Deseti, predzadnji koncert jubilejne 40. edicije festivala Radovljica 2022
Večernice v Hamburgu z organistom M. Brosanyijem in Vokalnim ansamblom Istvanfy v ž. c. MarijinegaOznanjenja v Velesovem (Adergasu)
Franc Križnar
S sporedom Večernic v Hamburgu je bil v vokalnem, inštrumentalnem in vokalno inštrumentalnem pogledu oblikovan spored, ki je tokrat (21. avg.) predstavil v ž. c. Marijinega oznanjenja v Velesovem (Adergasu) liturgični del glasbenega repertoarja prve polovice 17. stol.; seveda v (takratni bogati) Nemčiji in ne pri nas, četudi imamo po pričanju Paola Santonina (ok. 1440-1508-10), kanclerja oglejskega patriarha prav iz Velesovega dokazljive podatke o glasbeni reprodukciji prav pri njih, torej pri velesovskih nunah. Večernice ali popoldanska cerkvena opravila so prikazali v okviru letošnjega radovljiškega Festivala moški madžarski vokalni kvartet-Vokalni ansambel ISTVANFY, ki ga sestavljajo: tenorista Balint Kis in Adam Hohmann, baritonist Lorinc Muntag (ki je obenem tudi vodja ansambla) in basist Domonkos Dergez. Pevci so a cappella (= brez spremljave) ali/in z orglami Martona Borsanyija (na koru), peli kar v cerkvenem prezbiteriju.
Še več: umetniški vodja je na podlagi notnih listov, ki jih je posredoval Festival Radovljica polnoštevilnemu občinstvu, opravil pred koncertom hitro-kratko vajo in s tem še dodatno prispeval k recepciji omenjenega repertoarja. Ti dve pesmi sta z nemškim besedilom in notno sliko predstavljali v dveh različnih sklopih ljudsko petje, potem, ko so se spet oglasile orgle in vokalni ansambel (Psalm in Himnus). Sicer pa smo slišali iz omenjenega razdobja glasbo več skladateljev po večkrat: H. Scheidemann, J. Walter, A. Strunck, B. Resinarius, S. Scheidt, J. Praetorius in C. Porta. Poleg že omenjenih sklopov, spletov repertoarja omenjenih skladateljev pa so bili na sporedu še (uvodni) Preludij in (zaključna) Poigra/Improvizacija
(= orgle solo), vmes pa še Responzorij (= koralni spev, ki v oficiju – predvsem v matutinah – sledi recitiranju odlomka iz Sv. pisma), Magnifikat (= prva beseda Marijinega slavospeva v katoliški liturgiji) in Benedicamus = Blagoslov). Vse to naj bi bili le zunajglasbeni, liturgični poudarki in vsebine. Te pa so znali vsi navzoči izvajalci odkriti v vsej veličini njihovih glasbenih izpovedi. V vseh navedenih primerih je šlo za idejno podobo celote, torej besednih povedi kot glasbenih nadgradenj. Organistovo igranje prediger, mediger in poiger ter zaključne improvizacije pa je tako rekoč prešlo iz običajnega liturgičnega poslanstva v čisto pravo glasbeno umetniško podobo časa in kraja njih prvinskih pojavov. Debela urica dosežkov vse peterice izvajalcev pa je pomenila še skoraj en popolnoma avtentičen prikaz petja in (orgelskega) igranja tistega in takratnega časa in prostora: vse od najmanjšega in najtišjega vokalnega stavka in orgelske podlage pa vse do finalnega (orgelskega) plena se je pel tale renesančno baročni lok; do še ene posebnosti, tesno povezane med liturgijo in (posvetnim) ljudskim petjem: zaključna (orgelska) improvizacija je minila v našem odhajanju (»Pojdite v miru«). In hvaležni ter bogati aplavz prav takega poslušalstva je smel miniti šele v zunanjščini (cerkvenega) prostora.
