Slovenski katoličani in komunizem

126

 

                                                                                                    

                                                                                                           Slovenski katoličani in komunizem

 

 

                                                                                                                                Janez Juhant

 

 

 

‘Nova’ civilizacija

Obravnavano dobo zaznamujeta razvoj in širitev danes že samoumevnih proizvodno-tehničnih, medijskih in komunikacijskih sredstev. (1) Tako silen večplasten razvoj znanosti in tehnike je korenito spreminjal civilizacijo, ustvarjal nova razmerja v družbi in terjal oziroma spodbujal zahtevne procese tudi v človeških glavah. Stopnjeval je samozavest človeka in tudi njegov subjektivizem in individualizem ter razgrajeval dosedanje družbene odnose, utemeljene na nadnaravni in vzajemni povezanosti oseb in družbe. (2) Dotedanja civilizacija je še izražala človekovo vpetost, če ne kar priklenjenosti na zemljo, ki je ljudi tudi medosebno povezovala; hitro se je začela  preoblikovati v tekočo moderno, kot se je izrazil Zygmunt Bauman, v kateri je človek izkoreninjeni tujec. (3) Človek je vse bolj postajal  potrošniško kolesce v hitrem gibanju sveta, pri čemer so, kot vedno, kratko potegnili družbeno prizadeti. Ustaljeni družbeni in  kulturni okviri so dobivali relativnostne razsežnosti, ki so jih začeli spretno izkoriščati družbeni manipulatorji. Proces je zožil doslej dokaj celostni pogled na človeka in družbo, zapletel medsebojna razmerja, v ospredje so prihajale potrebe in zahteve novih slojev. Nastajajoči delavski razred, suženjsko vpet v posluževanje oziroma izvajanje in uporabo novih proizvodnih sredstev, je največ pripomogel k temu »napredku« moderne, a je plačeval zanj največjo ceno. (4) Vlagatelji, tj. vodilni družbeni sloji, so tudi na žuljih praviloma izkoriščanih delavcev množili svoje premoženje. Andrej Gosar  (1887-1970) ocenjuje, da so dogovori med stanovi glede ureditve razmer naleteli na gluha ušesa delodajalcev, kajti ni se uveljavilo »načelo vzajemnega sodelovanja  vseh stanov – načelo, ki je samo po sebi pravilno in potrebno, ki pa se zanj zlasti na kapitalistični strani ni tako rekoč nihče menil in se mnogokrat tudi ni mogel prav meniti.« (5) Ob tako korenitih spremembah so le polagoma nastajali ustrezni okviri socialne pravičnosti in zakonodajnega reda, v katerem bi družbeno šibki lahko uveljavljali svoje pravice za dostojno preživetje. Države so se le počasi in s težavami lotevale urejanja zakonodaje in oblikovanja okvirov za večjo družbeno pravičnost za vse. Papež Leon XIII. je leta 1891 zapisal, … »prepričani smo in vsakdo priznava, da je treba najnižjemu sloju hitro in učinkovito pomagati, ker večina teh ljudi živi v tako žalostnih in bednih razmerah, da niso človeka vredne.« (6) Z razkrajanjem krščanskega družbenega čuta je slabela etična (so)odgovornost za (vsakega) človeka, nadomeščali so jo vse bolj zunanji organizacijski okviri. Človek je postajal funkcijska številka v delovanju sistemov, kar so nečloveško zlorabile totalitarne ideologije 20. stoletja. (7)

Dolgoletne družbene krivice in socialne stranpoti so se zaostrovale,  porajali so se novi modeli njihovega reševanja. Delavsko vprašanje, rana »napredne« moderne dobe, je podobno kot že prej kolonializem in suženjstvo izzvalo upore, vojne in prevrate, s katerimi so se rušili ustaljeni okviri družbe. Tudi zdaj so se le s težavo vzpostavljali okviri življenja posameznikov in družb, ki pa so bili človeško-antropološko še slabo preverjeni, kratkoročni, pogosto človeku odtujeni ali celo sovražni. Človeška oseba je ob silnem zamahu proizvodnje in tehnike izgubljala svojo pravo ceno. Sestavni del teh procesov je bil opuščanje duhovnih podlag in pozunanjenje oziroma usmerjenost v tvarne pogoje življenja. Jacques Monod pravi: »Nobena prejšnja družba ni doživela take raztrganosti kot ta.« To je doba razklanosti, naša spoznanja niso nič več na globljih duhovnih temeljih pač pa na ponaredkih te pristne duhovne resničnosti. Prvič v zgodovini nastaja civilizacija, ki »se odpoveduje izročilnemu animizmu« (8), tj., duhovni utemeljitvi vrednotenja in delovanja kot viru spoznanja in viru resnice. Zaradi te pozunanjenosti so se še bolj stopnjevale socialne in nacionalne napetosti, ki so vodile do političnih in socialnih prevratov. Žal so temu procesu botrovali tudi pozunanjeni katoličani. Že prva svetovna vojna je zaradi številnih žrtev, pa tudi zaradi krivic v mirovnih pogajanjih in ‘dogovorih’, ki so že v svojih določbah vključevale nove spore, pustila za seboj veliko opustošenje. Versajsko politično odločanje je bilo  v nasprotju s prvim in drugim Kantovim načelom v spisu K večnemu miru:  »1. Noben mirovni sporazum kot tak ne sme veljati, če je (sklenjen) s tajnim pridržkom, ki postane podlaga za prihodnje vojne.« In dalje: »2.  Nobene obstoječe države (male ali velike, to velja tu enako) si druga država ne sme pridobiti po daru, zamenjavi ali darilni pogodbi.« (9) Velesile so politično vsilile številnim narodom mirovne pogoje na račun njihovega oškodovanja in tako vgradile v svetovni red nove politične razpoke, ki so vodile k naslednjim vojnam. Ne glede na obljube o samoodločbi narodov  (Wilson) je taka politika povzročila nove krivice, kar je naš koroški rojak Lambert Ehrlich (1878-1942) boleče doživljal v Versaillesu: »Velesile so se takoj na začetku mirovne konference postavile na stališče, da pripada vodilna in odločilna beseda pri sklepanju miru njim … Pri ugotavljanju in utrjevanju mirovnih določb pa male sile niso imele ravnopravnega, soodločevalnega vpliva«, (10) z žalostjo zaključuje svoje ugotovitve o taki politiki izvršenih dejstev. Velesile so mir vsilile po meri »zmagovitih« narodov oziroma držav. Hannah Arendt pravi, da so »veliki« prezrli in zapostavili male narode: Žide, Slovence in Hrvate. (11)

 

Razkosani obremenjeni Slovenci

Slovence so vsestransko in močno prizadele politične spremembe po tej vojni. Krščanstvo je bilo sicer prevladujoče v slovenskih deželah v Avstro-Ogrski in tudi v državah, ki so si po njenem razpadu, razdelile večino slovenskega ozemlja, a pojavljale so se nove družbene ideje. Slovenci so si na Pariški mirovni konferenci leta 1919 prizadevali uveljavljati svoje interese kot narod, a so bili premalo operativno pripravljeni, prepoznavni in zato manj uspešni. Ehrlich si je kot ekspert za Koroško v delegaciji Jugoslavije takrat  in kasneje – prizadeval, da bi seznanil svetovno javnost s položajem in problemi Slovencev na križišču treh evropskih skupin narodov. Ob robu konference leta 1919 je napisal več peticij, spomenic npr.  Koroška in Polom slovenske nacije (12), pa spomenico Svetemu sedežu, v kateri opozarja na pomen pripadnosti Slovencev Katoliški cerkvi in poudarja, da bi izguba Koroške le še okrepila nemški liberalistični vpliv na Koroškem in s tem ogrozila interese katoliške Cerkve in Slovencev, prepuščenih nadaljnjemu ponemčevanju in odpadu od katoliške vere. (13)  Slovence v Kraljevini SHS in drugih državah so zaradi te krivice  kljub ogromnim žrtvam v prvi svetovni vojni porinili v položaj, ki je ogrožal njihovo narodno preživetje v prijemu imperialnih teženj, Italijanov, Avstrijcev, Madžarov in Srbov oziroma njihovega nacionalizma. Zadnji je v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji vseskozi oteževal oziroma izzival usodo drugih, predvsem katoliških narodov ter jih skušal ukrojiti po svoji meri. Čeprav so imeli slovenski politiki (Anton Korošec, 1872-1940) tehtno besedo za nastajanje samostojne države južnoslovanskih narodov nekdanje Avstrije, se njihov načrt samostojnosti ni uresničil. (14) Slovenski katoličani so na pogorišču vojne, ki je terjala toliko žrtev, kljubovali in si prizadevali, da bi s pomočjo Cerkve in krščanstva vendarle ohranili svojo narodno samobitnost in se ohranili kot krščanska skupnost oziroma narod. Poleg nacionalnih so se ob takih neurejenih in napetih političnih okvirih še bolj zaostrovale tudi družbene napetosti. »Prva svetovna vojna je tudi strukturo slovenskega naroda v mnogočem spremenila. Izrazito agrarna Slovenija se je v prvem desetletju po vojni zelo naglo industrializirala.« (15) Po svetu in v Sloveniji jih je še okrepila predvsem svetovna gospodarska kriza na koncu 20. let. To je vplivalo na krščanske mislece pri presoji strategij in odnosa do širjenja marksizma v slovenski družbi. »Marksistična jedra v novih tovarnah so sestavljali bivši rusko-frontni ujetniki, ki so sodoživljali rusko boljševistično revolucijo.« (16)

Katoliški shod leta 1923 je slovenske katoličane – podobno kot prejšnji štirje v Avstroogrski (l. 1892,1900,1906 in 1913) – spodbudil k skupnemu nastopu za uveljavitev katoliških vrednot oziroma utemeljevanje Slovenije na katoliški podlagi. Shod je okrepil zavzetost slovenskih katoličanov za versko in politično delovanje v novi državi  in začrtal smeri katoliške prenove družbe v zahtevnih izzivih. Versko-nravna obnovo – cilj  V. katoliškega shoda je uvodoma dr. Josip Leskovar (1875-1965) orisal kot glavno usmeritev shoda. (17) Ehrlich je na njem nasproti komunistični internacionali poudaril pomen katoliške internacionale (18) ter apeliral na papeža, ki je že »našel besedo ljubezni in pravice za Armence, Grke, Srbe in Ruse«, naj dvigne svoj glas tudi »za svoje verne sinove katoliške Slovence«. (19)

Novi družbeni okviri in gospodarska kriza leta 1929, so zaostrovali položaj delavstva ter sprožili nove idejne in praktično-politične pristope ter med Slovenci odprli razhajanja in borbo glede njihovih reševanj. Slovenski liberalci, kolikor so še izhajali iz katolištva, so pretežno podpirali srbske liberalne kroge – tudi iz nasprotovanja katoliško-konservativni politiki – in celo pomagali omejevanju versko-nacionalne samostojnosti Slovenije. (20) Katoličani so si v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS) prizadevali za samostojnost Slovencev v Kraljevini SHS. Tudi komunisti so svoj vpliv spretno in zavzeto udejanjali ter izrabljali socialno-politične okoliščine v državi. V Sloveniji so po uvedbi diktature 6. januarja 1929 okrepili svoje delovanje posebno na univerzi v Ljubljani ter med delavstvom v industrijskih krajih, v obeh primerih proti katoličanom. Tako so (21) v tem obdobju v soboto pred birmo na podeželski župniji postavljali mlaj za škofa. Prišla je skupina rudarjev iz  Zasavja. Ko so se informirali, kaj se pripravlja, so fantom dejali, naj ne postavljajo mlaja, pač pa naj raje drugi dan prevrnejo škofa s kočijo v jarek. Korošec (22)  je s Punktacijami oziroma Slovensko deklaracijo opozoril domačo in mednarodno javnost na probleme Slovencev in še izpostavil pomen krščanskih vrednot za Slovenijo.

 

Odnos kristjanov do komunizma

Podobno kot po Evropi se je vpliv komunizma po ruski revoluciji leta 1917 krepil tudi v Sloveniji. Iz ruskega ujetništva so se vrnili tudi nekateri katoliški izobraženci s simpatijami za boljševizem. (23) Ehrlich pa je leta 1924 v daljši razpravi v Času opozoril na strateške razsežnosti vpliva sovjetske komunistične internacionale po svetu za uveljavitev komunizma. (24) Sovjete je označil za mojstre propagande. V komunizmu je videl resno nevarnost za slovenski narod. V taki oceni komunizma so si bili edini tudi drugi takratni vodilni slovenski katoličani, med njimi izstopata Aleš Ušeničnik (1868-1952) in Andrej Gosar, ki sta v svojih razpravah razčlenjevala pogubnost komunizma za katoliški narod. Medtem ko je Gosar skušal v okviru katoliške Cerkve razviti tudi praktična vodila za prenovo družbe, je Ušeničnik gradil bolj na ustaljenih družbenih vzorcih, ki pa jih je po njegovem treba poduhoviti v vzgoji in izobraževanju mladih, da bo tako mogoče kljubovati marksizmu.

Ušeničnik je ob prevodu in komentarju okrožnice Divini Redemtoris Pija XI. in v številnih drugih spisih pred in med vojno in revolucijo opozarjal na pogubne posledice komunističnih idej.  Pravi, da »okrožnica žarko osvetljuje svetovni položaj. Komunizem je svetovna nevarnost za krščanstvo, krščansko kulturo in človeško družbo sploh.« (25)  V Izbranih spisih piše o nesprejemljivosti marksizma za kristjane in o njegovi družbeni prevratnosti, na kar po njegovem opozarjajo tudi drugi poznavalci marksizma. (26)  Skladno z naukom Pija XI. to velja tudi za (zmernejši) socializem. Oba nazora namreč nasprotujeta katoliškim verskim načelom. (27) Ušeničnik zato spodbuja duhovnike, vse katoliške (stanovske) organizacije, posebno katoliško akcijo k dejavni družbeni prenovi.

Gosar pa ugotavlja, da »stari tradicionalni krščanskosocialni nazor in njegovo gibanje ne zadoščata, da sta mnogo preveč neživljenjska in nepraktična ter zlasti premalo odločna in radikalna« (28)  za reševanje delavskega vprašanja. Pri tradicionalnem krščanskem nauku naj bi bilo premalo praktičnih in konkretnih smernic za reševanje socialnih vprašanj, zaradi česar se ljudje nagibajo k bolj korenitim marksističnim ponudbam pri borbi za delavske pravice. V svojih delih (29) se zavzema za korenito praktično reševanje gospodarsko-socialnih problemov, kar označujemo  kot socializacijo življenja in proizvodnih sredstev, vendar ne z ukinitvijo oziroma podreditvijo samostojnosti človeka kot osebe totalitarnim ciljem, pač pa z (večjo) vključitvijo osebe v vzajemni družbeni proces. Gosar to imenuje »prava socialna preureditev modernega gospodarstva« (30), ki bolj upošteva in vključuje človeka kot družbeno bitje.

 

Katoliška akcija in Straža v viharju

Dvoje prevladujočih mladinskih gibanj med kristjani v tem času je dalo duhovni poudarek organizacijski prenovi krščanskega življenja v smislu smernic papeža Pija XI. o delovanju laikov v Cerkvi. Katoliška akcija (KA) so »organizacije, ki jih je ustanovila hierarhija ali pa jih vsaj uradno obravnava…« (31) in pomeni »sodelovanje organiziranih vernikov pri hierarhičnem apostolatu Cerkve pod vodstvom cerkvenega načelstva«. (32) V Sloveniji sta jo podpirala oba škofa, Rožman v Ljubljani in Tomažič v Mariboru, leta 1929 v dveh ločenih in leta 1936 z novimi skupnimi pravili za obe škofiji v eni organizaciji. Glavni  organizator je bil prof. Ernest Tomec (1885-1942) – že prej eden voditeljev Akademskega orla, krščanske telovadne organizacije -, ki si je prizadeval za »duhovno armado Cerkve, (ki naj bo) obenem jedro in apostolski kvas za preobrazbo družbe ter počelo edinosti katoliških vrst«. (33)

Tako organizirano prenovitveno delovanje med mladimi je spodbujal tudi vse hujši pritisk komunistov na ljubljanski univerzi. Leta 1931 je škof Rožman imenoval prof. Ehrlicha za duhovnika za študente oziroma kot se je takrat običajno reklo, za akademike. V dekretu (34) je zapisal, da so akademiki že doslej ugodno sprejeli njegovo delovanje in bo lahko še bolj deloval za spodbujanje njihove vere. Ker Rožman Ehrlichu ni poveril vseh študentov med svoje varovance, sta nastali dve konkurenčni skupini katoliške mladine, Tomčevi mladci in Ehrlichovi  stražarji, oboji so si prizadevali za katoliško duhovno prenovo nasproti vnašanju prevratnih komunističnih idej med študente.

Iz študentskih društev Zarja in Danica so stražarji leta 1937 izstopili in ustanovili svoj klub Straža in se proglasili za Akademsko katoliško akcijo, včlanjeno v univerzitetno Akademsko zvezo (AZ). Martin Kraner (35) meni, da so s tem oslabili krščanski vpliv v Zarji, medtem ko so mladci ostali v Danici in vztrajali pri ohranjevanju njenega katoliškega primata. Zarja pa se je po izstopu stražarjev še bolj ogrevala za komunistične družbene ideje. (36) Ehrlich je ocenil, da se v Zarji zaradi odločevalcev, ki so sprejemali komunistična načela, ne da več uveljavljati krščanskih načel, čeprav sta Cerkev in krščanstvo sestavni del nacionalnega razvoja, tudi pri slovenskih protestantih. (37) Nasprotovanje Tomčevih mladcev Ehrlichovim stražarjem naj bi bilo v korporativni ureditvi, ki naj bi jo zahteval papež za študentsko mladino, kar pomeni, da naj se na univerzi v Ljubljani ustanovijo stanovske (po fakultetah) organizacije študentov. Šlo pa je tudi za prestižne razloge, ki so jih prof. Tomec in njegovi odeli v avtoriteto papeža ali škofov in očitali stražarjem, da jih ne izvajajo po volji teh avtoritet. (38) Po Žebotovih besedah pa je to povzročalo »drobljenje akademskega občestva«. (39) Imamo torej tri glavne katoliške smeri s številnimi mladinskimi in študentskimi, pa tudi drugimi stanovskimi organizacijami: kmetov, delavcev, uslužbencev, to so Katoliška akcija, stražarje in tretjo skupino katoličanov, ki so se ogrevali za marksistične ideje: »Tako je z ustanovitvijo Straže (jeseni 1937) bila dovršena zvrstitev v lastna društva treh različnih, žal med seboj pretirano sprtih skupin, ki pa je vsaka na svoj način predstavljala  v bistvu katoliško usmerjene študente.« (40) Ta delitev je pogojevala tudi usmeritve drugih družbenih slojev v Sloveniji, tudi različen odnos katoličanov do marksizma. Žebot je zapisal, da so bili mladci bolj ideološki do križarjev kot stražarji, (41) ti pa so bili bolj dejavni pri preprečevanju komunističnega vpliva na univerzi, proti komunizmu je bila vendarle večina katoličanov. Zadeve pa so se posebej za katoličane organizacijsko bistveno spremenile med  vojno.

 

Krščansko socialno gibanje in marksizem

Krščanskosocialno gibanje je leta 1922 kot del SLS nastopilo z delom socialistov skupaj s komunisti na volitvah v Ljubljani proti liberalcem, ki so imeli že iz pred vojne večino v mestnem svetu. Izkušnja je vplivala na sodelovanje kristjanov s komunisti. Z njimi so že takoj po vojni sodelovali krščanski sindikalisti, leta 1909 ustanovljene Krekove Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ). V začetku je gibanje spremljal Gosar, nato brata frančiškana Tominec, posebej  Angelik (1892-1961). Koncem 20 let so se jim pridružili tudi pristaši križarskega oziroma mladinskega gibanja. Sindikat je vseskozi zavzemal za bolj ostro konkretno in dosledno ravnanje pri uveljavljanju sindikalnih zahtev, zaradi česar so naleteli na težave pri vodstvu SLS, ki je leta 1935 celo ustanovila svoj sindikat, Zvezo združenih delavcev in tako se je razdelila moč katoliškega delavstva pri iskanju svojih pravic. (42)

Križarstvo je bilo intelektualno gibanje, ki se je zgledovalo po nemškemu mladinskemu gibanju in francoskem personalizmu. Poduhovljenje krščanstva so videli v odpravljanju formalizmov: »Ves čas svojega delovanja so bili (križarji) dinamični katoliki, skozi ves razvoj so bili etično-religiozno centrirani in občestveno usmerjeni; vso dobo so priznavali primat duhovnim vrednotam pred materialnimi, čeprav tudi teh niso zanikali.« (43) Obe gibanji pa sta se dopolnjevali in izzivali ostale pogosto premalo družbeno dejavne katoličane v iskanju novih poti reševanja družbenih težav, posebej delavstva, tudi v povezavi s komunisti.

V Cerkvi je ob okrožnici z okrožnico Quadragesimo anno (15. maja 1931) o delavskem vprašanju prišlo do živahne razprave o razumevanju in vlogi socializma. To je zadevalo posebno JSZ, kjer naj bi se »v tem času že nahajali komunistični minerji. Pozneje so gotovo že prišli, zlasti (Vilko) Pitako in (Tone) Fajfar (1913-1981) iz delavskega in nameščenskega okolja, pozneje pa iz kulturnega okolja oba (brata Aleš, 1901-1942 in Ivan, 1891-1978) Stanovnika, (Anton) Brecelj (1875-1943) in drugi.« (44) Gradišnik to obdobje ocenjuje kot »eno najplodovitejših dob slovenskega katolicizma« (45) Višek pa je spor »levih katoličanov« z vodstvom Cerkve in stranko SLS dosegel s Premišljevanjem o Španiji (46) Edvarda Kocbeka (1904-1981), kjer avtor kritizira negativno stališče Cerkve v Španiji do revolucije, obide pa teror revolucionarjev nad katoličani. Kocbekov sopotnik Janez Gradišnik pravi, da »je razprava … z bogato  dokumentacijo osvetlila ozadje frankističnega upora in usodno povezanost tradicionalnih katoliških, tudi cerkvenih krogov z lastniškim razredom…«, se mu pa je pisanje »že dolgo zdelo nekoliko pristransko«, ker je vsebovalo le del resnice, ki jo je Kocbek  po Gradišnikovih besedah povzel po  francoski reviji Esprit, »politično naklonjeni marksistični strani«. (47) Ehrlich je pred predavanjem Edvarda Kocbeka jeseni leta 1937 v Unionu zato zahteval, da Kocbek najprej prekliče teze, ki jih je zapisal v članku in jih je škof Rožman označil za heretične, a ker Kocbek tega ni storil, sta Ehrlich in Gosar odšla s predavanja. Škof naj bi kasneje Ehrlicha grajal, češ da mu ni dal pooblastila za to, da to v njegovem imenu zahteva od Kocbeka. (48)

 

‘Krščansko-katoliška’ marksistična prenova družbe

Razlogi za težave krščanske družbene prenove so po Andreju Gosarju (49) v neučinkovitosti krščanskih prijemov za reševanje perečega socialno-gospodarskega položaja delavcev. Gosar je na to opozoril v svojih delih in spodbujal  k pristni, bolj koreniti krščansko-socialni oziroma krščansko socialnoaktivistični smeri družbeno-političnega delovanja. (50) Z Alešem Ušeničnikom, vodilnim idejnim vodjem katoličanov v tem obdobju in drugimi preudarnimi katoličani se je sicer strinjal, da je krščanski model družbe nezdružljiv z marksizmom. Že leta 1928 je zapisal, da ni mogoče združevati krščanstva in marksizma: »Kajti marksizem, namreč pravi, zares dosledni marksizem vobče ne more biti realen, konstruktiven in reformatoričen, marveč je lahko le ekstremističen, negativen in revolucionaren.« (51)  

Krščansko-socialno ali celo krščansko-socialistično gibanje zato ne more biti krščansko in za svoje obenem sprejemati revolucionarne metode, (52) a Gosar leta 1937 opozarja, da so se marksistične ideje kljub temu po desetih letih pri delavcih okrepile, saj je moral »od približno 20 predavanj skoraj polovico porabiti za to, da je (sem) pometel z marksističnimi nazori, ki so jih prejšnja leta med njih zasejali komunisti«. Načelno so katoličani nasprotovali komunizmu v smislu Pija XI., ki je v okrožnici Quadragesimo anno leta 1931 izrecno zavrnil uvajanje (nasilnega) komunističnega modela družbe, ki je »popolnoma tujkrščanski resnici« (53), zaradi česar katoličani ne morejo sodelovati s komunisti. Gosar zato pravi, da je »nesmiselno, graditi na ekonomski in socialni osnovi marksizma novi, poduhovljeni, krščanskim načelom ustrezajoči družabni red. Nasprotno, naše geslo bi moralo biti, očistiti krščanski delavski pokret vseh marksističnih primesi ter ga postaviti popolnoma na tla modernega gospodarskega in vobče družabnega življenja.« (54) Marksizma ni mogoče poduhoviti, kot so upali Kocbek in njegovi pristaši. Med vojno je zato Gosar ob obisku in odločni zahtevi Borisa Kidriča, naj vstopi v OF, to iz teh razlogov zavrnil. (55)  Se je pa pred in med vojno s svojo intelektualno sposobnostjo ter osebno zrelostjo in zavzetostjo vrgel na delo, da bi pri mladih in pri odločujočih politikih in cerkvenem vodstvu dosegel razumevanje za konkretno prenovo družbe.

Tudi Ehrlich je s svojo duhovno prodornostjo in organizacijsko sposobnostjo vzgajal mlade ter spodbujal politike, da se konkretno odzovejo na pereče družbene zahteve. Oba z Gosarjem sta se zavedala,  da je sicer v 19. stol. prišlo »do nekaterih procesov humanizacije države, vsaj zavestno so bila razglašena nekatera humana načela. Toda končalo se je s hudim razkristjanjevanjem in dehumanizacijo države«, kot je zapisal Berdjajev. (56) Gosar v kritiki prevzemanja marksistične ideologije pri JSZ poleg »tujih zgledov, prikrite komunistične propagande, domačih političnih razmer«, vidi glavni vzrok »v napačnih socioloških in gospodarskih osnovah tradicionalnega krščanskosocialnega nazora.« (57)  Neuspehu tega projekta so botrovale osebne, politične in strokovne zadeve, predvsem pa kristjani pri nas in po svetu niso sprejeli  reform, ki jih predlaga (58) Gosar in drugi po svetu, v Nemčiji npr. teoretik krščanskega družbenega nauka Oswald von Nell-Breuning (1890-1991). A žal sta vojna in totalitarizem preprečila njihovo udejanjanje, šele v svobodni Sloveniji  se spet lahko lotevamo teh zahtevnih vprašanj.

 

Vojna, revolucija,  diktatura

Za Slovence je vojna odprla pot v usodno uničenje. Povzročila je razpad Jugoslavije, razkosala in razdelila Slovenijo,  komunistom pa dala priliko za izvedbo revolucije. Vojne razmere so po komunistični logiki »narekovale brezpogojno disciplino«, kjer se vsak odklon v stranki  »kaznuje s smrtjo« (59), kar so komunisti razširili tudi na celoten  narod. Franc Novak v pismu p. Ivanu Casermanu pričuje, kako je Ehrlich julija 1941, ko se je vrnil iz Črne gore, na zaupnem sestanku v Cirilovem domu (na Streliški) stražarjem nad eno uro razlagal posledice razpada Jugoslavije. Srbi niso sprejeli svoje naloge za južne Slovane, zato smo Slovenci zdaj prepuščeni samim sebi. Varovati moramo življenja in se ne prepustiti izigravati okupatorjem. Dejal je, »kako so  sodelovali skupaj Nemci in Italijani in kakšen bo razvoj vnaprej: napovedal je  točno revolucijo in ker so bili prvi pozivi komunistov za OF, je točno videl, kam gre Slovenija … da imajo komunisti v načrtu borbo pod krinko Osvobodilne fronte, razkristjanjevati, ker je tak diktat kominforma… Tekla bo kri. Ob tej priliki je na slovesen način ponudil Bogu svoje življenje za obvarovanje groze, ki je prišla in jo je napovedal.« (60) Predlagal je: »Slovenija je sedaj prepuščena popolnoma sama sebi, brezpravju okupacije in svojemu trpljenju. Nikjer ni nobene konkretne jugoslovanske oblasti, nikjer njenih predstavnikov, ne organizacije. Česar narod v tem trenutku predvsem potrebuje, je podtalna slovenska vlada za modro vodstvo vsega zapuščenega in preganjanega naroda in program za zedinjeno Slovenijo v svobodni slovenski državi po zavezniški zmagi. Pristavil je še, da je pri rokah zrela mladina, ki samo čaka navodil, da gre na to odrešilno delo.« (61) Narodni voditelji tega niso sprejeli, zato je napisal spomenico Slovenski problem, v kateri je podrobno razčlenil te težave slovenskega naroda v primežu treh totalitarizmov in razvil ideje samostojne Slovenije. (62) Spomenico je po p. Kazimirju Zakrajšku poslal v  ZDA, kjer so  jo tudi objavili. Izdajatelj je uvodoma  prikazal stanje okupiranih Slovencev: »To je malo znana zgodba tragičnih in epičnih krutosti, ki so zdesetkale in razkropile slovensko ljudstvo – miroljuben in katoliški narod, ki je dosegel ‘skoraj-utopijo’ združenega – družbenega in gospodarskega – življenja, preden je po njem  udarilo nacistično nasilje…«. (63)

Ehrlich je spremljal divjanje nacistov na Gorenjskem in Štajerskem ter vse bolj zapletene razmere v Ljubljanski pokrajini, kjer so komunisti konec leta 1941 in 1942 likvidirali domnevne »narodne izdajalce«, dejansko svoje (morebitne) nasprotnike. Ing. Janez Ložar v pismu dr. Cirilu Žebotu  pravi, da so imeli  komunisti infiltrirane svoje ljudi pri italijanskih oblasteh. (64) Ehrlich pa ugotavlja: »Ne, ne, mi nimamo nobene obrambe. Vse nas bodo pobili. Nam je nerazumljivo, le Bog ve, zakaj je slovenskemu narodu namenil tako usodo … skoraj je zdvomil nad božjo previdnostjo, a kljub temu je opozoril na dolžnost samoobrambe, četudi bomo vsi padli.« (65) In nadaljeval: »Mi vsi smo obsojeni na smrt.« (66) Natančno je spremljal dogajanje in s pomočjo sodelavcev zbiral relevantno gradivo: »Pri rajnem profesorju se je vse te mesece kopičil dokazni material z vseh kotov Ljubljane, pa tudi z dežele; prinašali so mu ga ne samo dijaki njegovega ožjega kroga, ampak tudi mnogi mladi somišljeniki in organizacije prof. Tomca in drugi spontani sodelavci, ki so vedeli, da se on ‘za take stvari zanima’.« Iz tega je nastalo gradivo z naslovom: Izdajalska zarota KPS-OF zoper slovenski narod ob soudeležbi komodne sredine. (67) V tem Arhivu stražarjev (AS) je tudi dokument Kardeljevega povelja, sicer naredbe štaba OF z dne 12.1. 1943 št. 9, ki naroča, da je »vse naše nasprotnike treba likvidirati, bilo z orožjem, bilo s strupom. Pri tem se poslužite žensk naših aktivistk, ki intimno občujejo z italijanskimi oficirji naj povsod čistijo, tudi s strupom, če je potrebno; ženske naj imajo pri tem odločilno vlogo.« (68)

In končno je okupacijsko in revolucionarno dogajanje v Ljubljanski pokrajini predstavil in predal v Spomenici Italijanom. (69) V njej kritično razčlenjuje pritisk okupatorjev na slovenski narod in od njih terja ukrepanje za zaščito Slovencev. Opozarja na delovanje komunistične partije, ki prek OF uničuje slovenski narod. Obtožuje Italijane, da ne ukrepajo in sodelujejo s komunisti za uničenje slovenskega naroda. »Takšna spomenica, s takimi obtožbami okupatorju, je verjetno edinstvena v zasedeni Evropi 1939-1945.« (70)

 

Ehrlich – Kocbek

Lambert  Ehrlich in Edvard Kocbek  eksemplarično  utelešata  različen, dejansko nasproten odnos in odziv katoličanov do marksizma in komunistov v Sloveniji. Velika narodnjaka, katoličana, izvirna misleca in vplivna voditelja pa sta sicer različnih katoliških stališč tudi v težkih vojnih in revolucionarnih razmerah vplivala na tok dogajanja za slovenski narod.

Ehrlich kot prepričan katoličan je podobno kot Gosar delil nezdružljivost krščanstva in marksizma. Revolucionarno zgodovinopisje (71) ga je označilo za narodnega izdajalca in sicer po stališču VOSOF ob ustrelitvi: »kot izdajalec interesov slovenskega naroda ustreljen Lambert Ehrlich«. (72)  Tako streljanje vodilnih demokratičnih Slovencev pa je posledica odloka OF, da nihče ne sme izven OF organizirati odpora proti okupatorju, kot določa Sklep vrhovnega plenuma OF slovenskega naroda 16. septembra 1941 o preimenovanju v Slovenski narodnoosvobodilni  odbor (SNOO), kjer se člen 2 glasi, da SNOO »edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. Zato je »vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« (73) Gre torej za samooklicano (revolucionarno) pravico KP, da je odpor dovoljen le pod vodstvom KPS, kot je že prej napovedoval Ehrlich in se sam  tvegano odločil, da se zaradi narodnih interesov v okupaciji upre tej logiki. Ni bil noben »izdajalec slovenskega naroda«, niti ustanovitelj vaških straž, saj so te nastale, kot potrjujejo pričevanja in raziskave, po Ehrlichovi smrti na deželi kot obramba pred nasiljem VOS in terencev zoper lokalno prebivalstvo. Prosil pa je Italijane (E. Grazioli) za nedolžne ljudi,  »naj se usmilijo slovenskega naroda, ki je v tako hudi stiski zaradi denunciantov« in naj pomagajo ženam in materam, ki ne morejo »več prenašati gorja«. (74)  Je pa celo zahteval od Italijanov, da vzpostavijo red in preprečijo streljanje nedolžnih ljudi.  V Spomenici Italijanom zaradi nasilja nad Slovenci graja tako Italijane kot revolucionarno OF, zaradi česar bi ga lahko ubili že Italijani, a je to izpeljal partijski vrh. O nestrinjanju s takimi metodami imamo pričevanja tudi znotraj OF, čeprav se je konkretno s njegovo likvidacijo strinjal Kocbek (75).  Krščanski socialist in  poveljnik Janez Marn-Črtomir Mrak 25. maja 1944 pravi, da ne more več sodelovati v tem zločinu zoper slovenski narod. (76) Zapletene dileme OF ter niti sodelovanja med okupatorji in OF (KP) na različnih ravneh potrjuje tudi Ukana Toneta Svetine (77), ki nakazuje prepletenost borbe za svobodo (OF) v okupirani Sloveniji z revolucijo. Ehrlichovo daljnovidnost  potrjuje tudi izjava člana KPS in slovenskega zgodovinarja Ferda Gestrina, ki je Stanetu Grandi na vprašanje, zakaj so komunisti Ehrlicha likvidirali, odgovoril: »Bil je edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov.« (78)

Omenili smo že Kocbeka. V tem okviru težko natančneje razčlenimo njegovo krščansko podobo, ki je javnosti in stroki poznana, a je bila njena politična vloga zelo tvegana, kar nakazuje naš zaključek.  Povzemamo, da je v svoji skrbi za narod, še bolj pa za očiščenje Cerkve in v svoji umetniški zanesenosti, da bi katoličane »očistil posvetne navlake« in vpletenosti v družbenopolitične razsežnosti dopustil komunistom popolno družbeno izničenje katoličanov. Poduhovljenje naroda naj bi se zgodilo v OF in udarna pest revolucionarjev naj bi ustvarila nov slovenski narodni značaj. Dileme teh zahtevnih procesov spremljajo njegovo pisanje od partizanskih dnevnikov do njegovih poznih stališč, ko je sprejel, da ni dopustno žrtvovati človeka in tudi javno zavzel kritično stališče do poboja domobrancev in drugih izvensodno pobitih nasprotnikov revolucije. (79)

 

Zaključek

Zapletenost odnosa katoličanov do komunistov je zaradi vojnih, revolucionarnih in tovrstnih propagandnih vplivov dosegla vrhunec in je izpadla kot vsaj institucionalno podrejanje katoličanov KP oziroma njihova nasilna izključitev iz narodnega telesa. Kljub osvobodilnemu značaju partizanstva je ta politični vidik za katoličane postal usoden. Sodobne študije komunizma in revolucij, mednarodni in domači zgodovinski dokumenti odpirajo nove pristope in zahtevajo bolj dosledno spoštovanje dejstev, izkušenj, pričevanj v zapletenih vojno-revolucionarnih razmerah. Katoliški družbeni nauk zagovarja pravično samoobrambno vojno, ki zahteva sorazmernost in varovanje človeka kot osebe tudi v takih razmerah. (80) Pod pretvezo narodne osvoboditve je KP vključila številne katoličane v OF, a obenem vse podvrgla svoji totalitarni oblasti. Že leta 1942 je podobno kot Ehrlicha odstranila številne vodilne slovenske ljudi, ki bi sicer po njegovem predlogu morali ubrali samostojno pot narodnega odpora, a so prepustili pobudo KP. Ta je partnerje v OF z Dolomitsko izjavo (1. marca 1943) (81) podredila, za katoličane je podreditev podpisal Edvard Kocbek. Tine Hribar v razpravi z naslovom Kocbekova krivda pravi, da kaže, da je Kocbek  »po prihodu v partizane pristal na politične umore« in ugotavlja, da je partija »že vedela, da bo med prvimi, ki bodo takoj po likvidaciji v smrtni nevarnosti, ker jim bo grozila uvrstitev med talce, prav Aleš Stanovnik. Strel, ki je ubil Ehrlicha, je ubil tudi Aleša.“ (82) Predan demokrat Aleš Stanovnik za KP (kot vsak podoben potencialni »upornik«) preprosto ni bil sprejemljiv; nasprotoval je tudi političnim umorom, KP pa je »hotela popolno oblast«. (83) ribar Hribar s eje Aleš »strogo držal izvirnega besedila Temeljnih točk OF,Hribar s

 

Hribar poudarja, je Kocbek v svoji oceni »objektivnih zakonov zgodovine« oziroma dejanske družbe spregledal, da gre za marksistično konstrukcijo zgodovine. (84) Puška v njihovih rokah zato ni bila le obrambno sredstvo proti okupatorju, temveč tudi simbol nove sile v Sloveniji, ki je z Dolomitsko izjavo in blagoslovom celotne OF od tedaj izvajala nasilje nad slovenskim narodom. To vključuje, tako Hribar, prisilno tvorbo ‘bele garde’, ki pogojuje ‘rdečo gardo’ oziroma  ‘rdečo (komunistično) armado’. Po Luhmanovi (85) sintagmi, da je oblast komunikacija, te ni bilo (več), zavladalo je eno-umje. Partija je reševala vse v lastni režiji, s terorjem prisilila oblikovanje samoobrambe na podeželju, ki je dobila marksistično oznako ‘bela garda’: »Da, Partija ‘belo gardo’ po pervertirani in perverzni, a za uresničevanje  svoje absolutne  oblasti neogibni logiki mefistovstva in  makiavelizma krvavo potrebuje. Da se njenega razmaha sicer nekoliko boji, še bolj pa se ga veseli«, zapiše Dušan Pirjevec (1921-1977). (86) Tudi Kocbek se zaveda, da je »vodstvo partizanske vojske popolnoma v rokah partije«, (87) ko piše 27. junija 1942 Jožetu Zemljaku v Ljubljano. V pismu že govori o »partijsko-komunistični revoluciji«. Dušan Pirjevec pravi: »Torej ‘zmota’ Kocbeka je v tem, ker je mislil, da gre za neko duhovno preobrazbo, a šlo je v resnici za oblast«, tj. za oblast partije in vse kar iz tega sledi.« (88) Tako je revolucija spremenila katoliško oziroma krščansko duhovno preobrazbo slovenskega naroda, saj je KP izkoristila narodno teženje po osvoboditvi za dosego svoje oblasti. Ostal je izziv očiščenja naroda kot posledica tega projekta, brez katerega si težko predstavljamo narodovo uspešno prihodnost. Ali naj se to zgodi na vrednostnih postavkah krščanstva, ki so nam in Evropi bližji kot drugi idejno-verski temelji, najbrž ni dilema, čeprav je to v Sloveniji in tudi v Evropi problem. Slovenija ni sprejela resolucije EU, ki obsoja vse totalitarne režime, kar še dodatno otežuje soočenje s to našo zapleteno polpreteklostjo. (89) Ne glede na to je dialog s preteklostjo pogoj dialoga v sedanjosti in čeprav je oboje zahtevno, je to pot demokracije, ki jo je bistveno tlakovalo tudi krščanstvo.

 

 

 

OPOMBE

(1) Briggs/Burke, Socialna zgodovina medijev,  str. 11.

 (2)Taylor, The Secular Age, str. 543 sl.

(3) Bauman, Tekoča moderna.

(4) Papež Leon XIII., Rerum novarum ,  str. 40 (št. 2).

(5) Gosar, Glas vpijočega v puščavi, str. 107.

(6) Ibid.

(7) Bauman,  Moderna in holokavst; Bremer, T./B.Haneke, Zeugen für Gott.

(8) Monod,  Zufall und Notwendigkeit,  str. 272

(9) Kant, Zum ewigen Frieden,  str. 196 (BA 5/6).

(10) Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20,  str. 23.

(11) Arendt, Izvori totalitarizma , str. 348.

(12) Ehrlich,  Pariška mirovna konferenca … str. 380-382 (št. 3/15 in št.3/16.

(13) NALŠ, Ehrlich Zapuščine, fond 484, fasc. 110 (kopija rimskega dokumenta z dne  25.2. 1919, Zgodovinski  arhiv Vatikan)

(14) Prim. Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918.

(15) Prim. Pernišek, Zgodovina slovenskega Orla, str. 117.

(16) Ibid.

(17) Kalan, Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, str. 54 sl.

(18) Ibid.,  str. 291.

(19) Ibid., str. 294.

(20) Stiplovšek, Banski svet, str. 422.

(21) Osebni pogovor z očividcem v Nemčiji  spomladi leta 1968.

(22) Korošec, dr. A. (1933/1996), Slovenska deklaracija.

(23) SKA,  Profesor Ernest Tomec (1991), str. 27.

(24) Ehrlich,,  Ruski boljševizem, str. 291.

(25) Ušeničnik, Iz okrožnice  Pija XI.,str.  334.

(26) Ušeničnik, Izbrani spisi, str. 241-291.

(27) Ušeničnik, Katoliška načela, str.  273.

(28) Gosar, Glas vpijočega v puščavi, str. 107; ocenjuje, da imajo socialdemokrati v Nemčiji trikrat toliko članov, v Avstriji pa desetkrat več kot krščanski socialci

(29) Prim. Gosar, Za nov družabni red I in II.

(30)Ibid. Str. 108

(31)Häring, Svobodni v Kristusu,  str. 372.

(32)SKA,  Profesor Ernest Tomec, str. 58.

(33) Ibid.

(34) NALŠ, zapuščine: Lambert Ehrlich, fond 484, fasc. 110.

(35) Kraner, Spomini na škofa Rožmana in hude vojne čase, str. 3 in 8.

(36)Kolarič, Škof Rožman II,  str. 206.

(37) Žebot,  Neminljiva Slovenija, 108.

(38) N.N., Zakaj tako bratje,  str.  9.  Članek se nanaša na zapis prof. Tineta Kranerja v Reviji katoliške akcije št. 4, str. 401 in sl. Z naslovom Akademska zveza. Straža pravi, da se »Mladci blestijo v najlepši luči, ki imajo v preteklosti in sedanjosti levji del zaslug za vse, kar je dobrega. Stražarje pa prikazuje v manj ugodni, nepravi in nepopolni luči.«

(39)  Žebot, Neminljiva Slovenija,  str. 93.

(40) Ibid.,  str. 95.

(41) Ibid., str. 112.

(42) Juhant, Versko in cerkveno življenje …, str. 226.

(43) Dvořák,  Kako naj svetim…, str. 101.

(44) Kolarič, Škof  Rožman  II, str.  228 (pismo R. Smersuja).

(45) Gradišnik, Spomini na Dejanje, str.  41.

(46) Kocbek, Premišljevanje o Španiji, str. 90-105.

(47) Gradišnik, ibid., str. 46.

(48) NALŠ, zapuščine: Lambert Ehrlich, fond 484, fasc. 110b.

(49) Gosar, Glas vpijočega v puščavi, str. 106.

(50) Ibid., str. 89.

(51) Gosar, Delavski pokret, (poudaril Gosar),  str. 374.

(52) Gosar, A. (1987), Glas vpijočega v puščavi, str. 107.

(53) Papež Pij XI., Quadragesimo anno,  str. 96.

(54) Gosar, ibid., str. 375.

(55) Vidmar, Obrazi,  str. 568-569.

(56) Berdjajev, O človekovi zasužnjenosti in svobodi, str. 148.

(57) Gosar,A. (1987), Glas vpijočega v puščavi, str. 110.

(58) Ibid., str. 128-133.

(59) Ferenc,  Dokumenti revolucije, str. 82.

(60) Gosar,A. (1987), Glas vpijočega v puščavi, str. 110.

(61) Ibid., str. 128-133.

(62) Ferenc,  Dokumenti revolucije, str. 82.

(63) Žebot, str. 216: Jezuit p. John LaFarge je to objavil pod naslovom: Martyrdom of Slovenia. Mišljeno je nacistično nasilje in pregon okoli 5000 Slovencev,  sledilo je še hujše revolucionarno razdejanje.

(64) NALŠ, Zapuščine, Lambert Ehrlich,  fond 484, fasc. 110b.

(65) Ibid.: Gre za  dokumente iz Pariške mirovne konference o prihodnosti samostojne Slovenije.

(66) Breg, Njegova Oljska gora, str. 47.

(67) AS; Ilija, V borbi za zemljo in dušo naroda,  str. 44.(68) AS, Naredba OF (Kardeljevo tajno povelje), ki govori o vse drugačnem sodelovanju OF(KP) s italijanskimi fašisti, ki je po kapitulaciji Italije izpadlo tako, da niso bili kaznovani italijanski okupatorji, pač pa predvsem domači pripadniki vaških straž in slovenskih četnikov na Turjaku in  Grčaricah.

(69) Ehrlich, Gravimina (spomenica za Vatikan 14. aprila  1942),  str. 620-626 (slovensko); str. 627-632 (italijansko)

(70) Urbanc, P. (2001),  Rožmanov odnos do italijanske okupacije, str. 274.

(71) Prim. Granda, Lambert Ehrlich in slovensko zgodovinopisje, str. 329/30, kjer pravi: » Franček Saje, Metod Mikuž, France Škerl, Alenka Nedog in Slavko Kremenšek so pisali o Lambertu Ehrlichu predvsem s stališč, kot jih je uporabil komunike Varnostnoobveščevalne službe ob njegovi likvidaciji maja 1942. leta… Vsekakor pa dobiva pisanje o Ehrlichu v luči udejanjanja samostojne slovenske države popolnoma nove razsežnosti. To je opazno tudi v številnih delih mlajših zgodovinarjev.«

(72) Ferenc,  Dokumenti revolucije II, str. 117.

(73) Ferenc, M. (1962), Dokumenti revolucije I, str. 116; Griesser-Pečar, Das zerrissene Volk, str. 135 sl.

(74) AS in Možina, J. (2019), 98.

(75) Kocbek, Tovarišija,  str.27.

(76) AS.

(77) Prim. Svetina, Ukana.

(78) Granda, Lambert Ehrlich…,  str. 322

(79) Pahor/Rebula, Kocbek pričevalec našega časa.

(80) Häring,  Svobodni v Kristusu, str. 356.

(81) Ferenc,  Dolomitska izjava, str. 303-304.

(82) Hribar, Kocbekova krivda, str. 192.  Dodaja, da so podobno „ob likvidaciji bana dr. Natlačena bili ubiti med talci nekateri vidni krščanski socialisti, od vidnih komunistov pa nobeden“. (ibid, str. 205).

(83) Ibid, str. 215:  Aleš Stanovnik je bil voditelj JSZ in odločen zagovornik enakopravnosti skupin v OF, zato je bila njegova odstranitev s strani Italijanov olajšanje za KP pri izvedbi prevzema oblasti.

(84) Ibid,  str. 196.

(85) Luhmann, Macht, str. 5 sl.

(86) Pirjevec, Dnevnik in spominjanja, str.  37.

(87) Kocbek, Osvobodilni spisi, str. 123.

(88) Pirjevec, ibid.   str. 37

(89) Evropski parlament  2. april 2009.