Pesmi

 

Pesmi

Octavio Paz

prevod Andrej Lokar

 

 

Zdravljica

                                                              

                                                 Za Fernanda Ferreira de Loanda

 

V San Juanu de los Lagos

sem našel rdeči senčnik:

skril sem ga v morje,

zagrebel sem ga v goro,

gledal sem ga pred seboj.

Danes na tej mizi izvira

curek besed

in površnik prekrijejo

pogledi.

 

 

 

Vrteča se hiša

                                                                                        

                                                                                   Za Ivara in Astrid

Obstaja lesena hiša

na ravnini v Oklahomi.

Vsako noč se hiša spremeni

v otok v Baltskem morju,

kamen, ki je padel z neba v pravljici.

Očiščen od Astridinih pogledov,

razžarjen od Ivarjevega glasu,

se kamen zlagoma vrti v senci:

je sončnica in gori.

                               Mačka

po poreklu s Saturna,

prekorači steno in izgine

med strani knjige.

Trava se je spremenila v noč,

noč se je spremenila v mivko,

mivka se je spremenila v vodo.

                                                   Tedaj

Ivar in Astrid zidata zgradbe

– kocke odmevov, breztežne oblike –,

ki se zdaj imenujejo pesmi,

drugič spet risbe, drugič pomenki

s prijatelji iz Malage, iz Mehike

in drugih planetov.

                              Te oblike

hodijo in so brez nog,

gledajo in so brez oči,

govorijo in so brez ust.

                                      Sončnica

se vrti in se ne gane,

                                   otok

se vname in ugasne,

                                   kamen

cveti,

        noč se zapre,

nebo se odpre.

                         Zarja

vlaži trepalnice prerije.

 

 

 

Neuvod

 

Prosili so me za uvod.

Kratek, so dejali, le nekaj besed,

ki pa naj razklenejo daljave.

Bolj perspektiva kakor scenarij.

Na dnu, med trdovratnimi zmešnjavami

– umovanjskim plevelom, paradoksi, trni –

na dnu pečine, tetovirane

od potrpežljivosti postaj:

Vasko Popa,

                      lovec na bežeče odseve.

Sedem in začnem s pisanjem svoje proze:

enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, stokrat.

V moji glavi in v peresu,

med peresom in to stranjo,

se vselej vrine isti prizor:

mračenje s prosojno kožo

pod pečino, ki lomi veter:

Vasko.

            Zahajajoče sonce pleše

na muhi njegove nezgrešljive puške.

Nikogar ni videti,

Vasko nameri orožje in ustreli.

Vsak strel iznajde tarčo,

misli, ki ob dotiku

odletijo kot vzkliki.

Beležim si za svoj uvod.

Vaskova puška ne ubija,

je podeljevalka podob.

Ko si zapisujem te besede,

jedki dim prekrije mojo pisavo.

Med črkami plešejo iskre,

beg vzplamenelih samoglasnikov,

nedoločno šumenje soglasnikov

hiti nad poapnjenim pepelom,

gori skrajni sever strani!

Nagnem se proti jugu.

Vendar tam, na belih robovih,

dežuje, neskončno dežuje.

Vodenično nebo, treskanje in udarci s pestjo.

Gluha podvojitev:

                            na zemeljskem bobnu,

ki ga je razpokal žarek, pleše naliv.

Kar piše, je že mlaka.

Nenadoma: silno sonce prodre skozi oblake.

Nenadno raztresenje

                                   ščetinasta planjava,

tri gole skale, slani ribniki,

cirkus malarije:

ovijalke, prikazni, mrzlice, bodice,

besneče oboroženo rastlinstvo,

ki juriša na papir.

Smrt v vodi ali smrt v plamenih:

proza zgori ali utone.

Neham.

             Ne uvoda,

ti si vreden epske pesnitve,

pustolovskega romana v več zvezkih.

Naj kritiki rečejo karkoli,

nisi podoben čirastemu Kafki

niti slabokrvnemu Beckettu.

Prihajaš iz Ariostove pesnitve,

vznikaš iz grotesknih Ramónovih zgodb.

Si pravljica, ki jo pripoveduje babica,

napis na padlem kamnu,

risba imena na steni.

Si volk, ki se je tisoč let vojskoval

in zdaj nosi luno na roki

po neskončnem hodniku zime

vse do majskega trga:

                                    že je vzcvetela hruška

in v njeni senci možje v krogu pijejo

precejeno žganico sonca.

Veter obstane, da bi jim prisluhnil,

in ponavlja ta zvok po holmih.

Medtem pa si jo ucvrl z luno.

Si volk in si otrok in si star sto let.

Tvoj smeh slavi svet in govori: da,

vsemu, kar se poraja, raste in premine.

Tvoj smeh tolaži mrtve.

Si vrtnar in obrezuješ meglin cvet,

ki se rodi v spominu starke

in ga preobraziš v plameneč nagelj,

ki si ga je deklica pripela na grudi.

Si rudar – spustil sem se tja dol ,

praviš – in tvoj nasmeh naredi zamišljeno

vihravo pomlad.

Si mehanik električar

in prav tako razsvetliš zavest,

in pogreješ kosti zime.

Si lončar in si tesar,

tvoji kozarčki pojejo in nam dajejo piti,

po tvojih stopnicah se vzpenjamo in spuščamo

v notranjost samih sebe,

tvoje mize, stole in postelje uporabljamo,

da bi potovali, ne da bi se ganili,

da bi ljubili in umrli v polnosti.

Na polovici strani obstanem

in rečem: Vasko Popa.

Odgovori mi gejzir sonc.

 

 

Prejšnji prispevekKonservativizem: sanje in resničnost
Naslednji prispevekAfriške igre