Pogreb slovenskega spomeniškega varstva

 

Pogreb slovenskega spomeniškega varstva

Damjan Prelovšek

 

Kulturni spomeniki so nesporno eden najbolj vidnih znakov naše narodne identitete. Na dogajanje okoli nas smo se stoletja odzivali na sebi lasten način, zato namesto termina umetnost na Slovenskem lahko upravičeno uporabljamo oznako slovenska umetnost. Žal pa pod tem pojmom razumemo predvsem literaturo, ne pa tudi likovne umetnosti in še manj arhitekturne ustvarjalnosti. Če bi sklepali po našem razmerju do ohranjanja kulturnih spomenikov, smo narod pisateljev in poetov, za vse drugo pa nas komaj zanima. Med drugo svetovno vojno in po njej smo požgali ali prepustili zobu časa velik del našega kulturnega bogastva.  Uničili smo veliko gradov, ki so se ponašali s pomembnimi umetnostnimi zbirkami, tisti pa, ki so ostali, so izgubili ves svoj prvotni inventar ali pa so jih zasilno napolnili z od drugod pripeljanim pohištvom in slikami. Niti eden izmed njih ni dočakal svobode neokrnjen. Mnoge smo degradirali v hiralnice ostarelega prebivalstva, kar je bil naš specifični način ohranjanja kulturne dediščine. V tem smo gotovo edinstveni v vsej Evropi. Zato ni čudno, če tudi naša spomeniška služba ne deluje, kot bi morala. Če se vendarle kje posreči kaj spraviti v red, je to prej izjema kot pravilo. Ker nekoliko bolje poznam razmere na Češkem, si dovoljujem majhno primerjavo. Tam gre ob vseh stroških, ki jih imajo z muzeji, galerijami, filharmonijo, založništvom in drugimi podobnimi ustanovami ter dejavnostmi kar 60 odstotkov vsega kulturi namenjenega denarja za obnovo kulturnih spomenikov, medtem ko smo pri nas še do pred kratkim v ta namen žrtvovali smešnega 0,6 odstotka kulturnega evra. Zato je odveč vsakršno razglabljanje o varovanju kulturnih spomenikov na Slovenskem. S tem denarjem ni mogoče v celoti obnoviti niti enega samcatega večjega objekta. Spomeniška stroka se izgublja v birokraciji, nihče nikomur ne priznava avtoritete, vodstvo pa je že zdavnaj pozabilo, kaj naj bi bil pravi namen njegovega delovanja, da ne omenjam korupcije, do katere niso imuni niti varuhi spomenikov. Ta se kaže v stalni izbiri enih in istih gradbenih podjetij s katerimi sodelujejo, ne glede na to, ali so njihove ponudbe v resnici najprimernejše. Ponašamo se tudi z najslabšim spomeniškim zakonom, ki v ničemer ne preprečuje uničevanja našega kulturnega bogastva. Spomeniško varstvo zato deluje v prostem teku in bi ga lahko v stanju, v kakršnem je, tudi brez obžalovanja razpustili. Prihranili bi veliko denarja, s katerim bi bilo mogoče rešiti tudi kak ogrožen kulturni spomenik, saj njihova usoda ni plod neke jasne državne strategije, pač pa bolj slučajnosti, ki je odvisna od trenutnih okoliščin. Ker pa je denarja vedno občutno premalo, tudi spomeniki ostajajo na pol obnovljeni (Pišece, Negova, Turjak, Borl in še cela vrsta drugih) in s tem nedostopni javnosti. Nazadovanje se vleče že vse od tedaj, ko so nas zapustili France Stelè, Marjan Zadnikar, Ivan Komelj, Nace Šumi, Ivan Stopar in še nekateri drugi ugledni konservatorji stare šole. Stanje na terenu je najbolje opisal Igor Sapač, češ da ustreza razdejanju po tretji svetovni vojni. Volimo Svobodo in smo zadovoljni tudi z vsem, kar se dogaja okoli nas. Živimo v Plečnikovem letu, a nam je zanj v resnici malo mar. Osrednja razstava v Mestnem muzeju je do polovice bolj ali manj povzeta po moji knjigi, druge polovice pa tako rekoč skoraj ni. Trditvi, da smo z njo dosegli nov kakovostni presežek, lahko verjame le tisti, ki o Plečniku nič ne ve. Laiku je vsaka stvar nova. Dogodek zato ostaja brez kataloga, saj ga ni nihče sposoben napisati, ne da bi moral prepisati to, kar je bilo že davno povedano. V tem slogu ohranjamo tudi Plečnikova dela. Biser njegove arhitekture, cerkev na Ljubljanskem barju je polna kiča, ker o njej odločajo vaščani, spomeniško varstvo pa ne intervenira. Paviljon Jožamurka v Begunjah je razpadel že do te mere, da ga ne bo lahko obnoviti. Sredi bele Ljubljane se ob Tromostovju blešči obnovljen kiosk, ki so ga »obogatili« s Plečnikovimi izreki. Zadeva močno spominja na nekega župnika iz Vipavske doline, ki je arhitekta prosil za načrt povečave cerkve. Plečniku se je zanj zahvalil s pojasnilom, da ga je sam še nekoliko izboljšal in je zdaj zelo dober. Čeprav je doma vse v neredu, radi hodimo po kongresih in rešujemo spomeniške probleme širom zemeljske oble. Človek ima vtis, da gre pogosto za potovalno agencijo in ne za službo, ki naj bi skrbela za slovensko nepremično dediščino. Primitivizem pri nas ne pozna meja. Če slučajno živiš v stavbi, ki je na seznamu kulturnih spomenikov državnega pomena, ni rečeno, da ti bosta državna ali mestna oblast skušali pomagati pri njenem vzdrževanju in te hkrati oprostili obdavčenja. Na magistratu še manj kot na ministrstvu za kulturo razumejo kaj je kulturni spomenik in da je njegovo ohranjanje zahtevnejše in dražje, kot če bi to ne bil. Davek na mestno zemljišče so ti pripravljeni odpustiti le v primeru, če si občinski revež in ga ne zmoreš plačevati. Za kaj takega pa rabiš potrdilo socialne službe, na katero te skušajo napotiti in ti v ta namen prijazno prilagajo ustrezni formular. Na ministrstvu pa ti odgovarjajo, da imajo prednost javni zavodi, kot zasebnik pa moraš čakati na njihovo dobro voljo in je zato bolje, da jih ne vznemirjaš. S takšnim neresnim odnosom do kulturnih spomenikov capljamo daleč za Evropo. »Podplat je koža čez in čez postala« pravi naš veliki pesnik, njegovih verzov pa bi se bilo vredno spomniti, ko hodimo mimo s sprejem posvinjanih fasad ali zanemarjenih ostankov naše stavbne kulture.