Afriške igre
Ernst Jünger
prevod Alfred Leskovec
Dan našega težko pričakovanega potovanja v Marseille se je začel s pripetljajem, ki ni obetal nič dobrega.
Bilo je že pozno, vendar pa, ker je zunaj močno deževalo, še precej temno, ko nas je prebudilo divje kričanje. Hrup je prihajal od strašljivega Reddingerja, ki je kot poblaznel in mahajoč z rokami tekal po sobi. Nihče si ga ni upal ogovoriti, da ne bi še dodatno razplamtel njegovega besnenja, in šele zatem, ko je hrup privabil podčastnika, ki je bržkone stražil v tem delu vojašnice, in nam je ta zagrozil, da nas bodo vse skupaj vtaknili v ječo, smo izvedeli, kaj se pravzaprav dogaja.
Namreč Franke je sredi temne noči skrivoma izginil; s tem ni pustil na cedilu le malega Jakoba, temveč je tudi zamenjal svoje razpadajoče škornje z lepimi, čvrstimi Reddingerjevimi škornji. Reddinger je ob vedno novih napadih besa kazal Frankejeve škornje, ki jih je metal v steno, spet drugič pa obuval. Bili so podobni nožu brez rezila in ročaja, saj je bilo tako na podplatih kot tudi na zgornjem usnju videti le luknjo ob luknji. Vendar pa ni imel druge izbire, kot da si jih obuje, in še to mu je uspelo šele, ko je, ker so mu bili premajhni, s svojim velikim žepnim nožem odrezal del sprednje konice. Sam sem s prikritim zadoščenjem občudoval Paula in njegovo preudarnost, da je tako skrbno spravil našo popotnico, saj se Franke bržkone ne bi niti najmanj obotavljal in bi si jo prilastil kot svoj plen. In prav nobenega dvoma ni, da je mislil tudi na plašč.
Sredi tega vrveža je napočil trenutek, ko se je, očitno ves vesel, da se nas bo rešil, pojavil naš vojak in nas odpeljal na železniško postajo. Paul je previdno nosil veliko steklenico, jaz nahrbtnik, medtem ko je Reddinger preklinjajoč korakal poleg naju v Frankejevih škornjih, ki so ob vsakem koraku pili vodo kot trhel čoln. Mali Jakob, ki se je moral zdaj sam prebiti do Nancyja, je šel z nami do postaje. Paul mu je dejal, da bo Marseille mesto našega naslednjega srečanja; pozneje sem opazil, da je zelo dobro znal samega sebe postavljati za središče razpredene mreže temačnih poznanstev.
Naposled smo vsi trije sedeli v praznem kupeju vlaka, ki je počasi peljal proti jugu. Medtem ko smo klepetali in kadili in je Paul sem in tja zaigral na ustno harmoniko, se je Reddinger bodril z obilnimi požirki iz pletenke. Že kmalu se ga je polotila razposajena vedrina in se je začel z iskrečimi se očmi hvaliti pred nama, kajti vino je bilo gosto in močno kot liker.
Tako sva izvedela, da se je rodil v odročni gorski vasici in odraščal pod neusmiljenimi očetovimi udarci. Njegova fizična moč se je razvila že zgodaj, in ko ga je oče nekega dne znova hotel pretepsti, ga je udaril tako močno, da je napol mrtev obležal sredi dvorišča. Odšel je k žgalcem gline v samotni gorski dolini in si med njimi pridobil sloves neutrudnega delavca. Tu so pod pripekajočim soncem v neznosni vročini na akord žgali velike glinene cevi in, če mu seveda lahko verjamemo, služili kupe denarja. Ob sobotah, ko so izsušeni kot drevesna debla dobili svojo akordno mezdo, so odšli v vas in se vrnili z neznanskimi količinami žganja, ki so ga pili kar iz hlevskih veder. Vrhunec teh popivanj so bili surovi pretepi, ki so se včasih končali tudi tako, da so za zabavo v temi z revolverji na slepo streljali drug na drugega.
Ko nama je v težko razumljivem narečju pripovedoval o tem in onem, je njegova vedrina začela privzemati strašljive oblike, ki so v naju vzbujale vtis, kot da je povsem odtujen človeški družbi in da je odraščal v osami kot kak pozabljeni kiklop. S svojim nožem je začel iz hlebca rezati grde kose, zatem pa z obema rokama zgrabil steklenico in jo dvigal k ustom, da bi iz nje naredil velik požirek, in bi jo nedvomno izpraznil, če ga Paul ne bi zgrabil za roko in mu to preprečil.
Ta poseg, ki je bil nujno potreben za našo varnost, bi lahko v Reddingerju sprožil nov napad besa, vendar pa je bil za kaj takšnega že preveč opit, tako da je le še nerodno zamahoval sem in tja s svojim nožem ter z napol dobrohotnim in napol grozečim režanjem mrmral:
»Ti, pes presneti, s tem tu sem še pred nekaj dnevi pokončal nekoga. Ali pa misliš, da grem zaman v to francosko legijo?«
Ko si je s temi besedami zagotovil potrebno strahospoštovanje, se je ulegel na klop in že kmalu začel smrčati kot oni ljudožerec iz pravljice. Paul, ki ga je previdno pogledoval, mi je o vsem skupaj, napol v dvomu, rekel:
»Ti, temu bi pa lahko skoraj verjel, kaj meniš? Bilo bi vsekakor dobro, če bi se lahko kakorkoli že znebila te na mrtvo pijane vreče, še preden se strezni.«
Ker se mi je to njegovo mnenje zdelo povsem prepričljivo, sva se šepetaje posvetovala in sklenila, da na naslednji postaji kratko malo izstopiva iz vlaka in uideva temu surovežu. In brž ko se je vlak ustavil, sva previdno izstopila in skrita za lopo počakala, da je odpeljal dalje.
»Tako, Herbert,« je rekel Paul, ko je oblak dima izginil v daljavi, »zdaj bova počakala naslednji vlak. Škoda, da ne bova videla trapastega izraza na obrazu tega črnega Herkula, ko se bo prebudil iz pijanosti.«
»Če človek dela tako kot on,« je preroško pripomnil, »ne pride daleč. Mirno bi se lahko pustil vtakniti v ječo že v Nemčiji; tako bi si prihranil to potovanje.«
Takšnih preudarnih pripomb mu ni nikoli primanjkovalo; med svojimi številnimi dejavnostmi se je, kot sem izvedel pozneje, ukvarjal tudi s prodajanjem tiskanih horoskopov na sejmih. Skratka, z njim ni bilo nikoli dolgčas.
Kraj, v katerem sva se znašla po naključju, je, kot je bilo videti, sestavljala samo železniška postaja in še nekaj osamljenih domačij. Najprej sva nekaj časa hodila po travnikih, razmočenih od dežja, in se zatem usedla v ogrevano čakalnico. Tu sva z zanimanjem prelistavala Rinaldinijeve zvezke, ki jih je Paul nosil v torbi, in do konca izpraznila našo steklenico, ki je bržkone držala več kot en liter.
To početje nama je očitno prineslo naklonjenost skupine igralcev, zbranih okoli obrabljene biljardne mize. To so bili veseli ljudje, katerih manšetne hlače so se nabuhovale nad kljunastimi lesenimi obuvali in ki so se med igro pogosto krepčali iz visokih kelihastih kozarcev, v katerih se je svetlikala mleku podobna tekočina. Ker so se šalili na račun najine velike steklenice, sva se z njimi zapletla v pogovor, in Paul, ki se je ob tej priliki izkazal tudi za spretnega biljardista, je bil že kmalu sredi njih. Ko so polnili svoje koničaste kozarce, sva morala zraven tudi midva; vsebino je predstavljala zelenkasta osnovna sestavina, ki je ob prelitju z vodo postala mlečne barve.
Pijača je imela sladkoben vonj in že kmalu po zaužitju je razvila poseben učinek. Tako sem kot v sanjah slišal glas tovariša, ki me je vprašal:
»Ti, Herbert – kaj je pravzaprav narobe z mojimi nogami? Počutim se tako neokretnega, kot da hodim po samih pernicah.«
Seveda nisem vedel, kaj naj mu odgovorim, saj sem se tudi sam počutil, kot da bi me uročila neka povsem nenavadna predstava – zdelo se mi je namreč, da čedalje razločneje ugotavljam, da nisem v čakalnici, temveč sredi velikega skladišča vate. Vse barve so se začele svetlikati nadvse prijazno in vse stvari so se spreminjale v najrazličnejše vrste mehke in pisane vate. In pri vsem tem spreminjanju me je še posebej razveseljevalo, da so prav vsi gibi izgubili svojo nenavadnost – tu je bilo, nasprotno, moje notranje razpoloženje tisto, ki je znalo po mili volji pričarati vse te gibe. Ko sem se denimo domislil, da bi iz katerekoli kepe vate naredil posebej obarvan zvitek, je bilo to globlji razlog za to, da je kateremu izmed biljardistov uspel kar najbolj dovršen sunek s palico ali da so se odprla vrata in je skoznje vstopil krčmar z novim pladnjem, polnim kozarcev.
Tako sem v čakalnici z nadvse prijetnimi čarovnijami preganjal čas, ki je mineval, kot bi mignil. In najverjetneje bi celo zamudila vlak, če naju najini novi prijatelji ne bi na veliko veselje potnikov pripeljali v najin kupe, medtem ko je Paul za slovo zaigral na ustno harmoniko. Tudi opojnost absinta, ki je prispevala k sklenitvi tega našega poznanstva, je bila tako dolgotrajna, da sva ostala pod njenim vplivom vse do večera. Tako je Paul, ko sva izstopila v Dijonu, ugotovil, da je to bržkone najhitrejši način potovanja.
Najin veliki vlak za Marseille je že stal na peronu in sva imela le še toliko časa, da sva se lahko sprehodila okoli trga pred železniško postajo. Paul, ki je z biljardom priigral nekaj kovancev, je še hitro kupil klobaso in vrečko pečenih kostanjev.
Medtem ko sva sedela v vlaku in malicala, je na naju čakalo še eno veselo presenečenje. Zunaj na hodniku sva namreč zaslišala preklinjanje in sakramentiranje, ki nama je bilo nenavadno znano, in vmes je zazvenel še drugi glas:
»Allez, pridite – tu je že vstopila dvojica s prav takšnima vozovnicama, kot jo imate vi.«
Sprevodnik je odprl vrata kupeja in med njimi se je pojavila podoba strašljivega Reddingerja, ki se je zazrl v naju in se nama zarežal. Opazila sva, da je takoj postal manj glasen; očitno je popoldan preživel veliko manj kratkočasno kot midva in nemara doživel celo kaj neprijetnega. Precej redkobeseden se je stisnil v kot in se že kmalu zatem udobno namestil na blazini iz povoščenega platna. Njegova prisotnost je prinesla s seboj sicer dvomljivo korist, ki je bila v tem, da smo ostali sami v kupeju. Vlak je bil natrpan in zato se je pogosto dogajalo, da je kak potnik odprl vrata kupeja, vendar jih je tudi takoj zaprl, brž ko je zagledal ogromno postavo smrčečega drvarja v razcapanih škornjih. Meni je bilo to precej neprijetno, medtem ko je Paul menil, da je nekaj takšnega za nekoga, ki gre v Afriko, popolnoma vseeno.
Vlak je hitro vozil skozi noč. Trdno sem zaspal in se prebudil šele, ko smo prispeli v veliko mesto, katerega črne ulice in trgi so se lesketali v dežju. Bili smo v Lyonu. V sebi sem zopet začutil tesnobnost in sem se razveselil, ko se je iz svojega kota oglasil Paul. Začel mi je pripovedovati dolgo zgodbo o tujskem legionarju Rolfu Brandu, enem izmed junakov iz njegovih pisanih zvezkov, ki ga je očitno imel zelo rad.
Ko je sprevodnik zunaj zaklical Tarascon, se je prebudil tudi strašljivi Reddinger. Bil je močno nejevoljen in naju je presenetil z izjavo, da se tisti, ki mislijo, da se bo v Marseillu javil Francozom, krepko motijo. Ko sva ga vprašala, kaj vendarle namerava, se je v svojem odgovoru omejil na tele besede:
»Tudi drugi ljudje imajo pamet v glavi.«
Paul je menil, da to za takšnega dolgina, kot je on, sploh ni neumna ideja. Vsekakor pa ne bo nobene škode, če si bo najprej nekoliko podrobneje ogledal mesto ter še posebej pristanišče in v njem zasidrane ladje, saj se lahko tam skriva marsikaj.
Med tem pogovorom je vlak zapeljal navkreber v pogorje, katerega bele skale so se svetile v temi. Čeprav so zvezde še vedno sijale, se je vendarle že naznanjalo jutro. Ko sem odprl okno, me je presenetil čudovito blagi vonj, ki se je širil po zraku; to je bil naznanjajoči se vonj Sredozemskega morja. Daleč v globini so druga nad drugo migotale lučke; obrobljale so male otoke in se kot biserna vrvica vile vzdolž zalivov. Vmes so se bleščala rdeča in zelena znamenja ladij, ki so plule po morju.
Vlak je začel pospeševati in je naposled ob jutranji zori zapeljal na veliko marsejsko železniško postajo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
