20 let ansambla za sodobno glasbo MD7
Slovenska in tuja sodobna glasba za sedmerico (+1) instrumentalistov edinega tovrstnega ansambla na Slovenskem zadnjih 20 let
Franc Križnar
V Viteški dvorani ljubljanskih Križank in v okviru letošnjega jubilejnega 70. Ljubljana festivala je nastopil domači, 7-članski (inštrumentalni) Ansambel za sodobno glasbo.MD7 (= Musica Danubiana/Glasba Podonavja, 7 pa je število, ki pomeni stalno število zasedbe ansambla: sedem). L. 2001 ga je ustanovil bard slovenske glasbe zadnjega časa, skladatelj, pedagog in organizator Pavel Mihelčič; tisti Mihelčič, ki je pripeljal v Slovenijo kar 2-krat zaporedoma Svetovne glasbene dneve (2006 in 2013), pred tem kar nekaj časa prirejal koncerte v okviru mednarodnih razsežnosti Musica Danubiana/Glasba Podonavja s festivalom sodobne glasbe UNICUM idr. Vsekakor gre za velikega promotorja slovenske sodobne glasbe in ki je imel v zasedbi prve sedmerice Ansambla za sodobno glasbo MD7 svoj prvi koncert že naslednje leto, 2002. Doslej sta se (omeniti je treba še tudi novega umetniškega vodjo Nenada Firšta, 2017 →) zamenjala le dva člana, kar se v vsej več kot 20-letni zgodovini tudi ne dogaja prav pogosto. Tokrat (16. avg.) je ansambel pod vodstvom dirigenta (Američana) Stevena Loya na koncertu v okviru 70. LJUBLJANA FESTIVALA izvedel dela sedmih skladateljev: domačih-slovenskih in tujih-evropskih , večinoma pisanh po naročilu, posvetitvah, … prav Ansamblu MD7. V vsem tem času je nastalo čez sto takih del, saj je ansambel ves čas gostoval, nastopal in snemal po celotnem evropskem prostoru pa še v svet je segel s svojo plemenito in raznoliko dejavnostjo.
Na programu tokratne osmerice (sedmerice) izvrstnih slovenskih inštrumentalistov: Matej Zupan/flavte, Jože Kotar/klarineti, Luka Logar/pozavna, Franci Krevh/tolkala Luca Ferrini/klavir, Maja Rome/viola, Igor Mitrović/violončelo in kot gost-violinist Janez Podlesek (v dveh delih: P. Mihelčič in N. Firšt) so bila pod vodstvom dirigenta S. Loya na sporedu dela Romuna Sorina Lerescuja Sailinig/Jadranje, Slovencev Marjana Šijanca, Trije plesi AAA, P. Mihelčiča, Gospodična ali Kaplja kot solza in N. Firšta Panoptikum, Ukrajinke Julie Gomelskaje, Three Ascents to the Identity/Trije vzponi k identiteti, Italijana Giampaola Corala, La luna esce di scena – Notturno/Luna zapušča prizorišče – Nokturno in italijansko slovenskega ali slovensko italijanskega skladatelja Corrada Rojca, Paesaggio romantico/Romantična pokrajina.
Romunsko delo S. Lerescujs je bilo eno tistih, ki še dandanes velja za neke vrste stalnico v mednarodnem repertoarju našega ansambla, obenem vez med tradicijo in sedanjostjo, saj je bilo na sporedu istih izvajalcev že na davnem prvem ansamblovem nastopu (2002). Kontinuiteta tako kompozicije kot njene izvedbe pa je več ali manj ostala enaka. M. Šijanec je edini od vseh predstavljenih skladb dodal govorici inštrumentov še posneto elektroakustično in konkretno glasbo (posneto s tehniko manipuliranja). Za tremi A-ji pa se skrivajo stilizirani plesi treh celin: Afrike, Azije in Amerike. Mihelčičeve prikaze »njegovih« Gorjancev in Gospodične pa je bogatila še solistična violina (J. Podlesek). Kljub temu, da gre tudi v tem primeru za sodobno, skrajno moderno ali celo »najnovejšo« glasbo, je le-ta obdržala vsaj kanček lepote. Edino krstno, prvič izvedeno delo je bil Firštov Panoptikum, tudi z (dodano) violino. V temu delu je prvič in zadnjič omenjen kolektivizme, kar pa ansambel MD7 pravzaprav je. Tako kot v večini že slišane pa še tiste, ki še prihaja na spored pa so bili spet poudarjeni (številni) solistični prispevki (zdaj že vse osmerice), različne kombinacije do tutti ansambelskih nastopov. Delo Ukrajinke J. Gomelskaje predstavlja prefinjeni »duhovni prostor« tradicionalne ukrajinske ljudske glasbe. Delo vkomponira omenjene prebliske zelo prefinjeno, zakrito, komaj slišano. Coralovo delo pa je le del njegove komorne opere Demoni in nočni strahovi mesta Perla po romanu Druga stran A. Kubina; nostalgija in iluzija celotnega večera sta več kot vztrajali. Neke vrste stalni sodelavec akcij DSS-ja in kot vez med sosednjo Italijo in Slovenijo pa predstavlja delo in opus /dr./ C. Rojca. Tudi njegova tokratna Romantična pokrajina (2014) je nastala za naš ansambel. V njej avtor sledi istoimenski slikovni predlogi V. Kandinskega (iz l. 1911) v času, ko je slikar prehajal iz figurativnosti v abstraktnost. Ali tudi glasba na to sliko?
Ansambel MD7 je tukaj nenadkriljiv. Lahko bi zaključil, da so izbrani prav po tem, tonskem kriteriju. Ne le, da tu pa tam zamenjajo kakšen inštrument, že tonske podobe njihovih osnovnih inštrumentov so prave parade tona-tonov, zvoka-zvokovitd. Muzika je pač na prvem mestu, potem pa še vse preostalo. Slaba urica celotnega repertoarja je šla na koncertu in ob relativno odlični zasedbi polnoštevilnega in hvaležnega občinstva kar mimo in kar je morda za tale glasbeni žanr morda že kar malce nenavadno.
