Ivo Antič, Jekleni ciklon
Lev Detela
34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrionu (z dodatno avtorjevo angleško verzijo STEEL CYCLONE), KD Klub devete umetnosti (Zbirka Trias), Ljubljana 2022, 90 (45 + 45) strani.
Ivo Antič je avtor trdih in rezkih verzov, kar nakaže že naslov njegove nove zbirke Jekleni ciklon. Leta 1948 v Ljubljani rojeni avtor je študiral slavistiko v Ljubljani in Zagrebu. Nase je pozoril že leta 1980 s „konkretno poezijo“ (zbirka Hekatomba), poleg tega je bil sodelavec mednarodne konkretistične asociacije Westeast. Je tudi publicist in karikaturist in avtor večjega števila pesniških zbirk (n.pr. Trizob, 1984, 2. izdaja 2008; Bič nad obalo, 1987; Tripot, 2008; Tristih, 2008).
Tudi njegovo novo literarno delo Jekleni ciklon je večsmeren pesniški poskus in epigramatično lapidaren preizkus prikaza napetega razmerja med posameznikom in svetom v zgodovini in v sodobnosti. Jeklo in ciklon učinkujeta pri tem kot sporočilna uvodna signala v avtorjev baladno – arhaični literarni kompleks iz desetih pesniških enot (s po tremi pesmimi), povezanih v centralnem kvadrionu. Antič je svoj pesniški način razložil v Opombah na str. 42 – 43, kjer med drugim zapiše, da imajo „pesmi zbirke Jekleni ciklon … v slovenskem izvirniku v vsakem verzu deset zlogov, zato so nekatere besede na koncu verzov deljene kot v prozi…“
Pesnikovi notranji (pod)zavestni svetovi se v tej razgibani drobni zbirki prelivajo na samosvojo paradoksalno ploskev iz rebusov in zašifriranih metafor, iz katerih odseva podoba ogroženega človeka v razpoki med upanjem in strahom. Antičevi besedni signali vedno znova zabolijo. Bolj kot na leporečne stihe spominjajo na vzklike groze in neusmiljene ukaze.: „Nazaj, gor! Ven, vase!“ (Guma, str. 33).
V ospredju je krutost zgodovine, ki se pretaka v nedonošenost naše sedanjosti, v kateri še vse prevečkrat delujejo stare arhaične stalnice. Trpljenje, preganjanje in trdosrčnost se kot ovijalke prepletajo in spajajo s sanjskimi, podzavestnimi in arhaično –mitskimi elementi in motivi. Gre za poetizirano doživljanje osebne odtujive od konvencionalnih norm. Antič je namreč tudi tedaj, ko se skuša naslanjati na klasične poetološke vzorce, predvsem modernist in eksperimentator. Niso mu odveč minimalistične literarne oblike in konceptualni razmisleki ter eksperimentalni navzkrižni premiki.
V posamezne verze vnaša najrazličnejše vsebine. Zna jih na filozofski refleksivni način napolniti z orientalskimi in drugimi eksotičnimi pa tudi klasičnimi zgodovinskimi motivi, ki se vedno znova prevesijo tudi v sodobni čas in prostor. V zelo oddaljenem smislu spominjajo Antičevi verzi na kritični zagon epske baladne poezije izpod peresa Antona Aškerca, ki se je razodeval v njegovih vzhodnjaških parabolah Firduzi in derviš, Bazarska parabola ali Krišna. Tudi Antičeva poezija ima močno poudarjen poveden značaj.
V posameznih Antičevih pesniških prizorih se dogajajo eksistencialno usodne stvari. Bolje je, da ne zaupaš nikomur. Na to nas avtor med drugim spomni v drugi pesniški enoti – triptihu Tisočprvi dan (asociacija na pravljice iz Tisoč in ene noči), kjer v pesmi Umetniki na ironično – groteskni način poroča o sultanovem najljubšem pesniku Našidu, ki pri silnem vladarju prosi milosti za prijatelja, pesnika Nazima. Sultan se sicer ob ponižni prošnji prijazno smehlja in obljublja pomilostitev, vendar je resnica popolnoma drugačna, kot izvemo iz zadnjih dveh vrstic desetvrstične kitice: „Ko Našid odide, sultan ukaže ´Vrzite še njega med kobre!`“ ( Umetniki, str. 11).
Nekateri pesniški sklopi se dogajajo v mistično izzivalnih krogih. V enem od teh se pojavi v triptihu Ghor istoimenski junak iz vzhodnjaške stepe, ki je s sijočim rezilom meča usekal, ko „ je veter loputnil od zadaj vanj“ in „… je zemlja povrgla kri.“ (Daleč v stepi, str. 8).
Posamezni prizori se pitoreskno izmenjavajo. Nenadoma se znajdemo na ladji Abathon in plovemo po Rumenem morju. Dogajajo se usodnostne destrukcije humanizma. Očitno je, da Antič s pomočjo simbolnih figur janičarjev, templarjev in dervišov posega v bizarni razvoj tako imenovane človeške civilizacije, ki vedno znova zdrsi v barbarstvo, a bi se celo pri tem zdrsu rada predstavila kot „polepšano“, „ritualizirano“ barbarstvo.
Težka temna metaforika raste v vizije ujetosti v pasteh nasilja, vojn in uničevanja. Groteskne metafore se prepletajo z besednimi premenami in novotvorbami. Svetovna mitologija se prevesi k „poslovnemu možu 21. stoletja s pištolo, ki je „človek iz sveta steklenih fasad, betonskih ograj, aluminija, jekla, bahavih pisarn, preprog, ki dušijo korake (Kakerlak, str. 30). Druži se z gumo, „ki žre sama sebe, trda kot beton.“ (Guma, str. 33). Besedne asociacije se lomijo v nove vsebine in ritme, razpadajo in se na novo pretakajo v drugačne slike, vsebine in pomene.
Očitno je, da je nova Antičeva zbirka Jekleni ciklon primeren naslov za trpke, ostre signale in pomene, ki se kot izzivalne surrealne slikarije, prestavljene v besede in stavke, dogajajo od verza do verza. Antič se s svojim eksperimentalnim literarnim naporom zajeda v bistvu racionalno nedoumljivi ustroj bivanja. Mogoče nas hoče predramiti z različnimi subverzivnimi in alternativnimi pristopi k lastnemu kritičnemu razmišljanju. S pomočjo premen in zlogovnih besednih premikov oblikuje poseben surrealni univerzum in različnih besednih zvez in asociativnih iger, s katerimi – kot očitno glavni zastavljeni cilj – ožigosa negativno stanje tudi današnjih družbenih in političnih stvari.
Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.
