S(r)amotni jezdec
Marjan Frankovič
Jože Brejc-Javoršek je bil partizan, takoj po vojni aparatčik in štipendist novih oblasti, nato njihova črna ovca, po prestanem zaporu pa kot employé v kulturi še vedno dovolj režimski – in hkrati sumljiv – da je udbi, ki ga je nadzirala, dolga leta pridno služil. Bil je pišoč in izobražen mož ter hkrati glavni junak svojih knjig – za takega ga je posmehljivo označil Janez Gradišnik. Glavni junak številnih ovaduških spisov, ki jih je pošiljal in menda celo zaračunaval udbi, pa je bil njegov nekdanji idol in partizanski tovariš – krščanski socialist Edvard Kocbek. Toda to plat Javorškovega delovanja je dovolj skrbno obdelal že Igor Omerza v svoji debeli knjigi o Kocbeku (»Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584«, 2010), zato se bomo tu na kratko posvetili zgolj tistemu drugemu Javorškovemu junaku – njemu samemu, ki je – in kolikor je – glavni junak svojih knjig. Njegovo poezijo, dramatiko in čiste prozne žanre naj obdelata literarnozgodovinska stroka in kritika, za nas so v omenjeni luči zanimive predvsem nekatere hibridne, polliterarne oblike: literarizirane kronike, romansirani spomini, polemični in kritični zapisi ipd. Posebej pa se bomo posvetili samo eni od knjig te vrste in še tej le v nekaj izbranih segmentih. Ti namreč razkrivajo njegov svojski odnos do resnice. Poneverjanje dejstev o ljudeh in dogodkih iz njegove nevralgične preteklosti, na katere opozorimo, zaseje namreč dvom tudi v njegov siceršnji pisateljski, kritiški in pričevalski opus. Resnica kot metafizična kategorija nas tu seveda ne zanima, tembolj pa dejstvena resnica, ki jo obljublja že sama kronikalna zasnova knjige Samotni jezdec (1973), pa tudi avtorjeva deklarativna zavezanost resnici.
Knjigo Samotni jezdec je treba brati skupaj s časom, v katerem je nastala (l. izd. 1973), saj se odziva na tedaj aktualne dogodke. Gre za krizo v slovenskem osrednjem gledališču Drami SNG, ki smo jo, kolikor je odmevala v tedanji javnosti, tudi sami spremljali. Toda mladi nismo marali Javorška. Njegova knjiga, napisana ob izgubi sina (Kako je mogoče, 1969), je sicer vzburkala javnost, vendar ni mogla prepričati mladih, težko da le zaradi malicioznih obtožb Edvarda Kocbeka. (Da je bil Kocbek hkrati še glavni junak Javorškovih poročil udbi, tega tedaj nismo vedeli.) In navsezadnje – Javorškov mladostni kompanjon ter vzornik Dušan Pirjevec-Ahac, tudi idol mladih, profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na FF, je Javorška, »Brezovška«, kot ga je posmehljivo imenoval, pred svojimi študenti dnevno smešil.
V časopisju in revijah smo v sedemdesetih in pozneje spremljali pogoste Javorškove polemike. V spominu ostaja strastno prerekanje z Janezom Gradišnikom, Vitomilom Zupanom, Borisom Pahorjem in Bojanom Štihom. Javoršek nas je še posebej vznemiril leta 1978, ko je izšel njegov roman v pismih z naslovom Nevarna razmerja, nekoliko manj s Črno krizantemo iz leta 1980, nato pa spet konec osemdesetih z nedokončanimi Spomini na Slovence I, II, III. Zanimati nas je torej začel šele po Pirjevčevi smrti, ko se je dalo že marsikaj izvedeti tudi o Pirjevec-Ahačevih partizanskih ‘podvigih’. Po znamenitem Kocbekovem tržaškem intervjuju (1975) in mnogih drugih razkritjih zločinov iz ,herojskih’ vojnih ter povojnih časov smo tudi Javorškovo pisanje v omenjenih treh delih doživljali s tesnobo. Liki, ki nastopajo v Nevarnih razmerjih ter v Črni krizantemi namreč nikakor niso konvencionalni: gre hkrati za konkretne osebe in obenem za literarne like, za srhljivo heimlich-unheimlich igro resnice in privida, dokler se v Spominih na Slovence nekatere osebe in dogodki, zlasti Ahačeva zgodba, ne izkažejo kot eklatantno, sodno preverljivo pričevanje. To unhemlich komponento, vdor ,Realnega’, bi rekli lacanovci, v Javorškovo literaturo, si lahko razložimo tudi kot posledico posttravmatskega sindroma, ki je značilen za mnoge vojne veterane, enako tudi za slovenske partizane. Kot pri prenekateri medvojni ter povojni žrtvi komunističnega režima – ali pri njenem potomstvu – pa bi lahko govorili tudi o stockholmskem sindromu, saj je bil Jože Brejc-Javoršek vendarle dlje časa v komunističnih zaporih. Toda ali ni ta sindrom v osemdesetih zajel kar večine slovenskega naroda, saj so ljudje ob postopnem mehčanju diktature skorajda že prenehali verjeti, da bi bil komunistični režim sploh kdaj zmožen počenjati grozodejstva, kakršna je v resnici počenjal?! Tudi Javoršek je že ves čas minimaliziral njegovo zločinskost in je v svojih najbolj odkritih spominih spregovoril le o individualnih ekscesih, o zločinih in zločincih torej, ki so Organizaciji (beri: revolucionarnemu vodstvu, partiji) tako rekoč ušli izpod nadzora, on sam pa je nekatere od njih osebno poznal. Tudi zato je v svojih »Spominih na Slovence« nadvse drastično opisal nekatera zlodela svojega partizanskega soborca in povojnega kompanjona Dušana Pirjevca-Ahaca. Toda Slovenci Javoršku nekako nismo zaupali. Še manj smo najbrž bili hvaležni Edvardu Kocbeku, ki je leta 1975 v omenjenem intervjuju spregovoril o dotlej prisilno zamolčanih povojnih pobojih. Zanje so resda že ves čas vedeli mnogi posamezniki, vendar pa smo kot totalitarna družba splošno vednost o njih na silo potlačili. Četudi smo poznali razsežnost zločinov, je režimu uspelo v predstavah ljudi skorajda v celoti zatreti njihovo doživljajsko prepričljivost. Ne v literaturi ne na filmu in ne v gledališču ni smel nihče načenjati ali obdelovati teh tabu tȇm. Doživljajska prepričljivost nacionalne tragike takih razsežnosti je kratkoročno odvisna od živih pričevanj neposrednih udeležencev in žrtev, dolgoročno pa predvsem od nenehnega podoživljanja skozi medij literature, glasbene in likovne umetnosti, zlasti pa gledališča in filma. Totalitarni režim je vse to blokiral. Kar je bilo nekoč mnogim partizanom, zlasti revolucionarjem med njimi ter vsem, ki so bili aktivni udeleženci zločinov, v podrobnostih poznano, bi rekli s sarkazmom, kar preveč domače (allzu–heimlich), je v spremenjenih družbenih okoliščinah postajalo nesamoumevno: zlovešče prepričanje namreč, da »lahko že z željo /sámo/ ubijemo drugega«. Zategadelj je vsakršno nenadno prebujanje doživljajske razsežnosti zločina spremljalo unheimlich občutje: tesnoba in groza.
Javoršek v luči Freudove dvojice heimlich-unheimlich
»Vzemimo grozljivost vsemogočne misli, takojšnje izpolnitve želja, skrivnih škodljivih sil, vračanja mrtvih. Pogoja, da nastane občutek grozljivega, tu ni mogoče zgrešiti. To možnost smo nekoč – oziroma so naši primitivni predniki – imeli za resničnost, prepričani smo bili, da gre za realne procese. Danes v to ne verjamemo več, ta način življenja smo presegli, vendar se v novih prepričanjih ne čutimo čisto trdne, stara v nas živijo naprej in prežijo na priložnost, da se potrdijo. Če se nam v življenju kaj zgodi, kar navidez potrjuje stara prepričanja, dobimo občutek grozljivega, ki ga lahko dopolnimo s sodbo: Torej je res, da lahko že z željo ubijemo drugega, da mrtvi živijo naprej in se prikazujejo na kraju, kjer so nekoč delovali…!« ( S. Freud: Das Unheimliche, prev. Doris Debenjak)
Grozljivo, neznosno je, ko začenja vdirati v zavest in od tod na plano nekaj, kar mislimo, da smo presegli ali potlačili in dokončno pustili za sabo. Kajti nekoč smo bili »prepričani … da gre za realne procese« – beri: za nezaustavljivo logiko Zgodovine in torej za zakonito družbeno dogajanje. »Vzemimo grozljivost vsemogočne misli« – beri: srhljivo laž revolucionarne doktrine; vzemimo »takojšnjo izpolnitev želja« – beri: skorajšnji krvavi revolucionarni obračun; vzemimo, »da lahko že z željo ubijemo drugega« – beri: da brezpravno in brez posledic pobijamo razrednega sovražnika, da pa o tem ne sme nihče ničesar vedeti, še mi sami ne, kajti »mrtvi živijo naprej« in lahko bi se še zmeraj zadrževali in »prikazovali na kraju, kjer so nekoč delovali«. Potlačiti in izbrisati je torej treba spomin nanje in na povojni krvavi obračun z njimi, ne pa tudi na pripisano jim zločinskost. Za induciranje nenehnega strahu pred njimi mora trajno skrbeti revolucionarna pedagogika in vsesplošna indoktrinacija. In treba je biti stalno buden, da se vnovič ne obudi dejavnost »skrivnih škodljivih sil«, da se med nas ne »vrnejo mrtvi«.
Das Unheimliche kot skrita/razkritost proslulih vrednot NOB
Če kaj, potem prav vrednote NOB, o katerih je govora tem več, kolikor temeljiteje prihaja v splošno zavest njihova prava, globoko sporna narava, najnazorneje konkretizirajo našo predstavo o tem, ob čemer se posebej zaustavi Freud v svojem razvpitem spisu Das Unheimliche. Zamisli se namreč ob naslednji Schellingovi opredelitvi: “Unheimlich imenujemo vse tisto, kar bi moralo ostati skrito, skrivno, latentno – in je prišlo na dan (… was in Geheimnis, in Verborgnen, in Latenz bleiben sollte und hervorgetreten ist).” Pisec spremne besede k prvi slovenski izdaji (Das Unheimliche, Analecta, Lj., 1994), od koder jemljemo ta citat, se z našim zaključkom najbrž ne bi strinjal, vendar kdo pravi, da se moramo mi z njim. Pa vendar, pomagajmo si kar z nadaljnjim njegovim, kot pravi sam ta pisec (Mladen Dolar), provizoričnim zaključkom. Potem ko ugotovi, da citirani Schellingov pomen spregovori o naravnost »bistveni ,filozofski’ razsežnosti Freudovega problema«, pravi takole: »v unheimlich se razodene nekaj, česar se ne da razodeti… v unheimlich se pokaže nekaj, kar mora ostati skrito, če naj imamo opravka s pozitivno eksistenco v njeni identiteti, za trenutek ugledamo nekaj, kar ni pozitivna bit, ni pa tudi enostavno nič, paradoks neke ‘bivajoče negativnosti’« (Das Unheimliche, str. 76). Ta razkrivajoča se skrivnost nečesa, kar naj bi veljalo za pozitivno bit, vendar to hkrati ni, se nam nenadejano razkrije kot nemogoča, nezaslišana, grozljiva in nevarna – kot ‘bivajoča negativnost’. Za prav tako pa se nam razkriva tudi ves korpus NOB: za ‘bivajočo negativnost’.
Seveda je to le en vidik zagonetke Unheimlich. Freud se opre še na svojo posebno izkušnjo. Zanimiv in unheimlich se mu zdi doživljaj z nekega potovanja v spalniku. “Sedel sem sam v oddelku spalnika, ko so se zaradi sunka med vožnjo nenadoma odprla vrata sosednje toalete in je k meni vstopil /nenadoma se je prikazal pred njim/ starejši gospod v domači halji, s potovalno čepico na glavi. Mislil sem, da /…/ je po pomoti prišel v moj oddelek, skočil sem pokonci, da bi mu to povedal, in zdajci začudeno spoznal, da je vsiljivec moja lastna podoba v zrcalu na vratih. Vem še, da mi je bila ta prikazen karseda zoprna«.
Nenadejana prikazen lastne podobe v zrcalu simbolizira nenadno, srhljivo prepoznanje prikrite plati lastnega življenja, dejavnosti, hotenja, idealov; morda zato se je zdela Freudu »karseda zoprna«; tudi kak udeleženec ali priča medvojnih in povojnih zločinov, tudi Javoršek sam, se je moral kdaj zdrzniti: in se mu je njegova podoba zazdela tuja in »karseda zoprna« in se mu je morda nenadoma ves korpus NOB razkril kot bivajoča negativnost…
S(r)amotni jezdec
Toda vrnimo se k Samotnemu jezdecu. Bolj kot kriza v Drami, ki je opisana tudi na mnogih drugih mestih, še posebej odkrito v spominih Poldeta Bibiča, je zanimiv Javorškov pogled na revolucionarno preteklost. Ta resda ni v prvem planu pričujoče kronike, pa vendar se tudi v njej razkriva Javorškov siceršnji odnos do preteklosti. Kaj hitro se namreč pokaže, da je pri navajanju ,dejstev’ močno zavezan režimski interpretaciji bližnje zgodovine, ponarejanju in prikrivanju zločinskega revolucionarnega delovanja komunistične partije in politideoloških kolovodij NOB. Kadarkoli s spomini poseže v ‘herojsko’ medvojno obdobje, se prilagodi oktroirani resnici. Tudi vsak Javorškov premislek o sedanjosti, četudi se zdi kdaj samosvoj in drzen, je še kako uglašen z vplivnim ideološko političnim ozadjem, najprej seveda z Josipom Vidmarjem, katerega dolgoletni famulus, zaupnik in varovanec je bil. Nehote pa se iz kakšnega samogovora zasvetlika tudi resnica. V poznejših delih (Nevarna razmerja, Črna krizantema, Spomini na Slovence) se to zgodi pogosto. Četudi govori o izoliranih ekscesnih dogodkih ali posameznikih, je iz opisov vendarle mogoče napraviti splošne zaključke. Dogodek, ki se bralcu zdi sprva kot fantastika, resda odurna, plod bolnega uma – in zategadelj vzbudi v njem srh in grozo – ga slednjič popelje k nenadnemu prepoznanju zlagane simbolne vrednosti osvobodilnega gibanja in upora nasploh.
»Zmeraj sem bil zoper laž«
Javoršek je kot prvoosebni pripovedovalec pragmatično skop in selektiven, kjer bi pričakovali daljši ,dokazni postopek’ ali več podrobnosti, vendar pa nič kaj skromen in izbirčen, kadar ponareja dejstva. Zavedajoč se spornosti teh postopkov, seže po »Neinprinzipu«: kakor Freudov pacient, ki bo zanikal prav tisto stvar, za katero ve, da bi nanjo utegnil pomisliti analitik. V kaj drugega kakor v piščevo zavezanost resnici bi najprej podvomil Javorškov bralec (‘analitik’), če bi posumil na katerega od postopkov prirejanja resnice, po katerih vse prerad poseže ta avtor? Zato je treba bralca prehiteti in mu postreči z izjavo: ‘ne poneverjam ničesar, ker tudi sam ne prenesem laži’. Na str. 51 nam zatrjuje: »Zmeraj sem bil zoper laž … laž kot moralno dejstvo /mi je bila/ zmeraj tuja.« Prav v tej knjigi pa se večkrat gladko zlaže. Na straneh 31 – 33 spregovori o nekaterih svojih posebej neprijetnih gledaliških izkušnjah iz preteklosti, nanje ga spomnijo aktualni nesporazumi ob krizi v Drami SNG. Posebej pomenljiva se mu zdi izkušnja iz časa njegovega partizanjenja v Rogu. Bilo je aprila leta 1944. V Bazi 20 naj bi v počastitev Dneva OF (!?) Javoršek zasnoval in uspešno izpeljal kulturni miting. Dramaturško domiselno zasnovan literarnodramski dogodek naj bi pod njegovim vodstvom izvedli v eni od tamkajšnjih globač, ki so jo spremenili v simpatičen arhitekturni približek starogrškemu teatru. Po uspešno izvedenem programu so na odru še zaplesali. Nenadoma pa se je oder pod težo plesalcev podrl in razigrana druščina se je znašla na dnu globače. Javoršek nam celo pove, da je dal lesene stebre, ki so podpirali oder, nažagati kar tovariš Luka (Franc Leskovšek), ki je bil tedaj, kot se ve, v samem vrhu partije. Toda kdo bi vedel, zakaj je to storil? To ostaja odprto. Javoršek torej v svojem spominu ‘nadvse uspeli dramski dogodek’ degradira v luči poznejšega zagonetnega incidenta, ki ga ne zna pojasniti. Tudi bralci – analitiki – smo za razjasnitev ozadja incidenta prikrajšani, lahko rečemo, da smo v zameno za njegovo razjasnitev dobili debelo laž. Laž pa se tiče praznovanja samega. Bilo je v Rogu leta 1944, 27. april pa še ni bil določen kot dan ustanovitve OF, kaj šele, da bi ga že tedaj praznovali. Kot dan ustanovitve OF so ga prvič praznovali šele – leta 1948. Oblastniki se še dolgo po vojni niso mogli zediniti okrog tega, kaj naj bi na ta dan državljani sploh slavili, in ko so se, še zmeraj ni bilo jasno, ali je datum pravšnji: ali je bil ustanovitveni dogovor prav na dan 27. aprila 1941, ali kak dan prej ali sploh kdaj drugič. In glej: leta 1958, po desetih letih praznovanj je oblast znova ukinila praznovanje dneva ustanovitve OF. Ponovno so nato ta lažni ustanovitveni datum začeli praznovati leta 1968. Javoršek je kot Vidmarjev dolgoletni tajnik gotovo vedel, da so na znamenitem sestanku aprila 1941 v vili ob Večni poti ustanavljali Protiimperialistično fronto. S Protiimperialistično fronto pa so ves svoj organizacijski napor usmerili k načrtovanemu krvavemu družbenemu prevratu – in nikakor ne v takojšni odpor proti okupatorju. Na mirno kohabitacijo in celo kolaboracijo z okupatorjem je komunistična partija pristajala že zaradi še zmeraj veljavnega pakta med Hitlerjem in Stalinom. Še več: v skladu z boljševiško oz. stalinsko maksimo “čim slabše – tem bolje” se je okupacija kot predpogoj za uspešno izvedbo revolucije naravnost morala zgoditi. Osvobodilna fronta se je ,rodila’ šele nekaj mesecev pozneje – ob nemškem napadu na SZ – saj je bilo treba zdaj z odporom proti skupnemu okupatorju podpreti ogroženo SZ, prvo deželo socializma. Zavezništvo s Sovjeti je domačim komunističnim prevratnikom predstavljalo trdno zagotovilo, da bodo oblast, četudi si jo bodo pridobili s prevaro in nasiljem, po vojni lahko obdržali. Dogodek v Rogu je torej treba uvrstiti v niz Javorškovih nesporazumov z resnico – nikakor ne (le) s teatrom in z oblastniki.
V času pisanja Samotnega jezdeca, v začetku sedemdesetih let 20. stoletja so bile oblastnikom še kako povšeči vsakršne laži, ki so potrjevale najnovejši politideološki konsenz o dnevu ustanovitve OF. Javorškov lažni, recimo mu ,literarizirani’ spomin, h kateremu se je nemara zatekel (kajti na isti 51. strani tudi pravi: »Laž kot obliko domišljije, kot zabavo, kot mišnico, kot krotko življenjsko sredstvo sem seveda uporabljal …«), je sveže kanonizirano laž in z njo ponaredek zgodovine samo še utrdil. V nezavedno potisnjena resnica pa se razkrije skozi pomenljivo simbolno govorico: spregovori z nenadejanim sesutjem odra pod razposajeno tovarišijo v Bazi 20. Spregovori skozi izmišljijo praznovanja Dneva OF, ki jo občuti kot svoj osebni polom s teatrom…
Jože Javoršek – kritik
Janez Gradišnik označi v začetku sedemdesetih let v reviji “Prostor in čas” Javorškovo pisanje za egomansko obsedenost s samim sabo. Toda samorazglašeni ‘samotni jezdec’ je proti svojim nasprotnikom, še posebej Kocbeku, kaj rad nastopil tudi v tropu – s preostalimi režimskimi pisuni in somišljeniki – tako po ‘službeni dolžnosti’ kot iz osebnih nagibov. Javoršek je znal svojo ‘polslužbeno’ obsedenost z idejnopolitičnimi nasprotniki zmeraj spretno preobleči: zdaj v splošno kritično obsodbo, zasnovano na podlagi poznavanja domačih in evropskih kulturnih tokov, denimo personalizma (ki ga je kot ideološko zablodo in grožnjo prilepil Kocbeku), drugič prepozna in obsodi kak domači kulturnopolitično in umetniško kvaren pojav, ki enako ogroža humano socialistično družbo. Negativno oznako bodisi osebne ali umetniškoestetske narave že v izhodišču pritakne vsakomur, čigar delo v nadaljevanju podvrže svojemu kritiškemu gnevu. Tak postopek označuje pravzaprav večino njegove kritiške dejavnosti. Javoršek sicer zastopa stališče, da je treba iz kritiške analize in ocene izvzeti vse, kar očitamo avtorju samemu: njegovo ideološko in nazorsko opredeljenost, njegovo škandalozno osebno življenje, njegove privatne slabosti in laži… To načelno stališče pa Javoršek (podobno kakor Vidmar, pri katerem se zgleduje) v praksi kaj rad zaobide, še pogosteje pa kar naravnost sprevrne, kakor hitro se loti konkretne kritike. Takšnemu početju smo priča v tretjem delu knjige “Samotni jezdec”. Proti koncu knjige se namreč v več zaporednih naletih loteva ,izdajalca’ Balantiča; videz je sicer, da obračunava predvsem s svojimi tožniki in kritiki, s tistimi, ki so mu sramotne in neutemeljene insinuacije glede Balantičevega izdajalstva zamerili že ob njegovi prejšnji knjigi. Najprej tedaj na hitro opravi z očitkom Janeza Gradišnika, češ da vnovič ubija že tako tragično preminulega pesnika. To, kar ga moti, nikakor ni Balantič-pesnik, zatrjuje Javoršek, pač pa njegova intelektualna drža in tudi čisto konkretno izdajalsko ravnanje. Ne samo, da je Balantič že kot dijak in študent slavistike vzbujal strah in nezaupanje zaradi svoje vključenosti v skrajne (kontrarevolucionarne) katoliške kroge, še posebej med okupacijo se ga je bala revolucionarna gverila, ki jo je menda večkrat zatožil okupatorju. Balantič je postal pravcati narodni izdajalec, je prepričan Javoršek. In zdaj se za njegovo rehabilitacijo in z njo za rehabilitacijo domobranstva oz. t. i. bele garde zavzema vesoljna protirevolucionarna in narodnoizdajalska emigracija skupaj s svojimi domačimi pristaši. Zavzema se kajpak na tak način, da manipulira in krošnjari z njegovo poezijo. Balantičeva poezija pa je, meni Javoršek, nenavadno čista, brez slehernih primesi ideološke in svetovnonazorske opredeljenosti ter nesnage; ob ,izdajalčevi’ siceršnji protirevolucionarni in ,protinarodni’ vlogi je celo presenetljivo revolucionarna in čuteče narodna. Navsezadnje se ji je prav zaradi teh značilnosti odrekla celo njegova “Katoliška bukvarna”, ko je ni želela založiti in natisniti. Treba pa se bo vendarle vprašati, meni Javoršek, odkod vsa ta njena politična in ideološka izpraznjenost in človeški defetizem, pa ta njena temna hrepenenjska razsežnost in vseprežemajoči erotizem, ki je v enaki meri kot k ženski – in gotovo še bolj usodno – usmerjen k smrti. Seveda, pravi Javoršek, smrt je tisto, kar si pesnik gotovo obsesivno želi, z njo hoče nezavedno kaznovati samega sebe – za izdajo, s katero mu je pretežko živeti. Javoršek torej zlahka pozablja, da je bila zbirka, ko jo je zavrnila katoliška založba, kot navaja sam, kajpak že napisana, napisana torej v času, ko tudi teoretično Balantiča še ni mogla ,težiti’ nikakršna konkretna krivda za izdajo. Tudi revolucija, ki ji je kot razmišljajoči katoliški izobraženec najbrž nasprotoval, se pri nas tedaj sploh še ni začela. Tu je bil torej Javoršek nenavadno željan dokazati svoj prav, z lahkoto je pozabil na svojo načelnost kritika ter hitel na vrat na nos podtikati pesniku nizkotna zlodela in tako mazati in onečaščati to, kar je v izhodišču razglasil za »nenavadno čisto poezijo«. Obsodi in umaže prav tisto poezijo, ki jo v izhodišču tako zavzeto brani pred manipulacijo onih iz emigracije in pa domačih kontrarevolucionarjev.
Javoršek v službi Minires-a
Iz Omerzove knjige o Kocbeku izvemo, da je bil Javoršek desetletje dejaven skrivni poročevalec udbe (pod kriptonimom Piette), ki je pridno sodeloval pri nadzorovanju in zalezovanju njene tedaj najslavnejše žrtve – Edvarda Kocbeka – in to kljub temu, da se je s tem pesnikom ukvarjala poleg amaterskih še množica profesionalnih ovaduhov. Kot izobraženec in svetovljan je bil Javoršek nadvse primeren ovaduh, saj je bilo treba Kocbeka, tega vrhunskega intelektualca in političnega ekskomuniciranca spremljati na njemu ustrezni ravni, ta pa je bila za običajne profesionalne agente in tudi za večino drugih ovaduhov težko dosegljiva. O intelektualni poštenosti takega – gotovo ne povsem prostovoljnega – angažmaja bi se dalo povedati veliko, o verodostojnosti, ki jo je od njegovih poročil pričakovala udba, pa bi se dalo reči le to, da jo je s svojo izobraženostjo, visoko pismenostjo, bistrino duha (kdaj pa kdaj pa tudi z domiselno prevaro) Javoršek zlahka zagotavljal (čeprav so nekateri analitiki SDV pozneje menda trdili nasprotno). Njegove knjige, ki imajo zvečine avtobiografski značaj, je treba tedaj brati tudi v luči skrite zaveze udbi, za katero v času njihovega objavljanja običajni bralec ni mogel vedeti.
Podobo avtorja Jožeta Javorška izgrajuje dandanes dvoje diskurzov, ki sta si povsem v opreki: diskurz prvoosebnega pripovedovalca, ki operira tudi s konkretnimi spominskimi navedbami in podatki ter se do vsega in vsakogar opredeljuje osebno, in pa podtalni diskurz, ki se vzpostavlja in dopolnjuje s pomočjo mnogih drugih virov, predvsem seveda zajetne Omerzove knjige o Kocbeku. Ali torej lahko pri obravnavi njegovega dela storimo tisto, česar ne Javoršek ne njegov vzornik Vidmar kljub visokoletečim načelom v svoji kritiški praksi nista zmogla? In ali ni, nasprotno, ob vsem povedanem naravnost nujno povezovati ga z njegovim življenjem, saj tisto podtalno gotovo vpliva tako na Javorškovo javno delovanje kot na ustvarjanje za javnost? Ali je potemtakem sploh mogoče izstopiti iz paradigme vidmarjanske kritike, kajti pri vsakomer je mogoče najti moteče podtalje, če ne drugje v brezdanjem labirintu njegove psihe, in ali je – po drugi strani – duhovni prostor, kjer naj bi se ta kritika v njenem deklarirano čistem smislu dogajala, odprt na podoben način kot so odprta famozna vrata Postave (F. Kafka, Proces): kamor poklicani za življenja ne more vstopiti, čeprav so bila vrata vanjo že ves čas odprta samo zanj …
Johannes Pfefferkorn in Jakob Hoogstraten
Pridigar 8,11: Kjer obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo húdo.
Bojan Štih je Jožeta Brejca – Javorška v polemiki oklical za Pfefferkorna, komu od svojih sodobnikov bi moral reči Hoogstraten? Gotovo jih je bila cela vrsta: zasliševalcev, tožilcev, sodnikov! Poimenovanje Javorška s Pfefferkornom je res duhovito, saj zadene tragikomično bistvo značaja in početja Jožeta Brejca-Javorška, govori namreč o konvertitstvu kristjana v materialista-ateista, predvsem pa v uslužnega režimskega ovaduha s tajnim imenom Piette. Kot pisec in javni kulturni delavec neprizanesljivo napada ne dovolj spokorjene ali spreobrnjene nekdanje istomišljenike. Obračunava celo z mrtvimi, v vojni ali po vojni zločinsko pobitimi kontrarevolucionarji. Ne prizanaša niti tistim od njegovih tovarišijskih kompanjonov, ki so v povojnem času ,sramotno’ odstopali od svojega prvotnega revolucionarnega zagona in zategadelj sejali okoli sebe le še dvom v revolucijo, takšen je bil tudi Bojan Štih. Poimenovanje oznovskih oz. udbovskih inkvizitorjev – tipa Ribičič, Bavcon, Roter – z Hoogstratnom pa bi bil pravi evfemizem, čeprav je kajpak tudi slavni inkvizitor, magister noster Jakob Hoogstraten (alias Iacobus de Alta platea) mnoge kruto preganjal, nemara spravil celo ob glavo in zagotovo marsikoga skuril /vendar iz knjige, v kateri je za zmeraj obtičal – iz »Pisem mračnjakov« – teh podrobnosti ne izvemo). Pri vsem tem ne smemo zanemariti, da je naveza med Hoogstratni in Pfefferkorni splošna značilnost slehernega despotstva, najsi bo teokratske ali avtokratske narave. Prav to dvoje povezuje vse prelomne dobe v zgodovini. Obdobju iz začetka novega ali, če hočete, ob izteku srednjega veka, ko je boj humanistov z ,mračnjaki’ povzela in hkrati krvavo radikalizirala reformacija z Luthrom na čelu – s tem pa tudi sama zapadla v mračnjaštvo – je mogoče v dvajsetem stoletju postaviti ob bok obdobje revolucij in t. i. ljudskih demokracij, ki je sledilo dekadenci buržoazno-aristokratskega despotizma v Evropi pred prvo svetovno vojno. Po kratkem premoru z nastavki novega humanizma, ki je sledil razpadu mračnjaških komunističnih režimov, slonečih na terorju, inkviziciji in ovaduštvu, in potem, ko smo že mislili, da se duh časa dokončno odvrača od sle po istomišljeništvu ter politideološki izključevalnosti, zaznavamo dandanes tako doma kot v naši širši evropski družini vnovično hotenje po vzpostavitvi režima, ki bi enako kot vse pretekle diktature in despotizmi temeljil na pregonu in ovaduštvu vseh in vsega, kar ni ‘naše’.
