Uvodnik – Gregor Samsa in diktatura

486

                                        

                                                                                                                     Gregor Samsa in diktatura

 

                                                                                                                                 Denis Poniž

 

Ko se je Gregor Samsa nekoč zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. To je uvodni stavek ene od najbolj znanih novel judovsko-nemškega pisatelja Franza Kafke, naslovljene Preobrazba (Die Verwandlung, 1915). Ko se je pisec tega sestavka nekoč zbudil iz nemirnih sanj, je presenečen, kaj presenečen, pretresen do kosti, ugotovil, da je med spanjem njegovo domovino ugrabila diktatura. Naenkrat se je med ljudmi, po medijih, praktično povsod razširila strašna beseda: diktatura! Potem so dodali, vseznalci, ki si domišljajo, da vedo, kaj je diktatura, čeprav nič ne vedo, še: strahovlada! Diktatura ali strahovlada, enkrat oboje, drugič prvo, tretjič drugo. Beseda diktatura se je pojavila v vseh medijih, klasičnih, tiskanih in novih, digitalnih. Seveda v tistih medijih, katerih lastniki in časnikarji vedo, kaj je prava, originalna diktatura! Ne samo domači mediji, kmalu so tudi nekateri tuji pričeli poročati, da v moji domovini zapirajo in pretepajo novinarje in novinarke, jim ne dovolijo, da bi brez samocenzure poročali o tej strašni diktaturi in njenih grozotah, tudi strahovlada imenovanih. Zapori so tako polni časnikarjev in časnikark, da morajo vrli sodniki in sodnice na prostost izpuščati tihotapce ilegalnih migrantov! Dogajajo se še druge nečednosti, ki so posledice strašne diktature, nečednosti o katerih veliko vedo samo izbranci, ki so sami sebe poimenovali »raziskovalni novinarji«, a so v  resnici ljudje z bujno domišljijo in sposobnostjo prefriganega laganja, potvarjanja dejstev in žaljenja drugače mislečih. A niso žrtve trpljenja in muk diktature samo novinarji in novinarke, ampak tudi naši najboljši, neprekosljivi umetniki in umetnice, kulturniki in kulturnice, a tudi nekateri znanstveniki in znanstvenice vseh mogočih profilov, predvsem tistih, ki jih proizvajajo na Kardeljevi ploščadi. Vse te svobodomiselne nesrečneže je stisnila za vrat diktatura, tudi strahovlada imenovana. Diktatura je neusmiljeno zgrabila za vrat tudi prišleke iz drugih dežel, posebej tiste, ki nikakor niso hoteli priznati in nočejo priznati, da je moja domovina lahko tudi njihova, nihče jim ne odreka pravice, da tu prebivajo in delajo, le pljuvati ne smejo po njej in jo lažnivo blatiti, kar je bilo za marsikoga edino umetniško ali kulturno početje, ki ga je zares vešč. Diktatura! Strašna beseda za še bolj strašne reči, dejanja in ukrepe! Diktatura!

Ker sam, neveden, nepoučen, poln dvomov, nisem opazil nikjer nobenega znaka, nobenega ukrepa, ki bi potrjeval, da je mojo domovino ugrabila diktatura, sem se počutil kot ubogi Gregor Samsa; kako se je počutil, se bralci lahko poučijo v katerem od slovenskih prevodov te zagonetne novele, prebrati jo je treba od začetka do konca. A sto in več grl je kričalo in kriči: dol z diktaturo! Za medije je to postala največkrat ponovljena beseda: diktatura! In sem šel, tako sem se naučil v svojem že kar dolgem življenju, prebirat različne definicije te grozne besede. Najbližja mi je bila wikipedija: »Diktatura, tudi diktatorstvo, je politična ureditev, v kateri ima vladajoči razred, največkrat pa posameznik, neomejeno oblasti.« FRAN/SSKJ meni enako, le da »neomejeno oblast« pripisuje »razredu ali posamezniku.« Pustimo ob strani nejasnosti, kaj sta obe definiciji hoteli sporočiti z »vladajočim razredom« ali kar »razredom«, saj je verjetno mišljena »ena in edina stranka« (nacionalsocialistična, fašistična ali komunistična), pomembno je, da lahko diktaturo preprosto definiramo kot »neomejeno oblast posameznika«. Wikipedija v nadaljevanju gesla našteje nekaj diktatorjev. Zanimiv izbor in znana imena! A med njimi, začuda, nisem našel nobenega živečega slovenskega politika? Bo treba ažurirat wikipedijo?

In sem bil še bolj zbegan. Mislil sem, da ima moja domovina, ki je tudi ena od držav Evropske skupnosti, demokratično parlamentarno ureditev, ki med drugim omogoča najrazličnejša politična združevanja, v stranke, gibanja, krožke, društva in tako naprej, da je oblast razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo, da se zakoni sprejemajo v parlamentu ali,  če hočete, v državnem zboru (mimogrede: se je ta »zbor« pritihotapil iz prejšnjega enopartijskega (totalitarnega? diktatorskega?) sistema, udejanja pa jih vlada s predsednikom vlade na čelu. Nad obema vejama bedi tretja, sodna, z najvišjim organom, ki se imenuje Ustavno sodišče. Ker nisem nikjer prebral, da bi bila katera od teh institucij odpravljena ali celo, Bog ne daj, krvavo zadušena, ostaja ta nesrečna diktatura nedotaknjena, kar naprej se vali iz ust novinarjev in novinark, de luxe kulturnikov in umetnikov, celo nekaterih znanstvenikov in znanstvenic, zraven pa je piskrček pristavilo še nekaj brezdelnežev, uživalcev prepovednih drog, samooklicanih pojočih rešiteljev v diktaturo porinjene domovine. Pred kratkim je bil tej diktaturi javno napovedan boj (do zadnje kaplje krvi!). Po pravilu: če diktature ni, si jo moramo za vsako ceno izmisliti, kajti boju se ne bomo odpovedali! Kdor pozorno bere ta spis, bo ugotovil, da se pisec pred to nevidno diktaturo počuti podobno zmedeno, nelagodno in prestrašeno, kot se je počutil Gregor Samsa, ko je spoznal, da ni več v človeškem, ampak v hroščevem telesu. Sem prespal nasilno zrušitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, sem zaradi nemirnih sanj preslišal tanke na ulicah glavnega mesta, strele in detonacije, ki običajno spremljajo tako nasilno preobrazbo demokratične v diktatorsko oblast? Zginevajo ponoči ljudje, za katerimi se izgubi vsaka sled? So prepovedani časniki, je cenzura na televiziji in radiju? Nam je diktatorski režim izklopil internet? Ali policija vsak poskus protestiranja na ulici utiša s pendreki, solzivcem in vodnim topom? So zgrajena koncentracijska (»prevzgojna«) taborišča, kamor diktator s pomočjo policije in vojske zapira svoje nasprotnike? Edini sklep: ta diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!

Kaj dela Evropa, da se tako rekoč v njenem telesu lahko razvije diktatorska oblast, ki zatira vse drugače misleče? Se je Gregor Samsa res prebudil, spremenjen v velikanski mrčes?