Pred nevidnim
Miklavž Komelj
Format: 13,5 x 19,5 cm
Cena: 22 EUR
Besedna umetnost v obliki pesniške besede ni vezana na nastanek civilizacije, ampak predpostavlja obstoj kulture, katere temeljna prvina je simbolnospoznavni dejavnik, ki učinkuje kot posrednik med spoznavajočim in spoznanim: jezik. Lastnost jezika pa je, da ravno zaradi njegove simbolnosti, ki je sozvočna s simbolnostjo stvarnosti, ne odigrava zgolj gnoseološke, pač pa tudi kreativno vlogo: že s svojo uporabo poimenovanja priklicuje svet v bivanje. V nekem pogledu za človeka svet v polni meri zaživi le tedaj, kadar je imenovan. To pa je v samem izhodišču (ki je prav tako diahrono in sinhrono hkrati) tudi temeljno poslanstvo besedne umetnosti kot sublimacije jezika, katere najčistejši in najneposrednejši izraz je poezija. Zaradi svoje numinoznosti, kakor velja za vse ostale umetniške oblike, je tudi poezija avtonomna duhovna entiteta, ki kot panoga ne pripada svojemu avtorju, ravno nasprotno: prej avtor kot kanalizator njene duhovne energije pripada njej.
–
Diahronost in sinhronost pristnosti jezika in sveta se nam v Komeljevi poeziji razkrijeta kot sopomenki, kar izpričuje neukinljivo navzočnost večnih resnic med nami, ki obstajajo tudi neodvisno od našega zavedanja. Vse to pa v nekem pogledu opravičuje pogled literarnozgodovinske perspektive, ki naj Komeljevo knjigo umesti v dejanski kontekst sodobne slovenske poezije. Hiperproduktivna vročičnost in aktivistična zagrizenost namreč ne moreta prikriti dejstva, da se je sodobna slovenska poezija znašla v globoki formalnoestetski in vsebinski krizi, ki se po vsem sodeč kaže kot kriza njene izpovednosti. Ali z drugimi besedami: če odmislimo nekaj častnih izjem, poglavitni trend sodobne slovenske poezije zbuja vtis, da ne more izstopiti iz začaranega kroga tavtološkega izpovedovanja lastnega niča. Pri vsem tem pa sta bistvo in srž slovenskega nihilizma vsebovana že v samem izhodišču in nato še v izgradnji naše duhovne samopodobe. Ali z drugimi besedami: naš praizvor je skrit, tako da smo se tudi literarnozgodovinsko slejkoprej primorani znajti pred nevidnim. Ravno to pa je lahko tudi privilegirani položaj, kjer se pred ustvarjalnim genijem neke skupnosti razgrne absolutna svoboda ustvarjalnega deja, ki je taisti skupnosti vrojen. V mislih imamo nekakšno zunajčasno točko absolutnega preloma, ki z revitalizacijo podobotvorne dejavnosti ponovno odkrije mitotvorne elemente v zakladnici lastnega izročila in jih predela v skladu z duhovnozgodovinsko potrebo časa, v katerem se je znašla.
