Ob prejetju Cervantesove nagrade za leto 2022 na spletni reviji KDO? objavljamo krajši cikel Fragmenti iz antologije Rafela Cadenasa Otok izgnanstva, ki je leta 2021 izšla pri založbi Družina.
Fragmenti
Rafel Cadenas
prevod Andrej Lokar
Pišem,
kakor kdor se nagiblje nad ljubljenim telesom.
Ti prostori bodo preživeli kakor perjanice.
Tista, ki začara obale, prihaja brez drugega spremstva razen želje.
Nit, ki vodi ven iz misli.
Kdo je predvidel izgnanstvo, okrutna pisanja, dežele kazni?
Zemljevid se mi dozdeva kot človek, ki kleči,
ki raste, brž ko ostanem sam, oziram se naokrog
in spet odprem spomin.
Noč govori pri vratih.
Temni spev presunja les.
Ničesar nismo imeli in bili smo sijajni.
Blizu kakor moja obleka,
daleč kakor čoln po slovesu.
Vzemi svoje telo iz zrcala
in
primoraj ga, naj postane oblak.
Tvoje oči, v katerih se umirjajo tropska besnila,
tvoje oči, navajene na temo listja,
tvoje oči, ki znajo odrivati do skrajnosti
ne vzdržijo
spričo sreče.
Prodiram
v sonce, omadeževano od tvojega pogleda, izgubljena vrtnica.
Podarila si mi korak, ki me vodi v začaranost.
Pohotni robovi zalezujejo mrzlično senco.
Vstopam v ranjene prostore
in v mojih ustih se razžalosti raj.
Nedolžne oči
spet osvojijo izgubljena ozemlja.
Na brazgotinah raste vrtnica skritega
poldneva.
Med listjem me išče ženska,
moški izstopi iz tvojega čela in te odnese.
Čas odpihuje otoke proti meni, toda ostal sem brez adutov.
V prepadu odmevajo vodovja.
Prozornost vlaži rano.
Spoznal sem se ob tebi na travi
kot čista pozaba.
Le kako sem se mogel odvrniti?
Le kako sem mogel izbrisati tako čvrsto pisavo?
Le kako sem mogel nadaljevati, nadaljevati, neenoten, žareč?
