Skarabej v srcu

                                                                                                                            Skarabej v srcu

                                                                                                                               Boris Pahor

Zapiski za študijo o slovenski travmi

Versko življenje, katolištvo je prav gotovo poma­galo, da je slovenski človek ostajal zvest svojemu jeziku; posebno potem, ko je protestantizem močno poudaril narodno individualnost in zahteval notranje, zavestno doživetje. Vendar je bil nauk duhovne gospo­ske predvsem nauk o poslušnosti, o izpolnjevanju dolžnosti, s katerim si bo človek zaslužil zveličanje. Krščanska resnica, ki je prinesla sužnjem blagovest enakopravnosti, je v slovenskem človeku skozi stoletja krepila vero v lepoto odpovedi. V zelo kritičnih trenutkih pa je bila vera to, kar so bile kamilice za krče in bolečine, pomirjevalno sredstvo, ki je očitno krivico prikazovala kot posledico greha, ureditev vseh nasprotij pa prenesla v podzemeljsko življenje.

Tako je krščanska vzgoja, kateri je načeloval tujec, Nemec, v jedru onemogočala nastanek domače vodi­teljske osebnosti. Če je zlo, katerega sem deležen, kazen za greh, potem je brezbožnež, kdor se zasluženi, to se pravi od Boga poslani preizkušnji, upira ali se celo predrzne, da se proti nji bojuje.

Prav gotovo je, da to drži; a ker so drugi narodi, ki so krščansko živeli, drugače reagirali na pritisk zgodovinskih silnic, je treba iskati tudi v značajskih lastnostih slovenskega človeka vzrok za tako neustvar­jalno duhovno in družbeno življenje.

Razcepljenost pokrajin je ena od poglavitnih kom­ponent, da se iz slovenske narodne skupnosti ni vzdignila močna osebnost, ki bi bila združila vse člane naroda v enotno eksistencialno in stvariteljsko hotenje.

A bistvena se mi zdi psihološka travma, ki je nastala v slovenskem narodnem občestvu v začetku, takrat, ko bi se bila iz neizoblikovanega življa morala izoblikovati urejena, organizirana družba. Zakaj res je, da se je slovenska skupnost, ki je bila prav tako bojevita kakor druge skupnosti, ko so prodirale proti zahodu, ohranila predvsem zato, ker se je odrekla svoji individualnosti in sprejela nekakšno potuhnjeno anonimnost. Res je, da se je pretolkla skozi vse nevar­nosti prav zavoljo svoje sposobnosti, da je na zunaj zmeraj znova zatajila samo sebe kot subjekt, medtem ko je pri svojih opravilih ostajala naprej sebi zvesta. A zvestoba je bila v bistvu samogibna, to je brez osebnega poudarka. Tako se jetnik v svoji celici sam obuva in sezuva, se sam oblači in slači in sam opravlja potrebo.

Zdi se mi, da ni zavest podložnosti, zavest suženj­skega stanja tista, ki je slovenskega človeka v davnini onesposobila. Zdi se mi, da ni spoznanje, kako je vsak upor obsojen na neuspeh, rodilo poslušnost, dobrikanje, prilizovanje, hvaličenje.

Zmeraj bolj si dopovedujem, da je neka prvotna travma naredila iz slovenskega človeka potuhnjenca, in da ni postal tak zavoljo izgube samostojnosti. In tudi če se je po izgubi samostojnosti res bolj pokazala njegova nelepa, prilagodljiva narava, je tudi v tem primeru potrebno, da poiščemo, kje je izvirna psiho­loška poškodba, ki je ob izgubi prostosti začela izra­ziteje vplivati na delovanje celotne duševnosti.

Mogoče ne bi bilo napak, ko bi upoštevali Freudovo teorijo o prvotni travmi, ki bi jo bil v prazgodovini povzročil uboj očeta poglavarja. Saj prirojen odpor slovenskega človeka do vsakega voditelja kaže na razločno odklanjanje oblasti. Kljub ljubezni za red in natančnost, ki jo je prevzel od nemškega soseda, je slovenski človek v svojem bistvu anarhist, indivi­dualist.

Rekel bi pa, da pri slovenskem človeku v spo­prijemu z očetom, s poglavarjem ni bilo tako po­membno, da se je v uporu združil z brati, z drugimi moškimi, ampak da je pri njem prevladovala na­vezanost na mater, na ženski element v družbi in v krdelu.

Ta povezava z materjo, ki je nadaljevanje otroš­kosti, je najbrž vir vseh slovenskih značajskih slabosti. Kakor otrok, ki se tišči k materinim prsim in se hoče skriti vanje in bi se skoraj rad povrnil v zatočišče, kjer je bil pred rojstvom na varnem, tako je tudi slovenski človek zmeraj odmišljal resničnost in pred njo zapiral oči. Ko otrok v materinem naročju spusti veke, postane s temo, ki si jo je ustvaril za vekami, neviden.

In kakor se otrok, ki je kaj zagrešil, muza in dobrika, tako je slovenski človek zmeraj pripravljen na vdan, uslužen nasmešek.

Kakor je otrok ob požrtvovalnem materinem telesu pohlepen z vsako celico svojega bitja, tako je slo­venski človek nenadzorovan egoizem.

Hočem reči, če je razvoj človeških skupnosti terjal boje mlajših, ki so se hoteli uveljaviti, in če so bili ti boji kruti in zverinski, tako da so psihološki odmevi teh doživetij prehajali iz roda v rod in jih je zmeraj oživljal novi boj mladih proti starim, potem je moral biti v začetku pri Slovencih ali pri narodih, s katerimi so živeli, ta boj nečasten, nečist.

Mislim nečasten v tem smislu, da sin, ki je ubil očeta poglavarja, da bi mu vzel oblast in njegove samice, ni storil tega kot odločen moški, ampak kot slabič, ki se po dejanju zateče v zavetje materine avtoritete in varstvo.

Ponosa mu manjka.

Ob materi pa ne potrebuje nikakega ponosa; za­došča mu, da ga varuje.

In slovenski človek v bistvu samo to išče; da bi ga kdo varoval. Tudi kadar se dobrika tujcu, čaka, da ga ta odreši krivde, ker je tako majhen in ne­bogljen (kot otrok); da gleda nanj z dobrohotnostjo in z razumevanjem (kakor mati) in da ga sprejme v svoj svet (kakor mati, ki vzame otroka v naročje).

Hočem tudi reči, če se je slovenski človek pregrešil zoper očeta, se ni toliko z ubojem, s tem, da ga je s sekiro ali s kladivom po glavi, ampak z izdajstvom, s hinavstvom.

In ko Trubar pravi, če je slovenski človek bolj tepen kakor drugi, to pomeni, da je bolj grešil kot drugi, potem si njegovo trditev lahko razložimo tudi tako, da je Trubar zaslutil, da izvirajo slovenske nadloge iz neke posebne slabe vesti.

Ta prvi resnični mož, resnični moški v slovenski zgodovini je nagonsko spoznal, da Slovenci nimajo skupnega, narodnega očeta, ker vsi kakor mesečniki tavajo za izgubljeno materjo.

Kakor starosta, ki skuša zbrati razkropljene vrste mož, katere so matere in samice pomehkužile, je Trubar počasi utrjeval v slovenskem človeku hrbte­nico, ki se mu je ukrivila, ko se je privijal k materinim prsim.

In taka je bila tudi njegova vera. Pokončna. Osebna. Brez okraskov, ki jih imajo rade matere. Brez cmeravosti. Brez mevžarstva. Brez slepomišenja, s katerim mati prikriva otrokova nagnjenja in počasi, a vztrajno ustvarja duševnost prihodnjega slabiča.

Prav gotovo, da je o slovenski usodi verjetno do­končno odločil poraz na bojišču. Vendar je prav tako gotovo, da je bil odziv na tak poraz ne-moški, to se pravi da je bil v bistvu izraz skupnega slabičevstva.

Sam po sebi se mi tukaj, ko govorim o porazu, ponuja Črtomirov primer. Ne glede na stvarnost vojaškega poraza in tudi ne glede na Črtomirovo junaštvo je značilno, da se je Prešeren tako dolgo zadržal predvsem pri njegovem dialogu z Bogomilo. Tako se mi zdi, kakor da bi bil prav v tem dialogu razkril bistvo slovenskega slabičevstva. Črtomir je pripravljen sprejeti vse, samo da bo imel Bogomilo, njeno ljubezen, ki je nadaljevanje materine ljubezni. In tudi ko ve, da Bogomila ne bo njegova, sprejme njeno vero, ker je z njo združen z Bogomilo, enoten v njeni ljubezni. In ko se odloči za apostolsko delo, je to v resnici odpoved, ki jo je sprejel ženi na ljubo.

Kakor je res, da je bil vojak in bojevnik, Črto­mir nima moškega značaja. In tukaj imamo tudi najbolj primerno razlago, zakaj je Prešeren ustvaril takega junaka. »Saj je vsa naša zgodovina v njem,« si je mislil. »Črtomir smo mi vsi, ki smo nekoč bili hrabri, a smo postali mevže. Da bi to mevžarstvo prikrili, pa smo ga sublimirali na najbolj prefinjen način.«

Kajpada je Prešeren v slovenski zgodovini izraz tiste možatosti, ki od časa do časa vznikne in opraviči naše trajanje. Ta lepa serija pesnikov in pisateljev, ki nas edini rešujejo kot ustvarjalno skupnost, kot duhovno zrel narod, je seveda spet dokaz našega odmaknjenega sveta čustev in emocij.

Slovenci smo, če gledamo s tega vidika, narod, ki se je reševal samo z zatajenimi, potem pa v književ­nosti izraženimi čustvi in mislimi.

Slovenci smo narod, ki je skozi stoletja prenašal nekako ponotranjeno, pridušeno matriarhalno oblast. Saj so vse naše narodne pesmi v bistvu pesmi čutne ljubezni. Pesmi boja niso bile za nas. Pesmi boja pojejo možje.