Slovenski citrarski kvartet

 

                                                                                       Slovenski citrarski kvartet v kamniškem samostanu Mekinje

 

                                                                             Redek tovrstni komornoglasbeni ansambel na slovenski glasbeni sceni

 

                                                                                                                               Franc Križnar

 

Slovenski citrarski kvartet: Peter Napret (vodja), Anita Veršec, Janja Brlec in Tomaž Plahutnik sem slišal in videl sploh prvič. Po dveh letih vseh teh nesreč so umetniki nastopili tudi letos šele prvič, četudi je za njimi več kot 20 let tovrstnega poustvarjanja (ust. 2000). Zanimiv je sestav, inštrumentarij, saj nastopajo s kar šestimi inštrumenti, citrami (kvintne, altovske, diskantne in basovske) in še z violino. Na koncertu, ki je bil v samostanu Mekinje (Kamnik; 27. avg.) in v organizaciji JSKD-Območne izpostave Kamnik (Tone Ftičar), smo slišali dobršen del tovrstne slovenske in svetovne provenience; seveda prirejena pa tudi izvirne. Saj vsi štirje ugledni slovenski citrarji izhajajo iz izvrstnih tujih citrarski šol, zanje pa so si pridobili diplome, poučujejo, igrajo, pišejo, komponirajo, prirejajo in še kaj. Brez dvoma gre za neke vrste dovolj izpostavljeno pa manj znano tovrstno glasbo, ki jo podrobno pozna le njihov, torej citrarski ceh. V vseh poustvarjalnih elementih je bila četverica dokaj izenačena, tehnično povsem suverena, spored izbran in prebran, prednjačila pa je spet »Slovenika,« saj smo bili spet na enem od koncertov tradicionalne kamniške serije Musica aeterna/Živa glasba. Izvedbeno presenečenje in odlika je bila zagotovo intonacija, ki se je umetniki na tem ljudskem strunskem glasbiluše kako držijo. Ta ljudskost je stvar arhaične preteklosti, saj so jih-citre prav (tudi!) slovenski citrarji povzdignili na visok piedestal glasbene umetnosti, umetniškosti. Ta družina brenkal(kordofoni) je razširjena predvsem v alpskih deželah. Imenujejo jih tudi klavir malega človeka. Imajo 30 do 45 strun, od tega 4 ali 5 melodijskih, ostale so spremljevalne.

Polnoštevilno občinstvo se je spet poklonilo popolnoma drugim izvajalcem, na novem prireditvenem prostoru, ki jih Mekinje imajo in seveda z nadebudnim T. Ftičarjem. Ta je izvajalce tako uvedel kot pospremil (s koncerta) s kar dvema dodatkoma. Vmes smo slišali dovolj nevsiljenega komentatorja, vodjo ansambla P. Napreta; in tudi v tem, poleg zvočne podobe, izvedeli še marsikaj novega, obnovljenega. Priredbe na koncertu so bile delo T. Plahutnika in P. Napreta pa še nekaj izvirnikov je bilo na sporedu.

Umetniki so začeli spored z eno prvih tovrstnih skladb Slovenca Josipa Mešička (1865-1923), za katerega skladbo Pozdrav slovenskim citrarjem je za kvartet priredil T. Plahutnik. Pri tem pa niti niso pozabili na svojega bližnjega rojaka Frana Koruna Koželjskega (1868-1935), skoraj Mešičkovega sopotnika. Če je bil prvi znan po prvih skladbah za citre pa je bil Korun Koželjski znan po prvi (slovenski) citrarski šoli. Sledil je splet del treh tujcev (2 priredbi in izvirnik), ki so jih podpisali M. Praetorius, W. A. Mozart in F. Golden. Kako spretni so bili tudi naši prirejevalci, priča dejstvo, da med njimi skoraj ni bilo razlike. Sledil je splet treh slovenskih del (P. Napret, ljudske pesmi-prir. T. Plahutnik in Prelovčeva priredba zbora-P. Napret). Še najbolj ali kot ena od vrhuncev tegale kamniškega večera je bila prav tale-zadnja priredba Jaz bi rad rdečih rož za solo ( J. Brelec) in troje spremljevalnih citer. Po izvirniku (Harald Oberlechner) in dveh priredbah škotske (ljudske; P. Napret-violina) in črnske duhovne pesmi  je sledil slovenski finale; tako v avtorskem, aranžerskem kot izvedbenem pogledu. Če vsaj bežno omenimo samo avtorje (V. Ovsenik, S. Avsenik, L. Slak, A. Karas in U. Koder), zagotovo še nisem zapisal vsega. Kajti med vsemi šestnajstimi predstavljenimi deli (nekatera med njimi so bila tudi večstavčna), je več kot očitno prevladovala slovenska glasba, kar pomeni tako bližino najbolj sodobne (narodnozabavne) glasbe pa vse do opusa, ki jo v tej zasedbi predstavlja prirejena glasba kar članov ansambla samega: T. Plahutnik in P. Napret.

Zagotovo je tudi na temle koncertu Slovenskega citrarskega kvarteta v Kamniku šlo za še eno novo predstavo slovenske glasbene (pol)preteklosti, ki je očitno tudi na temle, citrarskem področju povsem enakovredna bližnjemu, alpskemu geografskemu prostoru. Slovenci smo le del tega že od davne preteklosti, zdaj pa prav ta mali inštrument združuje tale ustvarjalni in poustvarjalni (glasbeni) svet in še kakšen drug tovrstni (povezovalni) element.