Absolutni individualizem
Miguel de Unamuno
prevod Andrej Lokar
Spričo vsega tega nam zatrjujejo, da bo skupaj s krščanstvom izginila zahodna ali grškorimska civilizacija in da bo, s pohodom Rusije in boljševizma, nastopila druga civilizacija, kakorkoli že jo bomo imenovali, azijatska, vzhodna civilizacija budističnih korenin, komunistična civilizacija. Kajti krščanstvo je radikalni individualizem. In, mimogrede, pravi oče ruskega nihilističnega občutenja je Dostojevski, obupani kristjan, kristjan v agoniji.
Že tu smo se primorani soočiti z dejstvom, da ni bolj notranje protislovnih idej, idej, ki bi jih bilo mogoče protislovno aplicirati, kakršni sta koncepciji individualizma in komunizma ali pa anarhizma in socializma. Z njimi je popolnoma nemogoče pojasniti karkoli. Tisti pa, ki menijo, da s temi idejami jasno vidijo, so pomračeni duhovi. Kaj lahko sploh ima opraviti strašna agonična dialektika sv. Pavla s temi idejami?!
Ker je individualnost najbolj univerzalna stvar, o njej ne smemo nikoli razmišljati v tem okviru.
Če hočejo anarhisti preživeti, morajo ustanoviti državo. Komunisti pa se morajo nasloniti na individualno svobodo.
Najradikalnejši individualisti ustanovijo skupnost. Puščavniki se združijo in ustanovijo samostan, to se pravi skupnost menihov, monachos, samotarjev. Samotarjev, ki morajo pomagati drug drugemu. In posvetiti se pokopavanju svojih mrtvih. Ustvarjati morajo celo zgodovino, če že ne smejo spočenjati otrok.
Samo puščavnik se približuje idealu individualističnega življenja. Španski znanstvenik, ki se je pri šestdesetih začel učiti voziti kolo, mi je pripovedoval, da je to najbolj individualistično prevozno sredstvo. Odgovoril sem mu: »Ne, don José; najbolj individualistično prevozno sredstvo je hoditi, peš, bos in tam, kjer ni poti«. Živeti sam, gol in v puščavi.
Oče Hijacint, o katerem bomo še spregovorili, je, potem ko je prekinil z rimokatoliško Cerkvijo, zapisal, da je anglosaška rasa »rasa moralne in čvrste družine, rasa energične in svobodne osebnosti, rasa individualnega krščanstva …« Da je protestantsko krščanstvo, predvsem kalvinizem, individualistično krščanstvo, je bilo že mnogokrat izrečeno. Vendar najbolj individualno krščanstvo se uresničuje v celibatu; Znotrajdružinsko krščanstvo ni več čisto krščanstvo, je kompromis s sekularnim svetom. Če hočemo hoditi za Kristusom, moramo zapustiti očeta, mater, brate, ženo in otroke. In če je tako onemogočeno nadaljevanje človeškega rodu, toliko slabše za človeški rod!
Toda univerzalno meništvo ni mogoče; nemogoče je meništvo, ki bi zaobjelo vse. Od tod tudi dva razreda kristjanov. Eni so posvetni kristjani, sekularni kristjani – saecula pomeni generacije –, civilni kristjani, ki vzgajajo otroke za nebeško kraljestvo, drugi pa so čisti kristjani, zaobljubljenci, kloštrski kristjani, monachos. Prvi množijo meso, z njim pa izvirni greh; drugi množijo samotarskega duha. Vendar treba je popeljati svet v samostanskost, sekularnost v regulo, in treba je sredi sveta ohraniti pri življenju duha samostana.
Če so verni, tako eni kot drugi živijo v notranjem protislovju, v agoniji. Menih, ki ohranja devištvo, ki varčuje s semeni mesa, ki veruje, da bo vstal od mrtvih in ki dopušča, da ga imenujejo oče – če gre za redovnico, mati –, sanja o nesmrtnosti duše, o tem, da bo preživel zgodovino.
Sv. Frančišek Asiški bi si mislil, da je govora o njem. Četudi sv. Frančišek Asiški ni bil resnični samotar, menih, monachus, ampak bratec, fratello, pater. Po drugi strani pa civilni kristjan, družinski oče, medtem ko živi v zgodovini, razmišlja o tem, ali morda ne bo to oviralo njegovega odrešenja. In če je tragičen posvetni človek, ki se zapre – ali bolje: ga zaprejo – v samostan, je še toliko bolj tragičen duhovni menih, samotar, ki mora živeti v sekularnem svetu.
Stanje devištva je za Katoliško Apostolsko Rimsko Cerkev popolnejše od poroke. Saj čeprav so iz poroke naredili zakrament, gre za nekakšno privolitev posvetnosti, zgodovini. Toda devičniki in device v Gospodu živijo v tesnobi zaradi svojega očetovskega in materinskega nagona. V nekem samostanu redovnic obstaja vročični kult deteta Jezusa, Boga deteta.
Ali bo uspelo kdaj krščanskosti – morda človeštvu –, da bi se izboblikovalo kot panj ali kot mravljišče: z očeti in materami na eni strani in jalovimi, brezspolnimi delavkami na drugi? V panju in v mravljišču brezspolne čebele in mravlje – zakaj neki jih obravnavamo v ženskem spolu, kot samice, in ne kot splavljene samce? – so tiste, ki delajo in vzrejajo pokolenje spolnežev. So materinske tete. Ali očetovski strici, če tako želite. Med nami so očetje in matere tisti, ki delajo, da bi vzdrževali svoj zarod; so proletarci, ki omogočajo preživetje mesa, tisti, ki proizvajajo, proizvajalci, ki omogočajo preživetje materialnega življenja. Kaj pa duhovno življenje? Pri katoliških ljudstvih so menihi in redovnice, očetovski strici in materinske tete tisti, ki vzdržujejo krščansko religiozno tradicijo, tisti, ki vzgajajo mladino. Toda ker jo morajo vzgajati za posvetnost, za sekularnost, za družinsko očetovstvo in materinstvo, za civilno, politično življenje – od tod notranje protislovje njihovega nauka. Čebela lahko drugo čebelo nauči, kako zgraditi satovje, ne more pa naučiti trota, kako zaploditi kraljico.
Omenjeno notranje protislovje meniškega nauka, podeljenega bodočim državljanom, doseže svoj vrhunec v tako imenovani Družbi Jezusovi. Jezuiti ne marajo, da bi jih imenovali menihe ali patre. Menih je benediktinec ali kartuzijan; pater je frančiškan ali dominikanec. Toda odkar so se jezuiti, da bi se borili proti reformaciji, ki je bila prva sekularizatorka in generalizatorka prvotnega nauka, posvetili vzgoji posvetnih ljudi, državljanov, bodočih družinskih očetov, jim je večina religioznih redov sledila in se pojezuitila. Rezultat pa je bil, da je poklic javnega učenja postal nekakšna industrija: pedagoška industrija. Namesto da bi prosili vbogaime, so postali šolski učitelji.
Tako pa krščanstvo, resnično krščanstvo, agonizira v rokah teh spretnežev našega stoletja. Jezuitska pedagogija je globoko protikrščanska. Jezuit sovraži mistiko. Njegova doktrina je trpna poslušnost treh stopenj pokorščine, kakršno je ponazoril Ignacij Lojolski v svojem znamenite pismu Očetom in bratom s Portugalske, gre za protikrščansko, nenazadnje pa za proticivilizacjisko doktrino. Spričo tovrstne pokorščine bi bila civilizacija nemogoča. In nemogoč bi bil tudi napredek.
- februarja 1911 je oče Hijacint zapisal v svoj dnevnik: »Evropa je obsojena in kdor izreče besedo Evropa izreče besedo krščanskost. Pri zapečatenju njene usode ji ne manjkata niti rumena nevarnost niti podvojitev, ki jo predstavlja črna nevarnost; v svojih prsih nosi obe nadlogi, ki jo lahko umorita: ultramontanizem in revolucijo. Mene, tekel, fares. Zato se moramo zadovoljiti z odporom brez upanja na uspeh in ohraniti pri življenju, za neznano prihodnost, dvojno baklo religije in resnične civilizacije«.
Pravijo, da je Napoleon trdil, da bo eno stoletje po njem Evropa ali kozaška ali republikanska, pri tem pa je hotel nedvomno povedati nekaj podobnega kakor oče Hijacint, ki je bil po svoje nekakšen Napoleon – kakor je bil prvi sin Rousseauja, je bil drugi sin Chateaubrianda in sta si zato enaka –, ko je govoril o ultramontanistih in o revolucionarjih. Česar nista razumela ne prvi ne drugi, je bilo to, da bi lahko Kozaki postali republikanci in republikanci Kozaki, da bi lahko ultramontanizem postal revolucionaren in revolucija ultramontanistična. Ne eden ne drugi nista predvidela niti boljševizma niti fašizma. In tudi ne vse neznanske zmede, ki jo nesrečni Spengler poskuša razložiti z arhitektonsko glasbo svojega Zatona zahoda. Ki ni nič drugega kot agonija krščanstva.
Toda – kaj pa rumena nevarnost in črna nevarnost? Nevarnost je brezbarvna. Muslimanska nevarnost? V kolikor mora puščavsko mohamedanstvo delovati v zgodovini, v kolikor mora postati civilno in politično – in vojna je, kot je zelo dobro dejal Treitschke, v prvi vrsti politika, se pokristjani, postane krščansko. To pa pomeni, da postane agonično. Agonizira v spreobračanju.
Saj je napredek civilna in ne religiozna vrednota.
Toda kaj je napredek? Ali je to, da ima zgodovina nek človeški, ali bolje, božanski smoter? Ali je to, da se ne zaključi v vsakem trenutku? Za Kristusa in za tiste, ki so z njim verjeli v skorajšnji konec sveta, je bilo tole v zvezi z napredkom povsem brez smisla. V svetosti ne napredujemo. Danes, v 20. stoletju, ne moremo biti bolj sveti, kot je bilo mogoče biti v 2. ali v 4. ali v 11. stoletju. Kristjan ne verjame, da napredek lahko pripomore k odrešenju duše. Civilni, zgodovinski napredek ni pot duše k Bogu. Od tod pa še ena agonija za krščanstvo.
Doktrina o napredku je doktrina Nietzschejevega nadčloveka; toda kristjan mora verovati, da to, kar je treba ustvariti, ni nadčlovek, marveč nesmrtni človek, se pravi kristjan.
Obstaja napredek po smrti? To je vprašanje, ki si ga mora slejkoprej zastaviti vsak kristjan, ki veruje v vstajenje mesa in hkrati v nesmrtnost duše. Vendar večina preprostih evangeljskih vernikov si rada predstavlja drugo življenje kakor počitek, kakor mir, kakor kontemplativno lagodnost; ali bolje: kot »povečnjenje trenutka« v sedanjosti, kot spoj preteklosti in prihodnosti, spomina in upanja v neminljivo sedanjost. Drugo življenje, poveličanje, je za večino preprostih vernikov nekakšen družinski samostan, kakor nekakšno vojašnično bivanje.
Dante je tisti, ki nam je najbolj drzno naslikal podobo skupnosti v onostranstvu: v Peklu, v Vicah in v Nebesih; toda tam pogubljenci in poveličanci so sami in redkokdaj nastopajo v družbi. Če pa sestavljajo skupnost, nam jo Dante ne prikaže kot krščanski pesnik, ampak kot gibelinski politik. Božanska komedija je biblična in ne evangeljska komedija. In strahovito agonična.
Najgloblji prezir, ki ga je gojil veliki preziralec Dante, ki se je usmilil Francesce da Rimini, je bil prezir do tistega papeža, ki se je odpovedal papeštvu, za tistega nesrečnega Celestina V., Pietra del Murroneja, ki ga je kanonizirala Rimska Cerkev in ki je iz strahopetnosti zagrešil veliko zavrnitev.
Che fece per viltate il gran rifiuto.
(Pekel, III, 60)
In ki ga postavi pred vhod v Pekel med tiste, ki ne morejo upati na smrt, med tiste, ki so živeli brez sramote in brez pohval, med neopredeljenimi nesrečniki, ki se niso borili, ki niso agonizirali, med tiste, o katerih ne kaže razpravljati, ampak samo iti mimo:
non raggioniam di lor, ma guarda e passa.
(Pekel, III, 57) (???)
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
