Zločini brez zločincev in evtanazija
Zapis iz dnevnika
Andrej Jemec
SGZG ali “smrtonosna gensko zaznamovana generacija” so tisti gensko podedovani nagibi naslednikov medvojnih in povojnih zločincev, ki jim zaradi hudodelstev za številne, tudi dokazane umore, ni bilo nikoli sojeno. Nasprotno, medvojni in povojni hudodelci so bili v imenu revolucije nagrajeni s privilegiji, po kakršnih se sedaj kar spontano kolca tudi njihovim naslednikom. Tako krvnim, kot tudi ideološkim. Še posebno pozornost pa moramo posvetiti revolucionarnemu pravu in pravnikom, ki so pri nas poskrbeli, da niti eden od medvojnih in povojnih krvnikov, ni bil sojen za vsa svoja nečloveška dejanja. In to kljub temu, da je civilizirani svet v tem času že poznal mednarodno sodišče za vojne zločine, tako npr. v Nürnbergu, kot pozneje Haagu. Pa je samo na slovenskih tleh šlo za na desetine tisočev žrtev. V največji meri mnogih, povsem nedolžnih, tudi zelo mladih, le zaradi drugačnih nazorskih, političnih ali verskih pogledov na življenje in svet. Kdor ni bil pristaš totalitarnega enoumja, je bil lahko odpisan. Tisti, ki so zbrali doslej največ verodostojnih dokazov o teh zločinih, so sedaj preganjani. Pa je govora predvsem o seznamu nasilno usmrčenih, masakriranih žrtvah, brez kakršnih koli pravnih dokazov njihove krivde. Ta SGZG-generacija, sedaj sledi tem moralno in etično, hudo vprašljivim vzgledom. Poizkušajo uzakonit evtanazijo in na ta način nadaljevati to podedovano krvavo rihto. Vsega tega danes ne smemo spregledati. Slovenija je v tem pogledu v Evropi, kot povsem osamljen otok, z največjim odstotkom žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Poudariti moram, žrtve so bile večinoma mladi ljudje, na začetku življenja. O tem pričajo tragični dokazi, na stotine morišč in grobišč na našem ozemlju. Če upoštevamo, da slovensko sodstvo ni doslej, niti v enem primeru dokazalo odgovornosti za ta množična hudodelstva, za te zločine v vseh dvainsedemdesetih letih od konca druge svetovne vojne, lahko upravičeno, predvsem pa s strahom in tesnobo pričakujemo, da se bodo umori, kot že nekoč, z legalizacijo evtanazije, s “takšno ali drugačno motivacijo” še kar nadaljevali. Bodimo jasni, pristaši evtanazije niso iz vrst zdravnikov, ki ljudem le pomagajo k boljšemu zdravju, večji življenjski sreči in podaljšanju življenja, ampak so iz vrst generacije SGZG. Ti svoje “humano etične” namere, pod krinko usmiljenja in pomoči starejšim, dejansko pa tudi zaradi očitnih materialnih interesov, poizkušajo načrtovane pravice do umorov, kar z zakonom zavarovati! Ali je ob vsem povedanem, še mogoče verjeti, da je demokratična Republika Slovenija, članica EU in Nato pakta v resnici civilizirana pravna država? Ali ne gre tokrat za radikalen poseg v osnovne človekove pravice, do življenja samega? Odgovora na to skrajno zaostreno vprašanje, če hočete tudi provokativno – ob vseh dosedanjih slabih izkušnjah, z bolj ali manj očitnimi prevarami in tudi barbarskimi dejanji, upoštevaje samo našo polpreteklo slovensko zgodovino, po vsem povedanem ni mogoče dati. Saj ob vseh številnih obljubljenih pravnih varovalkah tistih, ki se zavzemajo za evtanazijo, človek najprej pomisli (mimo vseh veljavnih pravnih norm in človekovih pravic) na dejanja in pričevanja o tragičnih usodah žrtev revolucionarnega nasilja. Pa o množičnih moriščih in grobiščih, ki jih šele sedaj odkrivamo. In še posebej, sedanjega ignorantskega odnosa generacije SGZG do vseh tistih nepokopanih žrtev, v vseh pokrajinah naše domovine in države Slovenije, ki že več desetletij terjajo, skupaj s svojimi svojci in njihovimi travmami, tiste osnovne posmrtne tisočletne civilizacijske pravice in zadoščenje, tisti minimum pietete, ki smo ga kot ljudje dolžni vsem mrtvim. Mislim prav na “brate vse, kar nas je”*, na celoten slovenski rod, na vse sonarodnjake iz širnega sveta, na slovensko kulturo, moralo in etiko, ki si ji prav iz navedenih razlogov, nikoli ne smemo odreči. Saj, v nasprotnem primeru smo že na poti samoizničenja.
26.7.2023
* Fr. Prešeren, Zdravljica