Jurij Slatkonja (1456-1522) in Dunajska dvorna kapela v Ljubljani
Eden najzgodnejših slovenskih glasbenih opusov – skoraj 500 let stara muzika ponovno zazvenela na naših tleh
Franc Križnar
Kako veliko in pomembno funkcijo opravlja pri nas Muzikološki inštitut ZRC SAZU (ust. 1972, delujoč od 1980 →), za njim pa še vokalno inštrumentalni ansambel, consort Musica cubicularis (2004 →) z zdaj že 12. sezono Harmoniae concertans-Satro glasbo na Novem trgu (atriju ZRC SAZU), priča njihov nedavni koncert (Ljubljana, 16. sep.). Le dvojica članov našega ansambla: Domen Marinčič/viola da gamba (dvoje uglasitev in velikosti) in Tomaž Sevšek/orgelski pozitiv, sta povabila k nam sloviti vokalni ansambel, kvintet Singer Pur iz nemškega Regensburga: Claudia Reinhard/sopran, Christian Meister, Markus Zapp in Manuel Warwitz/vsi trije tenor in Felix Meybier/bas. Na sporedu koncerta, skrajno tematsko in slogovno začrtanega, dramaturško urejenega in vsebinsko poglobljenega ter interpretacijsko izvedenega pa so imeli našega Jurija Slatkonjo in Dunajsko dvorno kapelo. Tako kot je bil ob tem predhodno posvečen tej tematiki znanstveni posveta, ki sta ga (15. sep.) organizirala in izvedla Slovenska matica (zanjo dr. Aleš Gabrič) in ZRC SAZU (dr. Oto Luthar), je bil tudi tale koncert kot neke vrste zaokrožena podoba našega Slatkonje, posvečen njegovi letošnji 500-letnici smrti.
Četudi smo na tem koncertu slišali le dvoje Slatkonjinih (domnevnih) avtorski del, je bil še dodatni krog uvrščenih skladateljev in njihovih del, še kako ilustrativen tako za čas kot prostor in seveda za krog, okrog njega, J. Slatkonje. To so bila dela skladateljev, pevcev in inštrumentalistov: Ludwig Senfl (ok. 1586-1542/43), Paul Hofhaimer (1459-1537), Heinrich Isaac (ok. 1450-1517) in naš J. Slatkonja (1456-1522). Šlo je za izbor njihovih vokalnih (a cappella), inštrumentalnih in vokalno inštrumentalnih del. Vseh sedem izvajalec (5-Singer Pur in 2 naša-Musica cubicularis) so izvedli navedena dela poglobljeno, tehnično in muzikalno skrajno podoživeto. K temu jih je ves čas spodbujala tudi publika, saj so prav vse navedene sezone, torej kontinuiteta kot kondicija omenjenih koncertov, še kako postala pomemben in tehten del omenjenih ljubljanskih glasbenih dogodkov. Od vseh desetih izvedenih in slišanih skladb se moram še posebej pomuditi pri našem letošnjem slavljencu Slatkonji, saj je bil prav njemu posvečen tale koncert. Četudi sta bili na sporedu le dve njegovi krajši skladbi, je vsaj druga in domnevna nemška pesem Ach Gott wem soll ich dagen, zazvenela prvič po nekaj stoletjih. Pesem se »… je ohranila v rokopisu, domnevno nastalem še v Slatkonjevem času v glasbeniškem krogu Maksimilijanove kapele (na Dunaju). Avtorstvo je označeno samo z inicialkama SG, na podlagi izvora rokopisa domnevamo, da je skladba Slatkonjevo delo …« (Klemen Grabnar). Tokrat smo jo slišali v responzorialni obliki: orgle solo in pevski kvartet (sopran, dva tenorja in bas; a cappella). Orgelska in pevska izvedba sta še enkrat opozorili, da gre tudi v tem primeru res za glasbo, v kateri je bil slovenski delež (z našim J. Slatkonjo) še kako adekvaten. Med prvimi deli našega skladatelja pa je bil še 4-glasni a cappella motet Ego vos elegi za sopran, dva tenorja in bas. Ta je »… ohranjen v rokopisu, ki je nastal kmalu po smrti J. Slatkonje. Avtor rokopisa, Leonard Päminger, ki je deloval na Dunaju v času J. Slatkonje, ga je izrecno navedel kot avtorja tega moteta … (K. Grabnar).
Več kot očitno je, da je prav omenjeni spored v aktualnem letu J. Slatkonje, privabil navkljub ozki slogovni, če že hočete renesančni glasbi, polno število občinstva: v čast našemu slavljencu kot slovitemu vokalnemu ansamblu, ki pa ga pri nas že kar dobro poznamo; tako s koncertov kot posnetkov. Krog, v katerega je zdaj povsem suvereno (znanost) in glasbo (umetnost) uvrščen naš J. Slatkonja; odigran in posvečen več kot upravičeno.
