Tine Debeljak in slovensko-ukrajinska kulturna povezanost
Lev Detela
Ob stodvajsetletnici rojstva pomembnega slovenskega kulturnega delavca, literarnega zgodovinarja, pesnika, esejista, prevajalca, kulturnega posrednika in urednika
Mogoče ni dovolj znano, da je bil pesnik, prevajalec, esejist in kulturni posrednik dr. Tine Debeljak, ki je umrl leta 1989 v argentinskem zdomstvu, vse svoje dolgo ustvarjalno življenje podpornik slovensko – ukrajinske kulturne povezanosti. V desetem letniku revije Meddobje (št. 1 -3), ki jo še danes izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, je leta 1967 natisnjeno njegovo predavanje ob inavguraciji na filozofsko – humanistični fakulteti Ukrajinske katoliške univerze papeža sv. Klementa v Rimu, kateri je bil priključen po Debeljakovem posredovanju tudi slovenski oddelek. V omenjenem predavanju predstavi leta 1903 v Škofji Loki rojeni Debeljak vidnega ukrajinskega pesnika pa tudi prozaista „nove romantike fin de siécla“ Ivana Franka, ki se je rodil leta 1856 v Nahujevičih v tedanji avstrijski Galiciji na ozemlju ukrajinske uniatske Cerkve. Pri tem poudari, da je Franko po klasiku „stare romantike“ Tarasu Ševčenku zagotovo največji pesnik novega ukrajinskega literarnega obdobja.
Na Dunaju, kjer je Franko leta 1893 doktoriral na oddelku za slovansko filologijo pri Vatroslavu Jagiću, ki je bil naslednik ustanovitelja in utemeljitelja nekdaj svetovno pomembne dunajske slavistike Frana Miklošiča, ima kar tri spominska obeležja. Pred uniatsko cerkvijo sv. Barbare v prvem mestnem okraju se nahaja Frankov doprsni kip, na njegovo dunajsko stanovanje na Wipplingerstrasse 26 v prvem okraju opozarja spominska plošča – in tudi na dunajski univerzi, kjer je doktoriral, so ob stoletnici tega dogodka leta 1993 odkrili spominsko obeležje.
Debeljak se navezuje v svojem predavanju o Franku, ki je umrl leta 1916 v takrat še avstrijski Galiciji v Lvivu, znanem tudi z nemškim imenom Lemberg, na tedaj zelo aktualno pokoncilsko sodobnost. V ospredju njegovih izvajanj je analiza značilne Frankove pesnitve Ivan Višenski, ki je po Debeljakovem mnenju za današnji pokoncilski čas posebno zanimiva, „ saj predstavlja … boj med Zahodom in Vzhodom, med latinsko rimsko Cerkvijo in grško bizantinsko, veže pa ju kot oblikovalec pesnik, rojen in krščen v uniatski ukrajinski Cerkvi.“
Debeljak meni, da so Franka podobno kot na Slovenskem Aškerca posebno zanimali socialni in naturalistični motivi. Toda proti koncu 19. stoletja se je začel vedno bolj v proznih pa tudi pesniških stvaritvah naslanjati podobno kot Cankar na simbolizem, impresionizem in novoromantični spiritualizem, čeprav ni bil religiozen in je postal eden prvih galicijskih socialistov. Na Dunaju se je med drugim povezal s takratnimi vodilnimi avstrijskimi socialnimi demokrati.
V tem kontekstu je posebno zanimiva Frankova epska pesnitev Ivan Višenski iz leta 1900. Debeljak ji je posvetil velik del obsežnega predavanja ob inavguraciji na filozofsko – humanistični fakulteti Ukrajinske katoliške univerze v Rimu. Pesnitev obsega dvanajst štirijambskih štirivrstičnic brez rim. Začenja se z opisom meniške republike na sveti gori Atos nad Egejskim morjem, kjer je Višenski, ki je živel v času protestantske reformacije in katoliške protireformacije, leta 1620 umrl. To je bil tudi čas najhujšega boja med rimsko in pravoslavno Cerkvijo na ukrajinskih tleh. Franko, katerega literarni opus obsega več kot sto zvezkov zbranih del, v nekem članku o Višenskem omenja zbor pravoslavnih Ukrajincev leta 1621 v Lucku, kjer so sklenili poslati na goro Atos odposlance, ki bi prosili „ učene in pobožne ljudi ukrajinskega rodu, naj se vrnejo domov, da branijo pravoslavje“. Pri tem so mislili tudi na Višenskega, ne da bi vedeli, da je že umrl.
Dejstvo je, da se je v sporu med Rimom in Bizancem leta 1596 v Brestu večina ukrajinskih škofov (razen dveh) skupaj s kijevskim metropolitom odločila za povezavo z Rimom. Za to povezavo so se potegovali tudi poljski kralji, toda Ukrajince so hoteli polatiniti, kar pa jim ni uspelo. V ospredju je bila „velika politika“ in, podobno kot dandanes, medsebojni boj kontroverznih sil.
Ukrajinski škofje so tedaj sicer ohranili svoj grški pravoslavni obred, toda odpor proti Rimu naklonjeni povezavi je bil izredno močan, ker je unija bolj razdruževala kot povezovala. Po vsej Ukrajini so izbruhnili boji in pustošenja. Višenski se je uprl latinizaciji Ukrajine in v raznih spisih ožigosal „poganske prebrisanosti in zvijače“. Bil je glasnik preprostega konservativnega ljudstva, živečega še iz globoke stare vere in bizantinske tradicije.
Franko v svoji pesnitvi predstavi Višenskega iz svojega zornega kota kot refleksijo verskega boja v oddaljeni Ukrajini na ozadju impresionistično zarisane narave. Pri tem Debeljak z ozirom na tedaj aktualno pokoncilsko stvarnost postavi ključno vprašanje: Je dandanes možen svetovni cerkveni zbor, ki ki vzpostavil ponovno edinost vsega krščanstva in edinost vsega človeškega rodu? Želi si novo ekumensko dobo, ki naj ob razumevanju vzhodnih problemov pripelje do lepšega razumevanja med Vzhodom in Zahodom.
Že leta 1964 je Debeljak ob stopetdesetletnici Tarasa Ševčenka v reviji Meddobje zapisal, da je ta ukrajinski vrstnik našemu Prešernu razglašal prav tako kot Prešeren v Zdravljici bratstvo narodov v ljubezni in pravičnosti. Na kratko se je dotaknil tudi Ševčenkovega „kulta“ pri Slovencih. Tega je začel krščanski socialist dr. Janez Evangelist Krek, ko se je poimenoval „hetman Ostap v slovenski siči“, kar je bil namig na nekdanjo ukrajinsko kozaško avtonomijo ob Dnjepru (ukr. Dnipru), predvsem pa je ukrajinski kult razvijal Jože Abram – Trentar kot prevajalec obeh Ševčenkovih pesniških zbirk Kobzar in Hajdamaki v slovenščino.
V smislu univerzalne in vseslovansko povezovalne slavistične vede, kot jo je v 19. stoletju začrtala Miklošičeva dunajska slavistika, je Tine Debeljak v argentinski emigraciji na veliko opozarjal tudi na leposlovne dosežke pri drugih slovanskih narodih, na primer pri Čehih in Poljakih. Emila Ciawlowskega je vzpodbudil za esej o beloruski književnosti, ki je bil objavljen leta 1978 prav tako v reviji Meddobje (št. 4, 1978).
Razvoj te malo znane književnosti je povezan z zgodovinskimi dogajanji v nekdanji mnogonarodni Velikolitovski kneževini, v katero so bili Belorusi vključeni kar več stoletij in kjer je nastalo več rokopisov v starobeloruščini. Pozneje, pod poljsko in rusko oblastjo, je bila beloruščina prepovedana. Pisati se je smelo le v poljščini in v velikoruščini. Po prvi svetovni vojni je šla poljsko – ruska meja čez belorusko ozemlje. Nastali sta dve kulturni središči, zahodno v Vilni in vzhodno v Mensku (rus. Minsku). Ta informativni esej je Debeljak v isti številki Meddobja obogatil s prevodi iz novejšega beloruskega pesništva. Poslovenil je pesmi avtorjev iz obdobja boljševiške revolucije in protirevolucije Janka Kupale, Alaize Paškievič in Jakuba Kolasa. V daljši pesnitvi Simon Muzika izpod peresa Jakuba Kolasa lahko preberemo tudi te značilne boleče verze v Debeljakovem prevodu:
Bratje moji Belorusi!
V strašni knjigi ljudskih del
je sam Bog, da nas preizkusi,
v delež dal nam ta predel…
Tu na naših tleh, zemljiščih,
tolkla se je Poljska z Litvo,
da na njunih pogoriščih
je dobila Moskva bitko!
Tu nedolžna kri se lila,
nam vasi požigal Šved,
in Moskal, tiranska sila,
je s terorjem delal red…
Česa vsega doživeli
nismo, bratje, v vekih teh!
Mnogo smo talentov imeli –
zlomljeni leže v grobeh…
Toda – kraj se ni še zrušil,
narod še stoji zravnan,
ni nam duše še zadušil
ne Moskal ne poljski pan!
Kdo naj nam pravico jemlje
biti sam svoj gospodar
in ta košček rodne zemlje
imenovati – rojstni kraj?
