Afriške igre
Ernst Jünger
prevedel Alfred Leskovec
Ker se je naša mala popotna druščina na ta način povsem razgubila, sem na lastno pest začel pohajkovati naokoli, da bi si nekoliko pobliže ogledal trdnjavo.
Pretepi in napadi so bili tu na dnevnem redu, zdaj tu, zdaj tam se je zbrala kaka skupina, tako da je moral posegati vmes ta ali oni častnik. Vzrok večine teh navzkrižij se je očitno skrival v dejstvu, da so odslužene ljudi odpuščali v zelo oguljenih, modrih oblačilih in da so ti na vsak način poskušali dopolniti in izboljšati svojo garderobo. Pri tem je v veliki večini šlo za tovariše, ki so bili namazani z vsemi žavbami in so torej željni plena oprezali naokoli. Brž ko so uzrli koga, ki je na sebi še imel bolj ali manj novo oblačilo, so ga poskušali odvleči v skrivni kotiček, kjer so ga napol s prepričevanjem in napol s silo prisilili v zamenjavo oblačila. Pri tem je bil človek že samo zato, da bi se jih znebil, prisiljen pristati na kupčijo. Sam sem tako zamenjal par vojaških škornjev in puhasti suknjič, za kar sem prejel še tudi nekaj frankov.
Ko sem se na ta način prilagodil okolici, sem se lahko nemoteno gibal in se najprej povzpel na zidec, obrnjen stran od kopnega, da bi od tam užival v razgledu na morje.
Tu se je pred mojimi očmi razprostiral prelep zaliv, ki so ga v belem polkrogu obdajale gole, bele gorske verige, sredi njega pa so se iz vode dvigali skalnati otoki. Na enem izmed teh otokov je stal stari kastel, ki je bil tako rekoč pravo nasprotje našemu.
Pogled na to panoramo me je neizmerno razvedril. Hkrati je sonce začelo prav prijetno pripekati, tako da je iz razpoke v zidu prilezel celo majcen kuščar, svetleče zelena živalca z rdečo črto na hrbtu. Zvest svoji odločitvi, ki sem jo sprejel na podeželski cesti pred Trierjem, sem ga ulovil in zaprl v cigaretno škatlico, da bi si ga lahko pozneje v miru ogledal in ga preučil.
Med tem kratkočasenjem nisem bil pozoren na nahrbtnik, ki je ležal tik za mano. Ko sem se obrnil, sem presenečen odkril, da je povsem enako kot moj klobuk izginil brez vsakršne sledi. Pri tem me pravzaprav ni prestrašilo izginotje mojih stvari, temveč njegov že skorajda čarovni način, saj nisem niti slišal enega samega koraka in niti videl ene same sence. Seveda pa mi je že kmalu postalo jasno, da je to mesto tudi zbirališče najspretnejših žeparjev iz vse Evrope.
Sploh pa sem ugotovil, da je imel prelepi razgled na morje tudi svojo senčnato plat. Tako je bilo osebje, zaposleno v trdnjavi, nenehno na preži in iskalo nove delavce, in medtem ko sem premišljeval o izgubi nahrbtnika, me je ogovoril furir in odpeljal na umazano dvorišče med dvema stolpoma. Tam je pobral še nekega malega Italijana in nama zatem potisnil metlo v roke ter s kretnjami pokazal, naj dvorišče pometeva tako, da bo bleščeče čisto. Lotila sva se torej dela, vendar le za kratek čas, kajti brž ko sva videla, da naju nihče ne nadzira, sva odvrgla metli in nadaljevala vsak svojo pot. Pri tem sva stekla naravnost v roke kuharju, ki nama je naročil, naj v obokanem prostoru naloživa čebulo v vreče in jo prineseva k njemu v kuhinjo. Zatem nama je pokazal še velik kotel, iz katerega je bilo treba zapornikom razdeliti kosilo.
Na eni izmed teh neprostovoljnih poti sem srečal Paula, ki se je lagodno sprehajal skupaj s svojima tovarišema in se začel na vso moč šaliti iz mojega početja. Povedal mi je, da je zgoraj za velikim stolpom temeljito obračunal s Frankejem zaradi malega Jakoba in mu pri tem odvzel tudi plašč, kar se mi je zdelo povsem pošteno in pravilno. Ker pa je plašč že takoj zatem prodal enemu izmed starih vojakov, mi je izročil dvajset frankov kot moj delež od prodaje. Namreč v takšnih stvareh je bil zanesljiv, kot se to spodobi za dobrega stotnika.
Poleg tega mi je dal še nekaj dobrih nasvetov, iz katerih je bilo mogoče zaznati, da se je že temeljito razgledal po trdnjavi in da ima velike izkušnje z vsemi zvijačami in izgovori, s katerimi se je mogoče izogibati vsakršnemu delu. Še zlasti se je treba tu delati gluhega, saj naj bi bili možje, ki kličejo za nami, preveč leni, da bi prehodili celotno dvorišče, temveč vselej prikličejo le tiste, ki so dovolj neumni, da se ozrejo proti njim. Prav tako so tukaj povsem varna mesta, denimo zgoraj na obzidju, kjer je napis »Vstop prepovedan!« in kjer je mogoče povsem nemoteno lenariti na soncu. Če pa ima kdo denar, mora v kantino, saj bo tam kot gost z denarjem sedel kot v Abrahamovem naročju. Spoznal naj bi že tudi nekaj povsem poštenih fantov, in zvečer naj bi poskušal priti v njegovo spalnico, ob obrokih pa za njegovo mizo – kjer mi zagotovo ne bo dolgčas.
»Namreč oklical sem se za starešino,« je pristavil, s čimer je bržkone hotel povedati, da je prevzel vodstvo ene izmed pisanih druščin, ki se ob določenem zvonjenju zvona zbirajo v spodnjih prostorih trdnjave.
Ti napotki so se mi, kot sicer vse, kar je povedal Paul, zdeli pametni in sem jih seveda upošteval, tako da sem že ob prvi priložnosti izginil v kantino. Tam sem se usedel v eno izmed okenskih niš, ki so bile vdelane v steno kot kake dolge line in so bile tako blizu morske gladine, da je bilo mogoče celo slišati, kako valovi zunaj butajo ob zid.
Za mizo sta sedela še dva tovariša; prvi je bil zanemarjen landskneht, z obrazom, podobnim mrtvaški glavi. Zdelo se je, da ima mrzlico, kajti oči so se mu bleščale, roke pa so se mu tako močno tresle, da je komajda lahko ponesel kozarec k ustom. Drugi je nosil obleko iz finega blaga in nezainteresirano strmel predse.
Tako se mi je zazdel primeren čas za opazovanje kuščarja, ki sem ga ulovil zgoraj na zidcu; živalco sem vzel iz škatlice in jo položil na iztegnjeno dlan. Moje početje je nemudoma vzbudilo pozornost mladega, dobro oblečenega moža, ki je ob meni strmel predse – dejal je, da je to prav lep primerek, ki ga onstran Alp le stežka najdeš.
»Toda,« je pristavil z žalobnim nasmeškom, »takšnim konjičkom se boste morali poslej bržkone odpovedati.«
Odgovoril sem mu, da za kaj takšnega vendarle ni potrebno več kot dvoje dobrih oči, in tako sva se zapletla v pogovor.
Leonhard – s tem imenom se mi je namreč predstavil moj novi znanec – je bil očitno v stanju človeka, ki se nenadoma prebudi v strašnih razmerah in čigar zadnje upanje je, da se bo za vse skupaj vendarle izkazalo, da so le sanje. Kar mi je pripovedoval, je bilo zmedeno in nepovezano, toda ker je bil videti vesel, da je sploh naletel na nekoga, s katerim se lahko pogovarja, sem bil prepričan, da sem po večkratnih ponovitvah nekaj vendarle razumel.
Leonhard je študiral v Freiburgu. Starša sta mu umrla, vendar pa je imel še starejšega brata, s katerim je bil, kot je dejal, v iskrenem odnosu, in je tako svoje počitnice preživljal skupaj z njegovo družino. Tako je bilo tudi med letošnjimi jesenskimi počitnicami, dokler se ni pred dnevi zgodilo nekaj, kar ga je, kot je videti, zmedlo in popolnoma spremenilo. Vendar pa ravno o tej najpomembnejši zadevi ni hotel govoriti, tako da sem lahko iz njegovih namigov razbral le to, da je, prihajajoč iz temačne veže, ravno nameraval odpreti vrata v jedilnico, kjer naj bi skupaj večerjali, ko je v njej zaslišal besede, katerih zven ga je osupnil. Obstal je pred vrati in poslušal pogovor med bratom in njegovo ženo, ki ga je zadel z vso silovitostjo nepričakovanega udarca.
Tu sem mu poskušal ugovarjati, da goli pogovor vendarle ne more biti tako strašen. Leonhard me je za trenutek pogledal, kot da sem v njem predramil bežno senco upanja, in zatem rekel:
»Veste – o vsakem človeku obstaja, če naj se tako izrazim, nekakšna zadnja resnica, ki je on sam ne pozna ali je ne priznava in o kateri tudi nikoli ne sme ničesar slutiti. Če pa vam naključje to resnico vendarle razkrije, je to tako, kot da bi izgubili tla pod nogami. Pademo v lastno brezno kot mesečnik, ki ga iz neprevidnosti pokličemo in prebudimo. In tako se je oni večer zgodilo tudi meni; slišal sem stvari, kot da bi sanjal hude sanje. Tako sem kar najhitreje pograbil ves svoj denar in brez plašča in klobuka zbežal iz hiše. Zatem sem najel avtomobil in se odpeljal čez mejo, od tam pa naprej v Pariz, kjer sem preživel vrsto norih noči. In če me vprašate, kako sem prišel semkaj in v to druščino, vam na to vprašanje ne morem odgovoriti.«
Medtem se je njegov pogled ustavil na starem pijancu, ki ga je ravno tresel nov napad mrzlice, in s strahom sem pomislil, da bo nemara začel silovito jokati. Očitno je tičal v onem stanju neresničnosti med dvema omamama. Tu sem imel torej pred sabo primer novačenja, kot ga opisujejo knjige.
Leonhard je imel pameten, vendar mehek obraz in v njegovih potezah se je kazala trpeča sentimentalnost; njegova oblika je bila takšne vrste, kot jo neredko srečamo na jugu naše dežele. Na njem je bilo nekaj izredno dobrohotnega in poleg tega je bil, kot sem lahko opazil pozneje, nagnjen k burnemu vzkipevanju kot badensko vino. Pridobil si je tudi dobro izobrazbo, seveda tiste vrste, ki jo pridobivamo v popolni varnosti in ki v težavnih razmerah le povečuje ranljivost, namesto da bi nas varovala pred bolečinami. Čeprav je imel rad besede, ki so mi bile zoprne, denimo »harmonija«, »uglašena duša« in podobno, se mi je vendarle smilil in zato sem sklenil, da mu pomagam. Ločila sva se šele, ko sva se dogovorila, da se ponovno srečava zvečer.
Poskušal sem priti do mesta na zgornjem obzidju, ki mi ga je priporočil Paul, in pri tem se mi je uspelo izogniti uniformiranim duhovom, ki so pregledovali obzidje in iskali sužnje, ki bi jim lahko naložili kakršnokoli že delo. Ko sem stopal skozi ozek hodnik, sem prispel do line, ki je gledala proti morju in ponujala skrito razgledno točko. Mesto je ponujalo še boljši razgled kot spodnji zidec in lok obzidja je zakrival ostali del trdnjave. Samota, ki je vladala tu zgoraj, se mi je zdela kot ustvarjena za to, da sem se lahko prepustil enemu izmed svojih sanjarjenj: svet sem si zamišljal kot povsem izumrlega. Pri tem je čudovito izstopal molk. K temu sta svoje bržkone prispevala tudi golo gorovje in morje, na gladini katerega se ni svetilo niti eno samo jadro. Počasi in s čedalje večjim veseljem sem otipaval prav vsako razpoko na golem skalovju in prav vsako krivino otokov in zalivov.
Pokrajina je imela močno duhovno energijo in njena zaobljenost je tvorila nekakšen čarovni prstan, s pomočjo katerega sem lahko brez težav priklical Dorotheo. Odkar sem pristopil k policistu, nisem več imel priložnosti za zbranost in sem čedalje bolj čutil, da potrebujem tolažbo. Še posebej me je oslabil pogovor z Leonhardom. Dotedanja dogajanja so imela značaj nekakšnih zabavnih priprav in v bistvu me je z veseljem navdajalo tudi dejstvo, da nas je švicarski korporal prestregel na železniški postaji. Še pred tem pa me je stik s trpljenjem za trenutek navdal z neznanim strahom – zdelo se mi je, kot da tla pod nogami izgubljajo svojo trdnost in da tenka močvirnata plast ovira varno hojo.
Dorothea se mi je danes prikazala veliko bliže, bolj fizično kot sicer, in prav škoda je, da se mi je najin pogovor enako kot vse ostalo, kar je povezano z njo, tako slabo, nerazločno vtisnil v spomin. Zdelo se mi je nenavadno, da je takoj nasprotovala Leonhardu, saj sem pričakoval ravno nasprotno. Tako mi je svetovala, naj se izogibam stikom z njim, še več, naj se raje norčujem iz njega – na splošno sem pri njej opazil težnjo, da bi čim bolj okrepila in utrdila moj ponos. Pogosto sem imel občutek, da soglaša prav z vsem, kar se je meni zdelo povsem nezaslišano. V vsakem prijateljstvu, vsaki ljubezni je obenem prisotna tudi neusmiljenost, ropanje sveta. Kot da bi hotela očrniti Leonharda, mi je pripovedovala, da je tu le zato, ker se je skril pred cevjo pištole. Bližina smrti naj bi ga navdala z grozo, in na tem, ne pa na njegovem položaju, naj bi temeljil njegov strah. In zato naj bi bila zaman tudi vsa prizadevanja sil, ki so se že podale na pot, da ga rešijo.
Ko je omenila pištolo, sem pomislil, da namiguje na moj prvi taborni ogenj, in resnično me je posvarila, naj se v prihodnje izogibam takšnim igricam, saj naj bi se v njih skrival nevaren čar. Še veliko bolj nenavadne od omembe teh osebnih razmer pa so se mi zdele tele njene nadaljnje besede:
»Revolver vrzi v morje – starinar ti je prodal orožje s poškodovanim varovalom!«
To njeno opozorilo me je neznansko razveselilo, in sicer iz prav posebnega razloga. Namreč nestrpno sem čakal vsako priložnost, ko se je Dorothea dotaknila predmetnega sveta, saj se mi je zdelo, kot da z vsakim tem stikom postaja čedalje bolj moja. Tako sem segel v žep in iz njega izvlekel revolver. Ko sem ga zaprl z malo ročico, sem ga sprožil – in resnično sem takoj zaslišal strel, katerega glasni zvok je zadonel v ozkem kotičku obzidja.
Seveda je bilo prav nenavadno, da se mi doslej ni primerila še nobena nesreča s tem orožjem, ki sem ga zdaj kot kako nevarno žuželko zalučal v globino, kjer je z rahlim tleskom izginil v modri vodi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
