Proti ustaljenemu toku ob neki literarni aferi

 

Proti ustaljenemu toku ob neki literarni aferi

 

Lev Detela

 

Breda Smolnikar – Jolka Milič, PISMA 2005 – 2020

Samozaložba, Depala vas, 2023, 872 strani

 

V obširni publikaciji, ki obsega kar 872 strani, se zrcali nenavadna usoda dveh slovenskih žensk, ki se nista udinjali uradnemu političnemu in ustaljenemu literarnemu toku. Na samosvoj način sta se razmejevali z omejeno mentaliteto političnega enoumja pa tudi z omejenostjo zasebnega narodnega ožilja.

Pod lapidarnim naslovom Pisma je objavljeno petnajstletno dopisovanje obeh glavnih protagonistk, leta 1941 rojene pisateljice Brede Smolnikar in leta 1926 rojene  prevajalke, publicistke in pesnice Jolke Milič, ki je umrla leta 1921. Poleg obeh omenjenih glavnih oseb pa v publikaciji nastopajo s pismi, kritikami in drugimi dokumenti še številni drugi protagonisti, pisateljice in pisatelji, urednice in uredniki, odvetniki, državna tožilka, varuhinja človekovih pravic in še kdo.

Dopisovanje se začenja 12. aprila 2005, ko Breda Smolnikar sporoča Jolki Milič, da je imela v prilogi ONA ljubljanskega Dela „velik intervju, kjer sem prvič povedala vse v zvezi s procesom“.  Ta je nastal zaradi domnevne izkrivljene in žaljive upodobitve ženske s slovenskega podeželja, ki jo je avtorica predstavila pod imenom Rozina v  leta 1998 v samozaložbi izdanem romanu Ko se tam gori olistajo breze kot živahno, podjetno in iznajdljivo žensko. Hčerke že pokojne protagonistke v omenjenem romanu so v liku prepoznale svojo mater, ki je po njihovem mnenju negativno predstavljena. Leta 2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo sodbo, prisodilo tožnicam visoko denarno odškodnino in zahtevalo, da se knjiga umakne iz tiskanja in prodaje, čeprav je v obrazložitvi sodbe istočasno priznalo, da izmišljenih likov praviloma ni mogoče presojati na podlagi realnosti.

Vse se je začelo leta 1980, ko se je pobudnica knjige Pisma Breda Smolnikar iz domače Depale vasi pri Domžalah odpeljala v Sežano, kjer je obiskala Jolko Milič in ji podarila svojo prvo v samozaložbi pravkar izdano knjigo Balada o divjem mleku, ki je izšla pod avtoričinim za tedanjo komunistično dobo tovarišic in tovarišev nekoliko izzivajočim in ironičnim psevdonimom „Gospa“. Njuno vzajemno sodelovanje in prijateljstvo je kljub značajsko različnima, a uporniškima dopisovalkama, kot je razvidno v pismih,  trajalo  skoraj  do smrti Jolke Milič 21. januarja 2021.

Da bi bolje razumeli dogajanje, ki je nakazano v korespondenci obeh avtoric in obkroža centralno jedro dopisovanja – obsodbo avtorice in prepoved  razpečavanja inkriminirane knjige, je potrebno v nekaj besedah dokumentirati ključne poteze njenih literarnih del, ki jih je avtorica, ki je po poklicu inženirka tekstilne tehnologije in samostojna podjetnica, po treh prvih proznih knjigah pri Mladinski knjigi v Ljubljani objavljala skoraj izključno v samozaložbi. Naj omenimo samo nekaj naslovov: Ko je umiral Stob; Ko se tam gori olistajo breze; Balada o divjem mleku.

Karakterističen oris avtoričinega opusa ponuja tudi obsežna bibliofilska publikacija iz leta 2016  Si dekle ali si žena, v kateri je nanizanih šestnajst pripovedk o najrazličnejših samosvojih ženskih likih. Ti temeljijo na rodbinskih spominih in zgodovinskem izročilu pisateljičinega ožjega podeželskega okolja pri Domžalah v bližini Ljubljane. V ospredju so liki značajsko zelo različnih, a posebnih žensk. Velikokrat so to tragične in kar grozljive zgodbe, ki jih avtorica stopnjuje v naturalistično neprizanesljivost, čeprav jim ni tuj tudi nekakšen v svetlejših primerih opazen poetični ali celo himnični zanos.

V ospredju je predvsem  težka slovenska zgodovina. V prvo in drugo svetovno vojno na primer posega  Pripovedka o Alojziji Lojzi Lujzi, ki se v življenju ni ničesar bala. Avtorica pripoveduje v zvezi s protagonistkinim možem v prvi svetovni vojni o avstroogrskih slovenskih vojakih v ruskem ujetništvu,  o avstrijski trdnjavski brambi Premysla, o 70.000 zajetih avstroogrskih vojakih in 47.000 civilistih na maršu v rusko ujetništvo čez Brody in z vlakom čež Kijev v Turkestan in Azijo. Piše tudi o Alojzinem sedemnajstletnem sinu domobrancu, ki so ga pokosili rafali v Rogu. Poroča o samovoljni in pogumni junakinji Alojziji. Vsa leta je romala na Kočevsko in prižigala sveče za mrtvega sina, čeprav je ta padel na napačni strani in je bilo iskanje grobov pobitih prepovedano. V Pripovedki o Amaliji se srečamo s protagonistko, ki se ji je omračil um, ko jo je v mladosti, češ da je nemčurka, posilil partizanski likvidator in je izgubila otroka. Krajevna skupnost je zapisala, da „prenočuje na kozolcih, v hlevih ali svislih. Ni nevarna, čeprav je ni mogoče socializirati. Tudi ponoči hodi po svojih poteh. Za nekaj časa izgine in se spet pojavi“.

Smolnikarjeve nekonvencionalne in protiavtoritativne povesti temeljijo na resničnih dogodkih, vendar so prežete z literarno fikcijo in fantazijo, kar jim dodaja nov in višji pomen. V ospredju njenih ženskih portretov so močne, pogumne, včasih tudi zvijačne in preračunljive, tu in tam kriminalno negativne ženske, a tudi cankarjansko trpeče, izrabljene, zapostavljene žene in matere. Nekatere se v času predvojnih kriz preselijo v Ameriko in tam obogatijo, vendar se vračajo v svojo ljubljeno domovino, čeprav je ta trda mati in jim ne ponuja tistih možnosti, ki so jih imele onkraj oceana.

Pisateljica opisuje najrazličnejše socialne, vedenjske in spolne deviacije v svojem domačem domžalskem okolju. Njene zgodbe ne zrcalijo posebno lepe podobe slovenskega vsakdana. Zato ni čudno, da se je z nekaterimi teksti, ki so tako rekoč prevzeti iz realnega življenja in bolijo, a so vseeno literarno preoblikovani,  zamerila posameznim osebam, ki so v  pisateljičinih zgodbah odkrile negativno kritiko svojih najbližjih in na sodiščih začasno dosegle prepoved prodaje njenih knjig.

Prav ta poglavitni dogodek  napolnjuje ključno vsebino  v pismih obeh dopisovalk, pisateljice Smolnikar in petnajst let starejše literarne prevajalke, publicistke pa tudi pesnice Jolke Milič, ki je svoje intimne lirične izpovedi v načinu lepljenih citatov iz časopisja objavila že leta 1974 v Kopru in Trstu v Pesniškem listu 8 . Predvsem pa se je uveljavila kot pomembna prevajalka slovenskih pesniških tekstov v italijanščino in italijanske literature v slovenščino. Med drugim je Italijanom predstavila poezijo Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Cirila Zlobca, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in drugih.

Jolka Milič, znana po tem, da je skoraj vedno pri svojih mnenjih brez dlake na jeziku, tolaži v pismih svojo mlajšo prijateljico na različne načine, a ji zna sporočiti tudi kritične nasvete: „Praviš, da si pisateljica in ne vidiš zategadelj vzroka, da bi iskala napake sodstva. Zola jih je iskal, pa niso niti njega zadevale, lahko bi mirno pisal naprej in naj iščejo napake… kdo?… Po tej plati te ne razumem. (Pismo z dne 14. 10. 2005).

Breda Smolnikar ji v pismu 18. 10. 2005 odgovarja, da se „sama zase ne zna boriti“, vendar istočasno pripomni: „Zmeraj sem to delala za druge. Tam sem bila bojevita. Zase pa kot da ne smem, kot da mi je to prepovedano, kot da se to ne spodobi…“

Jolka Milič ostaja ves čas bolj racionalno trezna. Na dogajanje gleda realno, ko svojo prijateljico opozori, da dela napako, ko si sodišča, ljudi, avtoritete kulturnega in političnega življenja predstavlja „skoraj romantično“, saj se življenje ne dogaja le na odru literature, temveč med ljudmi „iz kože in krvi, ki jim je najpogosteje književnost španska vas“.

Aktivno poseže v boj za razveljavljenje sodbe, ki bi lahko ogrozila njeno prijateljico Bredo. Obe dopisovalki navežeta stike s številnimi inštitucijami in vplivnimi posamezniki. V dopisovanje se ves čas vključujejo tudi stranski igralci, tako da se celotna korespondenca med obema avtoricama bere kot napeta družbenopolitična drama in kulturološka kriminalka. V njo so s kratkimi posegi med drugimi vključeni Tomaž Šalamun, Drago Jančar, Dušan Jelinčič, Evgen Bavčar kot podporniki Brede Smolnikar, še posebej pa tudi novinarka mariborskega dnevnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, ki na pobudo Jolke Milič objavi 4. maja 2006 v Večeru njeno odprto pismo o neprijetni aferi in prepovedi  tiska in prodaje Smolnikarjine knjige. Nekateri posebno značilni in pomembni dokumenti so v knjigi poudarjeno natisnjeni na rumeni podlagi.

Seveda pa obe dopisovalki razpravljata v pismih še o marsičem drugem, na primer o aktualnih kulturnih dogodkih, pisateljskih nastopih, obiskih, osebnih razpoloženjih in boleznih ter različnih posebnostih. Jolka Milič pošilja sodopisnici svoje članke o aferi, ki jih objavlja v nekdanji ljubljanski reviji SRP, v kateri je njen izdajatelj, zdaj že pokojni Rajko Šuštaršič, (sicer neuspešno)  uvedel novo staro pisavo „modernizirano bohoričico“, da bi z njo poudarili našo slovensko samolastnost, saj je v bohoričici pisal tudi „naš veliki pesnik Prešeren“, vendar se Breda Smolnikar na vse kriplje upira, da bi brala Bohoričičeve dvojne črke ch, sh in zh za današnja diakritična znamenja (strešice) nad omenjenimi c, s in z. Jolka Milič ostaja v pismih spontano odprta, medtem ko je Breda Smolnikar nekoliko bolj zadržana. Podpisuje se stalno kot Breda Smolnikar, medtem ko Miličevi zadostuje prijateljski podpis Jolka. Postopoma postaja dopisovanje bolj redko. Jolka Milič svoji prijateljici večkrat potoži o utrujenosti in bolehnosti, a ostaja pogumno prevajalsko aktivna. Breda Smolnikar ji sporoča, da ne bere niti več časopisov in prav tako ne hodi več na srečanja. Zadnje pismo Jolke Milič je z dne 25. 3. 2019, Breda Smolnikar pa svoji sodopisnici želi zadnjič srečno novo leto 26. 12. 2020, dobre tri tedne pred prijateljičino smrtjo.

Omenjene so tudi druge sodne afere, med drugim afera pisatelja Matjaža Pikala in pisatelja in umetnika Evgena Bavčarja, ki je bil po mnenju filmske družbe Casablanca kriv,  ker  z družbo ni sklenil pogodbe za snemanje filma o Bavčarju in pisatelju Borisu Pahorju.

Konec dober, vse dobro? Za svoje literarno delo je bila Breda Smolnikar sprva kaznovana, a pozneje tudi nagrajena. Leta 2007 jo je slovensko Ustavno sodišče osvobodilo vsake krivde, leta 2014 pa je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu izreklo podobno razsodbo, ker na literarnem področju velja svoboda umetniškega ustvarjanja za osnovno merilo.  Sodišče je namreč ugotovilo, da ugled pritožnic s sporno knjigo Brede Smolnikar ni bil resno prizadet in je zato soglasno razglasilo pritožbo za nesprejemljivo.

 

Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.