Brezčasje
Anica Perpar
Daleč je poldan, morda se večeri,
stišani so glasovi ptic in dreves,
ko previdno zadržana prisluškujem
poudarjenemu občutju brezčasja.
Nekdo se spominja barke Noetove,
presenetljivih srečanj in vtisov,
purpurne zarje tonečega sonca
in zelenega vonja novorojenih trav.
Srhljivo zlorabljene besede tovorim
v starosvetni culi skozi absurdne čase,
ne lačna ne žejna, vendar nepotešena,
cepetajoča v bridkem komaj – bivanju,
okamnela v silhueto na rečnem bregu
s trpkim zavedanjem, kako se svetloba
z muko prebija v čase časa po času.
