Agonija krščanstva

Agonija krščanstva

Miguel de Unamuno

prevod Andrej Lokar

Krščanstvo je vrednota univerzalnega duha, ki poganja svoje korenine v najintimnejši del človekove individualnosti. Čeravno jezuiti menijo, da pri njem gre za to, da kot nekakšno kupčijo razvozlamo vprašanje našega lastnega individualnega in osebnega odrešenja, in čeprav so ravno jezuiti tisti, ki to trdijo, pri čemer to vprašanje obravnavajo kot problem božje ekonomije, moramo to sprejeti kot apriorno postavko.

Ker gre za izrecno individualni in zato tudi univerzalni problem, se čutim primoranega, da najprej na kratko predstavim okoliščine osebnega in zasebnega značaja, v katerih je, bralec, pričujoči spis, ki ti ga tule ponujam, nastajal.

Vojaška diktatura v moji nesrečni španski domovini me je izgnala na otok Fuerteventura, kjer pa sem lahko obogatil svoje intimno religiozno in celo mistično izkustvo. Z njega so me odpeljali na francoski jadrnici, ki me je popeljala v francosko deželo, da sem se nastanil tule, v Parizu, kjer zdajle pišem. V nekakšni celici nedaleč od Slavoloka zmage.

Tu, v temle Parizu, povsem nabreklem od zgodovine, od svojega družbenega in civilnega življenja in kjer se je skoraj nemogoče zateči v kakšen kotiček, ki bi predhajal zgodovino, in kjer je zategadelj treba v njej tudi zaživeti. Tu ne morem malodane vse leto motriti zasneženega gorovja, ki poji korenine moje duše, niti ledine, stepe, ki v Palencii, kjer stoji dom mojega najstarejšega sina, vliva mir v mojo dušo; niti morja, nad katerim sem vsak dan gledal sončni vzhod na Fuerteventuri. Že sama ta reka, Sena, ni Nervión mojega rojstnega mesta, Bilbaa, kjer je čutiti utrip morja, prihajanje in odhajanje njegovega plimovanja. Tule, v tej celici, sem, ko sem prispel v Pariz, hranil svojo dušo z branjem, ki sem ga izbiral skoraj po naključju. Po naključju, ki je korenina svobode.

V teh individualnih okoliščinah, trditi si drznem – religioznega in krščanskega značaja, je pristopil k meni M. P. L. Couchoud in me prosil, naj napišem enega od cahierjev [1] za njegovo zbirko Christianisme. Sam mi je med drugimi tudi svetoval tale naslov: Agonija krščanstva. Saj je poznal moje delo Tragično občutje življenja.

Ko je M. P. L. Couchoud pristopil k meni s to prošnjo, sem ravno prebiral delo Enquête sur la monarchie (Premišljevanje o monarhiji) g. Charlesa Maurrasa – kako oddaljenega od evangelijev! –, v katerem nam v konzervah servira že strohnelo meso, ki prihaja iz klavnice pokojnega grofa Josepha De Maistra.

V tej tako nedopovedljivo protikrščanski knjigi sem prebral besede iz programa iz leta 1903 organizacije L’ Action Française, da »resnični nacionalist postavlja domovino pred vse in potemtakem dojema, obravnava in rešuje vsa politična vprašanja v skladu z njihovim nacionalnim interesom«. Ob branju tega stavka sem se domislil besed »moje kraljestvo ni od tega sveta« ter pomislil, da za resničnega kristjana – če je resnični kristjan sploh mogoč v civilnem življenju – mora vsako vprašanje, pa najsi bodi še tako politično, biti razumljeno, obravnavano in razrešeno v skladu z individualnim interesom večnega odrešenja, večnosti. In če se pri tem pogubi domovina? Domovina kristjana ni od tega sveta. Kristjan mora žrtvovati domovino resnici.

Resnica! »… Nikogar ni več mogoče preslepiti in množica človeške vrste že bere v očeh misleca, zatem pa ga brez ovinkov vpraša, ali naposled resnica ni bridka«, je zapisal E. Renan.

V nedeljo 30. novembra tega milostnega – ali nemilostnega –  leta 1924 sem bil navzoč pri obredju v grškopravoslavni cerkvi sv. Štefana, ki stoji nedaleč stran, v ulici Georges Bizet, in ko sem nad velikim poslikanim Kristusovim doprsnim kipom, ki napolnjuje timpanon, v grščini prebral stavek, ki se glasi: »Jaz sem pot, resnica in življenje«, sem se ponovno počutil, kot da bi bil na otoku ter pomislil – ali bolje: sanjal –, ali sta pot in življenje istovetna z resnico in ali ni nobenega protislovja med resnico in življenjem in ali resnica ni nič drugega kot smrt ter nas sámo življenje zgolj ohranja v laži. To pa me je napeljalo na misel o agoniji krščanstva, o agoniji krščanstva v meni samem, v vsakomer izmed nas. Sicer pa: ali morda lahko sploh obstaja krščanstvo zunaj vsakega izmed nas? Na tem pa temelji tragedija. Kajti resnica je nekaj kolektivnega, družbenega, celo državljanskega; resnično je tisto, o čemer soglašamo in s čimer se sporazumevamo. Krščanstvo pa je nekaj individualnega in nesporočljivega. Zato pa tudi agonizira v vsakem izmed nas.

Agonija, αγωνία, pomeni boj. Agonizira, kdor živi v boju, v boju zoper samo življenje. In zoper smrt. To je molitev sv. Terezije Avilske: »Umiram, ker ne umrem.«

Kar bom na tem mestu razodel, bralec, je moja agonija, moj boj za krščanstvo, za agonijo krščanstva v meni, za njegovo smrt in njegovo vstajenje v vsakem trenutku mojega intimnega življenja.

Opat Loyson, Jules Théodore Loyson, je pisal svojemu bratu, očetu Hijacintu, 24. junija 1871[2]: »Tule se zdi celo tistim, ki so te najbolj podpirali in ki nimajo predsodkov, da pišeš preveč pisem, predvsem ta hip, ko so vse skrbi osredotočene na splošni blagor. Obstaja nevarnost, da gre za načrt tvojih sovražnikov, ki te hočejo privabiti na ta teren in te na njem uničiti.«

Takole torej: v območju religije, predvsem pa v območju krščanske religije, ne smemo obravnavati velikih splošnih religioznih, večnih, univerzalnih interesov, ne da bi jim podelili osebni značaj, sam bi temu rekel: individualni značaj. Vsak kristjan, če hoče razkriti svoje krščanstvo, svojo agonijo za krščanstvo, mora samemu sebi reči: ecce christianus, prav tako kakor je rekel Pilat: »Glejte človek!«  Razkriti mora svojo krščansko dušo, ki se je izoblikovala med njegovim bojem, med njegovo krščansko agonijo. Cilj življenja pa je ustvariti si dušo, nesmrtno dušo. Dušo, ki je naše lastno delo. Kajti ob smrti prepustimo okostje zemlji, dušo, svoje delo, pa zgodovini. To pa le v primeru, da smo živeli, to se pravi, da smo se borili z življenjem, z življenjem, ki se odvija, za življenje, ki se konča. In življenje, kaj sploh je življenje? In še bolj tragično: kaj je resnica? Kajti resnice ni mogoče določiti, saj je ona tista, ki določa, določajoča, prav tako pa ni mogoče določiti življenja.

Nek francoski materialist, ne spominjam se več njegovega imena, je dejal, da je življenje seštevek funkcij, ki se upirajo smrti. S tem pa ga je opredelil kot agoničnega ali, če hočemo, polemičnega. Življenje je zanj bilo potemtakem boj, agonija. Zoper smrt in tudi zoper resnico, zoper resnico smrti.

Pogosto slišimo izraz struggle for life, boj za življenje; vendar ta boj za življenje je življenje samo, life, prav tako pa je sam boj, struggle.

Razglabljati moramo o tem, kako biblijska legenda Geneze zatrjuje, da se je smrt vrinila na svet prek greha naših prvih praprednikov, saj sta hotela biti kakor bogovi; to se pravi: nesmrtna, poznavalca modrosti dobrega in zlega, vednosti, ki podeljuje nesmrtnost. Zatem pa, tako pripoveduje legenda, je prva smrt bila nasilna smrt, umor Abela, ki ga je zagrešil njegov brat Kajn. In bratomor.

Mnogi se sprašujejo, kako umirajo zveri – levi, tigri, panterji, nilski konji itd. – v pragozdovih ali v puščavah, kjer živijo; ali jih umorijo drugi ali pa umrejo, kakor se temu reče, naravne smrti, tako da se umaknejo v kakšen kotiček ter poginejo osamljeni, kakor največji med svetniki? In kakor je nedvomno umrl največji izmed vseh svetnikov, nepoznani svetnik, nepoznan predvsem samemu sebi; ki se je morda celo rodil že mrtev.

Življenje je boj in solidarnost za življenje je boj in se izoblikuje v boju. Ne bom nehal ponavljati, da kar povezuje ljudi drugega z drugim, so naša nesoglasja. In kar vsakega izmed nas poenotuje s samim sabo, kar tvori intimno enotnost našega življenja, so naša notranja nesoglasja, notranja protislovja naših nesoglasij. Človek se pomiri s samim sabo, tako kot Don Kihot, samo da bi umrl.

Če je temu tako s fizičnim in telesnim življenjem, je po drugi strani duševno in duhovno življenje boj zoper večno pozabo. In zoper zgodovino. Kajti zgodovina je Božja misel na človeški zemlji, je brez poslednjega človeškega smotra, giblje se v smeri pozabe, v smeri nezavedanja. Ves napor človeka pa sestoji v tem, da bi podelil človeški smoter zgodovini, nadčloveški smoter (kot bi dejal največji sanjač absurda Nietzsche); to pa je: socialno krščanstvo.

Agonija

Agonija je potemtakem boj. Kristus nam je prinesel agonijo, boj, ne pa miru. To nam je dejal tudi sam: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači«. (Mt., X, 34-37). Spominjal se je, da so ga njegovi domači, njegova mati in njegovi bratje, imeli za norega, prepričani so bili, da se mu je omračil um, da ni bil priseben in so ga hoteli odvesti (Mr., III, 21). Drugič spet: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se razplamtel! … Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči«. (Lk., XII, 49-54).

»Kaj pa mir?«, boste vprašali. Zakaj mogoče je navesti prav toliko in tudi še neprimerno bolj zgovornih drugih odlomkov, v katerih je v evangeliju govor o miru. Vendar gre za to, da je ta mir mogoč v vojni in vojna je mogoča v miru. To pa je agonija.

Marsikdo bi lahko dejal, da je mir življenje – ali smrt – in da je vojna smrt – ali mir –, saj lahko enega z drugim medsebojno spajamo, in da je mir v vojni – ali vojna v miru – življenje v smrti, življenje smrti in smrt življenja, kar je agonija.

Gre za golo razumarstvo? Razumarstvo so sv. Pavel, sv. Avguštin in Pascal. Logika pasijona je razumarska, polemična in agonična logika. Evangeliji pa so polni protislovij, gorečih kosti.

Prav tako kakor krščanstvo, neprestano agonizira tudi Kristus.[3]

Strahovito tragična so naša razpela, naši španski Kristusi. Gre za kult agonizirajočega, nikakor pa ne mrtvega Kristusa. Mrtvi Kristus, ki je že postal prst, ki je postal mir, mrtvi Kristus, ki so ga pokopali drugi mrtveci, Kristus Svetega Pokopa, je Kristus, ki leži v svoji grobnici; toda Kristus, ki ga častimo na križu, je agonizirajoči Kristus, ki vpije consummatum est![4] In Kristusa, ki izjavi: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt., XXVII, 46), častijo agonični verniki. Med njimi pa so mnogi, ki so prepričani, da ne dvomijo, ki so prepričani, da verujejo.

Način, kako živimo, da se borimo, da se borimo za življenje, in živimo od boja, od vere, je dvom. To smo že povedali v nekem drugem našem delu, ko smo opozorili na tisti drugi evangeljski odlomek, ki pravi: »Verujem, pomagaj moji nejeveri!« (Mr., IX, 24). Vera, ki ne dvomi, je mrtva vera.

Kaj pa je dvom? Dubitare vsebuje isti koren kot števnik duo, dva, kot duellum, boj. Dvom, prej pascalovski agonični ali polemični dvom kakor kartezijanski ali metodični dvom, življenjski dvom – življenje je boj – in ne dvom smeri – metoda je smer –, predpostavlja razdvojenost bitke. Katekizem, ki je vera, nas uči verovati v tisto, česar ne vidimo; verjeti v to, kar vidimo – in tudi v kar ne vidimo –, je razum, znanost, verjeti v to, kar bomo videli – ali ne bomo videli –, pa je upanje. In vse je verovanje. Trdim, kot pesnik, kot ustvarjalec ustvarjam, pri tem pa motrim preteklost, spomin; zanikam, razstvarim kakor razumar, kakor državljan, pri tem pa se zaziram v sedanjost, in dvomim, se borim, agoniziram kakor človek, kakor kristjan, pri tem pa gledam neizpolnljivo postajanje, večnost.

V moji španski domovini, pri mojem španskem ljudstvu, agoničnem in polemičnem ljudstvu, obstaja kult agonizirajočega Kristusa; vendar prav tako obstaja kult Žalostne Matere Božje, žalostne, saj ji srce predira sedem mečev. Kar pravzaprav sploh ni italijanska Pietá. Ne časti se toliko Sin, ki leži mrtev v materinem naročju, kolikor njo samo, Mater Devico, ki agonizira v bolečini s svojim Sinom na rokah. Gre za češčenje Materine agonije.

Dejali boste, da obstaja tudi kult Otroka Jezusa, Deteta z zemeljsko oblo[5], kult rojstva in Device, ki podeljuje življenje, ki doji dojenčka.

Nikoli v svojem življenju ne bom pozabil na prizor, kateremu sem bil priča na dan sv. Bernarda leta 1922 v trapističnem samostanu v Dueñasu, nedaleč od Palencie. Trapisti so prepevali slavnostno hvalnico Naši Gospe v njenem svetišču, ki je bilo vse razsvetljeno z voskom srednjespolnih čebel. Visoko nad glavnim oltarjem se je dvigala podoba Matere Device, odete v sinja in bela oblačila, a brez velike umetniške vrednosti. Videti je bilo, kot da je bila naslikana tik po obisku sestrične sv. Elizabete in pred rojstvom Mesije. Z rokami, iztegnjenimi proti nebu, se je zdelo, kot da bi rada s svojim sladkim in tragičnim bremenom, neozaveščeno Besedo, vzletela kvišku. Trapisti, mladi in stari, nekateri v starosti očetovstva, drugi starejši, so napolnjevali svetišče s petjem litanij.

Janua caeli! – so ječali – ora pro nobis! Bil je spev za zibelko, uspavanka za smrt. Ali bolje: za razrojstvenje. Videti je bilo, kot bi sanjali, da ponovno živijo, vendar vzvratno, svoja življenja; da jih odživljajo, se vračajo v otroštvo, v sladko otroštvo ter čutijo na ustnicah nebeški okus materinega mleka in se spet vračajo v zavetje mirnega materinega samostana, da bi zaspali v predrojstnem snu za vsa stoletja, per omnia seacula saeculorum. Vse to pa, dasiravno spominja na budistično nirvano – meniško spočetje –, je prav tako oblika agonije, pa čeprav je videti nasprotno.

V dnevniku očeta Hijacinta – patra, tega ne smemo pozabiti –, o katerem bomo še obširno spregovorili, 9. julija 1873 lahko preberemo, ko je pričakoval sina od svoje mistične in hkrati mesene poroke, nekaj o nesmrtnosti duše in o vstajenju mesa: »Naj vsaj počiva v miru pod srcem svoje matere ta devetmesečni sladki sen, ki ji je namenjen.« Sladke sanje brez iluzij, predrojstveni raj na zemlji, o katerem so sanjali patri v trapističnem samostanu v Dueñasu.

Po drugi plati pa nam knjiga Los trabalhos de Jesús (Jezusova dela) portugalskega mistika patra Thoméja de Jesús govori o mukah, ki jih je trpel Naš Gospod Jezus Kristus v tistih devetih mesecih, kar jih je preživel zaprt v telesu svoje matere.

Trpljenje menihov in redovnic, samotnežev obeh spolov, ni spolno trpljenje, ampak trpljenje materinstva in očetovstva, to se pravi: trpljenje osmotrenosti. Trpijo, ker se njihovo meso, ki vsebuje dušo, ne množi, ne nadaljuje. V bližini smrti, na koncu sveta, njihovega sveta, trepetajo pred brezupnim upanjem na vstajenje mesa.

Trapisti v Dueñasu so peli: Mater creatoris, ora pro nobis![6]Mati Stvaritelja! Človekova duša hoče ustvariti svojega stvaritelja, ki jo mora narediti večno. Mater creatoris! Mati Stvaritelja! V tem je tesnobni krik, krik agonije.

Devico Mater Božjo so imenovali Θεoτόκoς, deipara[8]. »In blagoslovljen je sad tvojega telesa« (Lk., I, 42) je rečeno o Besedi, po kateri je nastalo vse, kar je nastalo (Jn, I, 3). Ne le duša, ampak človeško telo, telo, ki mora vstati, hoče ustvariti Besedo, da bi ta ustvarila dušo in jo naredila večno, in telo, zibelko in grob duše, telo, v katerem se duša rodi in razrodi, umre in razumre. Razroditi se pomeni umreti in razumreti pomeni roditi se. To pa je dialektika agonije.

Morda je takrat kdo izmed tistih ubogih trapistov molil za mojo spreobrnitev. In čeprav tega ni vedel, je tudi molil za lastno spreobrnitev.

Tako agonizira krščanstvo.

[1] Zvezkov. Op. prev.

[2] Mr. Albert Houtin: Le Pére Hyacinthe, prête solitaire (Pater Hijacint, samotni duhovnik), 1893-1912. Pariz, 1924.

[3] »Jezus bo ostal v agoniji vse do konca sveta; v tem času ne smemo spati«. Tako je napisal Pascal v delu Le Mystère de Jésus(Jezusova skrivnost). To pa je napisal v agoniji. Kajti ne spati pomeni budno sanjati; pomeni sanjati agonijo, agonizirati.

[4] Izpolnjeno je. Op. prev.

[5] Gre za lik deteta z zemeljsko oblo v rokah, ki se pogosto pojavlja v tradicionalni španski likovni umetnosti. Op. prev.

[6] Stvariteljeva mati, prosi za nas! Op. prev.

[7] Bogorodica. Op. prev.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo