Razglašena pesem
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
non visto color de buen verdigay
nin trobo discor ni fago deslay
Juan Alfonso de Baena
Dan je kratek,
ura je dolga.
Ne da bi se ganil, se pomikam po njegovih hodnikih,
vzpenjam se po njegovih neznatnih kalvarijah,
spuščam se po stopnicah iz zraka,
izgubljam se v prosojnih galerijah
– a se ne srečam,
a te ne vidim.
Dan je kratek,
ura je dolga.
Vidim svojo trdovratno roko, kako piše
okrogle besede na stran,
vidim svojo senco na strani, vidim
svoj padec v prazno središče te ure,
– a te ne srečam,
a se ne vidim.
Dan je kratek,
ura je dolga.
Čas se plazi, se skrije, vohuni za seboj,
čas se zagrebe, kepe zraka,
čas spet privre, zračni steber,
rani mi čelo, razpara mi veke
– a se ne srečam,
a te ne vidim.
Dan je kratek,
ura je dolga.
Grem po ledini, po hodnikih, po odmevih,
moje roke se te dotaknejo in izgineš,
pogledam se v tvojih očeh in izginem,
osnutek, čenčanje, ura iznajde odseve
– a te ne srečam,
a se ne vidim.
Dan je kratek,
ura je dolga.
V času spi seme,
razpoči se v zraku s hrupom zlogov,
je beseda, izgovarja, ne da bi izgovorila
imena časa, tvoje in moje
– a se ne srečam,
a te ne vidim.
Imena so sadeži, dozorijo in padejo;
ura je neizmerna in pade vase.
