Pesmi

 

Pesmi

Giuseppe Ungaretti

prevod Andrej Lokar

 

 

O, noč

1919

 

Širna tesnoba zore

razgrinja drevje.

 

Skeleča vzdramljenja.

 

Listi, bratje listi.

Poslušam vašo tožbo.

 

Jeseni,

umirajoče sladkosti.

 

O, mladost,

pravkar je minila ura ločitve.

 

Visoka nebesa mladosti,

svobodni vzgon.

 

In že sem opustel.

 

Izgubljen v sključeni otožnosti.

 

Toda noč razblinja daljave.

 

Oceanske tišine,

zvezdna gnezda utvar,

 

o, noč.

 

 

 

Pokrajina

1920

 

JUTRO

Nosi krono svežih misli,

sije v vzcveteli vodi.

 

POLDNE

Gorovje se je preobrazilo v rahel dim in vsiljivo

puščavo mravljinčijo neučakanosti in tudi sen je vznemirjen in tudi sohe so vznemirjene.

 

VEČER

Ko se v žarenju ove golote, je bujna steklenična zelenina mesenosti morja zgolj biserna matica.

Vzgib sramu v stvareh hipoma – kar osmišlja človekovo otožnost – razkrije neskončno minevanje vsega.

 

NOČ

Vse se je razprostrlo, se omililo, se zmedlo.

Brlizganja odhrumelih vlakov.

Zdaj, ko ni več prič, se prikaže

tudi moj pravi obraz,

utrujen in razočaran.

 

 

 

 Tišina v Liguriji

1922

 

Upogljivo upada vodna ravan.

 

V svojih žarah se sonce

še tajno namaka.

 

Rahla poltenost mineva.

 

Nenadno razgrne grudim

neznansko krotkost oči.

 

Potopljena senca skal zamira.

 

Sladko brstenje razigranih bokov,

ljubezen je razžarjen pokoj,

naslajam se v njej, ko jo razplazi

alabastrno krilo nevidnega jutra.