderskih posameznikih. Zavračajo svojo biološko pogojenost, za seboj pa imajo elitistično gibanje, ki uči nove generacije, da je spol, karkoli se izbirajoči posameznik odloči biti. Izum tablete za kontrolo rojstev v 60. letih  je omogočil človeštvu, da je raztegnilo svoje zavojevanje in podreditev narave volji človekovega telesa. Transgenderskost je naslednji logični korak, po katerem bo nastopila dekonstrukcija vsakršnih ovir, v zakonodaji in običajih, da bi lahko svobodno izbirali poligamne zveze.

Seveda bo razmah seksualne revolucije imel svoje posledice. Priča smo jim bili v njeni prvi fazi. Takoimenovano »desetletje jaza« (5) je nastopilo, ko so 60. leta preplavila tudi ostalo Ameriko. Povprečno število ločitev, ki se je bilo povzpelo v 60. letih, se je razbohotilo v 70. Število splavov se je neznansko pomnožilo. Toda ni bilo poti nazaj. Novi red je doživel svojo ustavno potrditev v odločitvi Vrhovnega sodišča iz leta 1992 v primeru Planned Parenthood vs. Casey (Planirano starševstvo proti Caseyu), ki je ponovno odobrila pravico do splava. Ko piše o večini, ki je podpirala to odločitev, sodnik Anthony Kennedy pojasnjuje (nedvomno nenamenoma), kako je seksualna revolucija pogojena z radikalno, celo nihilistično koncepcijo svobode:

 

V osrčju svobode tiči pravica, da bi definirali nekogaršnje pojmovanje eksistence, pomena, vesolja in misterija človekovega življenja.

 

Tule pa tiči končna točka modernitete: avtonomni, svobodno izbirajoči individuum, ki najde svoj pomen zgolj v samem sebi.

Takole filozof Charles Taylor opisuje kulturno miselnost, ki nas je vse zasužnjila:

 

Vsi imajo pravico, da razvijejo svojo obliko življenja in jo utemeljijo na svojem lastnem občutku za to, kar je resnično pomembno ali vredno. Ljudje morajo biti zvesti samim sebi in iskati svojo samoizpolnitev. Kaj to je, pa mora navsezadnje vsak določiti zase. Nihče drug ne more ali sme poskušati, da bi narekoval njeno vsebino. (6)

 

Seveda vsaka doba pozna svoje moralno ohlapne posameznike in tudi posameznike, ki so opustili ideale in zavezanosti, da bi izpolnili želje svojega srca. In dejansko vsak izmed nas kristjanov je od časa do časa tak; temu pravimo greh. Drugačnost sodobnega časa je v tem, pravi Taylor, da »dandanes se mnogi ljudje čutijo poklicane, da bi to počeli, čutijo, da morajo to početi, čutijo, da bi njihova življenja bila nekako opustošena ali neizpolnjena, če bi tega ne počeli.«

Toda, kaj je »to«? Slediti svojemu srcu, ne glede na to, kaj menijo družba, cerkev ali kdorkoli drug. Ta način mišljenja je razdiralen za vsakršno vrsto družbene stabilnosti, toda v prvi vrsti za cerkev. Cerkev, občestvo, ki avtoritativno uči in disciplinira svoje člane, ne more vzdržati ob naskoku revolucije, v kateri vsak član dejansko postane svoj lastni papež. Cerkve – protestantske, katoliške in pravoslavne –, niso nič več kot ohlapno povezane skupnosti posameznikov, ki si prizadevajo poiskati svojo lastno »resnico«, to se pravi, da niso več cerkev v pravem pomenu besede, saj nimajo nobene skupne vere.

V tem smislu je današnjim kristjanom dovoljeno razmišljati, da predstavljajo opozicijo sekularni kulturi – v resnici pa smo prav tako bitja svojega časa, kakor so sekularni ljudje. Kot je zapisal Charles Taylor, »celotna etična drža modernih ljudi predpostavlja ter izhaja iz smrti Boga (in seveda opomenjenega kozmosa).« Lahko zanikamo, da je Bog mrtev, toda če sprejmemo religiozni individualizem in njegovo nosilno teološko strukturo, moralistični terapevtski deizem, v resnici trdimo, da mogoče Bog ni popolnoma mrtev, ampak je na intenzivni negi in priklenjen na posteljo.

 

Toda oglejmo si časovnico o tem, kako je Zahod prispel do razpršitvene točke atomizacije, fragmentacije in nevere.

 

Štirinajsto stoletje: poraz metafizičnega realizma in zmaga nominalizma v srednjeveških teoloških sporih sta odstranila os, ki je povezovala transcendenco in materialne svetove. V nominalizmu je pomen stvari in materialnega sveta popolnoma odvisen od tega, kar jim človek pripisuje. Vojna in kuga sta porušili srednjeveški sistem.

 

Petnajsto stoletje: renesansa je nastopila z novim, optimističnim pogledom na človekov potencial ter začela pomikati vizijo in družbeni imaginarij Zahoda z Boga na človeka, ki ga je razumela kot »merilo vseh stvari«.

 

Šestnajsto stoletje: reformacija je razbila religiozno enotnost Evrope. V protestantskih deželah je povzročila nerešljivo krizo religiozne avtoritete, ki je v naslednjih stoletjih spodbudila neskončne shizme.

 

Sedemnajsto stoletje: verske vojne so povzročile nadaljnjo diskreditacijo religije in ustanovitev nacionalne države. Znanstvena revolucija je zadala poslednji udarec srednjeveškemu organskemu modelu kozmosa ter ga nadomestila z razumevanjem vesolja kot stroja. Delitev med umom in telesom, ki jo je razglasil Descartes, je to aplicirala na telo. Človek se je odtujil naravi.

 

Osemnajsto stoletje: razsvetljenstvo je poskusilo ustvariti filozofski vzorec za življenje in vladanje v družbi brez religiozne reference. Razum naj bi postal vodilo javnega življenja, religija pa – razumljena kot breme iz temnih stoletij – omejena na zasebno življenje. Francoska in Ameriška revolucija sta prelomili s starimi režimi in z njihovimi hierarhijami ter vzpostavili demokratično, egalitarno dobo.

 

Devetnajsto stoletje: uspeh industrijske revolucije je razpršil podeželski način življenja, izkoreninil množice iz ruralnih območij ter jih privedel v mesta. Razmerja med ljudmi je začel določati denar. Romantično gibanje se je uprlo tej alienaciji v imenu individualizma in strasti. Ateizem in progresistične socialne reforme pod vplivom marksizma so se razmahnile med kulturnimi elitami.

 

Dvajseto stoletje: strahote dveh svetovnih vojn so odločilno zamajale vero v bogove razuma in napredka ter v krščanskega Boga. Z vzponom tehnologije in množične porabniške družbe so se ljudje osredotočili bolj nase in na izpolnitev svojih individualnih želja. Seksualna revolucija je slavila želečega individuuma kot središče nastajajočega družbenega reda. In odstavila izmozgano krščanstvo kot so Ostrogoti v 5. stoletju odstavili zadnjega nesrečnega cesarja Zahodnega rimskega cesarstva.

 

Dolgo potovanje iz srednjeveškega sveta, obremenjenega s trpljenjem, toda prežetega z upanjem, nas je popeljalo do kraja nekdaj nepredstavljivega udobja, ki pa je izpraznjen vsakega pomena in ne premore nobenih povezav. Zahod je izgubil zlato nit, ki nas povezuje z Bogom, stvarstvom in drugega z drugim. Če je ne bomo spet našli, ni upanja, da bi lahko ustavili naš razkroj. In dejansko je videti, da Zahod zelo dolgo ne bo videl te rešilne vrvi. Ne išče je in po vsej priliki ne poseduje več zmožnosti, da bi jo uzrl. Bili smo osvobojeni, vendar ne vemo, kako bi se povezali.

»Prižgati svečo pomeni vreči senco,« pravi pisateljica Ursula K. Le Guin. (7) Senca razsvetljenskega poraza, ki je hotel nadomestiti Boga z razumom, je pogreznila Zahod in nas pahnila v novo temno dobo. Skozi to ni mogoče drugače, kakor da se prebijemo naprej do prave zarje. Mi, ki še vedno držimo zlato nit ohlapno v svojih rokah, jo moramo zagrabiti bolj čvrsto in se obesiti nanjo za bodoče generacije, da se nam ne izmuzne.

Kristjani vemo, da obstaja luč, ki je tema ne more niti zaobjeti niti nad njo prevladati, ta Luč pa je Tisti, h kateremu se moramo vrniti, če se hočemo prebiti skozi ta čas preizkušnje. To je Luč, Jezus Kristus, ki je razsvetljevala samostane srednjega veka in vse tiste, ki so se zbirali okrog njih.

Benediktinci niso poznali nobenega skrivnega nauka. Imeli so, kar še imajo: redovno vodilo, ki nam pokaže, kako naj uredimo svoje življenje, da bi bili kolikor mogoče odzivni za Božjo milost, tako individualno kakor občestveno. Medtem ko čakamo, da bi se novi sv. Benedikt pojavil v našem povsem drugačnem času in kraju in nas naučil, kako naj ponovno stkemo tapiserijo svojih krščanskih življenj, se lahko odpravimo na romanje v Benediktovo rojstno mesto ter prebijemo nekaj časa z duhovnimi sinovi svetnikov, ki, v nasprotju z vsemi modernimi pričakovanji, živijo preprosto, ampak polno, kakor jim narekuje brezčasni nauk starega učitelja.

 

 

OPOMBE

(1) John Adams, Letter to the Massachussets Militia, 11 October 1798 (Pismo massachussetski milici, 11. oktobra 1798), U.S. National Archives, http://founders.archives.gov/documents/Adams/99-02-02-3102.

 

(2) Zygmunt Bauman, Liquid Modernity (Tekoča moderna) Malden, MA: Blackwell, 2000.

 

(3) Philip Rieff, The Triumph of theTherapeutic: Uses of Faith After Freud (Zmagoslavje terapije: uporaba vere po Freudu), izdaja ob 40 letnici Wilmington, DE: ISI Books, 2006, 19.

 

(4) Stephen L. Gardner, »The Eros and Ambitions of Psychological man« (Eros in ambicije psihološkega človeka), prav tam, 244.

 

(5) »Me decade« – op. prev.

 

(6) Charles Taylor, The Ethics of Autenticity (Etika avtentičnosti), Cambridge, MA: Harvard University Press, 1992, 14.

 

(7) Ursula K. Le Guin, A Wizard of Earthsea (Čarovnik iz Zemljomorja)