Afriške igre

 

                                                                                                                                     Afriške igre

 

                                                                                                                                    Ernst Jünger

 

                                                                                                                         prevedel Alfred Leskovec

 

Prav nenavadno je, kako se fantazija kot kaka vročica, katere klice prinaša k nam od daleč, polašča našega življenja, prodira čedalje globlje vanj in se pri tem čedalje bolj razvnema. Naposled se nam kot resničnost kaže le še domišljija, vsakdanjost pa kot sanje, v katerih se nejevoljno gibljemo, kot kak igralec, ki zameša svojo vlogo. In nato napoči trenutek, ko se naraščajoča nejevolja polasti razuma in mu naloži iskanje izhoda.

To je bil razlog, zakaj je imela besedica »bežati« zame tako poseben zven, saj kratko malo ni bilo mogoče govoriti o obstoju kakršnekoli nevarnosti, ki bi upravičevala njeno prisotnost – če nemara zanemarimo čedalje pogostejše in v zadnjih tednih že prav grozeče pritoževanje nad učitelji, ki so se z mano ukvarjali kot s kakim mesečnikom.

»Berger, spite, Berger, sanjate, Berger, niste pri stvari,« se je glasila večna rima. Tudi starši, ki so živeli na podeželju, so že večkrat prejeli pisma, katerih neprijetna vsebina se je začenjala z besedami »Vaš sin Herbert …«.

Vendar pa ta pritoževanja niso bila razlog, temveč bolj posledica moje odločitve – ali pa so bila z njo v nekakšni interakciji, ki običajno pospešuje strma padanja. Že nekaj mesecev sem živel v skrivnem uporništvu, ki ga je mogoče v takšnih prostorih le slabo skrivati. Tako sem že prešel v fazo, ko nisem več sodeloval pri pouku in sem se namesto tega raje poglabljal v afriške potopise, ki sem jih prelistaval pod pultom. Ko me je kdo kaj vprašal, sem moral najprej premagati vse puščave in morja, preden sem lahko pokazal vsaj znak življenja. V bistvu sem bil prisoten le kot nekakšen namestnik daljnega popotnika. Prav tako sem, hlineč nenadno slabost, rad odhajal iz učilnice, da bi se sprehajal pod drevesi na šolskem dvorišču. In tam sem razmišljal o podrobnostih svojega načrta.

Razrednik je zame uporabil že predzadnje vzgojno sredstvo, ki naj bi nakazovalo dokončno ločitev – obravnaval me je, kot da sploh ne obstajam, kaznoval me je tako, da mi sploh ni več posvečal pozornosti. In da ni delovala več niti takšna kazen, je bilo slabo znamenje – znamenje tega, kako zelo odsoten sem pravzaprav že bil. In to ločevanje z ignoriranjem mi je seveda povsem ustrezalo; okoli mene je ustvarjalo prazen prostor, v katerem sem se lahko nemoteno posvečal svojim pripravam.

Je čas, ko se srcu zdi, da je skrivnostno dosegljivo le na belih lisah zemljevida, in ko ima vse temačno in neznano neznansko privlačnost. Dolga, napol opojna sanjarjenja med nočnimi sprehodi po mestnem nasipu so mi tako zelo približala daljne dežele, da se mi je zdelo, da je potrebna samo še odločitev, da bom lahko vstopil vanje in okusil njihove slasti. Beseda pragozd je zame vsebovala življenje, katerega obetom se s šestnajstimi leti ni mogoče upirati – življenje, ki se je lahko posvečalo lovu, ropanju in nenavadnim odkritjem.

Nekega dne se je v meni porodilo prepričanje, da se je izgubljeni rajski vrt skrival v zgornjem porečju Nila ali Konga. In ker domotožje po takšnih krajih šteje med najbolj nepremagljiva, sem začel snovati vrsto norih načrtov o tem, kako bi se lahko najbolje približal tem predelom, polnim močvirij, spalne bolezni in ljudožercev. Koval sem načrte, kot jih bržkone pozna prav vsak iz svojih zgodnjih spominov: tja sem se hotel prebiti kot slepi potnik ali pa preoblečen v mornarskega ali potujočega rokodelskega vajenca. In končno sem se domislil, da bi lahko vstopil v tujsko legijo in tako prišel vsaj do obrobja obljubljene dežele, zatem pa na lastno pest prodiral v njeno notranjost – seveda pa bi pred tem sodeloval še v nekaj spopadih, saj se mi je žvižganje krogel zdelo kot glasba iz višjih sfer, o kateri je mogoče prebirati samo v knjigah in za katero se je bilo treba, da bi jo lahko poslušal, podati na romanje, tako kot Američani v Bayreuth.

Bil sem torej pripravljen skočiti čez prav vsako telečjo kožo na svetu, če bi me le tako kot Faustov čarovni plašč ponesla do ekvatorja. Vendar pa konec koncev tudi tujska legija ne sodi med temačne sile, ki bi jih morali klicati le na najbližjih križiščih, če bi se namenili paktirati z njimi. Nekje morajo vendarle biti; o tem ni bilo dvoma, saj sem lahko v zvezi z njimi v časopisih dovolj pogosto prebiral poročila o izjemnih nevarnostih, trpljenju in grozodejstvih, ki jih tudi še tako vešči šef službe za reklamiranje ne bi mogel formulirati še bolje, da bi na ta način pritegnil nepridiprave mojega kova. Kaj vse bi dal za to, da bi me nagovoril kateri od teh agentov, ki zmešajo glave mladim ljudem in jih odvlečejo s sabo in pred katerimi so nas svarili z laskavimi besedami; vendar pa se mi je takšna možnost za naše mestece, ki tako spokojno drema v dolini reke Weser, zdela nekaj povsem neverjetnega.

Zato se mi je zdelo prav, da najprej prečkam mejo in s tem naredim prvi korak iz reda v nered. Predstavljal sem si, da se čudežnost, kraljestvo pravljičnih naključij in zapletov z vsakim korakom čedalje bolj razkriva, če le imamo dovolj poguma, da stopimo iz ustaljenosti – bolj ko se mu približujemo, toliko večja mora biti njegova privlačnost.

Prav tako pa mi ni ostalo prikrito dejstvo, da je v vsakem stanju prisotna velika težnost in da gola misel niti najmanj ne zadošča, da bi se lahko izvili iz nje. Ko sem se zvečer, preden sem zaspal, predajal mislim, da bi vstal in odšel, se mi seveda ni zdelo nič lažjega in preprostejšega, kot se takoj obleči in na železniški postaji vstopiti v prvi vlak. Toda brž ko sem se poskusil že samo premakniti, se mi je zazdelo, kot da sem obtežen s svinčenimi utežmi. To nesorazmerje med neizmernimi možnostmi sanjarjenja in najmanjšimi ukrepi za njihovo uresničitev mi je povzročalo veliko nejevolje. Medtem ko sem lahko v domišljiji po mili volji prečesaval tudi najbolj neprehodne pokrajine, sem hkrati vendarle opažal, da v resničnem svetu že samo nakup vozovnice predstavlja veliko večji napor, kot pa sem domneval.

Ko nevajeni skakanja stojimo na visoki skakalni deski, zelo razločno začutimo razliko med tistim, ki bi hotel tja doli, in onim drugim, ki se temu upira. Če spodleti poskus, da bi se prijeli za ovratnik in sami sebe zalučali tja dol, se ponudi drug izhod, in sicer, da prelisičimo sami sebe tako, da telo na skrajnem robu deske zibamo tako dolgo, dokler se nenadoma ne začutimo prisiljene skočiti.

Zelo dobro sem čutil, da je vsa prizadevanja za prvi vzgib, ki bi me popeljal v svet pustolovščin, še najbolj oviral moj strah. V tem primeru sem bil sam sebi največji nasprotnik, se pravi, da sem bil nekakšen razvajenec, ki je ves svoj čas presanjaril za knjigami in zrl na svoje junake, kako se gibljejo po pokrajinah, polnih nevarnosti, namesto da bi se v megleni noči podal na pot in počel enako kot oni.

Vendar pa je bil tu še drugi, divji duh, ki mi je prišepetaval, da nevarnost ni igra, nad katero se zabavamo iz varnega naslanjača, temveč da mora iti za povsem drugačno izpolnitev v tem, da si upamo stopiti v njeno resničnost, in ta drugi duh me je poskušal odvleči na oder.

Ob teh skrivnih pogovorih in čedalje bolj neizprosnih zahtevah, s katerimi sem se soočal, mi je strah pogosto segel prav do kosti. Prav tako mi je manjkal tudi praktični talent; potrebna skromna sredstva in mali triki, ki bi bili potrebni, da bi se lahko odpravil na pot, so me povsem potrli. Podobno kot vsi sanjači sem si želel Aladinove čudežne svetilke ali Judarjevega prstana, s pomočjo katerega je mogoče zarotovati ustrežljive duhove varuhe.

Po drugi strani pa je vame kot kak smrtonosni strup čedalje močneje prodiral dolgčas. Zdelo se mi je povsem nemogoče, da bi lahko »postal« karkoli; upirala se mi je že sama ta beseda, in od tisoč služb, ki jih ponuja civilizacija, se mi zame ni zdela primerna niti ena sama. Prej bi me zanimale čisto preproste dejavnosti, denimo ribiča, lovca ali drvarja, vendar pa so mi tudi te stvari postale neljube, odkar sem slišal, da so lovci danes postali nekakšni finančni uradniki, ki delajo prej s pisalom kot pa s puško, in da ribiči ribe lovijo z motornimi čolni. Tu mi je manjkalo prav vsakršno častihlepje, in pri razgovorih, ki jih imajo običajno starši s svojimi odraščajočimi sinovi o možnostih, ki jih ponujajo različni poklici, sem sodeloval kot nekdo, ki bi ga bilo treba obsoditi na zapor.

Zavračanje vsega se je stopnjevalo iz dneva v dan. Pri tem sta branje in sanjarjenje učinkovala kot protistrup – toda območja, v katerih so bila mogoča kakršnakoli že dejanja, so se zdela neskončno oddaljena. Tam sem si zamišljal drzno moško druščino, katere simbol je bil taborni ogenj, element pa plamen. Da bi me druščina sprejela v svojo sredino, še več, da bi lahko spoznal vsaj kakega njenega člana, ki bi ga lahko spoštoval, bi se rade volje odrekel vsem častem, ki jih lahko pridobimo znotraj in zunaj štirih fakultet.

Upravičeno sem domneval, da je mogoče naravne sinove življenja srečati le tako, da obrnemo hrbet svojim legitimnim ureditvam. Seveda so bili moji vzori oblikovani po merah šestnajstletnika, ki še ne pozna razlike med junaki in pustolovci in bere slabe knjige. Zdrav pa sem bil toliko, kolikor sem za vse izjemno domneval, da se nahaja onstran socialne in moralne sfere, ki me je obkrožala. Zato tudi nisem, kot je to sicer značilno za to starost, hotel postati izumitelj, revolucionar, vojak ali kakršenkoli že dobrotnik človeštva – privlačilo me je, nasprotno, območje, v katerem se je v čisti obliki in brez vsakršnega smotra kazalo medsebojno spopadanje naravnih sil.

In takšno območje sem videl kot nekaj resničnega; postavljal sem ga v tropski svet, katerega pisani pas obdajata modra ledeniška ščita obeh polov.

Postavil sem si ultimat, katerega rok se je iztekel teden dni po začetku šole. Sredstvo, ki sem si ga izmislil, da bi se z njegovo pomočjo na odločilen način spravil iz ravnovesja, ni bilo slabo; namreč za realizacijo svojih velikopoteznih načrtov sem nameraval uporabiti šolnino, s katero sem se po jesenskih počitnicah vrnil v tole malo mesto.

Čeprav se mi je takšna uporaba denarja zdela neprimerljivo bolj smiselna od namena, za katerega je bil pravzaprav predviden, sem se zelo dolgo obotavljal s tem nadvse resnim korakom. Namreč zdelo se mi je, da bom z njim nepreklicno stopil na vojno pot in da bo razpolaganje s tem zneskom zadoščalo le za poravnavo davščine, ki se naloži že odkritemu nasprotniku. Namreč v vojni je, kot vemo, dovoljeno prav vse.

Šele tik pred iztekom roka sem nekega vlažnega in meglenega jesenskega popoldneva s tresočim in tesnobnim srcem vstopil v starinarnico, da bi si nabavil revolver na bobenček za šest nabojev in strelivo. Plačal sem dvanajst mark – to je bil izdatek, ki ga nikakor ni bilo več mogoče nadomestiti. Trgovino sem zapustil z občutkom zmagoslavja in se nemudoma odpravil v knjigarno, da bi kupil zajetno knjigo z naslovom Skrivnosti temne celine, ki se mi je zdela nepogrešljiva. Spravil sem jo v velik nahrbtnik, katerega nakup je prišel na vrsto takoj zatem.

Po teh nakupih sem napol zadovoljen začutil, da so mi začela goreti tla pod nogami. Vrnil sem se v svoje stanovanje, da bi si pripravil še čevlje in perilo ter vse, kar se mi je zdelo potrebno za dolgo potovanje.

Ko sem naposled opremljen z vsem potrebnim stopil na prag, se mi je zazdelo, da moja sobica ni bila še nikoli tako domačna kot ravno takrat. Prvič od začetka zime je v peči gorel ogenj, medtem ko je odgrnjena postelja vabila k nočnemu počitku. Celo šolske knjige na črvivi polici nad predalnikom, napol razcefrana Ploetzeva slovnica za zadnji letnik gimnazije in debeli Georgesov priročni latinski slovar so izžarevali privlačno domačnost, čar, ki se mu je bilo mogoče le stežka upreti. Nenadoma se mi je zazdelo povsem nesmiselno in nerazložljivo, zakaj bi vse to zapustil in zamenjal za povsem negotovo prihodnost, v kateri zagotovo ne bo dobre gospe Krüger, ki bi mi zjutraj postiljala posteljo in mi zvečer v sobo prinašala gorečo svetilko. Nenadoma mi je postalo jasno, da ima tujina tudi ledeno hladno plat. Vendar pa je to bilo spoznanje, ki je prihajalo že od zunaj. Kajti vso to domačnost sem že zapustil in jasno začutil, da je čas razmišljanj minil, da sem postal samostojen in da mora vse moje početje slediti smislu, ki mi je bil dotlej tuj, neznan.

Ko sem začel svoje popotovanje, vreme ni bilo prav nič lepo, temveč takšno, da bi bilo prijetnejše v suhi in topli sobi s skrčenimi nogami ležati na zofi in brati, kot sem bil navajen, s polno posodo čaja na stolu poleg zofe in prižgano kratko pipico. Veter in dež sta na kamnite plošče aleje, ki je vodila proti železniški postaji, na vso silo nametavala nazobčano lubje platan. Plinske ulične svetilke so se zrcalile v mokri črnini poti, ki je bila, pokrita s porumenelim listjem, podobna mozaiku. Čez nahrbtnik sem poveznil široki dežni plašč, rdečo šolsko čepico pa zamenjal s klobukom kot nekakšnim vidnim znamenjem svoje nove svobode. Na okencu sem kupil vozovnico za najbližje veliko mesto, po katerem se je imenovala tudi ta pokrajina.

Imel sem srečo, kajti vlak je že čakal na peronu. Vanj sem vstopil na slepo srečo, saj nisem bil sposoben razvozlati skrivnostnih znakov voznega reda in v čakalnici izobešenih tabel. Vse, kar sem vedel, je bilo, da je v bližini zahodne meje Köln, Trier ali Metz, saj je bilo moje zemljepisno znanje precej slabo, in zame so se že kmalu začele neznane in pravljične dežele tega sveta, kot so narisane na zemljevidih starodavnikov.

Zapomnil sem si samo ime Verdun, saj sem v časopisih bral, da je tam župan nekega nemškega mesteca vstopil v tujsko legijo. Ta primer je nedavno vzbudil veliko pozornost, in izrezovanje zapisov o tem je bil nemara edini ukrep, ki je bil stvarno povezan z mojimi načrti. To, čemur pravim priprave, se je v celoti nanašalo na ono drugo, skrivnostno, bolečo in vendarle notranjo zmedenost, ki se me je nenadoma polotila kot kak vrtinec sredi mirne vode, in na njeno razlago kot iz neznane daljave prihajajočega klica.

Usedel sem se v vagon četrtega razreda, ki je bil natrpan s kmeti iz doline reke Weser, trgovci na drobno in branjevkami, ki so ždele za svojimi koši. Ko je vlak odpeljal s postaje, sem začutil, da sem v nekakšnem novem stanju, kot kak izvidnik v sovražni deželi, ki nima več nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal. Hkrati sem bil tudi zadovoljen sam s sabo, saj sem komajda verjel, da se bom spravil do te točke. Zdaj me je bilo nekoliko strah, da se bo v meni predramila želja po vrnitvi, in zato sem si obljubil, da se bom takšni želji na vse načine postavil po robu. Vrtenje in udarjanje koles me je navdajalo s pogumom, in v njihovem ritmu sem si mrmral kratke stavke, kot »Vrnitev je izključena!«.

Nova je bila tudi druščina, ki se je, ne da bi se sploh zmenila zame, živahno pogovarjala in se z nenehnim vstopanjem in izstopanjem stalno spreminjala. Sem in tja so vstopili prav nenavadni liki, da bi uprizorili skromna, a prepovedana razkazovanja, in ko bi s svojimi klobuki obhodili vse potnike, na naslednji postaji znova izginili – denimo izmozgani fant, ki je, zatem ko se je v presenetljivem nagovoru hvalil z nenavadnimi umetnijami, iz svoje palice potegnil ozko bodalo in si ga večkrat vse do ročaja potisnil v usta. Tudi neki debelejši, zaupljivi gospod, ki je bil videti rahlo opit in je s svojim krepkim glasom zapel kar nekaj pesmi, denimo »Ko se študent vrne opolnoči« ali »Ljubezni posvečeni oltar«, se je z nami peljal precej dolgo. Tako sem, stisnjen v svoj kot, ugotovil, da se je potovanje začelo povsem lepo, in dve uri vožnje do prvega velikega mesta sta minili zelo hitro.

Na glavni železniški postaji sem zahteval vozovnico do Trierja, pri čemer se mi je zdelo, da sem naredil nekaj tako vpadljivega kot denimo nekdo, ki bi zahteval vozovnico za vožnjo po Amazonki. Vendar pa je moški za okencem na moje prikrito veselje povsem ravnodušno vzel denar in prav tako ravnodušno odgovoril na moje vprašanje o času odhoda. Naslednji vlak v to smer je odpeljal šele sredi noči in zato sem oddal svoj nahrbtnik, da bi se lahko odpravil v mesto. Še vedno je deževalo in nekaj časa sem se brezciljno sprehajal po ulicah. Pomembno se mi je zdelo, da ostanem v gibanju in preženem čas, katerega nenadno preobilje mi je bilo v nadlego.

Že kmalu pa je name začela delovati težnost, s katero si vsako veliko mesto podredi brezdomca, da bi ga tako spravilo na povsem določene točke. Sledil sem še vedno živahnemu prometu do glavne ulice, kjer me je naposled vsrkal eden izmed tistih prehodov s prodajalnami na obeh straneh, ki jim pravimo pasaže in kjer v prav vsakem mestu naletimo na osebe, katerih edina naloga je pohajkovanje ali posedanje.

Tu sem se počutil domače, kot da spadam sem – že prej v vlaku sem imel nejasen občutek, da za nekoga, ki se podaja na pustolovščino, ni nikjer praznega prostora, temveč da, nasprotno, že kmalu pride v stik z neznanimi silami. Že samo s spremenjenim načinom gibanja se mu začne kazati novo početje, namenjeno brezdelju, prestopništvu, potepuštvu – kar predstavlja velik in povsod prisoten sloj, ki omejuje meščanski element in ga poskuša pridobiti za svojega zaveznika.

Kraj, kjer je na ulico prihajala sumljiva toplota iz rdeče osvetljene veže in so prodajalne spominjale na sejemske zabaviščne prostore, se mi je zdel zelo primeren za nekoga, ki je na begu in od časa do časa skrivaj seže z roko v hlačni žep, da bi nežno potipal hrapavi ročaj revolverja.

Nekaj časa sem zapravil s preučevanjem neznansko velikega števila nenavadnih razglednic, izobešenih v izložbah. Zatem me je pritegnil kričeči vhod kabineta z voščenimi podobami. S tesnobno radovednostjo sem se sprehajal po številnih ovinkastih prostorih med togimi podobami znanih in zloglasnih sodobnikov, med raznolikimi primerki obeh smeri, v katerih je mogoče zapustiti glavno življenjsko pot. Pred zadnjo sobo so posebej pobirali vstopnino: v njej je bila zbirka anatomskih tvorb, shranjenih v steklenih zabojih in osvetljenih z električnimi svetilkami. Tu so bile na voščenih telesih z modro, rdečo in zeleno barvo naslikane nezaslišane bolezni. Ob najbolj srhljivih podobah sem z napol grozljivim zadovoljstvom pomislil, da se takšne bolezni gotovo pojavljajo le v tropskih krajih!

Na drugi strani prehoda nasproti kabineta z voščenimi podobami je bila razsvetljena restavracija. Ob vstopu vanjo sem opazil, da v njej vse poteka avtomatsko. Najrazličnejše, na prvi pogled zelo pestro pripravljene jedi so bile na izbiro na okroglih ploščah ali majhnih pladnjih; v odprtinico je bilo treba vstaviti samo denar, in mehanizem, ki je deloval po tiho kakor ura, te je že postregel. In prav tako so ti lahko male pipice v kozarec, ki si ga postavil podnje, natočile najrazličnejše pijače. Za nekoga, ki se je najedel in napil ob takšni nevidni postrežbi, so bile na voljo še druge aparature, ki so prikazovale živopisne slike ali pa so imele slušalke, s katerimi je bilo mogoče poslušati krajše glasbene odlomke. Pozabili niso niti na voh, saj so bili na voljo tudi zelo domiselni pršilniki, iz katerih si je bilo mogoče skozi majcene šobe na oblačila napršiti lepo dišeče tekočine z najrazličnejšimi eksotičnimi imeni.

Ta nenavadni način postrežbe se mi je zdel nadvse udoben in kot ustvarjen za nekoga, ki ima tehtne razloge za svojo zadržanost. Začel sem si izbirati različne solate in obložene kruhke, k čemur sem popil daleč več, kot bi bilo potrebno za potešitev žeje, že samo iz radovednosti, da bi spoznal vse te pijače z nenavadnimi imeni. Ogledoval sem si slike, ki so se, ko sem vrtel ustrezno ročico, prikazovale druga za drugo in so bile naslovljene z napisi kot »Obisk tašče« ali »Motena poročna noč«. Zatem sem poslušal še nekaj skladb in pritisnil tudi na nekaj parfumskih razpršilcev.

Vse to početje je v meni vzbudilo precejšnje zadovoljstvo, v katerem se je podobno kot v vsakem stiku z avtomatskim svetom skrival tudi kanček zlobe. In prav tako neznano mi je bilo, da ima policija ravno na takšnih krajih svoja najboljša ribolovna območja.

Bil je že skrajni čas, da sem se odpravil na železniško postajo. Vlak je čakal na osamljenem peronu, ki ga je oblivala svetloba električnih obločnic. Skoraj vsi vagoni so bili povsem prazni. Ulegel sem se na klop, si pod glavo postavil nahrbtnik in se pokril z dežnim plaščem. Ležišče je bilo trdo in ga seveda nisem bil navajen, vendar pa sem bil od številnih likerjev, ki sem jih poskušal, napol opit, tako da sem že kmalu trdno zaspal, še preden se je vožnja sploh začela.

Sredi noči sem se prebudil. Predramil me je železničar z malo svetilko v roki, ki me je vprašal po cilju mojega potovanja. Gledal me je precej nezaupljivo, saj sem moral najprej poiskati svojo vozovnico, da bi mu lahko odgovoril. Naposled je zamrmral: »Tu je končna postaja. Naslednji vlak imate ob petih zjutraj!«

Vzel sem nahrbtnik in se usedel v prazno čakalnico. Začutil sem neprijetno treznost in plehek okus po likerjih. Znova sem pomislil na vrnitev in si že spet, le da tokrat bistveno manj odločno, zamrmral svoj kratki stavek: »Vrnitev je izključena!« V meni so se predramljale najrazličnejše nadležne misli, misli, ki nas po takšnih doživetjih obhajajo v jutranjih urah, denimo, da v šoli vendarle ni tako dolgočasno in neprijetno.

Druga okoliščina, ki me je vznemirjala, je bilo opažanje, da se mi je občutek za čas začel nenavadno spreminjati. Tako se mi je zdelo povsem neverjetno, da od mojega pobega ni minil še niti en dan in da bi lahko, če bi ostal doma, zdaj še vsaj štiri ure spal v postelji, preden bi me prebudila gospa Krüger. Kakorkoli že sem preračunaval, ni bilo niti najmanjšega dvoma, da sem na poti šele nekaj ur, in ne, denimo, že eno leto. To nesorazmerje je imelo na sebi nekaj strašljivega; veliko bolj kot vse drugo mi je potrjevalo, da sem zakorakal na povsem nova področja.

Neprijetnost tega stanja je še dodatno povečeval lik uslužbenca na železniški postaji, ki je občasno prišel skozi čakalnico, ne da bi mi ob tem naklonil en sam pogled, in za katerim je vel vonj po prijetni marljivosti in sveže pripravljeni kavi. Svojo službeno obleko je nosil lahkotno zapeto, iz glave pipe na dolgem ustniku, ki je segal vse do prsnega koša, pa se je vil mogočen moder oblak.

Uslužbenčev videz me je napol navdajal z zavistjo, napol pa me je nenavadno poživljal, kot kak popotnik skozi svetlobo, ki jo vidi svetiti ob svoji poti daleč pred sabo.