Povesti iz domovine, Argentine

170

 

                                                                                                         Povesti iz domovine, Argentine

                                                                                                                         

                                                                                                                         Denis Poniž

 

Gregor Papež, Povesti iz zdomstva in en esej (KUD KDO, 2021, prevod: Andrej Rot)

Recenzija je bila prvič objavljena v 143. številki Slovenskega časa

 

Zdomska književnost je od leta 1945 do danes literarnovedno prešla skozi tri obdobja. Od konca vojne in nastopa totalitarnega režima pa do začetka sedemdesetih je bila v matici povsem zamolčana, knjige eksilnih avtorjev prepovedane, če so to literaturo že omenjali, je imela vedno epitet »sovražna«. Leta 1972 je v Trstu pri založbi Zaliv izšla prelomna monografija Jožeta Pogačnika Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, s katero je vsaj v literarnovednih krogih zdomska (in del »nepravoverne« zamejske) literatura dobila domovinsko pravico, čeprav večina knjig zdomskih avtorjev še vedno ni bila dostopna širši kulturni javnosti.

Mačehovska matica

V osemdesetih, posebej pa po osamosvojitvi je zaradi temeljitih predstavitev in raziskav nekaterih literarnih zgodovinarjev (Tarasa Kermaunerja, Franceta Pibernika, Janje Žitnik Serafin idr.) postala integralni del slovenske literature, bila vključena v antologije, literarne zgodovine, o njej so se zvrstili simpoziji in posvetovanja. A kljub »fizični« prisotnosti je v kulturni javnosti in njeni zavesti še vedno nekaj »robnega«, kar je posledica dejstva, da v glavah mnogih literarnih zgodovinarjev in drugih proučevalcev slovenske literature še vedno prevladujejo stari ideološki vzorci. Kako si lahko sicer razlagamo dejstvo, da izjemno bogata bera dramskih besedil, ki so nastala v eksilu in ki bi bistveno dopolnila podobo sodobne slovenske dramatike, v tridesetih letih niso bila sprejeta na slovenske odre! Da je zanemarljivo malo besedil vključenih v srednješolski kurikulum in da o tej literaturi tako rekoč nihče ne predava na akademski stopnji, samo potrjujejo misel o zavestnem zamolčevanju zamejske literature. Matica je še vedno njena mačeha!

Generacija dveh kultur

Danes predvsem v Argentini, kjer je nastal in nastaja največji del zdomske književnosti, ustvarja že druga in tretja generacija. Ti dve generaciji, rojeni, šolani in vzgojeni v okolju, v katerem južnoameriško-špansko tradicijo zaznamuje vrsta izjemnih avtorjev (omenimo samo Gabriela Garcío Márqueza, Jorgeja Luisa Borgesa, Maria Vargasa Lloso, Julia Cortázarja in Evo Luno Allende), imata z matično domovino stik predvsem preko pričevanj in spominov prve generacije, torej avtorjev, ki so začeli ustvarjati že pred drugo svetovno vojno ali med njo. Tako druga in tretja generacija pripada dvema kulturama, ki imata veliko skupnega, a verjetno še več različnega.

Iz te dinamične dvojnosti se rojeva tudi literatura pesnika, pisatelja, esejista, karikaturista in profesorja španske književnosti Gregorja Papeža (1961). Gregor Papež je sin pesnika in esejista Franceta Papeža (1924–1996), ene osrednjih osebnosti slovenske zdomske književnosti. Pesnika, ki je generacijsko, a tudi idejno in estetsko na valovni dolžini Daneta Zajca.

Neslišni jezik univerzalnosti

Po nekaj objavah novel na Radiu Slovenija, ki jih je prevedel Andrej Rot, je založba KUD Kdo v knjigi natisnila njegovih dvanajst Povesti iz zdomstva in en esej v prevodu in s spremno besedo istega prevajalca. Povesti, ki so zvrstno pravzaprav novele in kratke zgodbe, črpajo prav iz tiste dvojnosti, o kateri je bil govor: na eni strani je to tradicija očetov, njihov pogled na svet in zgodovino, njihove travme in sentimenti, ki jih je sprožilo revolucionarno nasilje in eksodus, na drugi strani je to svet, v katerem živijo sinovi in vnuki, svet južnoameriške (španske) kulture, svet, za katerega lahko zapišemo, da se, kot v Evropi in Severni Ameriki, utaplja v novem globalizmu in ideologijah, ki jih Papež tako duhovito apostrofira v uvodnem eseju Filozof v veleblagovnici, kjer skozi podobo znanega levičarskega filozofa Slavoja Žižka problematizira razmerje sodobnega človeka do samega sebe, metafizike in zgodovine.

Papež v svojih novelah in kratkih zgodbah ne skriva, da je eksistencialno nenehno v primežu teh dveh nasprotujočih si silnic, mentalno in moralno razpet med domovino očetov, ki se mu prikazuje skoraj kot mit, kot fantazma, kot nekaj neoprijemljivega, nesnovnega, čeprav hkrati boleče zavezujočega ter med navidezno lahkotnostjo sodobnega urbanega sveta argentinske prestolnice Buenos Aires. Njegovi junaki, v katerih lahko prepoznamo tudi nekatere ključne osebnosti slovenske diaspore, so hkrati prisotni kot osebe zgodb, a tudi esencialno odsotni zaradi avtorjevega ironičnega in na nekaterih mestih celo ciničnega komentarja, kritične distance in duhovitih asociativnih obratov od tu in zdaj v nekaj nadčasovnega in nadsnovnega. Take so predvsem zgodbe iz Končnica prvenstva, Zadnji dnevi, Stisnjen v kot in Ostareli pesnik.

Pripovedi o dvojnosti, o mukah iskanja smisla, ki se je začel izgubljati, kot se izgublja zaveza metafiziki, svetu, ki ni samo gola materialna prisotnost, ampak se spominja nekih drugih časov, pokrajin in vrednot, ki so jim vladale, je še posebej prisotna v noveli La seja. Slovenskemu samostalniku ženskega spola »seja« je dodal španski določni člen »la«, da bi tako že z naslovom opozoril na dejstvo, za mnoge zdomce prve generacije kruto in neizbežno, da se slovenščina počasi utaplja v jeziku okolja. Zato nas ne preseneča Papeževa odločitev, da piše tudi v španščini, kakor v nemščini piše pesnica in pisateljica Maja Haderlap. Ob tem, da se nekateri čistunsko sprašujejo, ali je to še slovenska književnost (pri tem pa mirno pozabljajo na Prešerna, Lili Novy in še koga!), jim lahko odgovorimo le, da je v temelj književnosti položen nevidni in neslišni jezik univerzalnosti, ki se izreka v nacionalnih jezikih. Če avtor do umetniške popolnosti obvlada dva jezika, je povsem nepomembno, da se sprašujemo o tem, kateremu kulturnemu okolju pravzaprav pripada, če sam pripadnost potrjuje prav s tem, da svoje slovensko poreklo ves čas kot literarno imanenco vgrajuje v svoja literarna besedila. Papež svoje novele, ki govorijo o notranjih bojih in občutju nemoči ob izginjanju metafizičnega obzorja, na katerem se je oblikovala umetniška ustvarjalnost prve zdomske generacije, ni naslovil La sesión niti Seja, ampak je že v naslovu združil oba jezika, ki ju obvlada. Občutek, da sta oba jezika v njem prisotna z isto intenziteto, se kaže v mnogih bravuroznih stavkih, ki s svojo melodičnostjo, pa tudi vsebinsko erudicijo daleč presegajo pisanje marsikaterega pisatelja iz matice.

Če sklenemo: knjiga, ki jo je vredno prebrati in se ob njej zamisliti o še eni razsežnosti slovenske sodobne biti.