Grad gori, grof beži
Damjan Prelovšek
Pričujoči prispevek ni kritika našega odnosa do kulturnih spomenikov, temveč le žarek svetlobe v prezrti del naše narodne podzavesti, ki nam pomaga bolje razumeti nekatere sicer težko razložljive nelogičnosti v dnevnopolitičnem dogajanju na Slovenskem. Te namreč generira tudi naš invaliden odnos do preteklosti in še posebej do materialne kulturne dediščine. Slednja nas obdaja in spremlja skozi življenje in nam pogosto edina nudi vpogled v lastno daljno preteklost. Pri njenem varovanju namreč hudo zaostajamo za drugimi evropskimi narodi, da ne rečem, da imamo najslabše spomeniško varstvo sploh. Naša kulturna zavest temelji na jeziku, saj nam tiskana beseda več pomeni od privzgojene brezbrižnosti do materialnih ostankov preteklosti. Na udaru so bile in so še vedno predvsem grajske stavbe, ki so ostale brez varuhov, medtem ko je cerkvena oblast vsaj do nedavna še nekako lahko bedela nad svojo sakralno arhitekturo. Toliko podrtih, požganih in izropanih gradov, kot jih imamo v Sloveniji, bomo težko našli še kod drugod. Z uvajanjem smodnika in novega načina vojskovanja so ob koncu srednjega veka postali odveč utrjeni srednjeveški gradovi na vzpetinah in plemstvo se je raje selilo v udobnejše graščine na njihovem vznožju, stare utrdbene postojanke pa pustilo propadu. To je bil splošen evropski pojav, naša značilnost pa je, da se je nepoškodovanih gradov ohranilo skoraj samo za vzorec. S koncem habsburške monarhije in ustanovitvijo države Srbov, Hrvatov in Slovencev je mnogo gradov zamenjalo lastnike, ki do njih niso imeli pravega odnosa. Prihajalo je celo do namernega odkrivanja stavb zaradi izogibanja davku na nepremičnine. Če sem prav poučen, sta ob nedavno obnovljenem Snežniku, ki je nemškim lastnikom rabil za letno bivališče, poznejši jari gospodi pa za lovsko postojanko in zato ni premogel uglednejše notranje opreme, edino še Strmol in Tuštanj pri Moravčah nepoškodovana preživela vojno in povojno uničevanje. Med vsemi tremi je le Strmol ohranil nekaj vrednejšega pohištva in umetnin, ki jih je pred vojno v njem zbral njegov lastnik Rado Hribar. Po zaplembi so ga spremenili v protokolarni objekt, enako kot Brdo, le z razliko, da se na Brdu ni ohranilo skoraj nič prvotnega. Omeniti velja vsaj še ptujski grad z Viteško dvorano z znamenito zbirko slik in kapelo, vsi drugi gradovi pa so svobodo dočakali bolj ali manj prazni, spremenjeni v socialne ustanove, hiralnice najbolj bedne vrste, poboljševalnice itd., skratka, v svojih nekdanjih lastnikov nevredne ustanove. Nekatere so si na zelo dvomljiv način olastninili posamezniki in jih po svoje iznakazili (Štatenberg). Večina slovenskih gradov je še vedno brez prave funkcije prepuščena zobu časa. Redki med njimi so imeli srečo, da so se prelevili v gostinske ali turistične objekte (Otočec, Mokrice). Le nekaj mestnih gradov pa je postalo razstavišče iz vseh vetrov znesenih umetnin, ki so se po vojni nabirale v ljubljanskem in mariborskem zbirnem centru. Oba centra sta postala brezplačna samopostrežba novih veljakov, kar je ostalo, pa je končalo v državnih kulturnih institucijah. Šlo je za ostanke ostankov nekdanjega kulturnega bogastva, s katerim se je ponašala naša dežela. Njegov pretežni del je med vojno in po njej zgorel skupaj z gradovi, veliko je bilo pokradenega, nekaj malega se je znašlo tudi v starinarnicah pri nas in po svetu. Ob tem velja spomniti, da sta slovenska kultura in omika v minulosti nastajali pretežno v gradovih, kjer so se ob prosvetljenih lastnikih zbirali slovenski intelektualci. Tam so imeli na voljo bogate knjižnice, arhive in številne umetnine. Grad Brdo pri Lukovici, ki so ga požgali partizani, ni imel ničesar skupnega s kakršnim koli narodnim odpadništvom. V njem se je rodil in bival pisatelj Janko Kersnik. Na grmado so zmetali tudi njegovo bogato knjižnico, kot da bi šlo za sovražnika slovenskega naroda. Z bankrotom ali izumiranjem plemiških rodbin je bilo veliko bogastva razprodanega že prej, na primer Valvasorjeva zbirka z gradu Bogenšperk, ki se je zaradi nezanimanja kranjskih deželnih stanov preselila v zagrebško metropolitansko knjižnico, ali leta 1843 po smrti graščaka Jožefa Kalasanca Erberga z razprodajo inventarja gradu Dol pri Ljubljani. Del za našo zgodovino izjemno pomembnega Erbergovega arhiva je k sreči rešil ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in pozneje osovraženi narodni odpadnik Karel Deschmann. Danes v dolskem parku stojita le dva prazna paviljona, med vojno požganega gradu pa skoraj ni več. Mar naj zanamcem ob ruševinah kažemo kje se je rojevala naša kultura? Je na tem mogoče graditi narodno zavest, ki bi temeljila na svetlih trenutkih naše kulturne zgodovine?
Druga svetovna vojna je v to žalostno poglavje narodne nekulture vnesla novo dimenzijo razrednega boja. Nikjer drugod niso komunisti iz ideološke zaslepljenosti s takim srdom uničevali gradov in cerkva kot se je to dogajalo pri nas. To je še toliko bolj nenavadno, ker so komunistični veljaki praviloma izhajali iz uglednih slovenskih meščanskih družin. Več desetin najbolj reprezentativnih grajskih stavb je bilo obsojenih na propad in izginotje (velika škoda je na primer gradu Soteska, ki je bil nekoč poln umetnin). S skrajno ortodoksnostjo so slovenski komunisti udejanjali zamisli tujih marksističnih ideologov in živeli v iluziji kovanja jugoslovanske vzajemnosti. Še danes nosimo posledice njihove gorečnosti, ki so jo načrtno vcepljali tudi svojim naslednikom. Sistematično uničevanje gradov je nekje potekalo celo do konca petdesetih let minulega stoletja. Kar je še posebej žalostno, je, da so se v nekatere delno sanirane gradove naselile državne institucije, ki so se pozneje iz njih spet izselile in jih nezavarovane prepustile propadu (Slivnica, Cmurek, Viltuš, Podsmreka in še nekaj podobnih). Tudi mnogi odlični spomeniki naše preteklosti so še vedno brez prave vsebine, njihov obstoj pa je zato negotov (Hrastovec, Novo Celje itd.). Vse to se dogaja pred našimi očmi ob brezbrižnosti spomeniškega varstva, da ne omenjam gradov, ki bi jih pred leti še lahko rešili, predno so se spremenili v nepopravljive razvaline (Hošperk, Črnci, Ravno polje, Boštanj, Velike Žablje in še cela vrsta drugih). Leta gospodovega 1980 so za snemanje partizanskega filma zažgali še baročne grajske hleve hošperškega gradu, nedavno pa podrli baročno grajsko kaščo na Podčetrtku. V samostojni Sloveniji smo se sicer lotili obnove nekaterih pomembnih prič naše plemiške stavbne umetnosti, a so vsa prizadevanja ostala bolj ali manj na pol pota. Tudi v tem se kaže žalostna podoba našega kolektivnega narodnega značaja. Zgodovinsko in arhitekturno pomemben grad Turjak je kljub obnovljenemu delu še vedno razvalina, isto velja za Pišece ali za stari del negovskega gradu. Mnogi so bili deležni tudi krajših udarniških poskusov obnove, ki so jim samo še podaljšali hiranje (Hmeljnik, Brdo pri Lukovici, Rihenberk-Branik). Obiskovalec se zato znajde pred zaklenjenimi vrati praznih stavb. Ne preostane nam drugega kot izlet čez državno mejo, kjer še vedno lahko občudujemo grajsko arhitekturo z vsem originalnim inventarjem.
In kako se je s tem spopadalo naše spomeniško varstvo? Generacija učencev profesorja Steleta se je zavedala tega problema in je ob skromnem finansiranju z večjim ali manjšim uspehom pogumno krmarila med načeli varovanja kulturnih spomenikov in političnimi pritiski. Ivan Komelj, Ivan Stopar, Marjan Zadnikar in Nace Šumi so delovali v času, ko je pri oblastnikih še vedno prevladovala primitivna miselnost o krutih tujih graščakih in izkoriščanih tlačanih. Prioriteta močno okrnjene spomeniške službe so bili partizanski spomeniki, medtem ko so požgani gradovi veljali za priče revolucionarnega upora proti tuji oblasti in domačim izkoriščevalcem. Čemu naj bi jih zdaj obnavljali, če smo jih komaj podrli, je bila še dolga leta po vojni parola naših oblastnikov. Spomeniška služba si je počasi utirala pot do sodobne varstvene organizacije, a zastavljenega cilja nikoli ni dosegla. Ukvarjala se je lahko le s posamičnimi nujnimi primeri, nikoli pa ni bila sposobna celovitega razmisleka o poraznem stanju na terenu. Iz takšnih ali drugačnih vzrokov nikoli nismo prišli dlje od stihijskega pristopa k reševanju problema slovenskih gradov. Generacije, ki so sledile omenjenim pionirjem našega spomeniškega varstva, se z redkimi izjemami tega niso več zavedale. Sredstev in razumevanja nikoli ni bilo dovolj, manjkala pa jim je tudi poklicna etika njihovih prednikov. Poklic konservatorja je izgubil avro izbranega nosilca slovenske narodne identitete in se spremenil v strogo birokratsko urejeno službo, ki je do konca izgubila svoj moralni kompas. Počasi smo se navadili hoditi mimo razvalinjenih slovenskih gradov in si domišljamo, da imamo evropsko primerljivo spomeniško varstvo. V sedanji situaciji smo se znašli spet na začetku že prehojene poti, ali drugače povedano, s tako neuporabnim spomeniškim varstvom svetlobe na koncu tunela ni več videti. Kar zadeva prenovo slovenskih gradov moramo vedeti, da čas ni naš zaveznik. Stanje na terenu je tako kot bi bila za nami že tretja svetovna vojna. Nujno bi bilo treba vsaj dokumentirati to, kar smo nekoč že imeli.
Za konec naj dodam še žalosten seznam kulturne dediščine, ki je ob naši sedanji brezbrižnosti in ignoranci spomeniške službe obsojena, da bo počasi izginila s površja Slovenije. Mednjo sodijo tudi nekateri ključni arhitekturni spomeniki. Spisek je sestavil naš najboljši poznavalec gradov dr. Igor Sapač, katerega resna opozorila so, žal, glas vpijočega v puščavi:
Najbolj ogroženi gradovi in dvorci v Sloveniji v letu 2023: Betnava pri Mariboru, Cmurek ob Muri, Črnci pri Apačah, Frajštajn pri Slovenski Bistrici, Gradišče nad Slovenj Gradcem, Kanal v Posočju, Koča vas pri Ložu, Kodoličeva gosposka zidanica pri Gornji Radgoni, Lemberg pri Dobrni, Novi Kinek na Tratah blizu Šentilja, Orehek pri Postojni, Ponoviče pri Litiji, Panajotopulo v Bertokih pri Kopru, Pesniški dvor pri Mariboru, Podčetrtek, Podsmreka pri Višnji Gori, Pogled pri Slovenskih Konjicah, Prešnik pri Celju, Radvanje v Mariboru, Sanssouci v Gradišču v Vipavski dolini, Slivnica pri Mariboru, Šrajbarski Turn pri Krškem, Trebnje, Velike Žablje na Vipavskem, Vukovski dvor pri Mariboru, Železne Dveri pri Ljutomeru.
Najbolj ogrožene grajske razvaline v Sloveniji v letu 2023: Boštanj pri Grosupljem, Brdo pri Lukovici, Dobrna, Dol pri Ljubljani, Gamberk v Zasavju, Hmeljnik pri Novem mestu, Hošperk/Haasberg blizu Postojne, Jablanica pri Ilirski Bistrici, Kunšperk v Posotelju, Lindek pri Vojniku, Luknja pri Novem mestu, Medija pri Izlakah, Odolina pri Materiji, Pobrežje v Beli krajini, Pukštajn pri Dravogradu, Ravno polje pri Ptuju, Rifnik pri Celju, Soteska pri Dolenjskih Toplicah, Stopnik pri Vranskem, Stari Viltuš pri Mariboru, Školj pri Divači, Višnja Gora, Vitanje, Vodriž pri Mislinji, Waldenberk pri Radovljici, Žusem na Kozjanskem.
