Korenine krize I. del

314

 

                                                                                                                       Korenine krize I. del

 

                                                                                                                                Rod Dreher

 

                                                                                                        iz angleščine prevedel Andrej Lokar

 

V toplem večeru pozne jeseni nedavno upokojena ženska sedi na prednji verandi svoje predmestne hiše ter se pogovarja o dogajanju v svetu. Prizor se odvija dva tedna pred volitvami Trump-Clinton, pri čemer se zdi, kot da bi vse razpadalo, soglašata sosedi. Kako je mogoče, da je naša država zabredla v tak položaj, ugibata. Kulturno gledano obe ženski sodita v delavski razred, a zaradi gospodarske rasti in družbene mobilnosti na polovici 20. stoletja vstopata v svoja zlata leta kot pripadnici nižjemu srednjemu sloju. Amerika je bila nadvse dobrohotna do njiju in do njunih družin.

In vendar nobena od žensk ne gleda z zaupanjem na prihodnost svojih vnukov. Prva pripoveduje, da je v minulem letu obiskala šest praznovanj za nosečnice mlajših žensk v okviru svoje družine in v svojem družbenem okolju. Nobena od nosečnic ni imela moža. Nekatere so imele več kot enega izvenzakonskega otroka. Obe sivolasi ženski vesta, kakšni sta videti pomanjkanje in negotovost, in ne moreta verjeti, da bodo tiste mlade ženske rodile otroke v domovih brez očetov, saj jima je jasno, kako je otrokom v takih razmerah hudo. Sicer pa: kje so očetje? Kaj je narobe z mladimi moškimi v današnjem času?

Obe ženski sta krščanski konservativki, zagovornici življenja in ne bosta nikoli podprli splava. Raje imata otroke rojene kakor iztrebljene v maternici, ne glede na ceno te odločitve. Vrhu tega težko sprejemata normalizacijo rojevanja zunaj zakonske zveze. V 40. letih, ko sta se rodili, je odstotek izvenzakonskih rojstev pri beli populaciji znašal 2 odstotka. Zdaj znaša okrog 30 odstotkov (povprečje neporočenih mater je 41 odstotkov) (1) »Tako je, kot da bi ves svet razpadal,« zavzdihne ena od žensk.

»Srečna sem, da mi ni treba hoditi naokrog in tega gledati,« reče druga.

Ženski si stvari ne domišljata. Ves njun svet razpada. Politolog Charles Murray to izpričuje v svoji knjigi z zgovornim naslovom Coming Apart: The State of White America 1960-2010 (Razpadati: stanje bele Amerike 1960-2010). Murray je svojo analizo osredotočil na beli delavski razred, toda družbenokulturnih trendov, ki so ga razdejali, ne moremo omejiti zgolj na belce. Prav tako 60. leta niso bila začetek razkroja, čeravno pomenijo prelom. Živimo v posledicah idej, ki so bile spočete pred mnogimi generacijami in rezultat teh odločitev je, da izgubljamo svojo religijo – kar je neprimerno hujša kriza, kot je izguba navade, da bi hodili v cerkev.

 

Beseda religija izhaja iz latinske besede religare, kar pomeni »po-vezati«. S sociološkega vidika je religija koherentni sistem prepričanj in praks, skozi katere posamezniki občestva vedo, kdo so in kaj jim je storiti. Ta prepričanja in prakse ohranjamo, da bi se v njih ukoreninili in da bi izrazile sakralni red, ki hkrati utemeljuje in transcendira eksistenco. Pripovedujejo in udejanjajo zgodbo, ki povezuje občestvo.

Izguba krščanske religije je razlog, zaradi katerega se zahod že nekaj časa drobi, kar je proces, ki se odvija čedalje bolj pospešeno. Kako je do tega prišlo? Nastopilo je pet prelomnih dogodkov, ki so v teku sedmih stoletij pretresli zahodno civilizacijo ter jo odtrgali od njene starodavne religije:

 

  • v 14. stoletju izguba vere v integralno povezanost med Bogom in stvarstvom – ali, če naj uporabimo filozofsko izrazje, med transcendentno realnostjo in materialno realnostjo
  • razpad religiozne enotnosti in religiozne avtoritete med protestantsko reformacijo v 16. stoletju
  • razsvetljenstvo v 18. stoletju, ki je nadomestilo krščansko religijo s kultom Razuma, privatizacijo religioznega življenja in vzpostavilo obdobje demokracije
  • industrijska revolucija (okrog 1760-1840) in porast kapitalizma v 19. in 20. stoletju
  • seksualna revolucija (1960 – do današnjih dni)

 

Tale očrt zahodne kulturne zgodovine od visokega srednjega veka namenoma izpušča njen velik del. Hkrati pa se nagiblje k intelektualnemu razumevanju zgodovine kot vzročnosti. V resnici pogosto ideje porajajo materialne posledice. Odkritje Novega sveta in izum tiska, oboje v 15. stoletju, ter izum tablet za kontrolo rojstev in medmrežja v 20. stoletju so omogočili ljudem, da si lahko zamišljajo stvari, ki jih prej niso nikoli posedovali, s tem pa se jim tudi porajajo nove misli. Zgodovina nam ne ponuja čistih, premočrtnih vzročnih linij, ki povezujejo dogodke in jim podeljujejo jasni red. Zgodovina je pesnitev, ne pa silogizem.

Vse, kar smo povedali izpostavlja vlogo, ki so jo ključne ideje – še posebej ideje o Bogu – odigravale v zgodovinskih spremembah ter nam ponuja konceptualno razumevanje narave naše današnje krize. Pomembno je dojeti to sliko, čeprav je nepopolna in pretirano poenostavljena, če hočemo razbrati, zakaj je ponižna benediktinska pot tako neznanska protisila zoper razkrajajoče težnje modernitete.

 

Ljudje so v srednjem veku živeli v svetu, ki ga filozof Charles Taylor imenuje »začarani svet« in ki je bil tako drugačen od našega, da se moramo temeljito potruditi, če si ga hočemo predstavljati. Mi na modernem Zahodu smo na oddaljeni obali, pogled na svet naših srednjeveških prednikov pa leži onkraj obzorja, nedosegljiv očem.

V srednjem veku so ljudje doživljali Božje kot neprimerno bolj navzoče v njihovih vsakdanjih življenjih. Kakor je veljalo za večino ljudi skozi vso zgodovino, je bila religija, tako za kristjane kakor za nekristjane, povsod – in to je ključno – stvar ne le vere, marveč izkustva. V mišljenju srednjeveškega krščanstva sta duhovni svet in materialni svet prežemala drug drugega. Meja med njima je bila tenka in prepustna. Ali povedano z drugimi besedami: ljudje so v srednjem veku izkusili vse, kar je bilo na svetu, zakramentalno.

Sami povezujemo to besedo s Cerkvijo in prav je tako. Krst je na primer zakrament in prav tako obhajilo. To so specifični obredi, med katerimi je Božja milost navzoča na poseben način ter izvaja resnično preobrazbo na tiste, ki so pri njih soudeleženi. Toda zakramentalizem je v srednjeveškem mišljenju imel neprimerno širši in globlji pomen. Ljudje so v tistih časih razumeli vse, kar je obstajalo, tudi čas, v nekem pogledu zakramentalno. To se pravi, verjeli so, da je Bog prisoten povsod in da se nam razodeva prek ljudi, krajev in stvari, skozi katere je strujila njegova moč.

Moč svetih krajev in relikvij svetnikov je bila za srednjeveškega človeka tako silna, ker Bog ni bil navzoč v nekem medlem duhovnem smislu, kot vrhovni nadzornik, ki tiho upravlja fevdalno posestvo. Bil je tam, piše Taylor, »kot neposredna realnost, kakor kamenje, reke in gore.« (2) Specifični način njegove navzočnosti je bil skrivnost – in vir razglabljanj ter sporov tudi v tistem času –, toda nikakor ni bilo sporno, da je bil navzoč. Edini razlog, da je materialni svet sploh imel kakšen pomen, je bilo njegovo razmerje do Boga.

Srednjeveški človek je gojil prepričanje,  da je bila realnost – kar je bilo resnično realno – zunaj njega in da mu je bilo bivanje v temi Padca onemogočilo zaznavanje te realnosti. Toda do nje je lahko vzpostavil intelektualno razmerje preko vere in razuma, spoznal pa jo je lahko preko spreobrnitve v srcu. Celotno vesolje je bilo prežeto z bivanjem Boga v oblikah, ki jih moderni ljudje, čeravno so kristjani, težko dojamejo. Srednjeveški kristjani so jemali besede sv. Pavla, zabeležene v Apostolskih delih»zakaj v njem živimo in se gibljemo in smo« – in v njegovem Pismu Kološanom»On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse« – neprimerno bolj dobesedno, kot to počnemo mi sami.

Srednjeveški človek ni samega sebe dojemal kot bistveno ločenega od naravnega reda; nasprotno: odtujenost, ki jo je občutil, je bila posledica Padca, katastrofe, ki je, kakor jo je sam razumel, oteževala ljudem, da bi videli stvarstvo, kakršno v resnici je. Njegova naloga je bila, da bi se spojil z Božjo ljubeznijo ter uglasil svoje lastne korake z velikim kozmičnim plesom. O resnici je jamčil Božji obstoj, njegov Logos, božansko načelo reda, ki se je popolnoma razodel v Jezusu Kristusu, a je do neke mere navzoče v vsem stvarstvu.

Srednjeveška Evropa ni bila krščanska utopija. Cerkev je bila nedopovedljivo skorumpirana, nasilno izvajanje oblasti – kdaj pa kdaj tudi s strani same Cerkve – pa se je zdelo, da vlada svetu. In vendar kljub radikalni zalomljenosti njihovega sveta so ljudje srednjega veka nosili v svoji domišljiji mogočno vizijo vzajemnosti. Vladalo je splošno mnenje, da so ljudje gradili realnost, ki jih je usposabljala, da so konceptualno harmonizirali vse ter sredi kaosa izsledili pomen.

Srednjeveška koncepcija realnosti je stara ideja, ki predhaja krščanstvo. V svoji zadnji knjigi Zavržena podoba (The Discarded Image) je C.S. Lewis, poklicni medievalist, pojasnil, kako je Platon verjel, da lahko dve stvari vzpostavita medsebojno razmerje samo prek nečesa tretjega. V tem, kar je Lewis imenoval srednjeveški »vzorec«, je vse, kar je obstajalo, bilo, skozi svoje skupno razmerje do Boga, povezano z vsemi ostalimi obstoječimi stvarmi. Naše razmerje do sveta je posredovano prek Boga in naše razmerje do Boga je posredovano prek sveta.

Človeštvo ne prebiva v hladnem brezpomenskem vesolju, marveč v kozmosu, v katerem vsaka stvar ima svoj pomen, saj participira v življenju Stvarnika. »Vsako posamezno dejstvo in vsaka posamezna zgodba,« piše Lewis, »postane zanimivejša in mamljivejša, če, s tem da sta ustrezno usklajeni, popeljeta um posameznika nazaj do Vzorca kot celote.« (3)

Za srednjeveške ljudi, pravi Lewis, je bilo opazovanje kozmosa kot »gledanje na veliko stavbo« – najbrž kot na stolnico v Chartresu –, ki je bila »ogromna v svoji razsežnosti, a je prinašala potešitev s svojo harmonijo«.

Srednjeveški model je razumel celotno stvarstvo kot povezano v kompleksni enotnosti, ki je zaobjemala ves čas in prostor. Svoj vrhunec  je dosegel v nadvse kompleksni, racionalistični teologiji, poznani pod imenom sholastika, katere najuglednejši predstavnik je bil v 13. stoletju bleščeči dominikanski pater Tomaž Akvinski (1225-1274).

Med središčne nauke sholastike sodi misel, da vse svari obstajajo in posedujejo od Boga podeljeno esencialno naravo, ki je neodvisna od človekove misli. To držo imenujemo »metafizični realizem«. Iz te misli izhajajo tisti, kar so po mnenju Charlesa Taylorja, trije temeljni oporniki, na katerih sloni srednjeveški krščanski »imaginarij« – se pravi vizija realnosti, ki so jo sprejemali vsi ortodoksni kristjani od zgodnje Cerkve vse do poznega srednjega veka:

 

  • svet in vse v njem je del harmonične celote, ki ji vlada Bog in ki je napolnjena s pomenom – in vse stvari so znamenja, ki namigujejo na Boga
  • družba je utemeljena v tej višji realnosti
  • svet je nabit z duhovno močjo

 

Tile trije oporniki so se morali zrušiti, da bi lahko moderni svet vstal iz kršja, pravi Taylor. In zrušili so se. To se ni zgodilo nenadoma in ni se dogajalo premočrtno. A zgodilo se je. Teolog David Bentley Hart opisuje to spremembo kot odpiranje »domišljijskega brezna med predmodernim in modernim svetom. Človeška bitja so zdaj v nekem pogledu zaživela v svetu, ki je bil drugačen od sveta, v katerem so živeli njihovi predniki.« (4)

Teolog, ki je največ prispeval, da bi se podrl hrast srednjeveškega modela – to je: krščanskega metafizičnega realizma –, je bil frančiškan z Britanskega otočja, William Ockham (1285-1347). Sekira, ki so jo on in njegovi teološki zavezniki izdelali, da bi opravili posel, je bila velika ideja, poznana pod imenom nominalizem.

Realizem trdi, da je esenco v eksistenco stvari vgradil sam Bog in da o njenem poslednjem pomenu jamči ta navezanost na transcendentni red. To predpostavlja, da je stvarstvo doumljivo, ker ga racionalno urejata Bog in Njegovo razodetje.

»Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod poroča o delu njegovih rok«, kakor pravi Psalmist. Misel, da materialni svet razkriva delovanje transcendentalnega reda je bila prisotna v antični filozofiji ter v številnih svetovnih religijah, tudi neteističnih, kakršna je daoizem. Metafizični realizem nam govori, da je strahospoštovanje spričo narave, lepote ali dobrega – občutek, da mora obstajati nekaj več od tistega, kar okusimo s svojimi čuti –, smiselna intuicija. Ne pove nam, kdo je Bog, ampak govori nam o tem, da si teh stvari ne predstavljamo v domišljiji: nekaj – ali Nekdo – je tam.

Tomaž Akvinski je stvari postavil takole: »Vedeti, da se nam nekdo približuje, ni isto kakor vedeti, da se nam približuje Peter, tudi če je Peter tisti, ki se nam približuje.« Prek molitve in kontemplacije lahko gradimo na tej intuicij ter spoznamo identiteto Tistega, ki ga čutimo. Na primer stremljenje k pomenu in resnici, ki je skupno vsem ljudem, pravi David Bentley Hart, »je preprosto manifestacija metafizične strukture celotne realnosti.«

Toda če se neskončni Bog razodene skozi končno materijo, ali mar to ni Zanj omejitev? Ockham je mislil tako. Zanikal je metafizični realizem, da bi ubranil Božjo suverenost. Strah ga je bilo, da bi realizem omejil svobodno delovanje Boga. Po Ockhamovem prepričanju, če je nekaj dobro, je to zato, ker je Bog tako hotel. Pomen vseh stvari izhaja iz Božje suverene volje – to se pravi: ne zaradi tega, kar on je, ali zaradi njegove participacije v njihovem bivanju, marveč ker tako on zahteva. In če on opredeli nekaj kot dobro danes, isto stvar pa kot zlo naslednji dan, je to njegova pravica.

Ta ideja predpostavlja, da predmeti nimajo svojega notranjega pomena, pač pa samo pomen, ki jim ga pripisujemo, zato pa tudi nobene pomenske eksistence zunaj uma. Miza je samo les in žeblji v določenem sestavu, dokler ji mi ne podelimo pomena s tem, da jo imenujemo »miza«. (Nomen je latinska beseda za »ime«, odtod nominalizem).

V Ockhamovi misli je Bog neka vsemogočna entiteta, ki je popolnoma ločena od Stvarstva. Bog mora obstajati, je učil Ockham, sicer bi njegova svoboda delovanja morala biti omejena z zakoni, ki jih je sam ustvaril. Po njegovem mnenju resnično vsemogočni Bog ne more biti z ničimer omejen. Če je potemtakem nekaj dobro, je dobro, ker je Bog tako dejal. Zato pa je Božja volja pomembnejša od Božjega intelekta.

Vse to zveni kakor nesmiselno dlakocepljenje, vendar s tem ne smemo pretiravati. Srednjeveški metafiziki so verjeli, da narava namiguje na Boga. Nominalisti v to niso verjeli več. Verjeli so, da ni nobenega notranjega pomena, ki bi obstajal objektivno znotraj narave in ki bi ga bilo mogoče odkriti z razumom. Pomen je zunanji – to se pravi: podeljen odzunaj, od Boga – in človeku dostopen zgolj prek vere vanj in v Njegovo razodetje.

Če vam to zveni preprosto in zdravorazumsko, potem lahko začnete dojemati, kako revolucionaren je bil nominalizem. Kar je bilo nekoč radikalna teorija, je sčasoma postalo osnova za način, kako je večina ljudi razumela razmerje med Bogom in Stvarstvom. Omogočila je obstoj modernega sveta – toda, kakor bomo videli, tudi ustvarila pogoje za to, da je lahko človek zasedel prestol Boga.

Ideje se ne odvijajo v praznini. Kakor je poudaril C.S. Lewis, »Mi smo v resnici sprijaznjeni z idejo, da je v vsaki dobi človekov um globoko pod vplivom vladajočega modela vesolja. Toda promet je dvosmeren; na model vpliva prevladujoči tip uma«. (5) Nominalizem je vzniknil iz neke nemirne civilizacije, katere ljudje so iskali nekaj drugega. Srednji vek je bil čas intenzivne vere in duhovnosti, toda kakor kažeta tudi umetnost in poezija 14. stoletja, je človeštvo začelo odvračati svoj pogled od nebes in ga usmerjati proti temu svetu.

Po Ockhamu so takoimenovani predstavniki naravne filozofije – misleci, ki so preučevali naravo in bili predhodniki znanstvenikov – začeli opuščati metafizični balast, ki so jim ga zapustili Aristotel in njegovi srednjeveški nasledniki. Odkrili so, da ni nujno poznati filozofsko teorijo o bivanju nekega naravnega pojava, če ga hočemo preučevati empirično in iz tega izvajati svoje zaključke.

Sočasno je v svetu umetnosti in literature vzniknil nov poudarek na naturalizmu ter individualizmu. Stari svet je s svojimi metafizičnimi gotovostmi, svojimi formalnimi hierarhijami ter s svojo duhovno osredinjenostjo postopoma prenehal vladati nad domišljijo zahodnega človeka. Umetnost je postala manj simbolična, manj idealizirana, manj osredotočena na religiozne teme in bolj zaposlena z življenjem človeka.

Vzorec je trepetal zavoljo filozofske grožnje, toda strašni dogodki zunaj sveta umetnosti in idej so prav tako pretresli njegovo bistvo. Vojne – predvsem stoletna vojna med Francijo in Anglijo – so razdejale zahodno Evropo, ki je obenem bila žrtev tudi katastrofalne lakote v 14. stoletju. Najusodnejša pa je bila Črna smrt, kuga, ki je, preden se je izčrpala, pobila med eno tretjino in eno polovico evropskega prebivalstva. Redkokatera civilizacija bi lahko prenesla tolikšne travme brez velikih prevratov.

Zaradi vseh teh razlogov je vzorec razpadel. Metafizični realizem je bil premagan. Kar je vzniknilo, je bil novi individualizem, tostranska drža, ki je porodila zgodovinsko obdobje, imenovano renesansa. Poraz metafizičnega realizma je vzpostavil novo in dinamično fazo v zahodni zgodovini – fazo, ki je dosegla svoj vrhunec v religiozni revoluciji.

 

Renesansa in reformacija

Renaissance je francoska beseda, ki pomeni »ponovno rojstvo«. Nanaša se na kulturni razcvet, ki je spremljal na zahodu vnovično odkritje grških in rimskih korenin lastne civilizacije. Pomembno je poudariti, da izraz ni bil uporabljen za obdobje premostitve med iztekom srednjega veka in začetkom moderne dobe vse do 19. stoletja. Vsebuje pa sekularno progresistično prepričanje, da je religiozno osredotočeno obdobje srednjega veka bilo doba intelektualne in umetniške jalovosti – kar je smešna, vendar vplivna sodba.

Kljub temu pa je renesansa povzročila prepoznavno spremembo v evropski kulturi, ki je prenesla fokus od Božje k človekovi slavi. »Lahko postanemo, kar hočemo,« je dejal Pico della Mirandola (1463-1493), arhetipski renesančni filozof. Ni šlo za odkrito obliko demoničnega izzivanja – saj je Pico izrekel te znamenite besede v govoru, v katerem je svaril pred zlorabo Božjega daru svobodne volje –, vendar besede izražajo renesančni optimizem o človekovi naravi in njenih možnostih.

Kaj pa je tisto, kar se je ponovno rodilo v renesansi? Klasični duh antične Grčije in Rima, ki je zatonil z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stol. in ki ga je nasledil vzpon krščanskega srednjega veka. Medtem ko se je poznosrednjeveška doba osredotočila na ponovno odkritje grških filozofskih besedil, so italijanski učenjaki 14. stoletja odigravali vodilno vlogo pri revitalizaciji antične literature in zgodovine. »Človek je merilo vseh stvari,« je dejal antični grški filozof Protagora v izreku, izražajočem tudi duha nove dobe, ki se je rojevala v Evropi.

Renesančni humanizem je začel razumevati svet skozi klasične uvide in je pospeševal študij poezije, retorike in drugih disciplin, ki jim dandanes pravimo humanistika. Čeprav humanistična kultura ni bila tako ozko osredotočena na vero kakor njena srednjeveška predhodnica, vsekakor ni bila protikrščanska. Renesansa je vnesla v zahodno krščanstvo večjo skrb za individualnost, za svobodo in za dostojanstvo človeka kot nositelja Božje podobe.

Srednjeveško krščanstvo se je osredotočalo na človekov padec, bolj humanistično krščanstvo renesanse se je osredotočalo na človekov potencial. Krščanski humanizem je bil neprimerno bolj individualističen kakor tisto, kar ga je predhajalo in kar je poskušalo pokristjaniti klasični model junaka, človeka vrline. Sholastika je poudarjala razum ter intelekt kot poti, da bi se povezali z Bogom; krščanski humanizem se je osredotočil na voljo.

Obstajala je nevarnost, da bi se krščanski humanisti preveč zagledali v človekov potencial in človekove sposobnosti samoustvarjanja ter izgubili z vidika njegovo kronično nagnjenost k grehu. To je bila skušnjava, kateri so zapadali predvsem italijanski humanisti. Vse preveč so uživali pri zavračanju raševine in pepela srednjeveškega asketizma ter pri veseljačenju v slavi in čvrstosti čutnega življenja. Drugače je bilo s humanisti severne Evrope, ki so bili v svojem usmiljenju bolj skromni in bolj zadržani v svojem optimizmu glede človekove narave. Bolj so se nagibali k Svetemu pismu kakor k filozofiji in prvenstveno jih je navdajala skrb za cerkvene reforme v smeri strožje morale ter bolj demokratičnega religioznega življenja. S skepso, celo s prezirom so gledali na čutnost, ki je bila prevladala v evropskem življenju predvsem znotraj Cerkve.

V Rimu je bila renesansa greznica pregrehe, korupcija pa je segla daleč preko papeževega dvorca in vatikanskih zidov. Mnoge škofe so prezirali zaradi njihove posvetnosti, medtem ko pijanim in nevednim župnjiskim duhovnikom, ravnodušnih do evangelija, njihove črede niso izkazovale več nobenega spoštovanja. Medtem ko je Cerkev izgubljala duhovno in moralno avtoriteto, so zahteve po spremembi bile vedno glasnejše. Toda renesančni papeži, ujetniki svojega lastnega pohlepa ter razkošnega okusa, temu niso hoteli prisluhniti. Mislili so, da kar imajo, bo trajalo večno.

Da bi zamajal njihove iluzije, s tem pa tudi religiozno enotnost Zahoda, se je moral pojaviti menih po imenu Martin Luther. Reformacija, kakor imenujemo revolucijo, ki jo je sprožil, ni bila prvo protestno gibanje proti korupciji katoliške Cerkve, toda bila je prva, ki je zasekala v same teološke in ekleziološke korenine rimokatolištva.

Luther je zgradil svojo revolucijo ne le na protestih zoper Cerkveno korupcijo, marveč tudi na teološkem in filozofskem razvoju, ki se je bil že odigral znotraj latinskega krščanstva. Leta 1517 je Luter razglasil svojih »Petindevetdeset tez«, v katerih je obsojal prodajo odpustkov, potezo v katoliškem sistemu kesanja, ki je omogočal živim, da bi odkupili odrešitev za sorodnike, za katere so mislili, da prestajajo svojo kazen v vicah.

Dejansko je Luter naperil svoje izjemno retorično orožje v celotno rimsko strukturo ter opredelil greh, odpuščanje in cerkveno avtoriteto. Leta 1520 je Vatikan izobčil Lutra, ker je zavrnil preklic svojih stališč, da je samo Sveto pismo – za razliko od Svetega pisma in avtoritativne interpretacije rimske Cerkve – bilo vir krščanske resnice. Tako se je rodila protestantska reformacija.

Čeprav je bilo znotraj katoliške Evrope veliko lokalnih razlik, je zvestoba rimokatoliški instituciji in njeni avtoriteti pri razglašanju objektivne verske resnice bila vseskozi njen poenotitveni princip. Reformacija je uničila to enotnost in iztrgala ljudi izpod vplivne moči številnih simbolov, obredov in misli, ki so tvorili notranja življenja kristjanov. Kristjani iz reformacijske dobe – protestanti – se niso več marali podrejati temu, kar so reformatorji imeli za vraževerje in malikovanje. Sveto pismo je bilo njihova edina avtoriteta v vprašanjih vere.

A nemudoma se je pojavilo vprašanje: čigava interpretacija Svetega pisma? Nihče izmed reformatorjev ni verjel v zasebno interpretacijo Svetega pisma, vendar niso posedovali jasnih kriterijev, da bi razločevali, čigava interpretacija je bila pravilna. Kmalu so odkrili, da je zavrnitev rimske avtoritete rešila enega izmed problemov, a porajala druge. Kakor je zapisal zgodovinar Brad Gregory: »Ker kristjani niso bili soglasni glede tega, kaj naj bi verovali in kako naj bi delovali, niso mogli biti soglasni glede tega, kakšni naj bi bili sadovi krščanskega življenja.« (6) In pri tem je ostalo do današnjih dni.

Ker je bila religija neločljiva od politike in kulture, sta reformacija in katoliška protireformacija naglo privedli do niza divjih vojn, ki so razkosale Evropo. A odkrito povedano: verske vojne so bile prav tako politične, družbene in gospodarske, kakor so bile verske. Toda religiozna osnova vojn je izčrpane evropske razumnike primorala, da so spričo razkola med reformatorji začeli raziskovati možnosti miroljubnega preživetja.

 

 

OPOMBE

(1) Robert Rector, »Marriage: America’s Greater Weapon Against Child Poverty« (Poroka: najmočnejše ameriško orožje proti otroški revščini); Heritage Foundation Special Report (Posebno poročilo organizacije Heritage Foundation) #117, 5. sptember 2012. Če uporabimo statistike ameriške vlade, poročilo navaja, da poroka zmanjšuje možnosti otroške revščine za 82 odstotkov, http://www.heritage.org/research/report/2012/09/marriage-americas-greatest-weapon-against-child-poverty).

 

(2) Charles Taylor, A Secular Age (Sekularna doba) (Cambridge, MA: Belknap Press of Harvard University Press, 2007), 12.

 

(3) C.S. Lewis, The Discarded Image: An Introduction to Medieval and Renaissance Literature (Zavržena podoba: uvod v srednjeveško in renesančno literaturo) (New York: Cambridge University Press, 2012), 203.

 

(4) David Bentley Hart, The Experience Of God: Being, Consciousness, Bliss (Izkušnja Boga: bit, zavest, blaženost) (New Heaven, CT: Yale University Press, 2013), Kindle ed.,62.

 

(5) Lewis, Discarded Image (Zavržena podoba), 222.

 

(6) Brad S. Gregory, The Unintended Reformation: How a Religious Revolution Secularized Society (Nenamerna reformacija: kako je verska revolucija sekularizirala družbo), Cambridge, MA: Belknap Press of Harvard University Press, 2012, 99.