Pesmi
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
Zdravljica
Za Fernanda Ferreira de Loanda
V San Juanu de los Lagos
sem našel rdeči senčnik:
skril sem ga v morje,
zagrebel sem ga v goro,
gledal sem ga pred seboj.
Danes na tej mizi izvira
curek besed
in površnik prekrijejo
pogledi.
Vrteča se hiša
Za Ivara in Astrid
Obstaja lesena hiša
na ravnini v Oklahomi.
Vsako noč se hiša spremeni
v otok v Baltskem morju,
kamen, ki je padel z neba v pravljici.
Očiščen od Astridinih pogledov,
razžarjen od Ivarjevega glasu,
se kamen zlagoma vrti v senci:
je sončnica in gori.
Mačka
po poreklu s Saturna,
prekorači steno in izgine
med strani knjige.
Trava se je spremenila v noč,
noč se je spremenila v mivko,
mivka se je spremenila v vodo.
Tedaj
Ivar in Astrid zidata zgradbe
– kocke odmevov, breztežne oblike –,
ki se zdaj imenujejo pesmi,
drugič spet risbe, drugič pomenki
s prijatelji iz Malage, iz Mehike
in drugih planetov.
Te oblike
hodijo in so brez nog,
gledajo in so brez oči,
govorijo in so brez ust.
Sončnica
se vrti in se ne gane,
otok
se vname in ugasne,
kamen
cveti,
noč se zapre,
nebo se odpre.
Zarja
vlaži trepalnice prerije.
Neuvod
Prosili so me za uvod.
Kratek, so dejali, le nekaj besed,
ki pa naj razklenejo daljave.
Bolj perspektiva kakor scenarij.
Na dnu, med trdovratnimi zmešnjavami
– umovanjskim plevelom, paradoksi, trni –
na dnu pečine, tetovirane
od potrpežljivosti postaj:
Vasko Popa,
lovec na bežeče odseve.
Sedem in začnem s pisanjem svoje proze:
enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, stokrat.
V moji glavi in v peresu,
med peresom in to stranjo,
se vselej vrine isti prizor:
mračenje s prosojno kožo
pod pečino, ki lomi veter:
Vasko.
Zahajajoče sonce pleše
na muhi njegove nezgrešljive puške.
Nikogar ni videti,
Vasko nameri orožje in ustreli.
Vsak strel iznajde tarčo,
misli, ki ob dotiku
odletijo kot vzkliki.
Beležim si za svoj uvod.
Vaskova puška ne ubija,
je podeljevalka podob.
Ko si zapisujem te besede,
jedki dim prekrije mojo pisavo.
Med črkami plešejo iskre,
beg vzplamenelih samoglasnikov,
nedoločno šumenje soglasnikov
hiti nad poapnjenim pepelom,
gori skrajni sever strani!
Nagnem se proti jugu.
Vendar tam, na belih robovih,
dežuje, neskončno dežuje.
Vodenično nebo, treskanje in udarci s pestjo.
Gluha podvojitev:
na zemeljskem bobnu,
ki ga je razpokal žarek, pleše naliv.
Kar piše, je že mlaka.
Nenadoma: silno sonce prodre skozi oblake.
Nenadno raztresenje
ščetinasta planjava,
tri gole skale, slani ribniki,
cirkus malarije:
ovijalke, prikazni, mrzlice, bodice,
besneče oboroženo rastlinstvo,
ki juriša na papir.
Smrt v vodi ali smrt v plamenih:
proza zgori ali utone.
Neham.
Ne uvoda,
ti si vreden epske pesnitve,
pustolovskega romana v več zvezkih.
Naj kritiki rečejo karkoli,
nisi podoben čirastemu Kafki
niti slabokrvnemu Beckettu.
Prihajaš iz Ariostove pesnitve,
vznikaš iz grotesknih Ramónovih zgodb.
Si pravljica, ki jo pripoveduje babica,
napis na padlem kamnu,
risba imena na steni.
Si volk, ki se je tisoč let vojskoval
in zdaj nosi luno na roki
po neskončnem hodniku zime
vse do majskega trga:
že je vzcvetela hruška
in v njeni senci možje v krogu pijejo
precejeno žganico sonca.
Veter obstane, da bi jim prisluhnil,
in ponavlja ta zvok po holmih.
Medtem pa si jo ucvrl z luno.
Si volk in si otrok in si star sto let.
Tvoj smeh slavi svet in govori: da,
vsemu, kar se poraja, raste in premine.
Tvoj smeh tolaži mrtve.
Si vrtnar in obrezuješ meglin cvet,
ki se rodi v spominu starke
in ga preobraziš v plameneč nagelj,
ki si ga je deklica pripela na grudi.
Si rudar – spustil sem se tja dol ,
praviš – in tvoj nasmeh naredi zamišljeno
vihravo pomlad.
Si mehanik električar
in prav tako razsvetliš zavest,
in pogreješ kosti zime.
Si lončar in si tesar,
tvoji kozarčki pojejo in nam dajejo piti,
po tvojih stopnicah se vzpenjamo in spuščamo
v notranjost samih sebe,
tvoje mize, stole in postelje uporabljamo,
da bi potovali, ne da bi se ganili,
da bi ljubili in umrli v polnosti.
Na polovici strani obstanem
in rečem: Vasko Popa.
Odgovori mi gejzir sonc.