Pesniško samohodstvo Jakoba Emeršiča
Lev Detela
(Jakob Emeršič, Spominjanja, Družina, Ljubljana 2022, 176 strani)
Jakob Emeršič (1940 – 2012) je bil kot izredno delaven in prizadeven knjižničar duša ptujske knjižnice. Poleg tega je zapustil vidne sledi na kulturnem in domoznanskem področju. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem iz francoščine, angleščine, nemščine in hrvaščine. Med drugim je prevedel fantastično Vesoljsko trilogijo (Potovanje na Venero, Ta ogabna moč, S planeta molka) angleškega pisatelja in teologa S. C. Lewisa. Manj znano je, da je tudi sam pisal prozo in poezijo, a bolj na tiho, samotno, saj se ni vključeval v nekdanji osrednji „aktualni“ slovenski literarni tok v času jugoslovansko – slovenskega enostrankarkega socializma in tako imenovanega delavskega samoupravljanja, toda prav ta čas je vidno zaznamoval njegovo leposlovno ustvarjanje. To odseva tudi iz njegove pesniške zbirke Pozabljena spominjanja, ki je izšla leta 2010 ob njegovi sedemdesetletnici.
Jakob Emeršič je bil samohodec. Kot tak se razodeva tudi v poeziji. Njegove pesmi so resnične, odkrite, včasih tudi boleče, so avtentičen dokument globoko verne osebnosti v več ali manj nevernem, nekrščanskem času. Emeršič ni borivec z Bogom, temveč trpeči očividec dogajanja. Skupaj z Jezusom hodi podobno kot Frančišek iz Assisija po slovenskih vaseh, mestih, travnikih, cestah in kolovozih, opazujoč dogajanje. Čeprav močno socialno čuteč, je oster kritik komunističnega enoumja in njegovih zlorab v družbi in kulturi, kar bi mu v času nastanka nekaterih pesmi, če bi se z njimi pojavil v širši javnosti, zagotovo povzročilo osebne nevšečnosti in težave.
Po drugi svetovni vojni se je versko ponotranjena poezija na Slovenskem namreč znašla v težavah. Bila je potisnjena ob rob ali pa je zatonila v pozabo. Mnogi vidni katoliški pesniki so delovali v emigraciji (Tine Debeljak, Vinko Beličič, Vladimir Kos, France Papež, Karel Vladimir Truhlar, Rafko Vodeb, Stanko Janežič, Milena Merlak in drugi). Krščanskosocialistični pesnik in vidni soudeleženec partizanskega boja proti okupatorjem Edvard Kocbek je zašel v spor s tedanjo oblastjo in se je znašel v osami. Katoliški ekspresionist Anton Vodnik je vztrajal s svojimi religioznimi vizijami v odmaknjenosti od konkretnih realitet, zato se je v netolerantni družbi lahko oglašal z Glasom tišine (pesniška zbirka iz leta 1959). To nezadostno družbeno in duhovno stanje odseva tudi iz Emeršičeve lirike.
Emeršič je pesnik, ki živi v krščanski duhovnosti in to duhovnost vnaša v družbeni kontekst sveta. Njegova želja je, da bi vera in svet v dialektičnem loku našla tvorno povezavo in se, kot v osmotičnih življenskih procesih, ustvarjalno dopolnila.
Po obliki so Emeršičeve pesmi v glavnem enostavne, oblikovane v prostih gladko tekočih verzih, vendar so vsebinsko zelo raznolike. Družbene vsebine se prepletajo z osebnimi motivi, vendar je v ospredju vedno znova verski oziroma duhovni nadton, ki je vodilni usmerjevalec pesnikovega življenja.
Včasih se Emeršičeva pesem spremeni v tožbo, drugič v žalost in žalovanje, velikokrat pa tudi v jezo in obtožbo slabega. Pri tem ne dela razlik med tako imenovanimi vernimi katoličani in nevernimi komunisti, temveč obžaluje negativne vedenjske oblike tako pri enih kot pri drugih.
Med izpovednimi pesmimi izstopa v različnih variantah motiv ljubezni do matere, včasih povezan tudi s cankarjanskim motivom otrokove krivde. V pesmi Tat zadobi motiv z dečkom, ki na skrivaj utrga na tujem vrtu rože za mrtvo mater, baladne poteze, ko mali protagonist ponese rože na materin grob, kar ohladi jezo gospodarja vrta, ki je malega tata zalotil pri kraji. Pojavijo se tudi zelo trpki depresivni občutki (Lepe oči, Danes je veselja dan, Pridi prijateljica moja), včasih tudi z mislijo na smrt.
Boli ga uničevanje življenj, kar predstavi v pesmi Nerojeni otroci tudi z kot rezilo jasno kirurgovsko prispodobo uničevanja novega človeškega bitja: vedno znova smo zaslišali šklc šklc…
Z otožnostjo tudi kot domoznanec gleda na predmete, ki jih je moderni čas izločil iz uporabe. Na sploh trpi zaradi izgube nekdanje pristne slovenske ljudskosti, ki je sooblikovala slovensko narodno identiteto. Spomin se mu zaustavi ob Pozabljeni kosi, ob kateri še vedno začuti duh sena, in ob domači Skledi, ob kateri so iz dneva v dan žlice potovale od sklede do ust. Bistvena je tudi pesem Molitvenik, ki na jasen in jedrnat način podčrta pozabljeno dejstvo, da so prav ti stari molitveniki bili skozi dolga obdobja jedro domače slovenske ljudske kulture in omike, kar je opisano z besedami: Kako si bil svet, domač, slovenski!
Tudi v pesniškem utrinku z naslovom Bil sem travnik žaluje za vsakdanjostjo nekdanjega travnika s pastirjem in kravami, ki so ga v novih časih spremenili v nogometno igrišče.
V realno družbeno stvarnost poseže med drugim v neizprosno ostri pesmi iz leta 1973 z naslovom Čas odpiranja oči: „Vi preroki / vi vsi/ vi/ tam / tukaj/ vi marksisti/ vi eksistencialisti / vi buržuji/ vi kristjani/ vi vsi…odpustite množice/ sedaj je čas odpiranja oči —- a… glas angela vpije/ nekje v nas/ ni še čas/ ni še čas/ odpiranja oči.“
Pesnik kot človek in vernik ne trpi le zaradi votle potrošniške pozunanjenosti, temveč tudi zaradi ideološke razcepljenosti na dobre in slabe, pravilne in nepravilne, rdeče in črne. Morda je tudi v tem smislu posvetil Edvardu Kocbeku lepo pesem, kjer se vpraša, ali znamo reči, „da ni za nas levih in desnih ljudi“.
Neizprosno, kot v Bibliji starih prerokov, zadonijo pesnikove besede v pesmi Mi ubijalci…: „Mi ubijalci / mi Slovenci / mi dvakratni ubijalci…/ ubijamo vse kar je lepega/ vse kar je dobrega…/ mi belogardisti / mi partizani/ mi skrivači/…ki smo prisegali/ o edinstvenosti / slovenskega človeka/ o njegovi svetli prihodnosti…/ a smo obupali…“
Zato ni čudno, da so se perspektive o novi svetli prihodnosti in novem boljšem človeku po koncu druge svetovne vojne kaj hitro porušile in je postalo „omahovanje vsakdanjost“, saj smo tudi zavrgli „vse petletke med odpadni papir“.
V pesmi Zakaj nisem komunist se razočarano vpraša, ali ga je komunizem kdaj učil ljubiti sočloveka, in poudari, da v svojem slovarju tudi ni imel sočutne besede „nesrečni človek“.
Pesnika boli razpadanje družin, zapuščanje starih domov, odhajanje otrok od doma, samota in žalost ostarelih in bolnih. Obračuna tudi s funkcionarji visoke znanosti in kulture: „Baraba v funkciji predsednika SAZU je še vedno baraba…“ … Ni čudno, da kakofonično prekipi in se, kot izvemo v besedilu Vam naprednim, „na vse skupaj napredne poserje“.
Zanimive in značilne so tudi Emeršičeve verske pesmi. Njegov Bog ni tisti, ki ga ponavadi iščemo v cerkvah, temveč ubogi revež, ki je na vogalu beračil. Pesnikov vzor je stigmatizirani sveti Frančišek, ki je tako ljubil Gospoda, da je dobil rane Jezusove.
Emeršič se Bogu približuje s ponižnostjo globoko vernega in je užaljen zaradi človekovega nebožjega vedenja. V pesmi Bog prihaja opozori brezbrižne sodobnike in vse rdeče pa tudi črne teologe lažnega boga, naj se ne delajo velike in se imajo za boga, ker pravi in edini BOG PRIHAJA!
Sladki Jezus, ki ga bere v sentimentalnih zgodbah, ni pravi Jezus, zapiše v pesmi Ti nisi Jezus. Žeblji na rokah in nogah Kristusa namreč kričijo in pričujejo o pravem Jezusu, za katerim je z njegovimi ranami po telesu stopal tudi Frančišek Asiški.
V poeziji Jakoba Emeršiča začutimo ljubezen do Jezusa in svetega Frančiška, a tudi do vseh trpečih in zapostavljenih doma in po svetu, ter še posebej na rodni štajerski slovenski grudi. Iz pesnikovega samohodstva zdaj učinkoviteje, drugič pa tudi bolj prigodno, zelo razločno odseva slovenska stvarnost v naročju velikega sveta in stvarstva.
Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.
