Pesmi
Giuseppe Ungaretti
prevod Andrej Lokar
O, noč
1919
Širna tesnoba zore
razgrinja drevje.
Skeleča vzdramljenja.
Listi, bratje listi.
Poslušam vašo tožbo.
Jeseni,
umirajoče sladkosti.
O, mladost,
pravkar je minila ura ločitve.
Visoka nebesa mladosti,
svobodni vzgon.
In že sem opustel.
Izgubljen v sključeni otožnosti.
Toda noč razblinja daljave.
Oceanske tišine,
zvezdna gnezda utvar,
o, noč.
Pokrajina
1920
JUTRO
Nosi krono svežih misli,
sije v vzcveteli vodi.
POLDNE
Gorovje se je preobrazilo v rahel dim in vsiljivo
puščavo mravljinčijo neučakanosti in tudi sen je vznemirjen in tudi sohe so vznemirjene.
VEČER
Ko se v žarenju ove golote, je bujna steklenična zelenina mesenosti morja zgolj biserna matica.
Vzgib sramu v stvareh hipoma – kar osmišlja človekovo otožnost – razkrije neskončno minevanje vsega.
NOČ
Vse se je razprostrlo, se omililo, se zmedlo.
Brlizganja odhrumelih vlakov.
Zdaj, ko ni več prič, se prikaže
tudi moj pravi obraz,
utrujen in razočaran.
Tišina v Liguriji
1922
Upogljivo upada vodna ravan.
V svojih žarah se sonce
še tajno namaka.
Rahla poltenost mineva.
Nenadno razgrne grudim
neznansko krotkost oči.
Potopljena senca skal zamira.
Sladko brstenje razigranih bokov,
ljubezen je razžarjen pokoj,
naslajam se v njej, ko jo razplazi
alabastrno krilo nevidnega jutra.
