Plečnik metropola, kraj, vrt
Damjan Prelovšek
Plečnikovo leto Slovenci praznujemo z osrednjo razstavo, ki je od konca junija na ogled v Mestnem muzeju. Skoraj nepregledna vrsta sodelavcev je vplivala na njen dokaj zmeden koncept. Obiskovalcu do konca ne bo jasno ali je mišljen pregled celotnega arhitektovega dela, oziroma ali pa njegov dunajski in praški čas predstavljata le uvod v temeljit razmislek o Plečnikovi Ljubljani. Torej ne gre za standardno obravnavo njegovih del, ki smo ji bili priča leta 1986 v pariškem Centru Georges Pompidou in še manj deset let pozneje na praškem gradu, ko je bil predstavljen njegov opus na Češkem, temveč naj bi prireditev, po zagotovilu avtorjev, imela novo presežno poslanstvo in prinesla sodoben pogled na Plečnika. Nenavadno, če ne neodgovorno je, da je pod celotnim projektom nacionalnega pomena kot avtor podpisana neka Nika Grabar, o kateri doslej nisem še ničesar slišal, čeprav se že več kot pol stoletja ukvarjam s Plečnikom in precej dobro vem, kdo in kje je kaj temeljnega prispeval v njegovo biografijo.
Razstava se začenja dokaj običajno z mojstrovimi dunajskimi skicami in nadaljuje s Zacherlovo hišo, cerkvijo sv. Duha in vodnjakom Karla Boromejskega. Nekaj prostora je namenjenega tudi Plečnikovi sakralni umetnosti in sicer 24. razstavi dunajske Secesije, ki jo je sam uredil. Prireditelji so izdelali shematično maketo Zacherlove hiše, ki zajema le srednji del fasade, zgoraj ji manjka najpomembnejši zaključek podvojenega strešnega venca, spodaj pa ves pritlični del. Neizdelan je tudi priključek na sosednjo stavbo. Podobno osiromašen in za študij neuporaben je velik model Plečnikove dunajske cerkve. Ker se doslej nihče ni ukvarjal s Plečnikovim dunajskem časom, so skoraj vsi podatki dobesedno prepisani iz moje knjige, ki je izšla pred petimi leti pri založbi ZRC SAZU, ne da bi bilo to kje omenjeno. Za vsem tem je veliko let raziskovalnega dela po domačih in tujih arhivih, tako, kot so te stvari predstavljene v Mestnem muzeju pa bi lahko imeli za dandanes tako razbohoteno intelektualno krajo. Tu in tam se je v celoto seveda prikradla tudi kaka neumnost, ki je nisem zagrešil. Na uvodnem panelu na primer piše, da naj bi Plečniku do štipendij (Kranjskega deželnega odbora in Kotnikove ustanove – oboje ni poimensko navedeno) pomagal starejši brat Andrej. V resnici bratova beseda v tej zadevi v nobenem primeru ni imela posebne teže. Za to, da bi Plečnik sodeloval tudi pri urejanju kanala Donave, kar so izumili avtorji razstave, ni nikakršnih dokazov. Tudi predstavljena skica postaje Burggasse ni Plečnikova, pač pa Wagnerjeva. Od avtorjev bi zahtevali veliko preveč, če bi pričakovali, da bodo znali Plečnikove dunajske stavbe povezati z Wagnerjem in njegovimi učenci ter sodelavci in s tem opisati intelektualno okolje, v katerem je rasel. Plečnik je bil v marsičem odvisen od zamisli Josefa Marie Olbricha, Josefa Hoffmanna, Maksa Fabianija in drugih, obratno pa so se tudi njegovi sodobniki s pridom oplajali z njegovimi rešitvami. Glavni problem dunajske secesijske arhitekture, ki ga je sprožil Wagner je bilo obkladanje fasad in način pritrjevanja kamnitih plošč. Pri tem je Plečnik pokazal vso svojo domiselnost. To se mi je zdi vredno omeniti, če naj obiskovalec sploh razume v čem je pomen Zacherlove hiše.
Prav tu pa se začenja tudi niz spodrsljajev, ki so privedli do tega, da nikomur ni jasen način Plečnikovega ustvarjalnega razmišljanja in nam zato avtorji razstave lahko prodajajo za novo kar vsi že dolgo vemo. Plečnik je prišel v Wagnerjev atelje na dunajski Likovni akademiji brez potrebne splošne in strokovne izobrazbe kot nekoliko boljši mizarski vajenec. Njegov učitelj je bil predvsem praktik in si je zato pri poučevanju pomagal s teorijo nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja o oblačenju, objavljeno v dveh zvezkih knjige Der Stil. Semper je špekulativno izhajal iz antične umetne obrti, zlasti tekstila in keramike, iz katere naj bi se z zamenjavo gradiva razvile vse oblike monumentalne arhitekture. Preprosteje povedano, s prenosom začasnih, provizoričnih izdelkov v trajnejša gradiva kot so kamen, opeka, les in kovina šele dobimo pravo arhitekturo. Zaželeno bi bilo, da bi na razstavi videli tudi nekatere druge Plečnikove stvaritve kot na primer njegovo Langerjevo vilo na Dunaju, pri kateri se prvič otresel učiteljevega vpliva in krenil po lastni poti, Langerjevo najemniško hišo ob Wienzeile in še kaj. Sploh je popolno pomanjkanje novih fotografij Plečnikovih dunajskih in praških del velika nesreča celotne razstave.
Od tod dalje se nadaljuje konceptualna zmeda. Praški in ljubljanski čas sta predstavljena zelo sumarno na način poljudnega paberkovanje brez kakršne koli konsistentnosti. Plečnik je v Pragi užival neomajno zaupanje češkoslovaškega predsednika Tomaša G. Masaryka in njegove hčerke Alice. Predsednik ga je že jeseni leta 1920 imenoval za arhitekta praškega gradu in ne šele leto pozneje, ko naj bi se navdušil nad njegovim delom v rezidenci Lany, kar beremo na razstavnih panojih. V Pragi je Plečnik lahko rabil draga gradiva, o katerih doma ni model niti sanjati. Zato je ta del ustvarjanja bistven za razumevanje njegovega poznejšega delovanja v rojstni Ljubljani. Praške zamisli, ki niso bile vkleščene v slovensko majhnost, so vplivale na Plečnikove vizije domačega okolja, medtem ko je pozneje, ko ni več tako pogosto zahajal na Češko, marsikdaj ta proces potekal tudi v obratni smeri. Ker nihče od organizatorjev razstave praških del ne pozna dovolj, je nujno izostalo vse prizadevanje po izvirnosti. Tega ne reši niti obiskovalcem čisto nerazumljiv iz več nivojev sestavljeni papirnati model grajskih vrtov in interjerjev. Izjemno pomembna praška faza Plečnikovega delovanja je torej predstavljena skrajno površno, čeprav je bila doslej v literaturi že večkrat temeljito razložena. Nekaj skenov načrtov iz arhiva praškega gradu nikakor ne more nadomestiti pomanjkanje vsakršnih novejših posnetkov grajskih interjerjev, dvorišč in vrtov, da ne rečem vsaj nekaterih arhitekturnih odlitkov. Tudi obelisk in piramida, narejena v različnih merilih, sta popolnoma izgubljena v prostoru in ne moreta niti zdaleč pričarati ambienta praških dvorišč ali vrtov.
Kar je najbolj presenetljivo, razstava nosi naziv Metropola, na njej pa manjkajo vse ključne arhitekture, ki naj bi ta naziv opravičile. Ni ne Ustavnega sodišča, ne Vzajemne zavarovalnice, ne celjske Ljudske posojilnice, ne beograjske cerkve, ne Peglezna, ne tržnic, ne rimskega zidu, ne Križank itd., itd. Plečnikove cerkve v Pragi, Ljubljani in Bogojini so bolj ali manj zastopane le z video posnetki zunanjščine. Ker ni jasne razmejitve se morda se motim in naziv metropola zadeva le secesijski Dunaj, ne pa tudi Prago in Ljubljano. Vabilo na razstavo obsega le ljubljanske fotografije, iz česar ni mogoče sklepati kaj naj bi bila glavna tema razstave. Sploh se zdi, da naj bi prirediteljem zmanjkalo idej, kajti vsa pripoved se izteče v nekaterih bolj ali manj naključno izbranih fotografijah velikega formata. Model slovenskega parlamenta je med njimi brez zveze s kontekstom razstave. Posnetek Vodnikovega nagrobnika na Navju s Plečnikom nima ničesar skupnega, teme kot so steber, mreža tlakovanja, arheologija zidu, hiša v hiši in podobno se nanašajo na metamorfoze, za katere pobudo je Plečnik našel pri Semperju in sicer v njegovi razlagi o štirih elementih in njim ustreznim tehnikam ter gradivom. Doslej so bile že velikokrat precej bolj logično obdelane in zato ni nobene potrebe, da bi jih ponavljali v nedogled. Torej nič novega. Žal pa je to tudi vse, kar na razstavi lahko izvemo o Plečnikovi Ljubljani. Nekatere trditve bi avtorji razstave morali tudi preveriti, predno se lotijo pisanja. Kip sv. Jožefa iz begunjske kapele ni v Plečnikovi hiši, kjer se nahaja le njegov mavčni model, temveč je original vlit v bron in ga hranijo usmiljenke v Šentjakobu ob Savi. Takih netočnosti je še nekaj: Glede spora z Vurnikom okoli Univerzitetne knjižnice je rektor univerze že od vsega začetka Plečniku obljubil, da se bodo držali njegovega načrta, ki ga je medtem že odobrilo gradbeno ministrstvo v Beogradu. Napačna je tudi aluzija na rimski zid, ker gre pri knjižnici za pisano semperjevsko preprogo, v katero je ovita stavba. Svojemu asistentu Janku Valentinčiču je Plečnik pravil o mešanem zidu iz kamna in opeke pri naših kraških hišah. Izstopajoča okna vrhnjih nadstropij so angleškega izvora in skupaj z dvema vhodoma predstavljajo gube v “tekstilni” fasadi. Vsakršna drugačna razlaga kaže na popolno nepoznavanje Plečnikove arhitekture.
Ker sta v naslovu razstave tudi kraj in vrt, moram priznati, da ne vem, kaj so si pod tem predstavljali organizatorji. Vrtovi v Pragi so v resnici bolj parki kot vrtovi, kar velja tudi za ljubljanske Žale, edini pravi Plečnikov vrt, ki ga poznam pa se nahaja ob hiši v kateri živim. Ta pa na razstavi ni niti omenjen. Pravzaprav se čudim kako, da razen dveh kopij preprostih šolski stolov, opremljenih s cenami za prodajo, ni nikjer drugega pohištva, ki bi sodilo na osrednjo razstavo Plečnikovega leta. Pohištvo je bilo vedno neločljivi sestavni del njegovih interjerjev, pri katerem se je držal istih oblikovalskih zakonitosti kot pri arhitekturi. Očitno so si organizatorji predstavljali, da je mogoče z nekaj video posnetki nadomestiti vse drugo. Svečnik iz zgodnjega dunajskega časa, dvoje kelihov, monštranca, kovinski podstavek sličice in nekaj glinastih modelov je vse, kar je od Plečnika mogoče videti v Mestnem muzeju. Ker sem doslej že za vse velike razstave o Plečniku doma in po svetu posojal pohištvo iz svojega stanovanja, razne predmete pa tudi fotografije, ki bi sodile na ljubljansko razstavo, me vtis ne vara, da je bilo glavno vodilo organizatorjev: »samo da ni Prelovšek«. Očitno jim je bilo pod častjo, da bi me prosili za manjkajoče fotografije in predmete ter so se raje obrnili drugam, ali pa vse skupaj izpustili, čeprav bi jim obojega ne odrekel.
Tudi po daljšem premišljanju nisem mogel ugotoviti v čem naj bi bila ta razstava posebna in kje je njen presežek, kar smo iz ust podžupana slišali na otvoritvi. Prej gre za veliko zamujeno priložnost. Veliko babic, kilavo dete. Vseeno bi predlagal, naj se takih podvigov v prihodnje raje lotevajo ljudje z znanjem. Z amaterizmom ne pridemo več nikamor, kajti zanje je vse novo, kar ostali že dolgo vemo. Kdor si bo želel ogledati resnejšo razstavo o Plečniku bo tudi tokrat moral v Prago, kjer so slovenskega arhitekta aprila počastili v terezijanskem grajskem krilu s precej več originalnimi izdelki kot jih lahko vidimo v Ljubljani.
Razstava ostaja tudi brez običajnega kataloga, ker bi vanj težko napisali kaj bolj konkretnega od običajnih puhlic, s katerimi pri nas slavimo jubilejno leto mojstrovega rojstva. Tudi vabilo nanjo ni brez napake: V njem je objavljena fotografija arkadne lope na ljubljanskem Navju, ki so jo zgradili vsaj dopbrio desetletje pred Plečnikovim rojstvom. Razstavi je dodan nekakšen glosarij ali pojmovnik, kako naj bi mislili, interpretirali in živeli s Plečnikom danes, ki odraža vso zmedenost organizatorjev. Ti še tudi po tem, kar je bilo o njem že davno napisanega in neizpodbitno dokazanega, niso dojeli bistva njegove umetnosti. Plečnik je bil mojster predelovanja klasičnih arhitekturnih tem s pomočjo omenjene teorije o oblačenju. Vrsta bolj ali manj znanih domačih in tujih kulturnikov, ki se nikoli ni ukvarjala z arhitekturno teorijo konca 19. stoletja, po kateri se je vse življenje ravnal naš arhitekt, se je kljub temu na vse kriplje trudila zanj izumiti kako novo slogovno nalepko. Svetla izjema v tej skupini je Ákos Moravánszky, tudi sam odličen poznavalec Plečnika, ki je edini opozoril na temeljni pomen Semperjeve teorije v njegovem delu. Naj ponovim: Plečnik je bil izjemen mojster metamorfoziranja, ki označuje njegov celoten opus in prav to je tudi njegov glavni prispevek v zakladnico svetovne arhitekture. Odpiral je klasične arhitekturne teme, jih domiselno reševal in pokazal izredno iznajdljivost pri moderniziranju tradicionalne likovne govorice. Proporcije, ritem in kontekst so bili njegovi odgovori na arhitekturno vrenje prve polovice dvajsetega stoletja. Zato bi lahko odpadel zadnji del razstave, posvečen tekmovanju, kdo od amaterjev se bo arhitektovemu geniju približal na bolj izviren način. Z njim so avtorji razstave dejansko le razvrednotili vse, kar so nameravali dokazati.
