Musica cubicularis

 

Izvirna slovenska baročna glasbena produkcija s slovenskim ansamblom Musica cubicularis na tretjem koncertu jubilejne 40. edicije festivala Radovljica 2022

 

                                                 Ob letošnji 300-letnici smrti koprskega organista in skladatelja Antonea Tarsie (1643-1722) v ž. c. sv. Petra

   

                                                                                                                              Franc Križnar

 

 

Na letošnjem tretjem koncertu jubilejne 40. sezone festivala za zgodnjo glasbo RADOVLJICA 2022 je v radovljiški ž. c. sv. Petra nastopil ( 8. avg.) mednarodno zasedeni domači consort Musica cubicularis; glede na letošnji jubilej, 300-letnico smrti koprskega organista in skladatelja Antonia Tarsie (1643-1722), s skoraj izključno njegovo glasbo. Sedmerica izvajalcev – po trije pevci/-ke: Tanja Vogrin/sopran, Kamila Mazalova/mezzosopran in Matthiew Baker/bas in štirje inštrumentalisti: Filip Rekieć in Aliza Vicente/(baročni) violini, Domen Marinčič/viola da gamba in (baročni) violončelo ter organist Tomaž Sevšek/orgelski pozitiv – si je izbrala komaj kaj znanega avtorja. Več kot pravilno je, da se izvirna slovenska kulturna in še posebej glasbena dediščina po eni strani ohrani, spet po drugi pa predstavi širši javnosti.

Glede na zasedbo consorta (= skupnosti) so se vsi trije pevci-ke menjavali, veliko, ali skoraj večinoma nastopali skupaj, prav tako je bilo z inštrumentalisti; s tem, da sta oba naša vodilna in stalna člana ansambla (Marinčič, Sevšek) ves čas koncerta ostala v cerkveni ladji. Le da je Marinčič tu pa tam zamenjal inštrumenta (violo da gambo in /baročni/ violončelo). Nasploh je to jedro ansambla, ki je v dobri uri in pol in brez morda (prepotrebnega) odmora, zmogel s predstavo kar osmih Tarsijevih del ter še treh del neznanih avtorjev. Bila je to še ena (pre)lepa prezentacija (baročne) glasbe, ki je pred toliko in toliko stoletji nastala in je bila slišana na našem, slovenskem prostoru. Vsa (vokalnoinštrumentalna) dela so pisana na latinsko besedilo in v večini primerov liturgične vsebine; saj so bila tako pisana kot izvedena v cerkvenem prostoru. Zanje je značilen ves baročni blišč, torej spet enkrat in ponovni dokaz, da smo bili Slovenci na tem prostoru povsem enaki preostali Evropi; četudi gre v temle primeru za neke vrste sredozemski ali južni barok. O vsem tem pričajo tudi naslovi (v prevodih): Zahvaljujem se gospodu, Pozdravljena,Kraljica, Blagor …, Iz globine temne, Ko je Izrael šel, Igrajte na trobente, Če iščeš čudeže in Hvalite,Gospopdovi služabniki (besedila teh motetov za svetnike je za dodatek h koncertnemu listu prevedel D. Marinčič). Na koncertu smo slišali še tri dela n. n. avtorjev, dovolj blizu, da bi bila lahko celo Tarsijeva – ali pa ne? Dvoje od njih je bilo povsem inštrumentalnih: Festino primo in terzo (1678) in za katera je izgubljene violinske parte rekonstruiral D. Marinčič; sicer duša in srce zadnja desetletja omenjenega radovljiškega festivala, pomemben izvajalec in še kaj. Poglobljene in tehnično bravurozne izvedbe so dale vedeti in slišati, da gre za res visok standard tako ansambla kot festivala v celoti. Zapisi muzike kot njihove izvedbe dali vedeti, da smo vsekakor na visoki ravni enega kot drugega.

Radovljiški festival (v graščini in tamkajšnji ž. c. ter v ž. c. Marijinega oznanjenja v Velesovem /Adergasu/) se še kar nadaljuje: vse tja do 23. avg. bo koncertov še kar nekaj, na koncu pa je dodan še mojstrski tečaj za kljunasto flavto v produkciji domačinke, doc. Mateje Bajt (13.-16. avg.).