Beg pred poljubnostjo besede – iz zapiskov nesojenega pisatelja
Jernej Trnika
Nekoč mi je prišlo na misel, da bi postal pisatelj. Brez samohvale lahko rečem, da to ni bila povsem neosnovana ideja: bral sem namreč vedno rad in tudi pri pisanju nisem bil nespreten. Prav nasprotno: v šoli so kmalu opazili, da v tem prekašam vse vrstnike. Moje spise so postavljali za zgled, tako da me je bilo pred sošolci že skoraj sram. Kasneje, v gimnaziji, sem si zaželel neposredneje »izliti dušo na papir«. Povem vam, če bi svoje takratne izdelke poslal vplivnemu literarnemu uredniku kakšne avantgardne revije, ki bi jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga objavil v svoji reviji, bi me pri priči imeli za ustanovitelja nove smeri v literaturi. Moji sošolci bi se učili o meni, morda bi mi ravnatelj celo dovolil, da jih sam osebno izprašam. Predstavljajte si ta prizor: nekega učenca, se pravi svojega sošolca, pokličem k tabli, ga vprašam to in ono o Balzacu in Tolstoju, nato pa preidem k slovstvu iz naših logov in se, po čistem naključju seveda, ustavim pri sebi. Učenca, s katerim sem si še do včeraj delil klop v razredu, vprašam, kdaj sem rojen, kaj sem po poklicu, katera dela sem napisal, nato pa preidem k tako imenovanim objektivnim dejstvom o mojem slovitem literarnem delu. Ker sva se pred dnevi prepirala in me je zavoljo neke stvari užalil, seveda njegovo interpretacijo pobijem v vsaki točki: »Tega avtor ni mislil, se pravi nisem mislil, sploh ni tako, kot pravite; oh, o tem pa bi, gospodič, še lahko razpravljali, a zdi se mi, da niste na pravi poti; no, gospodič, ste pri tej svoji velikopotezni interpretaciji sploh upoštevali sočasne druž-be-ne (bralca menda ni treba razsvetljevati, da sem z vezaji razdeljeno besedo posebej poudaril) dogodke ali pa ste izhajali samo iz sebe, iz svojega, hm, kako naj rečem, omejenega jaza?«
Ah, kako hitro me odnesejo tovrstne sanjarije! Nič od tega seveda ni bilo res. Profesorica je vso mojo inovativnost hitro zavrnila in v naslednjem spisu sem se spametoval, zresnil in napisal vzoren esej. Pri tem sem prvikrat začutil slast literarne prevare. Kar sem pisal tam, sploh ni odsevalo mojega čutenja. Toda motite se, če mislite, da sem pisal na ta način samo zato, da bi bil rešen obveznosti. Nasprotno, v meni je slast literarne prevare bolj in bolj rastla, hkrati s tem pa se je krepil tudi občutek moči. Namenoma sem razcepil svoje pisanje na resnično, ki ga nisem pokazal nikomur, saj sem se bal, da bi mi kdo s pokroviteljsko opazko porušil predstavo o meni kot o velikem pisateljskem talentu, in na neresnično, s katerim sem oddelal šolske eseje.
Toda koga sploh zanimajo moja učna leta! Bralce pisateljevih zapiskov ne zanimajo gimnazijski hodniki, zanimajo jih prizori iz literarnega življenja, skrivna druženja literatov, ko prvikrat v krogu posvečenih predstavljajo svoja umetniška dela, zanimajo jih kajpada tudi intrige, spletke, zarote, skrivna dvorjenja in ljubimkanje. Sploh to zadnje gre za med. Kdaj sem si že prisegel, da bom, če pridem v škripce z denarjem, napisal dve, tri knjige spominov izmišljenega pisatelja in jih napolnil s takšnimi vnaprej dobro premišljenimi neumnostmi… Zagotavljam vam, da bi se mi kaj kmalu nakapalo kakšnih trideset tisočakov, dobil bi pogodbe z znanimi založbami in veste kaj, prisegam, da bi si v istem hipu zaželel živeti prav takšno življenje, kot sem ga opisal: s koktejli in z blazno intelektualiziranimi pogovori, kjer bi s svojim bleščečim razumom in sijajnimi dovtipi navduševal operne in filmske dive (menda še obstaja ta vrsta ljudi?), ki bi se zgrinjale okrog mene. Nato pa, kdo ve, morda me sprejemejo v pisateljsko društvo in pošljejo predavat v Ameriko… Kdo ve, kdo ve, kaj vse bi lahko prinesla bodočnost!
Preveč govorim, preveč govorim, samo čenčam in nič ne povem! To, kar sem pravkar napisal, so navadne neumnosti. Nič od tega nočem zares in zdaj, ko sem prebral, kaj sem v resnici napisal, sem kar potrt, da so takšne misli sploh prišle iz mene. Naj povem po resnici: nisem pisatelj. Sem točno to, kar sem napisal v naslovu: nesojeni pisatelj. Torej sem pisatelj, ampak, kako bi rekel, ne pišem knjig, ampak zgolj pisateljujem. Pa kaj to je eno in isto, bi kdo rekel. Ne povsem, žal.
Pogosto se mi namreč zgodi, da ob pogledu na kakšno stvar ali med pogovorom z raznimi ljudmi nenadoma začutim željo, da bi prizor, ki sem mu bil pravkar priča, popisal v kakšni zgodbi, se pravi, da bi ga »literaliziral.« A vendar imam vselej težavo, ko je treba to spraviti na papir. Tako neznanska se mi zdi razdalja med brlečimi lučmi onkraj polja na novembrski večer in med mojim opisom tega prizora, ko se znajde na papirju. Papir prenese vse. Toda jaz ne prenesem ničesar, kar zapišem na papir! To je tista težava, ki mi preprečuje, da bi bil zares pisatelj. Večkrat se lotim pisanja, pa potem moji papirji obležijo kje v kakšnem kotu moje sobe.
A včasih imam vendarle posebno srečo in uspem dokončati, vsaj približno, zgodbo, kot sem si jo zamislil. Sicer morda ni idealna, a si z njo vsaj krepim literarno spretnost. Pravzaprav sem v vseh teh letih kljub vsemu napisal že kar nekaj zgodb, ki bi jih nemara lahko celo izdal v zbirki. Ampak, in tu pride ta usodni ampak, zaradi katerega sem sploh popisal teh nekaj listov Zapiskov, nečesa ne strpim pri svojih zgodbah. Bojim se, da so vse tako neznansko poljubne. Bojim se te svoje moči, da lahko kot njihov avtor karkoli spreminjam, dodajam ali odvzemam. To je zame neznansko breme. Ta svoboda umetnosti, ki tako zlahka ostane povsem jalova!
Poglejte si ta primer. Nedavno sem v neki svoji zgodbi zapisal tale stavek: »Po cesti se je pripeljal zelen avto.« Čez dva dni sem vzel nalivnik in popravil: »Po cesti se je pripeljal moder avto.« Naslednji dan sem spet vzel v roke pero, prečrtal del stavka in napisal: »Po cesti se je pripeljalo športno kolo.« In spet naslednji dan sem naposled le našel končno obliko stavka: »Po pločniku je hodil gospod s klobukom na glavi in si potiho prepeval.« Kaj zdaj? Kdo je prišel po pločniku? Ali po cesti? Peš, s kolesom ali z avtomobilom? Razumete? Razumete, kako težko je to, ko je od tega, kako bom zasukal nalivnik, odvisno, ali se pripelje avto ali kolo ali pa pripešači gospod s klobukom? Kako naj jaz vem, koga naj postavim tja? Kako naj vem, ali sem napisal prav ali narobe, ko pa je vendar mogoče prav vse! O, neznanska lahkost matematike! Matematika je sila zahtevna, a vendar tako lahka, ker je dve krat dve vedno štiri. V literaturi pa – saj vidite, kako je. Vse je mogoče in kdo ve, če ima sploh kaj resnično, realno podlago. Vse je dopuščeno, nič prepovedano. Ni trdnih tal in z lahkoto se pogrezneš v mlakužo čiste poljubnosti. Lahko delaš vse, kar se ti zazdi. Vse je resnično = nič ni resnično.
Zdaj vidite, zakaj sem samo nesojeni pisatelj? In ko se takole razburim, mi postane zelo hudo. Čutim, da imam pisateljski dar, a se bojim, da bi bile moje ideje zgolj poljubne, mimobežne domislice, ki minejo, ko zapiha veter.
[tu je pisatelj pustil kar precej, skoraj pol strani, praznega prostora, nato pa dodal kratek odstavek, ki sem ga pri prepisovanju skoraj spregledal, zdaj pa ga vseeno objavljam tukaj, ker sem prepričan, da skupaj z zgornjimi vrsticami gradi nedeljivo celoto, op. prepisovalca]
A včasih si vendarle drznem na vse skupaj pogledati drugače.
Hodim prek polja. V nekaterih hišah v daljavi gorijo luči. Kaj počnejo, kaj čutijo, kdo so ti ljudje? Zemlja pričenja zmrzovati. Stopam mimo starega oreha. In jaz, kaj počnem? Kaj čutim? Kdo sem? Nekje vendar morajo biti tiste redke resnične besede, ki v sebi združujejo nujnost in svobodo!
[sledijo verzi nedokončane pesmi, ki jo bomo morda objavili kdaj v prihodnje, op. prepisovalca]
