O, da bi le postal heroj!

270

 

                                                                                                                       O, da bi le postal heroj!

 

                                                                                                                                Jernej Trnika

 

Že nekaj mesecev ne hodim v službo, ampak delam od doma. To je v mojem primeru pripeljalo do zanimivih, a zame ne povsem ugodnih posledic. Na primer: prej sem moral viseti v pisarni polnih osem ur in se pretvarjati, da uro pred koncem delovnika še vedno nisem končal z delom (čeprav sem v resnici končal že sredi dopoldneva), da mi ne bi šef naložil kakšne nove naloge (prav tako neznatne in nepomembne kot je bila prejšnja), zdaj pa svoje delo opravim v dveh, treh uricah, potem pa sem prost. Če šef skliče sestanek, se ga rade volje udeležim in medtem ko sem navidez prisoten na sestanku, na internetu drugo za drugo preigravam šahovske partije. Ko bi le šef imel malo nižji glas in me ne bi s svojim zoprnim piskanjem motil pri igri… To, boste dejali, sploh ni tako slabo. No, da, vem, da je mogoče na moj položaj pogledati tudi s te plati, a sam ga ne občutim tako. Ugotovil sem namreč – no, v resnici sem to vsaj slutil že bistveno prej – da ne počnem ničesar v resnici pomembnega. Prekladam papirje gor in dol, pišem nekakšne dopise in vsake toliko pregledam kakšen finančni načrt. Moja služba je torej prav takšna kot večina služb v našem času, se pravi služba, kjer se dela z besedami, kjer v resnici štejejo besede, saj dejanj tako ali tako ni. Dejanje – kaj je sploh to? Treba je govoriti, govoriti, govoriti in pisati, pisati, pisati. Potem je na mah rešeno vse in konec meseca ti v žep kapne dober tisočak, če pa imaš srečo in si se udeležil (se pravi, jih prešahiral) več sestankov kot običajno, pa ti, kdo ve, morda pripade še poseben dodatkec s petimi stotaki. Kdo bi se branil? Da, zares, kdo bi se branil denarja, če pa je plača edina smiselna stvar pri tej službi, pri tem prekladanju papirjev gor in dol in pisanju dopisov sem in tja. »Živim za denar«: to sploh ni neumno vodilo; saj ne da bi hotel denar, ker bi bil grabežljiv, a denar je edino sredstvo, ki ti prinese pozabo nepomembnosti tega, kar počneš.

Zdaj razumete, zakaj ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled? Prej ko sem hodil v službo, sem mislil, da sem pomemben – no, glede tega si res nisem delal nobenih utvar, ampak da se sem vsaj majčkeno pomemben, to sem bil vendarle, že vsaj zaradi suknjiča in kravate, iskreno prepričan – zdaj pa sem nenadoma ugotovil, da je moje delo povsem nepomembno. Kakšno delo pa je sploh to, lepo vas prosim, da ga z bežnim migetanjem kazalčka po tipkovnici opravim v dveh ali recimo največ treh uricah (to zadnje velja, če si vmes kuham kavo), ostali čas pa ležim na divanu in opazujem pajka, ki vse te mesece na stropu sobe neutrudno plete vse večjo in večjo mrežo?

Pred kakšnim tednom pa sem se tega ležanja na divanu po opravljenem delu naveličal. Prav čutil sem, kako se je v meni nabral gnev, uperjen proti tovrstnemu početju, in kako je neki glas v meni spregovoril: »Poglej se, star si trideset let, in vse dneve ležiš na tem svojem divanu, brezbrižno iztegnjen vznak z nogami privzdignjenimi na naslonjalu za roke!« Ne, tako ne gre več, sem si dejal in si iskreno obljubil, da bom prenehal s takšnim početjem in se lotil česa drugega. Česa pa? To vprašanje pa ni, kot bi lahko kdo napačno sklepal, segalo na področje prostočasnih dejavnosti, ampak na mojo poklicno pot. Vprašanje, ki se mi je zastavljalo, je torej bilo: si zares srečen s tem, kar počneš, kljub temu da si z vso jasnostjo ugotovil, da je to, kar delaš dan za dnem, povsem nepomembno? Razumete, kaj hočem reči? Napetost tega vprašanja se pač ne poleže tako, da se spravim na kolo ali brat romane. Prosti čas…. pa saj jaz sploh ne verjamem zares v prosti čas!

Nekoč v mladosti sem hotel postati heroj, zdaj pa sem navaden pisarniški uslužbenec z delom, ki ga lahko opravlja vsak izmed milijonov ljudi, ki znajo za silo brati in pisati (to v našem »izobraženem« svetu sicer ni več tako samoumevno, kot se morda zdi).

In tako sem našel dejavnost, s katero zapolnjujem preostali delovnik. Ko okrog pol enajstih dopoldne končam z delom (ki ga, kot rečeno, še ne pošljem v pregled šefu, ampak to zaradi samoumevnih razlogov storim šele popoldne), se usedem za računalnik in gledam posnetke operacij na srcu. Ob čudoviti umljivosti človeškega telesa in sposobnosti kirurgov, ki jih lahko spremljam, sem tako prevzet, da se ne zmenim za kosilo, nekajkrat pa se mi je tudi že zgodilo, da svojega dela nisem poslal šefu – pa ne zato, ker bi pozabil, ampak ker se mi je zdelo tako nepomembno v primerjavi s tem, kar sem videl na ekranu. To, sem pomislil, je pot do herojstva. To bi moral početi, če bi hotel postati heroj. Toda vem, da tega ne bom nikoli počel in da bom za vedno ostal zakopan med grmadami nepomembnih papirjev in dopisov. Ostane mi le to, da svoje delo čim prej končam, nato pa opazujem resnične heroje pri delu.

Oh, bralec, nesrečni, ampak tako otroško dobrosrčni bralec, ne muči se z ugovori in tolažbami, naj ti prihranim trud! Vem, kaj boš rekel, saj te še predobro poznam! »Ampak, saj ste tudi vi, spoštovani pisarniški uslužbenec, prav tako lahko heroj! Kdo ve, koliko ljudem ste že olajšali življenje, ko ste pravilno vodili njihov upravni postopek! Ali ni to herojsko?« Že, že… toda, bralec, naj postavim tvojo iskrenost na tnalo: pred teboj stojita dva človeka, prvi izmed njiju te je uspešno vodil prek postopka za predčasno upokojitev, drugi izmed njiju pa te je uspešno operiral na odprtem srcu. Komu izmed njiju boš podelil svoj lovorov venec? Kdo izmed njiju bo v tvojih očeh tvoj heroj, kdo pa le tvoj pomočnik?

Ne ugovarjaj več, bralec, vsaka nadaljnja beseda je laž in ti to dobro veš.