Slovenski narod in slovenska kultura

Založba kulturno umetniškega društva KUD KDO pripravlja izdajo potopisnega dnevnika Borisa  Pahorja. Kot napovednik knjige, ki še ni bila nikoli ponatisnjena, objavljamo spremno besedo k novi izdaji.

 

Slovenski narod in slovenska kultura

Razmišljanje ob Pahorjevem dnevniku/potopisu Skarabej v srcu

Andrej Lokar

 

 

Po vsej priliki lahko razumemo nedavno preminutje Borisa Pahorja kot eno od najbolj ključnih prelomnic v zgodovini slovenske literature in slovenskega duha v tretjem tisočletju. Smrt tržaškega pisatelja in nestorja slovenske književnosti namreč pomeni marsikaj, kar brez nadaljnjega v mnogočem presega golo dejstvo njegovega osebnega tostranskega izginotja. Vse bolj očitno postaja, da s tem usodnim dogodkom ne odhaja od nas le zdaj bolj zdaj manj prodorni motrilec svojega in našega časa, nravstveni zapriseženec osebni človeški avtentičnosti, zdaj bolj zdaj manj uspešni besedni umetnik, intelektualec in politični pričevalec – njegov odhod ob vsem omenjenem pomeni še nekaj bistveno več: onstran prelomnice, ki jo zarezuje njegova smrt, nastopi začasna prekinitev sosledičnega postajanja našega kairósa[1] ter se pričenja odmotavati drugačna logosna razmestitev našega časa v pomensko relevantne ter vsebinsko raznorodne oblike neke preteklosti, ki se zaključuje, a seveda s tem ne preneha obstajati, ter neke prihodnosti, ki kakor sicer vselej po vsaki prelomnici oklevaje izrašča iz tesnobne negotovosti breztemeljnega spočenjanja in strašljive zagonetnosti življenjskih oblik ter miselnih procesov, ki so nam še docela nepoznani in nas zategadelj tudi toliko bolj navdajajo s tesnobo ter malodušnostjo.

Z Borisom Pahorjem se od nas potemtakem ne poslavlja le avtor žanrsko in vsebinsko raznolikih del z vsem svojim civilnodružbenim angažmajem vred, marveč v prvi vrsti in predvsem tisto, kar se je v njegovem ustvarjanju neprestano utelešalo in na kar se je odzival tako s svojim razumskočustvenim ustrojem kakor s svojo ustvarjalno preoblikovalno umetniško veščino, ki vselej v zahodnocivilizacijski tradiciji nezaobidljivo spremlja stalno soočenje človeka z njegovim časom ne le na posamezni, pač pa tudi na zavezujoči kolektivni ravni prepletenosti z lastno skupnostjo in izročilom.

Slovenski čas, ki ga pušča za seboj odhod Borisa Pahorja, je nedvomno najrazkošnejše, najokrutnejše, najbolj vsestransko, najusodnejše obdobje slovenske duhovne zgodovine, nadzgodovine in podzgodovine, pri čemer sta količina in intenzivnost dejanskega dogajanja in simbolnega odzrcaljevanja v njem tolikšna, da bo le obnovljeni ustroj, pravzaprav kar nova kakovostna raven našega nacionalnega genija zmogla skovati urejevalno načelo, ki bo omogočilo tej magmatski snovi, da bi se pred nami razgrnila v obliki neizčrpnega repertoarja podob, simbolov, metafor, surovih dejstev, čustvenih in nečustvenih odzivov, demoničnih skušnjav in zanosnih zaletov, ki vselej neogibno tvorijo vsečloveško podstat neke kulture in nekega naroda.

Z Borisom Pahorjem in s prelomnico njegovega odhoda se od nas poslavlja morda najkrajša in morda najintenzivnejša, najprotislovnejša in najbolj tragična, a obenem najbolj utopična doba človeškega časa na našem planetu: »kratko stoletje« Erica Hobsbawma, raj in pekel človeka na zemlji: 20. stoletje.

Toda kako lahko razumemo 20. stoletje in predvsem kako lahko razumemo slovensko 20. stoletje? Že takoj ob prvem bežnem pregledu dogajanja v njem se nam povsem očitno pokaže, da ne gre zgolj za zgodovino, še manj pa za kronologijo. Če naj si drznemo skovati formulo, ki bi globalno in koherentno zaobsegla 20. stoletje, bi se morali bržkone že takoj spočetka, že v sami definiciji, povsem prostodušno odpovedati vsakršni globalnosti in koherentnosti: 20. stoletje je oblika človeškega časa, v kateri se na zgodovinski ravni manifestirajo pojavi, ki v načinu svoje pojavnosti praviloma ne sodijo v zgodovino. Ali bolje: v katerem zgodovina brezprizivno golta najraznovrstnejše razsežnosti človekovega duha ter jih siloma primora, da se udejanjijo in kažejo na zgodovinski ravni.

Najkrajše stoletje v zgodovini človeštva namreč ni le gola faktografija, ampak nerazberljivi oblikovalni proces, v katerem nefaktografsko postane faktografsko, s tem pa na latentni ravni obdrži svoj hranilni potencial kot možnost konkretizacije večnih resnic.

Če pomeni namreč 20. stoletje tako razvpito sekularizacijo numinoznosti, pomeni v isti sapi tudi ponuminozenje posvetnosti.

Vse to pa se nam v vsej razvidnosti razkrije, če le preletimo kardinalne dogodke v zgodovini 20. stoletja in poskusimo pri tem zapopasti njihovo duhovno razsežnost. Če nam uspe notranje bistvo  zgodovinskega dogajanja ločiti od historiografije, kaj brž uvidimo, da se človekova usoda vselej nespremenjeno suče okrog paradigmatičnih koordinat, znotraj zgodb ali bolje »sižejev«, ki so se v vedno istih oblikah ponavljali od samih prazačetkov človeštva. Tako lahko v ključnih zgodovinskih dogodkih 20. stoletja zlahka prepoznamo obrise prvobitnih mitskih zgodb: odkritje neukinljive tragičnosti človekovega bivanja vsemu (osebnemu ali civilizacijskemu) optimizmu navkljub v prvi svetovni vojni, starozavezni bratomorni arhetip v španski državljanski vojni, iztrebljevalnost metafizičnega nihilizma v totalitarizmu pred drugo svetovno vojno in med drugo svetovno vojno, razčlovečenje transhumanizma v vsem dogajanju v hladnovojnem času. Ali z drugimi besedami: v edini (toda: ali je mar res edina?) preživeli obliki človeškega časa v moderni dobi smo vseskozi priče preživetju stalnih spremljevalnih pravzorcev občečloveške usode, na manifestacijo katerih naletimo v oblikah človeškega časa, ki se pojavljajo v samem ustroju naše civilizacije: v starozaveznem mitskem času linearne Božje pripovedi ali ciklično numinoznem času antične mitologije. Pojav »ponuminozenja sekularnosti«, ki se kaže kot metafizika zgodovine, pa po vsej priliki zahteva tudi novo obliko religioznega odzivanja, ki bo morda omogočila percepcijo transcendence v razpršenem času modernitete. Bolj ali manj usklajena s to temeljno potezo modernega in postmodernega časa je tudi odzivnostna struktura slovenske kulture in slovenske duše kot neutajljivega sestavnega dela zahodne civilizacije. Slovenski čas v 20. stoletju se kaže kot lokalizirana specifika zahodnocivilizacijskega časa, pri čemer pridejo v njem še posebej do izraza duhovne silnice, ki so na naših tleh z dokajšnjim zamudništvom zorele že v 19. stoletju, splošna slovenska duhovnozgodovinska značilnost pa je, da praviloma arhaične prvine pri nas najdejo svojo pojavnostno obliko in izraz v izrazito novoveškem času, ki mu vladajo zakoni modernosti in modernitete. Kar se v naši civilizaciji pojavi in izrazi v antiki, se v naši kulturi (prosto po Herderju) zaradi našega zamudništva pojavi in izrazi v moderni obliki. To velja kajpada denimo za že omenjene oblike ponuminozene sekularnosti v prvi in drugi svetovni vojni ter v obdobjema med njima in po njima. Kot posledica tega stanja lahko slovenski duhovni razvoj razumemo kot disfunkcionalen glede na zahodnocivilizacijski model: slovensko duhovnokulturno samoosveščenje doseže svoj vrh v času, ki se v globalnih zahodnocivilizacijskih okvirih kaže kot krizno obdobje stagnacije humanistično znanstvenega projekta, s katerim se pričenja in tudi zaključuje moderna doba. Od tod tudi kriza, ki se kljub vsej raznovrstnosti slovenskega umetniškega izraza v tem času nazadnje izteče v prevlado nihilizma kot paradoksno/disfunkcionalnega gonilnega elementa slovenske duhovnokulturne samopodobe v modernem in tudi v našem postmodernem času.  Če pri tem odmislimo kratkotrajno obdobje revolucionarne in tikporevolucionarne evforije od leta 1941 do leta 1948, ki temelji na iluzornosti siloma vzpostavljenega smisla, se nam nezaustavljivi pohod nihilizma kaže kot stalna, bolj ali manj zavedna erozija konstitutivnih elementov naše narodne biti, pri čemer se slovenska disfunkcionalnost kaže v paradoksnem dejstvu, da v slovenski duhovni zgodovini tradicionalno konstitutivne in konstruktivne sile delujejo destruktivno. To pa je tudi položaj, v katerem smo se znašli danes in ga dvopomensko prelamlja odhod Borisa Pahorja, ki celotnemu položaju slovenske kulture podeljuje nov, morda doslej nesluten pomen.

Ponuminozenje nenuminoznosti je namreč zaradi procesov, ki so inherentni našemu duhovnokulturnemu postajanju (denimo: paradoksu, ki ga predstavlja iznajdba konstitutivnih nacionalnih estetskočustvenih mitov s strani izrazito nemitotvorne sile našega svobodomiselstva v drugi polovici 19. stoletja in drugim pojavom) in ki jih tule ne utegnemo  v potankosti razčlenjevati, privedlo do prevlade metafizičnega nihilizma kot temeljne tvorne sile pri oblikovanju naše kolektivne samopodobe. Slovenci smo narod, ki je svoje emocionalno predstavotvorne identitarne vzorce gradil na niču, v katerega se je iztekla moderna doba človeške zgodovine (nič je namreč vrojen v sámo razumevanje človeškega časa kot novoveško razumljene zgodovine): civilizacijske sile, ki iz kompendija semantizirane preteklosti iz svoje lastne dinamike samoustvarja cilje premočrtno sosledičnega gibanja proti prihodnosti, pri ten pa svojo notranjo dinamiko razume kot poglavitno urejevalno načelo. Ali z drugimi besedami: slovenska izgradnja lastnega kolektivnega samoustroja kot samobitne kulture se je primorana odpovedati svoji samobitnosti in podleže nihilističnemu okviru svoje lastne civilizacijske pripadnosti.

Najzgovornjejša priča tega aporetičnega procesa, ki je še v prvi in tudi v drugi polovici 19. stoletja tvoril temeljno konfliktno dinamiko naše ustvarjalnosti, a ki dolgoročno ne more prikriti svojega nihilističnega izhodišča, je današnje stanje vsestranske zablokiranosti, ki se kaže v nekreativnosti slovenske kulture. Še več: v deklariranih in teoretično podkrepljenih praksah avtodestrukcije, ki so prevzele vodilno, “avantgardno” vlogo v slovenski kulturi. Iz nepregledne množice prvin je bržkone kljub vsemu mogoče izluščiti tiste, ki so idejni nosilci pojava, ki mu lahko pravzaprav že rečemo: slovenska samoizgradnja. Prvi element, ki krepi avtodestruktivnost slovenske kulture in umetnosti, je nedvomno umik kritike iz ocenjevanja kulturnega snovanja in umetniških del. Ker seveda na gre za izrecno slovenski pojav, moramo to stanje brez nadaljnjega pripisati naši vpetosti v zahodnocivilizacijske trende. Predmet kritike ni več kulturni pojav ali umetnina, ampak širši družbenokulturni okvir, v zvezi s katerim sodobna kritika goji teoretično predpostavko, da s svojim globalnim ustrojem deterministično vpliva na kulturno snovanje in sámo umetniško ustvarjanje. Omenjeno stanje kajpada razdiralno vpliva na kulturnoumetniško javno sfero, saj jo oropa soočanja nasprotujočih si idej in prijemov, s tem pa konstruktivno notranjekonfliktnega principa, ki vselej tvori gonilno silo sleherne družbene dinamike. Drug pojav, predvsem postmoderne novoveškosti na naših tleh, je proliferacija filozofskih šol, ki se zavoljo pomanjkanja samonikle filozofske tradicije praviloma izrodijo v trdnjave teoretičnega dogmatizma, s tem pa onemogočijo spontano recepcijo kulturnih pobud in umetniških del. Pri tem nedvomno kaže pripomniti, da če odmislimo neopatristično miselno šolo, gre v prvi vrsti za modroslovna gibanja, kakršni sta heideggerjanstvo in lacanovstvo, ki poganjajo svoje korenine globoko v tradicijo evropskega metafizičnega nihilizma, konkretneje pa v kriptično hermetičnih filozofskih smereh, ki ne morejo prispevati k izoblikovanju jasnih kulturoloških pojmov. Predvsem na področju likovne umetnosti pa beležimo prevlado antiestetske cerebralizacije kritiških prizadevanj, ki se neogibno povezuje z ustvarjalnimi praksami in postopki, kakršni so instalacije, multimedijska umetnost, razosebljena arhitektura in urbanistika, glasbeni populistični sinkretizem, ki poetološko uvajajo sistematično oblikovnovsebinsko razgradnjo kot temeljno ustvarjalno potezo in vir navdiha. Vzdolž teh vodilnih razkrojevalnih silnic se množi plejada pojavov in izrazov, ki so uglašeni na splošno vistosmerjenost slovenske kulture.

Vse omenjeno nas potemtakem napeljuje na sklep, da pomenita ustvarjanje in prenehanje ustvarjanja Borisa Pahorja cezuro, v kateri se v zrcalni igri umetnikove senzibilitete in njenega neposrednega izraza kakor pri vseh prelomnicah razgali sámo bistvo naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Četudi v samem avtorjevem delu se to lahko tudi ne kaže na neposreden način, nam more kulturološko duhovnozgodovinski in osebnoizpovedni primerjalni postopek pri razčlenjevanju njegovega dela razkriti tipološke osnove slovenske besedne umetnosti, ki jih je potrebno priklicati v življenje v prizadevanju za rekonstrukcijo slovenske samopodobe. V mislih imam pet sestavin, ki po mojem mnenju tvorijo aktivno prapočelo slovenskega literarnega ustvarjanja (kot najpomembnejšega tvorca naše identitete) in s tem omogočajo preživetje slovenske kulture. Poudariti je treba, da omenjene prvine niso nujno prisotne v celotnemu opusu delu Borisa Pahorja, ampak nam jih njegovo delo kot kulturološko antropološka cezura prikliče v kritično zavest kot konstitutivne elemente naše biti.

Prvi element je kajpada slovenščina, ki pa v naši besedni umetnosti seveda ne odigrava zgolj funkcije sredstva komunikacije, ampak magično govorico in urok za priklicevanje slovenskega sveta v bivanje. S tem v zvezi je tudi dejstvo, da tovrstno razumljeni jezik zadobiva kritično/teoretično razsežnost, saj postane nepogrešljiva determinanta pri estetskem ocenjevanju umetniških del: le nenehna jezikovna inovativnost na ravni osebne ustvarjalnosti lahko omogoči dvig našega dejanskega bivanja v subtilni obstoj; drugi element, ki tvori tipologijo slovenske literature je časovno prostorska metafizika, ki jo ustvarja naša književnost; od samega začetka našega upovedovanja se nad konkretno dejanskostjo našega časovnega in prostorskega obstoja izoblikuje imaginativna časovno prostorska razsežnost, v kateri  ob konkretnem času in prostoru živimo kot receptorji in sooblikovalci naše kulture; ta razsežnost neprestano poji in vliva ustvarjalno energijo v naš konkretni materialni obstoj, s tem pa ohranja pri življenju celostni ustvarjalno zaznavni razpon našega bivanja; naš konkretni in imaginativni svet obstajata v razmerju kreativne vzajemnosti, ki obema omogoča preživetje in plodnost; tretja prvina naše duhovnoantropološke tipologije je slovenstvo kot tragično občutje življenja; le-to izhaja iz nepremostljivega paradoksa, da metafizika slovenstva ni odrešilna na osebni ravni; gre za dilemo, ki je zaposlovala vse naše velike duhove in ravno iz ontološke bolečine, ki nas na slovenski način sooči s temeljno človeško danostjo razpetosti med slo po večnosti in nepremostljivo minljivostjo, so nastala naša največja literarna dela; na to prvino se tudi veže temeljno pojmovanje slovenske avtentičnosti; četrti element tipologije našega besednega ustvarjanja kot edinstvenega ustvarjalnega principa naše identitete je agonično razumljeno slovenstvo; tudi v svoji najbolj sofisticirani umetniški obliki slovenstvo, kakor vse netosvetno v svojem tosvetnem izrazu, je predvsem nenehno poustvarjanje lastnih manifestiranih oblik, izhajajoč iz eidetično razumljenih izvorov naše ustvarjalne energije; nazadnje je tu še zadnji, peti, najbolj skrivnostni in neulovljivi element: kenotična agapičnost ukinjenega hrepenenja, ki jo prinaša sprijaznjenost z darovanjskostjo sveta, kakršna se najnazorneje pokaže v Cankarjevih Podobah iz sanj.

Spričo omenjene tipologije in stanja metafizičnega nihilizma, v katerem sta se znašla slovenska kultura in slovenska aktualna dejanskost, lahko ustrezneje izmerimo tudi delo Borisa Pahorja in njegovega potopisnega dnevnika Skarabej v srcu. Zaradi avtorjeve geopolitične izpostavljenosti je celotno Pahorjevo delo vseskozi nastajalo v znamenju boja za slovenščino in neprestanega prisvajanja in predelovanja njenih izraznih zmogljivosti, poskusa vključevanja Trsta kot edine resnično urbane avtohtone entitete v slovensko imaginativno metafiziko časa in prostora, v znamenju privilegirane erotične motivacijske podlage pri soočenju s slovenskim tragičnim občutjem življenja, pri čemer se seveda v Pahorjevem pisanju zaradi njegove zgodovinske umeščenosti kažejo tudi znamenja razjedajočega metafizičnega nihilizma (še posebej v neposrednem stiku s tragičnim zgodovinskim dogajanjem 20. stoletja), v znamenju agoničnega neprekinjenega izvojevanja slovenstva na osebni in kolektivni ravni (še posebej v njegovih glosah in dnevniških zapiskih), v znamenju nihilistične načetosti, ki avtorju in njegovim junakom onemogoči popolno sprejetje krščanskega mističnega izkustva življenja kot daru.

V razprto polje spopada sil slovenske destrukcije in slovenske rekonstrukcije se tudi umešča ponatis ene od kardinalnih Pahorjevih knjig, Skarabeja v srcu, saj delo prinaša v bolj ali manj razvejani obliki vsa motivna jedra, ki tvorijo celoto ustvarjanja tržaškega pisatelja. Mlado in angažirano založbo je pri tem vodila predvsem želja, da bi s tem delom in z razpravami ob njem spodbudila slovensko bralstvo in slovensko občestvo k refleksiji o krizi, v kateri sta se trideset let po osvoboditvi in osuverenitvi znašla slovenstvo in njegova kultura. Na prvi pogled je seveda današnje stanje videti kot paradoks. V resnici pa je naša globoka kriza rezultat silnic, ki so inherentne samoizgradnji naše identitete, katere oblikovalec je vselej bila naša kultura in ki jih potemtakem tudi le naša kultura bo zmogla razvozlati.

 

[1] Glej: Milan Komar, Človeški čas, Družina, Ljubljana 2017. Op. prev.