Ob up: slovenščina

 

                                                                                                                             Ob up: slovenščina

 

                                                                                                                                   Denis Poniž

 

Verjetno je marsikdo od bralcev tega spisa doživel podoben občutek, kot ga je podpisani. Po daljšem bivanju v tujini, ni važno kje, se človek vrne domov in se na letališču (ali pa že na letalu) nenadoma zave, da vsi ali skoraj vsi govorijo isti jezik, kot ga govori sam. Četudi si vešč tega ali onega tujega jezika, se v njem lahko pogovarjaš tudi o bolj zapletenih rečeh, problemih ali vprašanjih, je materni jezik vendarle tisti edini, v katerem lahko izrečeš tako rekoč vse, ne samo na en ampak na več načinov, lahko se sprehajaš med njimi, improviziraš, kot improvizirajo jazzovski glasbeniki. In če človeku jezik nekaj pomeni, zdi pa se mi, da mu mora materni jezik pomeniti veliko, če ne celo vse, saj je temeljna razsežnost naše identitete, posameznikove in kolektivne, zaradi katere smo, kar pač smo v družini drugih evropskih in svetovnih narodov, bi morali imeti do slovenščine drugačen, bolj spoštljiv odnos. Ampak take misli takoj trčijo ob gromoglasno rentačenje tistih, ki se imajo za nekaj več kot za uboge Slovenčke, saj so prepričani, da so kozmopoliti in več vredni od tistih, ki nam je slovenščina več kot samo sredstvo za sporazumevanje.

Že lep čas opažam, da slovenščina postaja nekaj, kar ni več samoumevna izhodiščna točka nič naše zavesti in našega nacionalne biti. Pokojni Janez Gradišnik, ki sicer ni veljal za »uradnega« jezikoslovca in ni imel priložnosti svoje znanje širiti v akademski sferi, je nekoč, v prijateljskem pogovoru dejal nekako takole: Kakor v živalskem svetu ene živali prežijo na druge, po navadi so tiste, ki so plenilci večje, močnejše, njihov plen pa manjši in šibkejši, si tudi v zgodovini večji, močnejši in agresivnejši narodi poskušajo podrediti manjše. Ena od prvih potez zavojevalcev je zahteva, da se zavojevani začnejo izražati v jeziku zavojevalcev, potem se pritiski stopnjujejo, kot smo to doživeli Slovenci pod fašistično okupacijo in koroški Slovenci po priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu. Seveda pa so lahko načini vsiljevanja tujega jezika bolj “mehki«, »nevidni«, skriti za neštetimi ukrepi, kar smo to doživljali v nekdanji državi, ki je vedno bolj postajala tudi v jezikovnem pogledu »Srboslavija«; da je armada uveljavljala pravilo enega, torej srbskega jezika, in ene, torej cirilične pisave, je splošno znano, a mladi recimo zelo malo vedo, kako smo se morali v osnovni šoli učiti »srbohrvaški« jezik in smo se mučili s cirilico. V osemdesetih so tvorci Srboslavije izumili še skupna šolska jedra, ki niso bila nič drugega kot slabo prikrita ideja dominacije ene, srbske kulture nad vsemi ostalimi. Na srečo smo bili tedaj Slovenci dovolj samozavestni, preudarni in tudi bojeviti, da smo ta skupna jedra odvrgli in se, kot v procesu osamosvajanja, znašli na isti strani, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike.

Zdelo se je, tako stoji tudi v slovenski ustavi, da bo samostojna država skrbno varovala svoj jezik, za katerega so se v prejšnjih dobah bojevali, s peresom, a tudi drugače, mnogi  Slovenci, ne samo razumniki, ampak tudi preprosti ljudje, ki razen jezika niso imeli nič drugega, saj so bili v materialnem pogledu odvisni od gospodarjev, ki so po večini govorili nemško, italijansko ali madžarsko. Po evforiji prvih mesecev samostojnosti, težko bi zapisal, da so bila to leta, so se začeli poskusi, katerih edini cilj je bil manjšati pomen slovenščine ali, še bolj natančno, dokazati, da slovenščina sploh ni tako pomembna in usodna, kot je trdilo nekaj pisateljev, tudi kakšen politik, a že pri gospodarstvenikih (in gospodarstvo upravlja z moderno civilizacijo!) se je izkazalo, da jim ni mar za slovenščino, saj so jo, v nebrzdani komercializaciji prepustili vdoru angleščine in šele vstop Slovenije v Evropsko skupnost je vsaj nekatere zanikovalce pomena slovenščine streznilo dejstvo, da je slovenski jezik postal eden od uradnih jezikov te skupnosti evropskih narodov, skupnosti, ki naj bi, vsaj na papirju, počivala na enakopravnosti in enakovrednosti njenih članic, pa naj bodo le-te majhne ali velike, bogate ali revne, tiste z dolgo in one z malo krajšo samostojnostjo. Pravzaprav se niti ne zavedamo, kakšna sreča je, da je slovenščina dosegla tako odlično mesto, o katerem sanjajo mnogi evropski narodi, Baski, Katalonci, Bretonci, Valežani, katerih jeziki imajo podoben status, kot ga je imela slovenščina v Jugoslaviji: ti jeziki so dovoljeni, a uradno so njihovi govorci Španci, Francozi ali Britanci.

Če se zdi, da je »evropski« okvir slovenščine postavljen trdno na načela, ki jih določajo skupna pravila in zakoni, ki veljajo za vse članice Evropske skupnosti, pa je položaj slovenščine v Sloveniji po mojem skromnem prepričanju mnogo bolj nepredvidljiv, njena prihodnost niti najmanj rožnata in njen položaj vedno bolj spodkopavan z mnogih strani.

Vem, da se s tem, kar bo sledilo v tem zapisu, izpostavljam oznakam kot so šovinist, nacionalist, najbolj zagreti me bodo verjetno razglasili kar za fašista, ta oznaka je namreč eno od najljubših izrazil slovenske militantne levice, s katerim označujejo vse, ki ne mislijo tako, kot mislijo oni, ki mislijo, da edini smejo misliti in kar mislijo, je edina resnica tega sveta in njihova ekskluzivna last.

Ampak ker živim v prepričanju, da je mi je ljubša od Platona resnica, in ker so me doma vzgojili tako, da mislim s svojo glavo, se ne mislim ukvarjati z ljudmi, ki so svojo individualnost podredili krdelu, stranki ali organizaciji, sprevrženim ideologijam in »ho-ruk« ukrepom. Večina teh korporativistov, da ne bo pomote, najdemo jih tako na levici kot desnici, ima do slovenščine odklonilen odnos, saj je njihova miselnost »internacionalistična«, pa naj to pomeni, kar koli že pomeni. Zanje pa to pomeni, da slovenščino, pač skladno z okoliščinami in prilikami, ki jih rojevajo te okoliščine, lahko zamenjajo za neki tuj jezik. Spomnim se, da je pred časom neki ne posebej pomembni ali znani slovenski pisatelj, ki pa je imel o sebi neskončno dobro mnenje, na literarnem druženju čisto resno razlagal, da bi morali slovenski pisatelji opustiti slovenščino in pričeti pisati v angleščini. Zaenkrat, pravim zaenkrat ni bil uspešen, a nikoli se ne ve, kdaj bo ta bizarna ideja dobila realne korenine in se pričela razraščati kot bohotna rastlina. A če ni angleščina, so pa drugi, slovenščini bližnji jeziki, ki so jih pričeli uporabljati določeni pisatelji, ki sicer uživajo vse dobrobiti slovenske države, a se nimajo za Slovence in Slovence celo prikrito, a dovolj očito, da ni mogoče spregledati njihovih namer, zaničujejo. In tisti Slovenci, ki jim servilnost ni tuja, takih pa ni malo, z navdušenjem pozdravljajo izdelke, napisane v mešanici jezikov, torej v spakedranščini, ki slovenščino preprosto daje v nič, saj po mnenju teh pisateljev (in pisateljic) tistega, kar zapisujejo v svoji spakedranščini, ni mogoče ustrezno izraziti v slovenščini. Pa pustimo pisatelje, ki so ljudje posebne sorte, samovšečni in samozaverovani, njihove ideje pa nemalokrat skregane s kolikor toliko normalno pametjo.

Spoznavanje z maternim jezikom se prične v najzgodnejši mladosti, v družinskem krogu; napisane so gore študij o tem, kaj se dogaja v večjezičnih družinah, kako otroci doživljajo prehod iz domačega jezikovnega okolja v tuje. In jezikovna podlaga, pridobljena v družinskem krogu, se širi z otrokovim vstopom v šolo. In tu nastanejo prvi resni problemi, ki se pri nas šele dobro porajajo, v Nemčiji, Franciji, na Švedskem pa so že velik problem, a zaradi politične korektnosti skrit in neizrečen v javnosti. Kako poučevati nemški jezik v razredu, kjer je nemško govorečih otrok samo peščica, ostali pa prihajajo iz pahljače držav, predvsem tistih, ki z nemško in evropsko kulturo nimajo veliko skupnega? Kdo izgublja v tem procesu, ki nujno siromaši jezik domorodcev?

Nas bo politična korektnost in hkratna levičarska obsedenost z »vsi drugačni, vsi enaki« pripeljala v položaj, ko bo komajda kdo še znal govoriti in pisati v slovenščini, ki bo izpolnjevala vsaj minimalne standarde svoje slovnice? Bomo mirno gledali, kako se slovenski jezik na vse mogoče načine mrcvari, česar, roko na srce, ne počnejo samo prišleki, ampak tudi mnogi, ki se imajo za klene Slovence pa ne znajo pravilno postavljati predlogov »s« in »z«, da o kakšnih bolj prefinjenih posebnostih slovenskega jezika, ki postajajo nerazrešljiva uganka tudi za ljudi, ki so opravili zrelostni izpit, sploh ne govorim. Omenil sem zrelostni izpit ali maturo, ki bi moral biti v vsakem pogledu tisti mejnik, ki ločuje jezikovno okornega, neveščega govorca od nekoga, ki se v slovenskem jeziku izraža brez težav, suvereno in brez zadreg, ki spremljajo tudi marsikateri javni diskurz. Slovenščina na maturi pa je prej  karikatura slovenščine kot zaključni izpit, ki preverja kandidatovo znanje maternega jezika. Zakaj karikatura? Preprosto zato, ker snovalci »slovenščine na maturi« ne živijo v realnem svetu jezikovne rabe ampak v vzporednem svetu, ki ga določajo zapletena in samo nekaterim jezikoslovcem razumljiva pravila. Živ jezik pa niso pravila, niso v zapletenem strokovnem jeziku zapisane zapovedi in prepovedi, ki jih morda razumejo tisti, ki so jih oblikovali, zagotovo pa ne večina uporabnikov slovenščine. In posledica tega učenjakarstva je vidna na vsakem koraku, ko ljudje ne v govorjeni ne v pisni uporabi slovenščine ne uspejo tvoriti treh stavkov brez osnovnošolskih jezikovnih spodrsljajev. In smo priče nenavadnemu položaju, v katerem se je znašla slovenščina: ljudje, ki so opravili maturo in bi po vsej logiki njene socialne teže morali obvladati jezik tudi v bolj zapletenih in pomensko poglobljenih legah, se bojujejo z enakimi napakami kot ljudje brez jezikovne izobrazbe.

Ob vsem povednem je seveda mogoče dodati tudi splošno nemarnost pri uporabi slovenščine, ki nam jo ponujajo trgovci, gostilničarji, pa novinarji, posebej nekateri športni, in vsi drugi govorci, ki morajo nastopati v živo ali pisno in naslavljajo javnost kot javne osebe. Brez listka v roki ali »trotelbobna« skorajda nihče od javnih osebnosti ne zna povedati treh stavkov, ki bi imeli rep in glavo. S svojimi slabimi zgledi in okornim izražanjem v bazični slovenščini rušijo še zadnje oporne točke, na katerih bi morala počivati slovenska identiteta. Identiteta? Pa kaj je to, za vraga, mi smo vendar globalisti, internacionalisti, državljani sveta!