Koncert v spomin maestru Lorisu Voltoliniju (1954-2021)
Opera se predstavi v vsem blišču in bedi
Franc Križnar
Po skoraj enem letu, ko je umrl še zadnji maestro, stalni dirigent Opere in baleta SNG Hrvat Loris Voltolini (1954-2021), mu je je ljubljanska Opera posvetila spominski koncert (10. sep. 2022) po več kot enem letu njegove smrti. Ne sami, pač pa sta ta koncert nekako neformalno predstavili obe slovenski nacionalni operno baletni hiši s kar dvema dirigentoma, šefoma: tu, v Ljubljani Marko Hribernik in mariborski šef Simon Krečič. Z domačimi, ljubljanskimi in številčnimi gostujočimi pevskimi solistkami in solisti, Orkestrom in Zborom (vsi na odru) smo slišali dobršen del standardnega repertoarja prediger (solistični) arij, duetov in (pevskih) ansamblov t. i. repertoarnega gledališča; brez kančka prisotnosti slovenske operne produkcije. 13 pevk in pevcev, koncertni mojster Gregor Traven, zborovdkinja Željka Ulčnik Remic in glasbeno gledališka produkcija naše Opere in baleta SNG so nam predstavili dela oz. njihove fragmente skladateljev G. Puccinija, R. Leoncavalla, P. Mascanija, C. Sainta Saënsa, G. Verdija in P. I. Čajkovskega. Tole je bila po eni strani kruta sedanjost našega glasbenega gledališča, spet po drugi pa le neke vrste njihov kompletni in kompleksni repertoar. Ne morem reči, da je bil posebej izbran ali prebran, bolj po želji in zmožnostih ali kar maksimalnih dosežkih omenjenih solistk in solistov, med njimi tudi tista mnoga dela, ki jim je v okviru slovenske glasbene reprodukcije namenil velik ali kar največji operni fragment glavni akter tega, zdaj tudi že naš maestro L. Voltolini. V Ljubljani je v vseh teh letih delovanja na opernem odru (kot gost vse od 1990 in stalni dirigent v letih 1996-2021) zapustil neminljiv pečat kot »ljubitelj dobre glasbe in vrhunski umetnik.« Ker je seveda zapustil neminljiv pečat Ljubljani in Sloveniji, njegov poustvarjalni diapazon pa je nenehno segal tudi v tujino, so mu zlasti hvaležni za to številni umetniki in občinstvo, vsi umetniški ansambli ljubljanske in mariborske Opere, oba nacionalna simfonična orkestra, številčni mladi in manj mladi slovenski solisti. Vzporedno sled pa je maestro zapustil tudi izvirni slovenski kulturni in še posebej glasbeni dediščini na posnetkih in ploščah, tem tako pomembnim nosilcem in skoraj edinemu »dokazu« o Voltolinijevi »bitosti in žitosti.«
Od orkestrskega in zborovskega uvoda (Puccini in Leoncavallo) z dirigentom M. Hribernikom se je pel tale koncert. Na začetku morda še s kakšno tehnično (intonančno) težavo med (prvimi) violinami in celo rogovi. Dočim se je izpostavil prvi violončelist Damir Hamidulin, ki je potem še kar nekajkrat posegel po odličnem (so)igranju. S. Krečič je nato predstavil s sopranistko Kristino Kolar in baritonista Roberta Kolarja (Mascagni, duet Santuzze in Alfia). Bilo je (poustvarjalno) več kot uspešno (pevsko) nadaljevanje tega koncerta: z arijo Dalile iz istoimenske opere (Saint Saëns) z mezzosopranistko Ireno Parlov. Dirigentu M. Hriberniku se je nato pridružil še en odlični (basist) Luciano Batinić (v ariji Filippa iz Verdijevega Don Carlosu). Morda je enega od vrhov tegale prvega del spominskega koncerta odpela sopranistka Rebeka Lokar z arijo Čo-čo-san iz Puccinijeve Madame Butterfly. V tem trendu se je zadržal še tenorist Renzo Zulian z arijo Cavaradossija v Puccinijevi Tosci in kar je bilo spet pod ravnanjem dirigenta S. Krečiča. Ta je s sopranistko K. Kolar v ariji Tosce v istoimenski Puccinijevo operi nadaljeval še z enim vrhuncem tega dela koncerta in ga sklenil z nastopom domačega baritonista Marka Kobala iz Te Deuma v Puccinijevi Tosci.
V drugem delu se je poustvarjalni crescendo »Voltolinijevega spominskega koncerta« še stopnjeval. Nekateri solisti in solistke so nastopili ponovno, spet drugi v drugih kombinacijah, na vrsto pa so prišli še novi. Tenorist Aljaž Farasin je v podobnem stopnjevanju odpel arijo vojvode Mantovskega iz Verdijevega Rigoletta z dirigentom M. Hribernikom. Temu se je v naslednji točki sledil baritonist Ljubomir Puškarić z arijo Rigoletta iz isto imenovane Verdijeve opere. Pretresljivemu in spet enemu od odličnih nastopov je sledil še znameniti (pevski) kvartet »Un di, se ben rammentomi« s solistkama sopranistko Martino Zadro in mezzosopranistko I. Parlov ter solistoma tenoristom A. Farasinom in baritonistom M. Kobalom. Tokrat je glasbeni in odrski dramatiki in poetiki poleg vseh štirih odličnih pevk in pevcev še največ dodal dirigent M. Hribernik. Še smo ostali pri Verdiju in njegovih operah. Dirigent S. Krečič je z baritonistom Ivanom Andrasem Arnškom predstavil arijo naslovne vloge istoimenske Verdijeve opere Macbeth. Tudi to je bila še ena pohvalna interpretacija, izvedba. Krečič je nadaljeval z basistom Sašom Čanom v vlogi Gremina iz Evgenija Onjegina P. I. Čajkovskega. To je bil še en domet solista, ki ga z njegovih nastopov nasploh poznamo kot enega najbolj suverenih in zanesljivih. Z dirigentom Hribernikom je nastopila še enkrat sopranistka M. Zadro v ariji Magde iz Puccinijeve Lastovke. Mnogo več kot dostojna interpretacija je v še enem (tujem) jeziku. Poleg večinske italijanščine smo z velikega odra slišali še francoski in ruski jezik; vse seveda izvirno. Mezzosopranistka Dubravka Šeparović Mušović in sopranistka K. Kolar sta z orkestrom sklenili Verdijev duet Amneris in Aide iz Aide. Polnoštevilno in hvaležno občinstvo, po pravici povedano sami operni feni, so z dirigentom S. Krečičem slišali še sopransko-tenorski finale (z zborom in orkestrom) v Puccinijevi Madame Butterfly.
Večer ali neke vrste prerez opernega delovanja-dirigiranja L. Voltolinija je bil tako sklenjen s spomni nanj. Saj smo med njimi slišali in videli prav nastope, ki jim je vsem po vrsti v okviru svojega več kot 30-letnega delovanja na slovenski glasbeno gledališki sceni; tudi dela, s katerimi se je zdaj kar neke vrste ves slovenski (vesoljni) glasbeni (operni) svet pa še delček preostalega evropskega prostora, oddolžil.
