Prvi koncert 4. festivala komorne glasbe LOKA DA CAMERA 202
(Klavirski) Trio Valvasor pod fresko v Puštalu v Loki
Franc Križnar
Tradicionalni festival komorne glasbe Loka da Camera 2022 se v letošnjem oktobru – že četrtič zapored – vrača v Škofjo Loko s tremi zaporednimi sobotnimi večernimi koncerti na treh različnih lokacijah.
Na prvem je (1. okt.) pod fresko nastopil (Klavirski) Trio Valvasor, imenovan po slovenskem zgodovinarju in književniku, baronu Janezu Vajkardu Valvasorju. Sestavljajo ga pianistka Maja Gombač, violinistka Ana Julija Mlejnik Železnik in violončelistka Klara Krklec. Za večne dragulje iz zakladnice repertoarja za klavirski trio so si izbrale dela za trio-komorno zasedbo skladateljev L. v. Beethovna in J. Brahmsa, za dodatek pa še J. Suka.
Nastopile pa so pod oltarno fresko Snemanje s križa, saj gre za znamenito fresko na vzhodni steni kapele sv. Križa v Puštalskem gradu (v Šk. Loki). L. 1706 jo je naslikal furlanski slikar Giulio Quaglio (1668-1751), doma iz Laina ob Comskem jezeru; kasnejši umetnik, v Ljubljani, veliko bolj znan po celostni poslikavi slovite baročne stolnice. To je pa prav tam, kjer ljubljansko Kulturno umetniško društvo Kud Kdo napoveduje serijo (štirih) sobotnih koncertov vokalno inštrumentalne sakralne glasbe (15. 10.-19. 11.) z naslovom Sacrum convivium.
V vseh treh monumentalnih komornih delih so vse tri umetnice briljirale hkratno, v skrajnem sožitju ali celo simbiozi in kljub »ženskemu« inštrumentalnemu triu v širokih zamahih povsem vehementno. Seveda je šlo vse skupaj za nenehno gradacijo ali kar vzpenjanje njihovih interpretacij. V uvodnem Beethovnovem Klavirskem triu št. 4 v B-duru, op. 11, »Gassenhauer/Ulična pesem« (1798) v treh stavkih so bile vse tri umetnice v vseh tako različnih tempih odlične, suverene nad zahtevnimi skladateljevimi »besedili.« Če kje, potem je bila njihova skupna kulminacija v zadnjem, 3. stavku, v Temi con variazioni (»Preden grem na delo, moram nekaj pojesti«). Ne le, da so povsem solistično, v različnih duo-kombinacijah ter v triu pokazale vse tehnične in glasbeno-poustvarjalne vrline, ki bi si jih marsikateri podobni (mladi) ansambel kar težko privoščil, kaj šele dosegel. Še bolje ali že kar najbolje jim je šlo v 4-stavčnem Brahmsovem Triu v H-duru, op. 8 (18554). Brez odmora med obema velikanoma glasbe, med Beethovnom in Brahmsom, so skoraj »attacca« vstopile v tole še eno glasbeno apoteozo. Ta je od (mladih) umetnic zahtevala še veliko več spoštovanja in upoštevanja komorne (so)igre, ki pa so jo vse tri odigrale kar »by the way/mimogrede.« Globokoumne glasbene poteze so prihajale kar same ob sebi, samoumevno, kar pa seveda ni čisto res. Ali se vse tri umetnice v temle Triu Valvasor sploh zavedajo svojih kvalitet in vrednosti? Samo s temile zadnjimi (škofje)loškimi igrami in soigrami si zaslužijo kar največje odre doma in na tujem. Njihov dodatek, potem, ko so se nam predale v skoraj eni uri (Beethovna in Brahmsa), je sledil popolnoma drugačen spevni Trio-Elegija, op. 23 (1902) češkega skladatelja in violinista Josefa Suka (1874-1935). Kratkosapno delo, v primerjavi z obema predhodnima, povsem nasprotno od njih pa je še enkrat utrdilo mesto in vlogo omenjenega ansambla in obenem zaokrožilo celotno dramaturgijo tega koncerta. Samo s tem koncertom dokazom bi si Trio Valvasor zaslužil poimenovanje (škofje)loškega rezidenčnega ansambla pod patronatom mesta Škofja Loka.
Na naslednjem (2.) koncertu (15. okt.) bo v (škofje) loškem Sokolskem domu (v Šk. Loki) nastopil inštrumentalni Kvartet »Tamino« (Luka Mlejnik Železnik/flavta, Ana Julija Mlejnik Železnik/violina, Nejc Mikolič/viola in Tamara Gombač/violončelo) s programom Zgodba o večnem ljubimcu/Glasbena predstava Don Giovanni, na zadnjem, (3.) koncertu pa v kapeli Loškega gradu s koncertom baročne in ljudske glasbe z naslovom Sveti Tomaž bolan leži na starodobna glasbila (Janez Jocif/špinet in strunska lajna, Luka Mlejnik Železnik/flavta traverso, Ana Julija Mlejnik Železnik/baročna violina in Miloš Mlejnik/violončelo).
