Tadeusz Różewicz
Poljske Termopile
Rešen
Štiriindvajset let imam
rešil sem se
ko so me peljali v smrt.
To so prazna in enosmiselna imena:
človek in žival
ljubezen in sovraštvo
resnica in laž
lepota in grdota
junaštvo in strahopetnost.
Isto težo imata krepost in zločin
videl sem:
človeka ki je bil en sam
dober in slab.
Iščem učitelja in mojstra
naj mi vrne vid sluh in govor
naj še enkrat poimenuje stvari in pojme
naj loči svetlobo od teme.
Štiriindvajset let imam
rešil sem se
ko so me peljali v smrt.
Ranjenec
Gnil sem kot pokvarjen sadež
bela klobka smrdečega perila
ves razsekan v modre proge
in brazgotine.
Nad mano so šelestele sestre
in zdravniki so pluli
kot oblaki joda
okrog moje glave
ležal sem v njihovih hrapavih ostrih
dlaneh
slepo ščene
iz čeljusti
se je cedilo cviljenje.
Svet
sem čutil
slišal
vohal za njim
dokler
nisem v dlani tako jasnovidni
kot prestreljene oči
spet našel izgubljene oblike
oblike plamena
dojko
je izluščila iz te noči
slepa dlan
To si ti sestra
sklonjena nad mano
veja polna sence.
Mati obešencev
Drgne se ob raskavo kožo množice.
Tod
po ulici hodi
mati obešencev
srebrno glavo nese
v dlaneh
ah kako težka gruda
napolnjena z nočjo
razstreljena od svetlobe
nora kroži
in poje
v čevljih s krivo peto
z jalovim naročjem
ovenelimi prsmi
nora tuli
v nabreklo luno
s svinčenimi stopali stopa
po betonu ulic
mati obešencev
z vrvjo za vratom
gre na dno
Umirali so živi
Zazidani so živi umirali
črne muhe so legle jajčeca
v človeškem mesu.
Iz dneva v dan
so tlakovali ulice
z zabuhlimi glavami.
Oče Aron
je imel brado iz plesni in mahu
glavo pa iz bele svetlobe
ki je trepetaje ugašala
preden je izdihnil je jedel iz dlani
z venečimi ustnicami
in odpiral turkizne oči.
V mali izbi
so otekala telesa.
Salča je prodajala jabolka
srebrna dišeča po sadovnjaku
pred zevajočim vhodom
ki je bil ves iz sinjine.
Med blebetom
in rjasto slino
med lišajem stene
in truplom mimoidočega
z okrutnim očesom
med kamnom
in tuljenjem zblaznele
je stala Salča v rdeči obleki
barve pa so vpijale strupe
in jabolko je gnilo v dlaneh.
Nihče več ni nosil jabolk v geto
nihče ni več v getu kupoval jabolk
Iz dneva v dan
so trupla padala v jamo.
Poljske Termopile
Te glave sekane z lopato
kakor meduze s purpurnim strženom
drsijo
v plitvi noči v spominu.
Ploski zidovi so se obraščali
z možgani,
kipele so žile rezane od rafalov
v temo preluknjane oči
usta povprek.
Obrazi mater so beležili:
mlad obrcan razkoračen
s sinjimi dimljami
kriči
partizan nese
modra čreva
ustreljen na polju slave
je padel
medenolasi Žid
s šesterokrako zvezdo v očeh
je zabingljal
kurirka z zelenim očesom
v trebuhu
je skočila z vlaka
zberite vsako kapljo krvi
ki ne bo prešteta.
Ciankalij se sipa na
razpokana usta
beli sladki sneg.
Tožba
Govorim vam svečeniki
učitelji sodniki umetniki
čevljarji zdravniki referenti
in tebi moj oče
Prisluhnite mi.
Nisem mlad
Naj vas ne zavede
vitkost mojega telesa
niti ganljiva belina vratu
niti jasnost visokega čela
niti puh nad sladko ustnico
niti kerubinski nasmeh
niti prožni korak
Nisem mlad
Naj vam ne zbuja ganotja
moja nedolžnost
niti moja čistost
niti moja slabotnost
krhkost in preprostost
Imam dvajset let
Morilec sem
Orodje sem
tako slepo kot meč
v rabljevi dlani
Ubil sem človeka
in z rdečimi prsti
gladil bele ženske prsi.
Pohabljen nisem videl
niti neba niti vrtnice
ptiča gnezda drevesa
svetega Frančiška
Ahila in Hektorja
Šest let
je iz nosnic buhal sopuh krvi
Ne verjamem v spremembo vode v vino
Ne verjamem v odpuščanje grehov
Ne verjamem v vstajenje mesa
Kamnitna domišljija
Leži pri meni
z debelo zlato kito
sanja da je razbila vrč
ali našla ključe
ali raztrgala obleko
jaz pa poznam okus cimeta
samo okus cimeta poznam
ampak sanjam o eksotičnih krajih
kjer rasejo cimetovci
kjer rasejo sandali
in tu je že uboga moja glava
uboga glava. Iz dveh filmov
in nekaj knjig
zlagam brezbarvno pokrajino
(ne smejte se tujci
zlasti lepe dame
iz francoskih in ameriških revij):
Palma ali dve palmi
in okrogel otoček
ah ni lahko zložiti
lepe nenavadne podobe
zato dodam tigra
ki je podoben mački
in dva ananasa
ananas sem videl pred vojno
v Rozenbergovi trgovini.
Rozenberg ne bo nikoli videl
otokov Velikega oceana
v greznici so ga ujeli Ukrajinci
izdihnil je zadušen z blatom
ne morete si predstavljati
Rozenbergove smrti v mestecu
blizu Piotrkowa na Poljskem
lepe tujke z razgaljenimi
belimi nedri
dame z dvora sv. Jakoba
(o tem dvoru sem bral v časopisu).
Kakšno skromno podobo vidim
otok palma in tiger
naštejem še preostanek
zame predstavljivih elementov
eksotičnega sveta:
kit biser Zamorec
hobotnica slon podkralj Indij
figovec (ali prej figa)
noj in havajske kitare.
Ja res to bo že vse.
Razgledujem se po sobi
na mizi stoji bel vrč
in na lepem pomislim
na luno toda teh misli
ne bom nikomur izdal
pa je vendar minilo že pol življenja
(pri nas je povprečje 50 let)
in ti kraji otoki morja
so kakor majhne lune
neresnični mrtvi.
Zato mirno ležim poleg
ženske z debelo zlato kito
jaz ki poznam samo en okus
eksotični okus cimeta
sivi človek z malo
kamnitno in neizprosno domišljijo.
Noč
V naraščajoči črnini
v ničnosti
guba
ust
izpljune pečko
prežvečenih
prebavljenih besed
ustnice namazane s šminko
šepet
vzemi
vzemi za spanje
vzemi za večno spanje
ves svet
se bo stekel
v obraz
izravnal zgladil
gore se bodo ulegle v doline
prekleti problemi
se bodo razvezali
zlahka
kakor modri trak
v Marylinih laseh
šepet
greh
velik greh
strah in trepet
kot morje
smrt bo spremenila življenje
v majhen
smešen gumbek
odpadel boš s sveta
kot z obleke
na listku
boš preplul ocean
na listku
prilepljenem na šipo
na čolničku
škrat
Haron Hanswurst
s smešno zgubanim obražčkom
Te bo prepeljal na oni breg
pluješ stran
porogljiv smeh buči nokrog
in smrt umira
od smeha
Na lepem
na lepem sem zagledal v časopisu
nekaj kar je spominjalo na pesem
črke besede
ki so spominjale
na neke druge besede
podobne tem besedam.
neke metafore
papirnata čreva
podobe napaberkovane
na smetišču zgodovine
na smetiščih poezije
packe besede
so mrgolele
v časopisnem
papirju
bežale narazen
tam sta bila ime in priimek
avtorja ista ime
in priimek
to je on sem pomislil
je on ni on
začel sem brati
še enkrat
od začetka
toda nisem razumel
nič nisem razumel
tako kot da bi odšel
daleč proč od tega kraja
od te govorice
od sebe
Isti obraz
pesnikov obraz
odprt poln tišine
isti obraz
in čisto drugačen
s stene
me gleda
maska
s trdim
praznim
očesom
1968
***
zakaj pesniki pijejo vodko?
pijejo ker vejo
kaj v njih tiči
in kaj še lahko
iz njih skoči
pijejo ker ne morejo poslušati
tega kar jim govorijo drugi
in tega kar si govorijo
sami
pijejo ker bi radi podstavili nogo
kolegu pesniku
ko so trezni
pa so tako plemeniti
pijejo pred ogledalom ker se bojijo
da bodo v njem zagledali tistega drugega
boljšega in »lepšega«
zrcalce zrcalce
na steni povej …
pijejo ker vejo kaj so že
napisali
in ne vejo kaj bodo še
napisali
1990
***
na začetku
je beseda
velika radost ustvarjanja
po koncu pesmi
se začenja
neskončnost
prisluhni ji
za pomiloščene
se spreminja
v Boga
toda pred pesnikom
zija brezno
čez leta
bo odkopan
očiščen blata
zemeljskega prahu
kamen z neba
meteor
brez ognja
Pismo ljudožercem
Dragi ljudožerci
Ne glejte izpod čela
človeka
ki vas vpraša za prosto mesto
v kupeju na vlaku
Razumite
Tudi drugi ljudje imajo
dve nogi in sedalo
Dragi ljudožerci
Počakajte malo
Ne teptajte šibkejših
Ne škrtajte z zobmi
Razumite
Ljudi je veliko še več
jih bo zato se malo odmaknite
naredite prostor
Dragi ljudožerci
Ne pokupite vseh
sveč vezalk in makaronov
Ne govorite kažoč hrbet:
Jaz meni moj moji
Moj želodec, moj las
moj žulj, moje hlače
moja žena, moji otroci
moje mnenje
Dragi ljudožerci
Ne žrimo se Prav
Ker ne bomo vstali od mrtvih
Res ne
Brez
največji dogodek
v življenju človeka
sta rojstvo in smrt
Boga
oče Oče naš
zakaj si
kot slab oče
ponoči
brez znamenja brez sledu
brez besede
zakaj si me zapustil
zakaj sem jaz zapustil
Tebe
življenje brez boga je mogoče
življenje brez boga ni mogoče
saj sem se vendar kot otrok hranil
s Tabo
jedel telo
pil kri
mogoče si me zapustil
ko sem poskušal razširiti
roke
objeti življenje
lahkomiseln
sem razprl roke
in izpustil Tebe
mogoče pa si pobegnil
ker nisi mogel poslušati
mojega smeha
Ti se ne smeješ
mogoče pa si me kaznoval
malega temnega za trmo
za napuh
za to
da sem poskušal ustvariti
novega človeka
nov jezik
zapustil si me brez šelesta
kril brez bliskov
kot poljska miška
kot voda ki je poniknila v pesek
zaposlen raztresen
nisem opazil tvojega pobega
tvoje odsotnosti
v svojem življenju
življenje brez boga je mogoče
življenje brez boga ni mogoče
Smeh
Kletka je bila tako dolgo zaprta
da se je v njej izvalil ptič
ptič je tako dolgo molčal
da se je kletka odprla
rjaveč v tišino
tišina je trajala tako dolgo
da se je za črnimi drogovi
razlegel smeh
prevedla Jana Unuk
Tadeusz Różewicz, eden najbolj znanih, cenjenih in prevajanih poljskih pesnikov 20. stoletja, sicer pa tudi pisatelj, dramatik in scenarist, se je rodil leta 1921 v Radomskem, umrl pa aprila 2014 v Vroclavu. Med drugo svetovno vojno se je boril kot partizan v poljskem narodnoosvobodilnem boju. Za njegov pesniški debut velja pesniška zbirka Nemir iz leta 1947. Vojna ga je močno zaznamovala in njegova avantgardna poezija je v veliki meri poskus odgovora na vprašanje, kako po videnih grozotah sploh še pisati pesmi; premore veliko etičnega posluha, vendar tudi humorja. V dolgoletnem ustvarjanju je pesnik prehodil pot od avantgarde do postmodernizma, njegove pesmi pa se sestavljajo v svojevrstno pesniško avtobiografijo, ki individualnemu in epizodnemu podeljuje občo, trajno vrednost in pomen. Napisal je vrsto pesniških zbirk, od prvih, izdanih v 40. in 50. letih: Nemir (1947), Rdeča rokavica (1948), Ravnina (1954), pa vse do Vedno fragment – Recycling (1998), Mati odhaja (1999), Profesorjev nožek (2001), Siva cona (2002), Izhod (2004), Učenje hoje (2007) in Kupi mačka v žaklju (2008). Zaslovel je tudi kot dramatik, med drugim s Kartoteko (1960). Prejel je številne pomembne literarne nagrade, med zadnjimi evropsko nagrado za literaturo (2008), Silesius (2008) in Griffinovo nagrado za poezijo (2012).
