Igor Krivokapič – Simfonija št. 5

 

                                                                                     Igor Krivokapič, Simfonija št. 5 alias Sedem trobent apokalipse

 

                                                           Združeni glasbeniki Slovenije in tujine v Gallusovi dvorani ljubljankega Cankarjevega doma

 

                                                                                                                             Franc Križnar

 

V ljubljanskem Cankarjevem domu je bil zadnji torek (13. sep.) praznik za slovensko in mednarodno (po)ustvarjalno glasbeno umetnost. 75 glasbenikov petih ljubljanskih poklicnih orkestrov-združeni glasbeniki: Orkestra Slovenske vojske, Policijskega orkestra, Simfonikov in Big banda RTV Slovenija, Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije ter gostujočih glasbenikov iz Nemčije, Belgije, Škotske in Japonske so izvedli pod taktirko našega Mihe Rogine na velikem odru Gallusove dvorane dve krstni izvedbi. Najprej je bila to prva izvedba Colores/Barve Belgijca Jana van der Roosta (r. 1956). V tem primeru je šlo za še eno krstno uprizoritev njegove glasbene transformacije. Tako kot v nadaljevanju tega koncerta smo slišali in videli na našem velikem odru več kot 60 različnih inštrumentov, vsaj dva med njimi pa sta bila na našem koncertnem odru sploh prvič doslej. Na našem osrednjem glasbenem odru še nikoli doslej ni zazvenelo toliko edinstvenih in posebnih glasbenih inštrumentov. Med njimi je bilo kar nekaj posebnih (velikih) kot sta bila to zagotovo subkontrabasovski saksofon, skoraj tri metre dolgi saksofon. »Rex tremende« saksofonov ali eden neizpolnjenih projektov slovitega graditelja saksofonov Adolpha Saxa, ki so ga 165 let pozneje uresničili v Braziliji. Njegov butični izdelovalec je bil J’Elle, ki je izdelal le enega.  Tega je na našem odru obvladal en sam izvajalec, naš interpret Primož Fleischman.

Drugo tovrstno glasbilo pa je bil še oktobas, trojni bas z vsega le tremi (basovskimi) strunami in ki ga je tudi na našem odru obvladoval en sam izvajalec, Belgijec Ben Faes. Saj sta ga pred davnimi časi izdelala njegova oče in ded; pobudo zanj je dal legendarni francoski skladatelj Hector Berlioz, tudi sam neke vrste posebnež v skladbah in njihovih zasedbah. Prvega te vrste je izdelal francoski goslar Jean Baptiste Vuillaume ok. leta 1850. Poleg teh dveh raritet smo lahko tokrat slišali in videli še sekcijo helikonov (novi je bil baritonski h.), kontrabasovsko trobento v sekciji trobent, v sekciji flavt pa še kontraaltovsko, kontrabasovsko in subkontrabasovsko flavto. Bila je vse to res prava paša za vsa naša čutila. To pa je še dodatno poživilo zasedbe (dveh) harf, čeleste in klavirja, sekcije (francoskih) rogov, sekcije kontrabasov, tolkal, …., skratka zlasti še v Krivokapičevi Simfoniji št. 5 – Sedmih trobentah apokalipse, v vseh njenih štirih grandioznih, obsežni stavkih, je bilo vse tole še najbolj izpostavljeno, uveljavljeno in več kot upravičeno, tudi zasedeno.

Zvok sicer (primarnega) pihalnega orkestra ali (razširjene) godbe je bil veliko več kot apokalipsa, t. j. Razodetje evangelista Janeza po biblijski knjigi Nove zaveze. V vse štiri stavke je naš skladatelj Igor Krivokapič (r. 1965) vgradil skoraj izpisane citate omenjenega Razodetja. Če jim sicer tole odmislimo, še vedno poslušamo neke vrste programsko glasbo. Pa še zanjo bi lahko rekli, da smo razen prvovrstnih izvedb izbranih in prebranih izvajalcev, poslušali glasbo, ki je bila ves čas in navkljub omenjenim skrajnostim določenih inštrumentov, še vedno v neke vrste »blagoglasju,« v glasbi, ki se posluša. Od sedmih trobent je »… sedma tromba mrtva, brezoblična, zgrajena na padajočem ostinatu, postavljenem vertikalno kot sozvočje, zvočna krajina opustošenja; zatem še zadnjič padajoči ostinato in ugašanje. …« Apokalipsa! Izpostavil bi due klarineta (koncertni mojster je bil naš as Jože Kotar) in es-klarineta, oboe  in angleškega roga, obeh harf in posamičnih sekcij. Te so izzvenele polno glasno, intonančno čisto, glasbeno poglobljeno in odlično odigrano. Zagotovo ima poleg skladatelja največ zaslug tudi naš dirigent M. Rogina. Morda je v tej plejadi vseh (mogočih in nemogočih) inštrumentov, manjkal edino še orgelski inštrument. Kompozicijski in zvočni pleno bi bil tako morda že preveč popoln?

Naš I. Krivokapič je eden od »prvoborcev« zasedb pihalnih in trobilnih inštrumentov. Mdr. je v letih 2004-2012 postavil na naše odre tudi tako prestižne trobilne inštrumente kot so to helikoni; četudi smo zadnjega od njih (baritonskega) slišali šele tokrat prvič. Za vse to: za promocijo godbene aktualnosti in sodobnosti, zlasti pa še posebno za tale projekt (ki je bil mdr. v njegovih rokah) tudi logistično in organizacijsko, bi si tudi za enormno skladbo – za svoje zadnje delo Sedem trobent apokalipse-Simfonijo št. 5 zaslužil nagrado Prešernovega sklada.