Ob up: sovražni govor

 

Ob up: sovražni govor

Denis Poniž

Moram priznati, da sem naveličan te večne lajne, ki jo gonijo, opogumljeni zaradi podobnih litanij različnih zahodnih dušebrižnikov in vsevedov, tudi takih, ki sedijo po razkošnih pisarnah v Bruslju, o sovražnem govoru. Sovražni govor, besedna zveza, ki naj bi bila oznaka za takšno izražanje mnenja, ki ni všeč tistemu, ki misli drugače, je odlična pogruntavščina, s katero skušajo levičarji in še posebej njihova ekstremna falanga, v Sloveniji odlično organizirana, podprta z medijskim pompom, denarjem davkoplačevalcev in prej omenjeno »podporo« zahodnih somišljenikov, utišati vse, ki ne mislijo tako kot oni, tudi tisto peščico levičarjev, ki niso zdrsnili v vrtinec te ideološko podprte blaznosti. Seveda pa je »sovražni govor« osnovno orožje, s katerim ta ekstremna levica napada sredinski in desni pol družbe, se pravi vse tiste, ki v tradiciji levičarstva od francoske revolucije do današnjih dni sicer najdejo marsikaj pozitivnega (za vse pozitivno pa tako ali tako nimajo zasluge samo levičarji, ampak splošno spreminjanje evropske kolektivne zavesti od renesanse naprej) vidijo hude in zgodovinsko že dodobra osvetljene grozote, ki so jih povzročile levičarske revolucije in levičarski režimi od Sovjetske zveze do Kitajske in od Jugoslavije do južne Amerike. In vsako spominjanje slovenskih levih ekstremističnih »kadrov« na ta neizpodbitna zgodovinska dejstva, ti »kadri”, ki danes sedijo tudi v slovenskem parlamentu in so pridobili legitimno moč, razglasijo za sovražni govor. Dokler jim pri tem pritrjuje peščica opranoglavcev, ki so šli skozi mesoreznico slovenskega šolskega sistema in dokler o tem nekritično, servilno, a tudi topoumno in brez argumentov poroča del slovenskega tiska, tako imenovani »mediji osrednjega toka«, bi človek še zamahnil z roko in jih pustil, da tulijo v polno luno, kot to počnejo vaški, na verige priklenjeni cucki. Vrag pa odnese šalo v tistem trenutku, ko se s »sovražnim govorom« pričnejo ukvarjati policija, tožilstvo in sodni aparat, ne da bi imeli predstavniki teh institucij jasne predstave, kaj naj bi bil sovražni govor in kdo je tisti, ki ga domnevno širi. Kolikor lahko spremljam njihovo delo, največ izvemo iz sicer enostransko usmerjenih glavnih medijev, a ker smo se v prejšnjem režimu dodobra izvežbali v branju med vrsticami in reverzibilnem razumevanju določenih izjav, ugotovitev in obtožb, ki jih producirajo te institucije, lahko razberemo, da jih, posebej od aprila letos naprej, skoraj v celoti usmerjajo zelo neuki, zelo nestrpni in sovražni »kadri« določenih levičarskih nevladnih organizacij. Teh pa je na Slovenskem kot listja in trave in kar tekmujejo, katera bo bolj leva od drugih in katera bo našla več sovražnega govora v medijih in na družbenih omrežjih, ki niso pod njihovo kontrolo.

Ena od temeljnih pravic posameznika v demokratičnih sistemih je pravica do svobodnega izražanja mnenja, ki je omejena zgolj s tem, da to svobodno izražanje mnenja drugega ne ogroža ali kako drugače prizadene, vendar morajo biti tisti, ki se imajo za izvoljene predstavnike ljudstva, pripravljeni na bolj ostre odzive, kot pa navadni, anonimni državljani.

Ko so dve leti potekali tako imenovani petkovi kolesarski protesti, za katere je povsem jasno, da jih je načrtovala, usmerjala in vodila ekstremna slovenska levica (spet je treba opozoriti, da nekateri od teh »neobstoječih organizatorjev« sedijo danes v parlamentu, po ministrstvih in še kje), smo lahko v obširnih poročanjih tiskanih in avdio-vizualnih medijev, slišali in videli nešteto gesel, transparentov in tudi glasnega vzklikanja, s katerim so udeleženci teh »protestov« zahtevali nič manj in nič več kot življenja nekaterih političnih nasprotnikov, če pa so kateremu dovolili živeti, bi ga pa kar strpali v zapor. Skratka, ekstremna levica nas je dve leti, sto tednov in več, posiljevala s svojim  hujskaškim sovražnim govorom, ki pa po razlagah policije, tožilstva in sodstva ni bil sovražni govor.

In tu je kleč. Sovražni govor je zvit levičarski izum, ki ga uporabljajo za utišanje (desnih) nasprotnikov, sovražni govor ni nekaj, kar bi lahko uporabili tudi za levičarje. Oni namreč s svojimi izjavami po lastnih prepričanjih ne širijo sovražnega govora, ampak samo opozarjajo na nepravilnosti in nepravičnosti v družbi. Skratka dogaja se nekaj, kar so apostrofirali že v antičnem Rimu: Quod licet Iovi, non licet bovi. Za tiste, ki niso vešči latinščine: Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu. Kaj je prepovedano in kaj je sovražni govor, vedo seveda samo levičarji, pravzaprav njihovi izbranci, voditelji. Kdo so to na Slovenskem, vemo vsi, ki nam ni vseeno ali živimo v deželi, kjer majhna skupina radikalnih nestrpnežev s svojimi bolnimi idejami terorizira večino, ali pa bomo živeli v normalni demokraciji, kjer bodo veljali drugačni, konsezualno sprejeti kriteriji za to, kaj se sme govoriti in pisati.

Še na nekaj bi želel opozoriti, ko se sprašujemo o sprevrženi logiki radikalnih levičarjev. Ker so, spet z obilno in premišljeno podporo glavnih medijev, začeli križarski pohod, se njihovi »standardi« o sovražnem govoru le poglabljajo. Kmalu ne bo več mogoče ničesar kritičnega reči ali napisati, ne da bi se oglasili ti varuhi levičarske ideološke čistosti, ki bi v najboljši maniri nekdanjega ovaduštva z vsemi sredstvi, ki so jim na voljo, kriminalizirati vsako kritično misel. Zelo poučna in ilustrativna bi bila analiza tega stopnjevanega izražanja nestrpnosti do drugače mislečih, ki se dogaja recimo zadnje desetletje in ki je dosegla nekaj kulminacij. Sprašujem se, ali smo kot skupnost res postali tako otopeli, da na te provokacije, ki se vrstijo in obenem stopnjujejo, ne znamo organizirano odgovoriti in pokazati, da v Sloveniji poleg nestrpne radikalne peščice po večini ne posebej uspešnih in produktivnih osebkov, obstaja tudi večina, ki s svojim delom in davki, ki so eden od pomembnih odvodov tega dela, hranijo te brezdelne in arogantne osebke, ki vsak dan ustanavljajo nove in nove bizarne »nevladne« organizacije.

Zavedam se, da bodo ti radikalni levičarski »aktivisti« tudi pričujoče pisanje uvrstili med sovražni govor. A naj jim bo jasno: kar govorim ni sovraštvo in še posebej ni uperjeno vanje. Je zgolj analiza prostora in časa, v katerega smo vsi, brez lastne volje, po golem naključju postavljeni drug ob drugega. Če kaj, se mi ti osebki smilijo, saj niso sposobni, da bi s tistimi, s katerimi se ne strinjajo (njihova legitimna pravica!) vzpostavili dialog in v tem dialogu zagovarjali in pojasnjevali svoje argumente. A tega zaradi ideološke slepote, da ne rečem omejenosti, niso sposobni. Zato je njihovo orožje, imenovano »sovražni govor«, naravnano tako, da želijo nasprotnika na vse načine utišati, se pravi cenzurirati. Ali pa, kar je še bolj udobno, enostavno izgnati iz javnega prostora, uveljaviti, po orwellovski formuli iz romana 1984, princip »neoseb«. Tudi to smo že videli v prejšnjem režimu, ki sicer ni poznal pojma »sovražni govor« kot prevoda za angleški hate speech, je pa imel v KZ člen 133 in sodstvo, ki ga je po potrebi učinkovito uporabilo, kar spet oživlja v zadnjih mesecih, ko je radikalna levica prišla do vzvodov oblasti. Niti pomisliti si ne upam, kaj še bo, če se bo ta levičarska norost še nadaljevala in stopnjevala. Zaključek pa je jasen: današnji radikalni levičarji, ne samo tisti, ki sedijo v parlamentu, so vsekakor ne samo ponosni, ampak tudi učljivi nasledniki tovarišev, ki so nam vladali med leti 1945 in 1990 in katerih živi relikt še vedno vleče niti iz svojega brloga v barjanskem predmestju »najlepšega mesta na svetu«.

Da sklenemo ta »sovražni govor« zoper podivjane leve preganjalce sovražnega govora: oni smejo vse, lahko pozivajo k linču, celo ubijanju drugače mislečih, lahko jih obešajo na mostove, sramotijo z bednimi grafiti in nič se jim ne bo zgodilo. Celo pohvaljeni bodo v glavnih levih medijih. Če se bo oglasil nekdo, ki ne pripada temu levemu zverinjaku, ga bodo nemudoma poskusili utišati ali celo kaj več. Samo, da se ne bo širil »sovražni govor«, saj na Slovenskem smo mi gospodar!

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo