Izvirna slovenska baročna glasbena produkcija s slovenskim tenoristom in pianistom ACOM BIŠĆEVIĆEM na devetem koncertu jubilejne 40. edicije festivala
Radovljica 2022
Pollini, W.A. Mozart in V. Bellini: samospevi in arije v radovljiški graščini
Franc Križnar
Kar dve osrednji osebnosti letošnjega 9. koncerta v Radovljici sta bili naš pevski as, tenorist in pianist Aco Aleksander Bišćević in v Ljubljani rojeni pianist, tenorist in skladatelj beneškega porekla Francesco Pollini (1762-1846). Tesno je bil povezan tako z Mozartom kot Bellinijem. Pollini je prva desetletja živel v Ljubljani. Tam, v Pollinijevi palači na ljubljanskem Bregu, so veliko muzicirali. Verjetno je Pollini zaradi družinskih povezav s Zoisovim krogom, ki je bil naklonjen italijanski operi, nastopal kot pevec v domačih glasbenogledaliških predstavah, še preden se je podal na potovanja po Evropi. Živel je na Dunaju in bil osebni znanec Mozarta. Ok. 1790 se je Pollini preselil v Milano, študiral kontrapunkt in pisal opere, kantate, cerkveno glasbo ter klavirske skladbe. Eno Pollinijevih kantat so izvedli celo v Scali. Ob Napoleonovem kronanju v milanski katedrali so npr. izvedli dve njegovi deli za zbor in (veliki) orkester. Veliko je učil in še več je imel učencev. Postal je častni član milanskega (glasbenega) konservatorija. L. 1812 je izdal pri italijanski založbi Ricordi učbenik klavirske igre kot prvo tovrstno publikacijo v Italiji. Njegov naslednji več kot znanec pa je postal tudi sloviti italijanski operist V. Bellini. Med številnimi Bellinijevimi pokloni Polliniju (ki ga je mdr. tudi učil) je bilo posvetilo Polliniju v Bellinijevi operi Mesečnica. (1831). Pollini je preživel in oddelal v Milanu več kot 50 let in se v italijansko glasbo tako rekoč inkorporiral. Zato tudi tokrat in v Radovljici takle in enoviti repertoar A. A. Bišćevića, krog glasbe: Pollini-Mozart- Bellini. In še ena posebnost, ki jo pri solisti odkrivamo že dolgo časa: sam poje in se sam spremlja na klavirju.
Pa ne na katerem koli klavirju. Tokrat, v Radovljici, na kopiji klavirja, ki je nastal v delavnici Roberta Browna v Oberndorfu pri Salzburgu (1819) po izvirnem glasbilu dunajskega mojstra Michaela Rosenbergerja. In krog je sklenjen: dela skladateljev Pollinija-Mozarta-Bellinija, pevski solist in pianist obenem – A. A. Bišćević- zgodovinski klavir in skoraj bi lahko rekli avtentična glasba. To pa naš pevsko-klavirski solist obvladuje do potankosti. In to v kar nekaj različnih jezikih, v katerih se (nemščina, francoščina, italijanščina) naš pevsko-klavirski as odlično znajde. Pri njem je tako kot pri F. Schubertu: uglasbena poezija primerjalno in združevalno s predstavljenimi skladatelji in njihovimi deli (v Radovljici) kot neke vrste splet večih umetnosti: glasbenih in drugih. Po klavirski strani se je Bišćević izkazal kot tehten interpret ali kar virtuoz. To je dokazal v številnih predigrah, medigrah, poigrah in spremljavah. Prednjačil je repertoar arij, recitativov, pesmi, … vseh omenjenih treh skladateljev pa še četrtega v dodatkih. Pri tem kvalitativno in kvantitativno opus »našega« Pollinija čisto nič ne zaostaja za velikanoma kot sta to zagotovo Mozart in Bellini. Pa tudi naš virtuoz, ki je s kar dvema dodatkoma (F. Schubert) ostal na sceni (dobro uro in četrt) v enem samem delu: brez odmora in z le nekaj (ne)potrebnimi aplavzi polnoštevilnega občinstva, je pokazal še enkrat na vso veličino svoje poustvarjalne umetnosti in ne le »posla.« V vsem tem je umetnik skrajno uspešen, tenkočuten interpret, skratka pevec in pianist velikega (svetovnega) formata. Ali se vsega tega sploh zaveda, ko nekako že kar nekaj časa in navkljub številnim evropskih opernim in pevskim uspehom kar nekako tiči v tisti svoji rodni Šk. Loki? Pa brez zamere tudi do »moje« Loke, ampak Aco A. Bišćević je še vedno zrel le za največje evropske (glasbene) odre. Tokrat in tukaj so še dodatno izstopale številne kadence, ki jih je odpel v a cappella (= brez spremljave) izvedbah in se po njih vsakič in natančno vračal na prave in pravilne izhodiščne tone. Bišćević je zagotovo umetnik polnega in svetovnega formata, umetnik, ki tudi dramaturško in programsko zna izbirati in izbrati. Potem pa seveda vse tole svoje več kot predano, tehnično podkovano in umetniško prepričljivo in kar najbolj predan muziciranju z najmanjšimi odtenki izvedb, podal v prostor, sebi in občinstvu. Slišali smo vsega skupaj 19 vokalno inštrumentalnih miniatur, samospevov in arij (z recitativi) in kar vse je prikazalo našega pevskega in klavirskega asa v samem tovrstnem vrhu.
Do konca letošnjega radovljiškega festivala je le še štiri dni. (23. avg.) in še dvoje koncertov: v Velesovem (Adergasu) in ponovno v Radovljici.
