Prvi koncert ciklusa SF Sodobne orkestrske skladbe v novi sezoni 2022/23
Melanholija in agonija z glasbo F. Chopina in A. Ajdiča
Franc Križnar
Z začetkom nove sezone je pričela odpirati vrata in dvorane tudi ena naših osrednjih državnih glasbenih hiš Slovenska filharmonija. Potem, ko so že v soboto (24. 9.) v svoji hiši, v veliki allias Kozinovi dvorani pripravili sobotno izobraževalno matinejo s skladateljem Alojzem Ajdičem (roj. 1939; vodila jo je Monika Marušič), je sledil v veliki ali Gallusovi dvorani ljubljanskega CD (28. 9.) še koncert, prvi iz njihovega abonmajskega ciklusa SOS (= Sodobne orkestrske skladbe). Na njem pa se je napovedani Ajdičevi kantati Taborišče Ravensbrück (1980) za (dva) mešana zbora, recitatorja in (veliki) simfonični orkester, dodali še vokal. Organizatorji in prireditelji so dodali tej nekaj čez 40 min. dolgemu vokalno inštrumentalnemu delu še Chopinov Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11. Zato so celoten, po eni strani bipolaren, spet po drugi pa dokaj enoviti koncert podnaslovi Melanholija in agonija. Tudi zato so ga vsi skupaj posvetili zdajšnjim žrtvam vojne v Ukrajini.
V tem prvem delu so poleg našega osrednjega državnega simfoničnega orkestra sodelovali še dirigent Simon Krečič in mladi mariborski pianist-solist Nejc Kamplet. Bila je to prava parada odlične klavirske solistične (so)igre, kjer so se vsi trije protagonisti te melanholično obarvane romantične glasbe, spojili v skladateljevi melanholični poetiki. Vsem trem stavkom je mladi solist dodal perfektnim tehničnim briljancam še poglobljeni izraz, ki je bil tudi v tem primeru Chopinove (lastne in osebne tragike) še kako poglobljen, celo več kot melanholičen. Še več: mladi mariborski solist, ki že dolgo osvaja največje svetovne odre, je za seboj pritegnil tudi preostale. Iz odlično pripravljenega orkestra, ki je komaj na začetku sezone, je še zlasti izpostaviti oba solista na fagotu (P. Calligaris) in na (francoskem) rogu (B. Ogrič). Ni čudno, da sta pred celotnim orkestrom in dirigentom (na odru) izzvenela še dva pomenljiva dodatka tega večera, oba tako ali drugače obarvana s celotno dramaturgijo tega koncerta: nazadnje recimo še kako pomenljiva in aktualna Chopinova Revolucionarna etuda v c-molu, 12. iz opusa 10; tista, ki je nastala l. 1931 v Stuttgartu, ko je skladatelj izvedel, da so Rusi zasedli njegovo ljubljeno domovino in Varšavo. Koincidenca, ki ji ji tudi po tem koncertu ni para. In seveda: v spet in ponovni perfekciji, ki navkljub svoji mladosti dosega izjemne zunaj glasbene smisle svojega početja. Mlademu pianistu Kampletu je tudi tako glamurozno glasbilo kot je klavir le sredstvo s katerim bolj kot ne, poetizira svoje (glasbeno) poslanstvo klavirske poetike.
V Ajdičevi kantati Taborišče Ravensbrück pa so se po več kot štiridesetih letih nastanka in prve izvedbe (1980-83) pridružili še Zbor Slovenske filharmonije (pripravila ga je Jerica Bukovec), Komorni zbor Ave (pripravil ga je Gregor Klančič) – oba v klasičnem in tradicionalnem štiriglasju – in recitatorka Urška Bernik. Ob koncertnem mojstru Miranu Kolblu sta se lokacija in zvočnost (drugega) zbora (Ave) znašla kar na prvem (levem) balkonu dvorane in kar je samo še dodatno opozorilo na vse razsežnosti, zvočnost in težo tega dela. Še vedno moderno, dramatično, glasbeno in vsebinsko pomenljivo se je prelivalo od uvodne in zaključne (pojoče) žage (M. Bajde) pa vse do orkestrskih tutti in soli mest, vokalno inštrumentalnih apoteoz do presunjenega (a cappella) petja. Saj skladatelj za vokalne in recitatorske vloge uporabi poezijo, ki so jo prispevale neposredne interniranke iz tele grozne zgodovine 20. stol., nemškega nacizma in trpljenja: Katja Špur (Veter čez ravnino joče, Mrliči, V sunkih vetra in Smrt žanje), Erna Muser (Zunaj je sonce), Vera Albreht (Molitev) in Katarina Miklav (Zima 1944). Presunljiva poezija (aktivnih) udeleženk tega zloveščega taborišča (Ravensbrück) je skladatelja izzvala do te mere, da je v vsej tejle naravnost osupli in še kako aktualni kantati uporabil (dodatna) glasbena sredstva in v zaostrenem jeziku ostal v govorici, s katero je tudi še naprej in v drugih svojih aktualnih delih ostal. V tem primeru je bila poezija tako povod kot vzrok, predvsem pa »dramaturški libreto,« ki je nasploh omogočil tole slovito vokalno inštrumentalno kreacijo ali kar zvočno fresko. Naravnost osupli do grozljivk in srhljivk določenih del te kantate je ostal skladatelj v zborovskih a cappela odlomkih (Ave). Pravo nasprotje temu pa so bila zagotovo številna tutti mesta (tako /drugega/ zbora kot orkestra), ki se tokrat in že takoj v začetku sezone izkazali v vsej svoji zvočni polnosti. Naša velika dvorana je ravno še zdržala vse tele grozljivke v zgornjih dinamičnih registrih in kar je našemu vrlemu dirigentu S. Krečiču uspelo uravnotežiti do odličnih razmerij. Krečič zna in ve kaj je zvok, zvok orkestra in preostalih protagonistov, njegove topogledne interpretacije so odlične!
