Gastón Soublette
Megakriza – Izguba biti in beda smisla
Današnja kriza je zaradi svoje planetarne razsežnosti drugačna od kriz v prejšnjih zgodovinskih obdobij. Ta svojevrstni pojav vključuje vse narode, zmanjšuje njihove tradicionalne značilnosti in jih spravlja v položaj pripadnikov enega samega transkulturiranega človeškega skupka. V preteklosti so bili kulturni cikli narodov prostorsko omejeni in sklenjeni v lastni zgodovinski razvoj, zato so krize zajele kvečjemu določeno območje in vplivna področja imperijev, ki so ustvarili velike starodavne civilizacije. V nekaterih primerih, kot je bilo rimsko cesarstvo, je srečanje različnih ljudstev v isti strukturi moči že napovedovalo približek tega, kar bi danes imenovali svetovna civilizacija. Zato planetarna narava te civilizacije in kriza, ki zajema ves svet, nagovarjata k poimenovanju megakrize kot velike, edine, resnične in dokončne krize človeštva, katere obseg ogroža nadaljevanje življenja na svetu.
Vendar je treba omeniti, da se izravnalni faktor, ki v krizo vključuje vse, ne pojavlja toliko kot zahodni kulturni vpliv na drugačne tradicije, ampak kot mehanski element. Zahod je s svojo močjo in vplivom zadnja tri stoletja res razširil zahodno kulturo po svetu, toda to ni odločilno za njegov izravnalni pohod. Odločilni so tehnologija, finančni sestav in iz njiju izhajajoči družbeni in politični sistem. Lahko bi trdili, da je tehnologija zahodna kulturna stvaritev, sprejemanje vseh narodov pa resničen kulturni vpliv. Toda resnica je, da se današnja zahodna tehnologija zaradi svoje narave izmuzne pojmu kulture kot pogledu na svet, ki določa temeljno ustvarjalno držo naroda v njegovem zgodovinskem razvoju. Zato prevzem tehnologije, ki ni duhovni dogodek, ki bi vključeval bitje v celoti, ne naznanja presežka, ki bi omogočal združevalno kulturno spreminjanje. Kajti gre za mehansko in le materialno dejstvo, ki stopa v življenje narodov, ne da bi upoštevalo posamezne kulturne tradicije, nasilno določa način življenja in v celoti preplavlja družbo.
Vemo, da je vsaka kultura, ne glede na njeno razširjenost, stvaritev, namenjena človeku in njegovi biti. Današnji civilizacijski ukaz vsemu svetu pa se nanaša na predmete in dejavnosti. Zato se napredek meri v makroekonomskih indeksih, služenje človeku pa je početje, ki nujno prinaša dobiček. Pomembni so njegove potrebe, pomanjkanja ali njegova sposobnost in uspešnost, ne pa bistvo. Družba je tako organizirana, da v njeni zgradbi ni človekovega bistva in tistega, kar je zanj odločilno. Sprejemanje tehnologije je ljudstvom, ki niso del zahodne tradicije, prineslo korenite spremembe v načinu življenja. To pomeni, da vsebuje ideološko podstat, ki opredeljuje stvarnost in odnos človeka s svetom kot konflikt, življenje pa kot nenehen, vse močnejši boj za gospodovanje nad naravo. Od tod razumevanje moči kot vrednote, ki v družbeni zavesti doseže vodilno vlogo in samo po sebi postane cilj človekovega vedenja.
Kaže tudi spomniti, da je to utemeljitev mogoče najti v operativni in reduktivni vlogi angleščine, ki jo danes govorijo v ZDA, praktični različici jezika za takojšnje sporazumevanje narodov, nekakšnem psihološkem izenačevalcu – se pravi, utilitarnem intelektu. Ta govor ustreza največji instrumentalizaciji človeškega jezika, ki je določil vse jezike na svetu, vnesel vanje svojo miselno strukturo, odvzel besedam prvotni pomen in vsebinsko bogastvo ter jih nagovoril, da se sprijaznijo z golo operativno in neposredno vizijo življenja. Narodi osvajajo ta reduktivni jezik, a hkrati, ne da bi se tega zavedali, tudi njegove ključne svetovnonazorske predpostavke; prav tu je mogoče zaznati zahodni vpliv na drugačne kulturne tradicije. Vendar teh predpostavk, ki pomenijo današnjo zahodno svetovnonazorsko paradigmo, ne moremo imeti za kulturne, ampak protikulturne, kajti nasprotujejo vrednotam, na katerih je bila v začetku postavljena zahodna kultura, ko je bila še prava kultura. Morda se je umestno spomniti na Spenglerjevo razločevanje med kulturo in civilizacijo.
Te predpostavke so naravne in nezavedne trditve, ki se nanašajo na to, da misli opredelijo stvarnost. Med njimi je treba omeniti morda najpomembnejšo, in sicer ostro razlikovanje med subjektom in objektom, zaradi katerega ima vsaka opredelitev stvarnosti referenco nekje drugod – ne v opazovalnem subjektu, ki je izločen iz območja opredeljene stvarnosti. Tako človek postne tujek v vesolju, v katerem biva, obremenjen z najglobljo metafizično osamljenostjo, ko se sooča s stvarnostjo, ki ji po definiciji ne more pripadati, čeprav ve, da je prišel na ta svet zaradi življenjske projekcije in da v njem ni nič izvornega, kar mu ne bi bilo dano.
Iz tega pogleda na stvarnost izhaja tudi razumevanje življenja kot nenehne bitke za obvladovanje narave. Obvladovanje z vse učinkovitejšo tehnologijo, ki jo razume kot sredstvo. Narava je vir, se pravi zaloga koristne snovi za potešitev potreb in koristi. Iz te predpostavke izvira tudi pogled na zgodovino kot časovni razvoj linearnega, zbiralnega zaporedja, po katerem napredujejo ljudstva s postopnim osvajanjem. Po tej poti so se nacije oblikovale v tekmovalne organizacije, ki si lastijo ozemlja ali izvajajo svoj vpliv na druge; v tem naravnem izboru, ki uravnava svetovno džunglo, so se oblikovala velika središča oblasti, ki jih imenujemo »velike sile«. V omenjenem sestavu premis in sklepov se skriva pojem moči kot vrhovne vrednote, o kateri je pripovedoval Nietzsche v svoji zadnji knjigi Volja do moči. V tej moči najdemo vse oblike misli in dejavnost zahodnjaka, tudi oblast človeka nad človekom v kakršni koli obliki, izvajanje moči. Vse druge predpostavke, ki jih bom še omenjal, zahtevajo, da se prej pomudimo pri smislu psihološke mehanike.
Vse kulture preteklosti, kljub morebitnim velikim razlikam med njimi, temeljijo na paradigmi skupnega in izvirnega pogleda na svet. Po tej paradigmi je človek v vesolju ne le zato, ker njegovo telo sestavljajo »zemlja«, »voda« in »zrak«, temveč tudi zato, ker je njegovo zavedanje del pojavne celote kot »participativno zavedanje«. To soudeleženo zavedanje, značilno za svetovni nazor vseh kultur preteklosti, z zahodno kulturo pred obdobjem Newtona in Descartesa vred, temelji na nepojasnjeni domnevi, da ima kozmično dogajanje psihično razsežnost. Jungovska psihologija se je vanjo poglobila in pripoveduje o starodavnem pogledu na svet kot fenomenologiji zavedanja. Pri razumevanju pa zahteva sprejemanje, ki ne sme biti odvisno od tradicionalne logike. Če povzamem na kratko – Jungovo odkritje se nagiba k razlagi, da mehanika objektivnega dogajanja razodeva, da ni toliko objektivna, kot si je mogoče misliti, saj se ujema s pomembnimi vsebinami zavesti. Tako je mogoče reči, da ne obstaja dogajanje, ki ne bi bilo odvisno od zavedajočega se bitja, ki bi ga opazovalo kot osebno, se pravi, da ne obstaja kot noumen, pač pa gre za zaplet pojavov v nenehnem spreminjanju, čeprav se njihovo časovno in prostorsko zaporedje spontano ureja v skladu z miselnimi imperativi, ne da bi opazovalec lahko razumsko preverjal njegovo zaporedje.
To velja za zahodnjaka zadnjih stoletij, kajti nevzročno zaporedje vsebin v zavesti in domnevno dogajanje zunaj njega je bilo precej opaznejše za antičnega človeka. Zato sem, ko sem prej omenjal Junga v zvezi s pradavnim zaznavanjem sveta kot fenomenologijo zavesti, predvsem opozarjal na splošno človekovo dojemanje miselnega substrata sveta in ne toliko na filozofske teorije, čeprav so jih nekateri antični filozofi omenjali, na primer Konfucij v komentarjih k Ji Čingu – Knjigi sprememb, starodavnemu besedilu, najstarejšemu kitajskem klasičnemu delu.
S pojmom participativne zavesti se lahko približamo razumevanju temeljnih načel vedante – hindujske filozofije: se pravi tega, da je svet miselna pojavnost, v sanskrtu maja, se pravi »iluzija« ali, kot pravi eno izmed glavnih besedil Patanjalijeve Joga sutre: stvari obstajajo same na sebi samo za opazovalca. Ta participativni odnos zavednega bitja s kozmičnim kontekstom je dogodek, v katerem osebek in predmet nista ločena, temveč integrirana v stopnjo univerzalnega dogajanja. Za zenbudizem je poznavanje sveta poznavanje uma, kajti vse je misel; tako človek, ki verjame, da je pristojen za okoliški svet, ne počne nič drugega, kot da se ukvarja z duševnimi izkušnjami biti, ki je on sam. Znana anekdota v zenbudizmu pripoveduje o dveh menihih, ki opazujeta plapolanje zastave in vprašata učitelja, ali je zrak tisti, ki premika zastavo, ali zastava tista, ki premika zrak; učitelj pa odgovori: »Um je tisti, ki se premika.«
Jung je vez med zavestjo in svetom poimenoval »sinhronost«; to je postalo ključ njegove terapije. Namig na čas je mogoče razumeti tako: Vesolje je makrosistem, v katerem ni izoliranih pojavov. Vsi pojavi sodijo v sisteme in vsi sistemi pojavov so med seboj povezani; to pomeni, da kar koli se v določenem hipu zgodi na kateri koli točki v vesolju, je tisti hip povezano z dogajanjem v vseh točkah vesolja. Tako lahko sklepamo, da trditev vsebuje analogno razmerje med kozmičnim in psihičnim dogajanjem, čeprav je to tudi kozmično, se pravi, zakoreninjeno v nezavednem.
Zahodnjak se s težavo sooča s trditvijo zenbudizma, da je poznavanje sveta samo poznavanje uma. Sodobna fizika se je nenamerno soočila s to vznemirljivo stvarnostjo, ko je Heisenberg med raziskovanjem strukture atoma in skrivnosti njegovih sestavnih delcev naletel na nerešljiv zastoj. Njegove izkušnje in spraševanje so bili namreč del sveta, ki ga je živel, v tem okviru pa je logično, da obstajajo stvari v prostoru, da so med njimi razdalje, premiki in časovni dejavniki. Tako je zahodni znanstvenik prvič začutil potrebo, da preusmeri pogled od znanega predmeta na spoznavajoči subjekt, da bi razumel spoznavanje samo kot združeno dejanje. Spoznavanje sebe je pred spoznavanjem predmeta, kajti spoznavanje predmeta je neizogibno dogodek zavesti. Načelo nedoločenosti, ki nastaja iz tega zastoja, ni nič drugega kot prepoznavanje meja uma, ko ta poskuša določati stvarnost. V nasprotju s temi temeljnimi izkušnjami pri iskanju novega vpogleda v svet je tradicionalna objektivna oblika spoznavanja iluzorna, a se bo jalovo nadaljevala v naslednjih desetletjih, dokler ne bo omedlela v puščavi nemogočih misij, če se prej ne konča vse, kar je ostalo od organizacije življenja na planetu.
Glede na povedano je mogoče razumeti, zakaj človek v prejšnjih časih ni razvil le objektivnega spoznavanja in na njem temelječe znanosti. Najgloblji razlog je v tem, kar smo opredelili kot kulturo človeka in biti, se pravi, da je pogled na svet, ki so ga prevzele skupnost, njena kultura in ustanove, zasidran v biti, v skupnem temelju vsega, tudi človeka; kultura, ki jo ustvarja človek sam, ker je povezan z bitjo, pa je izvor, božanstvo, vrhovni gospodar, poosebljeni duh itn. Kultura je tako organizacija življenja z vidika človeškega modela odličnosti, ne sistema teoretičnega in operativnega znanja glede na neomejen razvoj človekovih konstruktivnih sposobnosti. Ob paradigmi, ki določa pomen starodavnih kultur, se zahodna civilizacija prikazuje kot edina, ki je popolnoma razveljavila vez med zavedajočim se umom in njegovimi nezavednimi (kozmičnimi) koreninami. S tem je dosegla popolno objektivnost nepristranskega pričevalca, ki zaznava, prepleta in meri pojave opredeljujoč stvarnost v navidezno aseptično znanost. Ta moč pri manipuliranju življenja je pridobila skrajno učinkovitost, ki se je razširila na vse pojave bivanja.
Tako smo se znašli pred duhovnim propadom brez primere v zgodovini. Resda so ga napovedali dogodki v preteklosti, a ne tako radikalno. Kdor preučuje rimsko zgodovino v obdobju dekadence, lahko opazi, da so družba in vsi tisti, na katere je vplival rimski način življenja, mislili, delovali in čutili le v zvezi s civilizacijskim projektom. Ta je bil neomejen prikaz moči, vendar ni bil povezan s paradigmo človeka, ki je nastala v Republiki, ko je bila latinska kultura na svojem duhovnem vrhuncu.
Ta popolna objektivnost, ta hladni, kvantificirani opis sodobne misli, ta redukcija kognitivnega dejanja izvzame subjekt z vsem njegovim psihičnim bogastvom, pretrga vez s kolektivnim nezavednim, z vsem vesoljem, odvzame dejstvo ljubezni, intuicije, igre, ustvarjalnega otiuma, poiesis kot razkrivajočega izraza spontanega in nepredelanega spoznavanja, in upošteva samo razmišljujočo, budno plat človeka. Zato izrek »Mislim, torej sem« pomeni začetek procesa, s katerim naj bi modrost in srečo počasi odslovili.
Na drugi strani je to mogoče razumeti po zaslugi civilizacijske vloge evropskih arijskih narodov, katere operativna sposobnost (nakazana že v rimskem imperiju) nima primerjave z operativno sposobnostjo drugih rasnih skupin. Jasno je tudi, da je pogansko vrednotenje graditeljskega in gospodovalnega duha evropskih arijskih narodov temelj nacističnega mita superiorne rase in Nietzschejevega mita o nadčloveku. To je toliko očitneje, če upoštevamo, da v zadnjih treh stoletjih evropski duh ni v ravnovesju z umirjeno, refleksivno, poglobljeno zavestjo, ki bi nameščala in uravnala tak prikaz energije v skladu s človekovo paradigmo, ki bi bila resnični temelj človeške kulture in biti, se pravi modrosti, ki bi usklajevala človekovo delovanje s smislom sveta. V srednjem veku, še posebno v 12. in 13. stoletju, je temelju evropske duhovne kulture uspelo usmeriti ustvarjalno energijo nordijskega človeka k čudovitim rezultatom. Ne glede na to pa je že v gotski arhitekturi, teologiji in filozofiji kot značilnost nordijske psihologije vzbujal pozornost konstruktivizem brez natančno opredeljenega predmeta, ki je v svojem gibanju odkrival svojo utemeljitev, cilje in motivacijo v pretiranem ustvarjalnem zagonu, njegova projekcija pa je izražala nenasitno hrepenenje po brezmejnem. Smer, ki jo je po industrijski dobi ubrala zahodna civilizacija, potrjuje to oznako srednjeveške kulture; prav tako tudi Spenglerjev pogled, ki v notranji pogonski zgradbi evropske kulture vidi ustanovni in razprševalni občutek. Imenoval ga je »faustovskega«, saj je močno naravnan k brezmejnosti. Morda ga ni hotel povezati z Goethejevim likom Fausta, a vendarle nakazuje, da nordijska kultura skriva v sebi demonsko sestavino.
Kitajsko cesarstvo je edini zgodovinski primer, ki bi bil lahko primerljiv z evropskim. Vseeno pa je treba priznati, da so morebitne analogije le navidezne. Kitajska je od nekdaj močna, tako ozemeljsko kot po številu prebivalcev in civilizacijsko, toda imperij, v katerem je nastala njena politična kultura, ni bil dominantna ali ekspanzionistična struktura. Se pravi, da ni bil tak imperij, kot ga dojemamo mi zahodnjaki – tak, ki vključuje tekmovalno in dominantno psihologijo. Njeno mogočno ustvarjalno energijo in dejavnost je, v nasprotju z zahodno, usmerjala, rekel bi lahko celo – sublimirala modrost, ki je bila vedno naravnana k uskladitvi delovanja človeka s svetnim smislom, nenehno izogibajoč se – kot kakšnemu grehu – titanskim dosežkom. In prav tu je morda skrivnost njene pettisočletne dolgoživosti.
Tako se bližamo naslednji predpostavki, in sicer, da vsi narodi nezavedno sprejemajo sporočilo, ki se nanaša na »smisel sveta«; to, kar kitajski filozofi imenujejo »tao«. Zavest soudeležbe, značilne za vse prejšnje kulture, je nerazdružljiva s pojmom »smisla sveta«, se pravi, da je vesolje splet enovitih referenc, kozmos, ne kaos, in da mora zato človek svoje življenje razvijati glede na obstoječi red, ne pa da spreminja red zaradi izbire poljubne referenčne točke. Na področju čiste misli bi lahko zahodnjak še vedno priznaval to trditev kot resnično, vendar se na podlagi temeljne drže zahodne civilizacije in iz njene opredelitve, kaj je kultura, vidi, da so kulturo ustvarili ljudje in z njo iskali smisel; lahko sklepamo, da je odsotnost smisla postala temeljna. Navsezadnje veljajo tiste vrednote, ki jih civilizacija izvaja, ne tiste, o katerih ugibajo njeni misleci. Vrednote zahodne kulture pa niso več v veljavi. Tako razlaga »smisla sveta«, ki se izraža v od Boga ustvarjenem človeku in svetu, lahko sicer biva v marsikom, a zahodni civilizacijski projekt najde smisel samo v dogajanju. Tako se je torej zgodilo, da se je prirojeno dojemanje sveta izrodilo v pojem razvoja ali rasti, to pa se je, po rezultatih sodeč, izkazalo za negacijo smisla ali pomena sveta. Pojem trajnostnega razvoja ni nič drugega kot zapoznelo blažilo, ko poskušamo ovrednotiti polom, ki ga je doživel tradicionalni pojem razvoja.
Pomanjkljivost sodobnega zahodnega duha, kar zadeva sprejemanje univerzalnega reda in njegovih posledic (to vključuje neizpodbitno dejstvo, da je človek plod življenja in torej ni ničesar, kar mu ne bi bilo dano) je rezultat izgube zavesti o njegovi soudeleženosti, ta pa je plod ostre ločitve med subjektom in objektom. S perspektive Ji Činga – Knjige sprememb in Tao Te King ali Knjige Taa je drža moderne zahodne civilizacije to, kar Konfucij imenuje titansko početje, se pravi, človeška volja, ki se upira nebeški, plenilska sila, ki deluje zunaj sveta in proti njemu.
Zanimivo je primerjati to razmišljanje z nekaterimi grškimi miti, zlasti s tistimi o Prometeju, Tezeju in Ojdipu, v katerih sodobna psihologija (Jung, Diel in drugi) vidi človeka, ki se loči od transcendentne smeri Neba, se pravi od smisla življenja, da bi gradil plehek, nepresežni svet, omejen le na snovno problematiko. Tako Prometej degradira duhovno inteligenco, Ojdip pa postane tiran, ki ubije očeta, simbol duha, in se poroči z materjo, simbolom telesnosti, zemlje, snovnosti. Ne glede na pomanjkljivo dovzetnost za univerzalni red zahodnjaka odlikuje intenzivna dejavnost na področju znanstvenega raziskovanja. Njegova natančnost in prodornost presegata vsa prejšnja prizadevanja, njegovi dosežki na vseh znanstvenih področjih kažejo njegovo izredno dojemljivost. Vendar vsestransko manipuliranje z življenjem kaže na pomanjkljivo razumevanje narave stvari in kozmičnega dogajanja. Zato je treba temeljito pregledati domnevne resnice, ki jih taka znanost dosega. Znanstvene kognitivne paradigme namreč vse prepogosto veljajo le za operativne resnice, ki koristijo dominantni družbi. Kajti dominantna paradigma, katere skrivno vodilo je, kot pravi Nietzsche, volja do moči, gospoduje nad vsemi – tako nad miroljubnimi, kontemplativnimi, razmišljujočimi kot nad oboroženimi ljudmi, politiki ali poslovneži.
Tako nam kriza tradicionalne paradigme, tudi tiste, ki je uveljavila relativnostno teorijo, odpre neskončno in vznemirljivo perspektivo načela nedoločnosti, ki se v zgodovinskem razvoju civilizacije ujema s koncem ideoloških paradigem, predvsem tistih ideologij, ki so se ponašale z znanstvenimi vizijami človeka in zgodovine. Vse to vedremu umu zjasni pogled in ga usmeri v zdravo skepso glede stvarnih možnosti manipulativne razlage življenja. Kajti spoznavanje, ki izhaja iz objektivne vizije sveta, je samo spoznavanje pojavnosti, ne pa smisla stvarnosti; s pojavnostjo pa se ukvarja operativni segment uma, nikakor ne ves um, kajti človek ne spoznava le z razmišljajočim delom uma, temveč s celotnim bitjem, se pravi, z integriranim izvajanjem vsega njegovega uma, tudi na drugih področjih. Česa takega je sposobna le zavest, ki sodeluje pri univerzalnem redu in kozmičnem dogajanju in je v nekem smislu del kozmičnega dogajanja; to pa je možno le, ko je razumevajoči um vključen v tisto, kar presega zavest samo. To pa paradoksno izvira iz nezavednega.
Vse te misli predpostavljajo racionalno psihologijo, pri kateri naj pojasnim nekaj pojmov. Vsako zavedno dejanje vsebuje referenco na jedro, ki ga lahko imenujemo »sebstvo«. V odnosu do uma, ki je gibljiv in spremenljiv, ki obdeluje in razvija znanje, je to središče zavednega negibno, podobno kot je hitrost telesa povezana z negibnim opazovalcem, ki zaznava in meri.
V samem umu, v katerem se posameznik prepoznava kot tisti, ki doživlja odnos z zunanjim svetom, lahko razlikujemo zavest bistvenega in operativno zavest. Tista, ki se nanaša na bistvo, je arhetipska in je sposobna dojemati smisel, medtem ko je operativna zavest samo racionalna, dovzetna za organizacijo, ubesedovanje in instrumentalizacijo spoznavanja. Globlji predel, ki sodi v območje sebstva, je nadzaveden, čeprav se z vidika operativne razumske zavesti, tiste, ki je dejavna v budnosti, pojavlja kot nezavedno. Se pravi, da je to, kar navadno imenujemo zavedno, predvsem področje operativne zavesti. Tako lahko trdimo, da je moder človek tisti, ki je harmoniziral obe vrsti zavesti in se izognil temu, da bi izražanje sebstva skrčil v operativno, reduktivno zavest. Duh, ki umeva, je predan temeljnemu duhu, kot pravi taoistična joga; ta iz nadzavesti izžareva pogled, ki presega kontingenco minljivega racionalnega uma.
To, kar označujemo za operativno zavest, se pravi »razum«, v latinščini »ratio«, je povezano z razdelitvijo, sposobnostjo določati stvarnost z besedami, pojmi, z natančnim opredeljevanjem. Vemo, da se pred vsako stvaritvijo razvname in s prepričevalno močjo stopi v zavest brezčasna, nezavedna intuicija, ki požene precejšnjo psihično energijo, da bi se uresničila v nekaj razumljivega. Če je tak začetek vsakega spoznavanja in stvaritve, je drama zahodnega človeka prav tista, ki jo pripisujemo Prometeju; ta je namreč ukradel večni ogenj z Olimpa in ga dal ljudem, se pravi, prejel je navdih, ki je prihajal iz nadzavednega, da bi z njim naredil nekaj nepomembnega. Za kazen ga je Zevs vklenil v verige in ga prikoval na materialno. Najboljši primer za ponazoritev te drzne izjave je primer fizika Alberta Einsteina. Einstein sam je priznal, da je opozoril takratnega predsednika ZDA, Franklina D. Roosevelta, ko je ta predlagal, da začnejo raziskave in razvoj jedrskega orožja. Tak je torej mit o junaku, ki izda smisel življenja in oskruni prvotno svetost, in junaki kot Tezej, Ojdip, Orfej in Prometej so junaki zahodne civilizacije.
Naj se vrnem k naslovu eseja in izrazoma »izguba biti« in »beda smisla«. Povedati sem hotel, da je samo operativna zavest tista, ki gospoduje svetu in opredeljuje sodobnega človeka, njegovo razmišljanje in početje nimata pravega ontološkega temelja. To pa je posledica pomanjkanja receptivnega razpoloženja in predanosti življenju za zdravo integracijo s svojim najglobljim, nezavednim in nadzavednim bitjem. Zato je človek ujet v površinskem delu svojega uma, in sicer tako, da se njegova uresničevalna energija izgublja v nenehnem razčlenjevanju domnevne stvarnosti, ki jo dojema kot objektivno; nikoli ne bo prenehal zaznati različic njenega videza. Vse to pa ne more spremeniti niti kančka njegove etičnosti, škodljivi učinki na svetovno tkivo življenja pa se bodo povečevali, vse dokler se ne bo zavedel svoje lastne psihične sprevrženosti.
prevedel Andrej Rot
