Milka Hartman, pesnica libuškega polja

 

 

Milka Hartman, pesnica libuškega polja

 

 

Lev Detela

 

 

Knjiga s prispevki s simpozija februarja 2002 v Pliberku.

Založba Drava, Celovec 2022, 132 strani.

 

Jubilejna knjiga oziroma zbornik o znani in priljubljeni koroški pesnici z libuškega polja Milki Hartman je imel posebno usodo. Publikacija je iz različnih razlogov izšla šele pred kratkim z dvajsetletno zamudo pri založbi Drava v Celovcu. V njej so zbrani kljub poznim objavam še vedno aktualni in tehtni prispevki s simpozija, ki je potekal februarja 2002 v Kulturnem domu v Pliberku ob stoletnici rojstva in petletnici smrti te legendarne slovenske besedne ustvarjalke na pobudo Slovenske prosvetne zveze, Krščanske kulturne zveze, Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu ter Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik ob sodelovanju z lokalnimi koroškimi slovenskimi društvi in družino Hartman.

Publikacijo z naslovom Milka Hartman, pesnica libuškega puela, ki obsega 132 strani, so uredili  Pavel Apovnik, Feliks J. Bister in Avguštin Malle, ki je prispeval tudi spremno besedo izdajatelja. V njej omenja glavne življenjske postaje te izredno aktivne koroške pesnice in kulturne delavke. Navaja njen kljub težavnim razmeram, v katerih je delovala, obširen literarni opus in našteva recepcijo njene literature v ožji koroški in tudi širši slovenski javnosti.

Milka Hartman, ki se je rodila leta 1902 v Libučah pri Pliberku, se je uveljavila kot pesnica, kulturna organizatorka in gospodinjska učiteljica že v mladih letih pred drugo svetovno vojno. Leta 1934 je v samozaložbi izdala pod naslovom Dekliške pesmi. Med cvetjem in v solncu v dveh zvezkih 49 napevov k svojim pesmim, ki jih je harmoniziral Marko Bajuk. Moje grede so bile nato šele leta1952 tista samostojna pesniška zbirka, s katero je pesnica ob njeni petdesetletnici presenetila koroško slovensko javnost. Pred ustanovitvijo revije Mladje, v kateri so mlajši besedni ustvarjalci začeli razvijati modernejše literarne načine in pristope, je bila Milka Hartman pomemben glas v tedaj zaradi nacionalnosocialističnih represij v drugi svetovni vojni dokaj skromnem slovenskem koroškem literarnem utripu.

Tudi v pesniški zbirki Lipov cvet, ki je izšla po dvajsetletnem razmiku leta 1972 prav tako kot njena predhodnica pri celovški Mohorjevi družbi ob pesničini sedemdestletnici, je koroški človek, povezan z domačo pokrajino, spet zablestel v svojem osnovnem čustvovanju in dejanju in našel v liričnem svetu Milke Hartman uspelo upodobitev.

Leta 1977 je izšla v založbi Kluba Mladje in Krščanske kulturne zveze pod naslovom Pesmi z libuškega puela tretja pesniška zbirka Milke Hartman. To so pesmi v narečju, polne prisrčne domačnosti, katerim je slavist Pavel Zdovc dodal jezikovne opombe in ljubljanski arhitekt Jože Koželj skupaj z risbami Zorke Weissove primerno sodobno podobo.

Leta 1982 je Feliks J. Bister za „Skupino M. H.“ uredil in izdal v treh zvezkih publikacijo Milka Hartman I – III (Življenje, Poezije, Melodije).

Pesmi Milke Hartman so izšle tudi v različnih antologijah in v prevodih v druge jezike. Leta 1987 je pri Mohorjevi založbi izšel izbor avtoričine lirike v nemškem prevodu Petra Kerscheja pod naslovom Gedichte aus Kärnten, leta 1992 pa so pri isti celovški založbi objavili pesmi Milke Hartman tudi v angleških prevodih Toma Priestlyja. Že po pesničini smrti je Marjan Strojan leta 1998 za Mohorjevo založbo uredil nov izbor njenih pesmi pod naslovom Zimske rože.

Leta 2007 sta izšli še dve pesniški publikaciji Milke Hartman, ki ju je uredil Andrej Leben. Slovenska, ki jo je izdala celovška Mohorjeva založba, ima naslov Milka Hartman. Težka je moja misel od spominov. Prevode za nemško zbirko pri založbi Drava pa sta pripravila Erwin Köstler in Andrej Leben.

V zborniku s prispevki simpozija v Pliberku razmišlja dvanajst avtoric in avtorjev o življenju in delu Milke Hartman. Literarni zgodovinar Matjaž Kmecl jo uvršča v podobo „odlične ženske avtorice, ki ji ni treba niti malo gledati skozi prste zaradi njene morebitne ´manjšinskosti´“, vendar bi bilo njeno obširno literarno bero potrebno urediti po strogih merilih in odbrati upoštevanja vreden del njene poezije.

V obširnem sestavku z naslovom Ali zimske rože venijo sooča Marjan Strojan pesnjenje Milke Hartman s sedanjo dokaj drugačno strukturo slovenske koroške in še posebej centralno slovenske literature. Omenja narodni tradicionalizem Milke Hartman, ki se loči od bolj kritičnih in v širši svet odprtih smeri, kot so se uveljavljale najprej pri koroških mladjevcih.

Jasen zgodovinski pregled nič kaj politično, družbeno in kulturno lahke življenske dobe Milke Hartman poda v svojem članku zgodovinar Feliks J. Bister, medtem ko Pavel Apovnik razmišlja o „izobraževalnem delu pri Milki Hartman“. V spominu koroških Slovencev so predvsem gospodinjski tečaji, ki jih je Milka Hartman vodila od leta 1927 do leta 1939 in po drugi svetovni vojni od leta 1949 do leta 1956. Ti so bili pomembni v narodnem in kulturnem oziru tudi  zaradi tedanjih deficitov v državnem šolskem sistemu in v izobraževalni ponudbi za odraslo mladino.

O „odmevnosti pesništva Milke Hartman na koroške avtorje“ poroča na ljubezniv način iz svojega osebnega zornega kota pokojni pesnik Andrej Kokot. Zanimivo je, da se je Kokot v mladosti kot samorastnik podobno kot Milka Hartman zgledoval po Prešernovih, Aškerčevih in Gregorčičevih pesmih in ni poznal aktualnega toka sodobne slovenske poezije. Zato ga je Milkin tradicionalni domači način opogumljal pri lastnih literarnih začetkih. Všeč mu je bilo, da pesnica iz Podjune s svojo enostavno dekliško naravo nagovarja tudi čustva preprostega človeka. Še posebej je cenil kot avtor narečnih pesmi njene narečne pesmi z libuškega polja.

V svojem prispevku razodeva pokojni pisatelj Janko Messner ljubezen in spoštovanje do Milke Hartman in odkrije v njeni poeziji kljub tedanjim ozkim katoliškim protiliberalnim tendencam, katerim se je morala ukloniti, tudi veliko erotičnih pasaž. Primerja jo z drugo samorastniško koroško pesnico, nemško pišočo Christino Lavant, in omenja njuno podobno težko osebno in socialno usodo.

Jezikoslovec Pavel Zdovc se Milki Hartman približa na poseben način.  Piše, da je bila trdno vklenjena v izročilo. Poroča tudi, kako je v svoje pesmi vključevala narečne prvine.

O podobi žensk v časopisu Koroški Slovenec, ki je izhajal pred drugo svetovno vojno, razmišlja v svojem prispevku Tina Bahovec.  Ženske bi naj bile predvsem matere in gospodinje. V družinskem okolju bi naj prevzele gospodinjske, vzgojne, skrbniške in negovalne dejavnosti, medtem ko bi moškim pripadala javna sfera in politično udejstvovanje. V tem konservativnem kontekstu se je gibala tudi Milka Hartman, čeprav ga je s svojo samozavestno vitalno energijo tu in tam presegla.

Ukvarjala se je tudi z glasbo. Poznala je osnovno glasbeno pisavo in znala, čeprav nerodno, zapisati svoje napeve. O tem piše v posebnem prispevku Zborovska obdelava pesmi in napevov Hartmanove Milke Tone Ivartnik. Njene pesmi je poleg tega komponiralo kar 35 skladateljev.

V zadnjem prispevku v zborniku Eva-Maria Verhnjak-Pikalo poroča, kako predstaviti  pesniški svet Milke Hartman pri pouku slovenščine in pri tem motivirati dijake za liriko.

Pričujoča knjiga še enkrat dokumentira literarno delo in pomen te izredno prizadevne koroške pesnice, ki je bila suverena glasnica domače samozadostnosti bivanja sredi pred desetletji še v trdnih tradicijah zakoreninjenega koroškega kmečkega sveta. Ustvarila je močno, pevno poezijo prelestnih žitnih polj, prelepih vasi, temnih gozdov in visokih gora, a jo istočasno povezala z bivanjskimi danostmi  koroškega slovenskega človeka na njegovi zemlji, ki je njegova trdna osnova, njegov začetek in njegov konec.

 

Prispevek je sofinancirala Javna agencija za knjigo.